Jedro

Do uskladitve poslovanja z ZBan in pridobitve dovoljenja Banke Slovenije je ZBan predvidel možnost, da hranilno kreditne službe nadaljujejo s poslovanjem po določbah ZHKS (drugi odstavek 241. člena ZBan).

Trditvena podlaga obravnavanega gospodarskega spora ne daje opore za sklep, da je H. pridobila dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje bančnih in drugih finančnih poslov na trgu, ker bi se že uskladila z ZBan.

Za razliko od ZBan, ki je med „drugimi finančnimi storitvami“ izrecno opredelil dejavnost izdajanja garancij in drugih jamstev (3. točka prvega odstavka 6. člena ZBan), ZHKS v okviru opredelitve poslov hranilno kreditne službe ne omenja izdajanja garancij in drugih jamstev (10. člen ZHKS). Umestitev določbe 10. člena ZHKS v sistem ureditve dejavnosti bančnih in drugih finančnih poslov na trgu, ki je veljala v času sprejetja ZHKS in vse do spornih poroštvenih izjav H. dne 3. 9. 2002 (med drugim) za opravljanje dejavnosti garancijskih poslov in drugih poslov prevzemanja jamstev na trgu, izključuje možnost razumevanja, da bi v okvir v 10. členu ZHKS predvidenih poslov hranilno kreditnih služb sodila tudi možnost opravljanja dejavnosti prevzemanja garancij in drugih jamstev na trgu. Revizijsko sodišče zato v pravnem redu ni našlo opore za stališče, da je bilo na splošno hranilno kreditnim službam v času spornih izjav o poroštvu (3. 9. 2002) dovoljeno na trgu opravljanje storitev garancijskih poslov in drugih poslov prevzemanja jamstev, ne da bi te hranilno kreditne službe pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje tovrstne dejavnosti.

Kot neprofitna, nebančna in ne-monetarna ustanova, ki je poslovala po načelu vzajemnosti in solidarnosti, je hranilno kreditno služba smela poslovati izključno v okviru razpoložljivih sredstev.

Smisel je v izključevanju prevelikih tveganj v poslovanju hranilno kreditnih služb in s tem v zagotavljanju nemotenega poslovanja teh služb. Varnost poslovanja hranilno kreditnih služb je bila dodatno utrjena še z zakonitim poroštvom ustanoviteljice za obveznosti hranilno kreditne službe.

Smisel zakonitega poroštva ustanoviteljice je povečati varnost poslovanja hranilno kreditne službe (in s tem utrditi zaupanje obstoječih in potencialnih deponentov). Prevzemanje (pogodbenih) poroštvenih obveznosti s strani hranilno kreditne službe za ustanoviteljičine obveznosti pa je v direktnem nasprotju s tem smislom. Pogodbeno poroštvo za obveznosti dolžnika, ki je obenem zakoniti porok poroka, posega v koncept zakonitega poroštva iz drugega odstavka 15. člena ZHKS: namesto da bi zakoniti porok s svojim premoženjem dajal varnost upnikom hranilno kreditne službe, to varnost upnikov hranilno kreditne službe ogroža s svojimi, četudi ob sklenitvi poroštvene pogodbe le potencialnimi, finančnimi težavami.

Obligacijska pogodba, s katero je H. prevzela v razmerju do tožeče stranke neomejeno poroštvo za obveznosti dolžnika, ki je sicer njen ustanovitelj in zato obenem zakoniti porok za njene obveznosti (drugi odstavek 15. člena ZHKS), pa nasprotuje kogentni določbi drugega odstavka 15. člena ZHKS. Zato je sporna poroštvena pogodba nična (prvi odstavek 86. člena OZ). Revizijsko sodišče še dodaja, da bi dopuščanje prevzemanja neomejenih pogodbenih poroštvenih obveznosti hranilno kreditni službi za obveznosti ustanoviteljice, omogočalo obid določbe drugega odstavka 13. člena ZHKS (prim. 15. točko obrazložitve).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne (tudi) tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke v stečaju zoper dolžnika H., L., ki se vodi pred naslovnim sodiščem pod opr. št. St 1036/2008 (prej St 224/2002), v višini 779.393,26 EUR (prej 186.773.801,10 SIT) z zakonsko določenimi obrestmi od 186.773.801,10 SIT od 17. 12. 2002 do 31. 12. 2006 in od 779.393,26 EUR od 1. 1. 2007 dalje.“ Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti:

4., 10., 18., 21., 34., 42., 73., 79., 91., 94., 97., 104., 115. in 119. tožencu pravdne stroške, vsakemu po 60,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila,

1. do 3., 5. do 7., 9., 11. do 17., 19., 20., 22. do 32., 35. do 41., 43. do 72., 74. do 78., 80., 82. do 87., 90., 92., 95., 96., 98. do 103., 108. do 114., 116. in 118. tožencu pravdne stroške, vsakemu po 74,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, intervenientu stroške revizijskega postopka v znesku 550,80 EUR.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi vložila tožbo na ugotovitev terjatve v znesku 779.393,26 EUR (prej 183.447.821,85 SIT) in pripadajočih obresti, ki je bila prerekana v stečajnem postopku St 1036/2008 nad dolžnikom Hranilno kreditna služba H. stečaju (v nadaljevanju H.), začetem 17. 12. 2002. Sporna terjatev izvira (kot sledi iz tožbenih trditev in tožbi priloženih listin), iz treh poroštvenih izjav, s katerimi je H. dne 3. 9. 2002 dala „poroštvo vplačniku in zakonitemu imetniku obveznice izdajatelja Zadruge … z.b.o. v višini glavnice [ ], za izplačilo glavnice in pripadajočih pogodbenih obresti.“

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo (v ponovljenem postopku) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke zoper dolžnika H. - v stečaju v višini 779.393,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 186.773.801,10 SIT od 17. 12. 2002 do 31. 12. 2006 in od 779.393,26 EUR od 1. 1. 2007 dalje, solidarno z ugotovljeno terjatvijo tožeče stranke do Zadruge ... z. b. o. - v stečaju, L. St 1032/2008 Okrožnega sodišča v Ljubljani, in družbe V. d. d., St 56/2003 Okrožnega sodišča v Kranju, kot pristopnika k dolgu. Ključni razlog za tako odločitev je bila presoja, da (pogodbenega) poroštva hranilno kreditne službe za obveznosti ustanoviteljice

Zakon o hranilno kreditnih službah (v nadaljevanju ZHKS) sicer ne ureja, da pa noben zakon tovrstnega poroštva ne prepoveduje.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje sledi, da je bila poroštvena pogodba veljavno

sklenjena na podlagi treh pisnih poroštvenih izjav H. ter konkludentnih dejanj tožeče stranke (upnice), s katerimi je sprejela poroštvene zaveze H. Po presoji sodišča druge stopnje poroštvena pogodba ne nasprotuje ZHKS. Trditve tožene stranke, s katerimi je poskušala z ugovorom uveljaviti izpodbojnost poroštvene zaveze, so bile po mnenju sodišča druge stopnje presplošne, objektivnega elementa izpodbijanja pa zato ni bilo mogoče preizkusiti.

4. Vlagatelj revizije je z revizijo izpodbijal sodbo sodišča druge stopnje. Uveljavljal je zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Revizijskemu sodišču je predlagala, naj revizijo zavrže ali pa naj jo zavrne.

6. Revizija je dovoljena in utemeljena.

7. Ustavno sodišče je v sklepu Up-478/03-4 z dne 14. 4. 2005 v primeru, v katerem se je tožbeni zahtevek glasil na ugotovitev obstoja denarne terjatve do zapuščine, zavzelo stališče, da se zahteva po navedbi vrednosti spornega predmeta nanaša na primere, v katerih vrednosti spornega predmeta ni mogoče ugotoviti, ker ta ni razvidna že iz samega tožbenega zahtevka, niti je ni mogoče ugotoviti s pomočjo pravil, ki jih za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta določa Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz obrazložitve pravkar citiranega sklepa Ustavnega sodišča sledi še, da je smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora, na takšno oceno pa se nato vežejo procesne posledice. Ustavno sodišče je v citirani zadevi zavzelo stališče, da je bila vrednost spornega predmeta razvidna že iz samega tožbenega zahtevka, četudi se je tožbeni zahtevek glasil na ugotovitev denarne terjatve (in ne na plačilo denarnega zneska). To izhodišče za konkretni primer pomeni, da pri zahtevku na ugotovitev denarne terjatve v znesku 779.393,26 EUR v obravnavanem primeru ne more biti odločilna v tožbi navedena vrednost spornega predmeta v znesku 8.600,00 EUR. Zmotno je zato stališče tožeče stranke, da revizija ni dovoljena, ker naj bi bila odločilna v tožbi navedena vrednost spornega predmeta v znesku 8.600,00 EUR. Prav tako je zmotno stališče tožeče stranke, da bi na dovoljenost revizije lahko vplivala višina terjatve posameznega stečajnega upnika, ki je sporno terjatev tožeče stranke prerekal v stečajnem postopku nad H. 8. Vlagatelj revizije (Š. P.), ki se ni udeleževal dosedanjega postopka, je upravičenje za vložitev revizije utemeljeval s trditvijo, da je postal upnik v stečajnem postopku nad H. na podlagi Pogodbe o prostovoljnem prenosu terjatve z dne 1. 6. 2009 (to je med obravnavano pravdo). Terjatev mu je po revizijskih trditvah odstopila upnica M. M., ki se je udeleževala tega gospodarskega spora v vlogi petinpetdesete toženke. Tožeča stranka tem trditvam ni oporekala v odgovoru na revizijo. Ravno nasprotno, iz odgovora na revizijo sledi, da tožeča stranka priznava, da ima Š. P. položaj stečajnega upnika; revizijske trditve sicer potrjuje tudi reviziji predložena pogodba, na kateri je podpis upnice M. M., overjen pred notarjem (v prilogi B 130). Revizijsko sodišče ugotavlja še, da drži, da je M. M. nastopala v obravnavanem gospodarskem sporu v vlogi petinpetdesete toženke.

9. V primeru tožbe zaradi ugotovitve obstoja terjatve, ki je bila prerekana v stečajnem postopku, gre za spor o eni

sami terjatvi, o njenem obstoju oziroma neobstoju pa je po naravi stvari mogoče odločiti samo na en način, z enotno sodbo.(1) Vlagatelj revizije je na podlagi Pogodbe o prostovoljnem prenosu terjatve med pravdo kot singularni pravni naslednik stečajne upnice, ki je prerekala terjatev, naknadno postal stečajni upnik z njenim položajem (prim. 8. točko obrazložitve). Zato je treba upoštevati, da se subjektivne meje pravnomočnosti izpodbijane sodbe v predmetni zadevi neposredno raztezajo tudi nanj. Vlagatelj revizije je tako intervenient s položajem enotnega sospornika (sosporniški intervenient). Intervenient s položajem enotnega sospornika pa lahko vloži izredno pravno sredstvo, četudi se pravde do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ni udeležil (drugi odstavek 202. člena ZPP).(2)

10. Revizija sodbama sodišč druge in prve stopnje (med drugim) očita, da je zmotna presoja, da sporne poroštvene pogodbe niso v nasprotju z ZHKS. Po razumevanju revidenta je bila kogentno predpisana posebna odgovornost ustanovitelja za obveznosti hranilno kreditne službe. Vsak pravni temelj, na podlagi katerega bi se hranilno kreditna služba zavezala za obveznosti njenega ustanovitelja, je po mnenju revidenta nedopusten, poroštvena pogodba hranilno kreditne službe za obveznosti njenega ustanovitelja pa zato nična, ker kogentni predpis sprevrača v njegovo nasprotje. Revizijsko sodišče pritrjuje tem argumentom.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je H. s spornimi poroštvenimi izjavami podala izjavo volje kot porok za obveznosti svoje

ustanoviteljice Zadruge ...

z. b. o. - v stečaju v treh pisnih poroštvenih izjavah z dne 3. 9. 2002 (nad ustanoviteljico

je bil stečajni postopek po podatkih sodnega registra začet 20. 2. 2003). Te izjave je tožeča stranka (upnica Zadruga ...

z. b. o. - v stečaju), kot sledi iz razlogov sodb sodišč druge in prve stopnje, s konkludentnimi ravnanji sprejela, s čimer je bila sklenjena poroštvena pogodba.

12. V času spornih poroštvenih izjav je veljal Zakon o bančništvu (ZBan; Ur. l. RS 7/99 s spremembami). Ta zakon je (med drugim) predpisal, da se za hranilnice uporabljajo določbe, ki veljajo za banke, če za hranilnice ZBan v XVI. poglavju ne določa drugače (prvi odstavek 227. člena ZBan). ZBan je tako, upoštevaje določbe XVI. poglavja, hranilnicam omogočal opravljanje bančnih in drugih finančnih storitev na trgu (z izjemo finančnih storitev iz 13. točke prvega odstavka 6. člena ZBan), vendar pod enakimi

pogoji, ki so veljali za banke. Tudi hranilno kreditne službe bi, upoštevaje prvi odstavek 241. ZBan, za opravljanje navedenih storitev na trgu morale pridobiti ustrezno dovoljenje Banke Slovenije (prim. 36. člen ZBan). Pogoj za pridobitev dovoljenja Banke Slovenije je bila uskladitev hranilno kreditnih služb, ustanovljenih na podlagi ZHKS (med njimi tudi H.), z določbami ZBan (tretji v zvezi s prvim odstavkom 241. člena ZBan). Do uskladitve poslovanja z ZBan in pridobitve dovoljenja Banke Slovenije je ZBan predvidel možnost, da hranilno kreditne službe nadaljujejo s poslovanjem po določbah ZHKS (drugi odstavek 241. člena ZBan).

13. Tožena stranka je ničnost utemeljevala z nasprotovanjem poroštvenih pogodb kogentnim določbam ZHKS. Ker tožeča stranka v postopku ni podala trditev o dejstvih, ki bi izpodbijale argument tožene stranke, da je treba za presojo o ničnosti spornih poroštvenih pogodb uporabiti ZHKS, se revizijsko sodišče pridružuje presoji sodišč druge in prve stopnje stopnje, da je za presojo o ničnosti poroštvenih pogodb H. potrebno uporabiti ta zakon (arg. drugi odstavek 241. člena ZBan). Trditvena podlaga obravnavanega gospodarskega spora namreč ne daje opore za sklep, da je H. pridobila dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje bančnih in drugih finančnih poslov na trgu, ker bi se že uskladila z Zban.

14. Za razliko od ZBan, ki je med „drugimi finančnimi storitvami“ izrecno opredelil dejavnost izdajanja garancij in drugih jamstev (3. točka prvega odstavka 6. člena ZBan), ZHKS v okviru opredelitve poslov hranilno kreditne službe ne omenja izdajanja garancij in drugih jamstev (10. člen ZHKS). V času, ko je bil sprejet ZHKS (Ur. l. SRS 14/1990, z dne 16. 4. 1990), je sicer veljal Zakon o bankah in drugih finančnih organizacijah (Ur. l. bivše SFRJ 10/89, 40/89 in 87/89). Tudi ta zakon je med bančnimi posli posebej opredeljeval opravljanje garancijskih poslov (med drugim izdajanje jamstev in garancij; 8. točka 18. člena tega zakona), za hranilnice in druge hranilno-kreditne organizacije, ki bi se ukvarjale z bančnimi posli, pa zapovedal uporabo določb Zakona o bankah in drugih finančnih organizacijah (77. člena tega zakona). Prav tako je Zakon o bankah in hranilnicah (Ur. l. RS-I 1/91) med bančnimi posli, ki jih lahko opravljajo banke na trgu, posebej opredeljeval prevzem in izdajo poroštev ter garancij (8. točka 2. člena tega zakona), poslovanje hranilno kreditnih služb pa je v 79. členu prepustil posebnemu zakonu (to je takrat veljavnemu ZHKS). Umestitev določbe 10. člena ZHKS v sistem ureditve dejavnosti bančnih in drugih finančnih poslov na trgu, ki je veljala v času sprejetja ZHKS in vse do spornih poroštvenih izjav H. dne 3. 9. 2002 (med drugim) za opravljanje dejavnosti garancijskih poslov in drugih poslov prevzemanja jamstev na trgu, izključuje možnost razumevanja, da bi v okvir v 10. členu ZHKS predvidenih poslov hranilno kreditnih služb sodila tudi možnost opravljanja dejavnosti prevzemanja garancij in drugih jamstev na trgu. Revizijsko sodišče zato v pravnem redu ni našlo opore za stališče, da je bilo na splošno hranilno kreditnim službam v času spornih izjav o poroštvu (3. 9. 2002) dovoljeno na trgu opravljanje storitev garancijskih poslov in drugih poslov prevzemanja jamstev, ne da bi te hranilno kreditne službe pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje tovrstne dejavnosti.

15. Glavna dejavnost hranilno kreditnih služb, ustanovljenih po ZHKS, je bila zbiranje prostih sredstev kmetov in delavcev v zadružništvu ter dajanje kreditov iz teh sredstev kmetom in njihovim organizacijam v prid modernizacije in povečevanja proizvodnje.(3) Kot neprofitna, nebančna in ne-monetarna ustanova, ki je poslovala po načelu vzajemnosti in solidarnosti, je smela poslovati izključno v okviru razpoložljivih sredstev.(4) To je bilo izrecno opredeljeno v prvem odstavku 13. člena ZHKS, ki je določal: „Hranilno kreditna služba sme poslovati samo v okviru razpoložljivih zbranih sredstev hranilnih vlog, depozitov in dobljenih kreditov.“ Prevzemanje novih obveznosti je ZHKS dopuščal hranilno kreditni službi v vlogi dajalca kredita oziroma deponenta, z omejitvijo, „da ne presega razpoložljivih sredstev [ ]“ ob vsakokratni odločitvi o prevzemu obveznosti (drugi odstavek 13. člena ZHKS).

16. Smisel teh določb je v izključevanju prevelikih tveganj v poslovanju hranilno kreditnih služb in s tem v zagotavljanju nemotenega poslovanja teh služb. Ob tem je treba poudariti, da motnje v poslovanju hranilno kreditnih služb ogrožajo zaupanje obstoječih in potencialnih deponentov, ki je bistven pogoj za poslovanje hranilno kreditnih služb. Da je prav možnost varnega nalaganja prihrankov bistvena za delovanje hranilnice kot samostojne finančne organizacije (med katere je umeščal Zakon o bankah in hranilnicah tudi hranilno kreditne službe - 3. točka 63. člena Zakona o bankah in hranilnicah) na trgu, sledi iz prvega odstavka 62. člena Zakona o bankah in hranilnicah.

17. Varnost poslovanja hranilno kreditnih služb je bila dodatno utrjena še z zakonitim poroštvom ustanoviteljice za obveznosti hranilno kreditne službe. Drugi odstavek 15. člena ZHKS je namreč določal, da v primeru, če sredstva hranilno kreditne službe ne zadoščajo za poravnavo njenih obveznosti, ustanoviteljice odgovarjajo solidarno in neomejeno za obveznosti hranilno kreditne službe. Ta določba ZHKS je kogentna.

18. Smisel zakonitega poroštva ustanoviteljice je povečati varnost poslovanja hranilno kreditne službe (in s tem utrditi zaupanje obstoječih in potencialnih deponentov). Prevzemanje (pogodbenih) poroštvenih obveznosti s strani hranilno kreditne službe za ustanoviteljičine obveznosti pa je v direktnem nasprotju s tem smislom. Ne gre namreč prezreti, da se porokova obveznost (v načelu) realizira, če je in ko je dolžnik v finančnih težavah. Izhodišče zato je, da se finančne težave dolžnika, pred katerimi upnika varuje pogodba o poroštvu, odrazijo v porokovem premoženju. To pomeni, da bi se tudi finančne težave dolžnika, ki je obenem zakoniti porok, odrazile v premoženju osebe, za katere obveznosti po zakonu jamči dolžnik v vlogi zakonitega poroka. Iz tega logično sledi, da pogodbeno poroštvo za obveznosti dolžnika, ki je obenem zakoniti porok poroka, posega v koncept zakonitega poroštva iz drugega odstavka 15. člena ZHKS: namesto da bi zakoniti porok s svojim premoženjem dajal varnost upnikom hranilno kreditne službe, to varnost upnikov hranilno kreditne službe ogroža s svojimi, četudi ob sklenitvi poroštvene pogodbe le potencialnimi, finančnimi težavami. S tem v zvezi revizijsko sodišče dodaja, da Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v četrtem odstavku 1016. člena predvideva možnost poroštva za porokovo obveznost. Vendar iz besedila splošnih določb OZ o poroštvu jasno izhaja, da v vlogi porokovega poroka iz četrtega odstavka 1016. člena OZ ne nastopa oseba, ki bi bila obenem dolžnik, za čigar obveznost jamči upniku porok, kot to opredeljuje 1012. člen OZ.

19. Iz doslej razloženega sledi, da je treba izhajati iz predpostavke, da H. v času, ko je podala sporne poroštvene izjave, ni bilo dovoljeno na trgu opravljati dejavnosti prevzemanja jamstev za tuje obveznosti (prim. 13. in 14. točko obrazložitve). Obligacijska pogodba, s katero je H. prevzela v razmerju do tožeče stranke neomejeno poroštvo za obveznosti dolžnika, ki je sicer njen ustanovitelj in zato obenem zakoniti porok za njene obveznosti (drugi odstavek 15. člena ZHKS), pa nasprotuje kogentni določbi drugega odstavka 15. člena ZHKS (prim. 18. točko obrazložitve). Zato je sporna poroštvena pogodba nična (prvi odstavek 86. člena OZ). Revizijsko sodišče še dodaja, da bi dopuščanje prevzemanja neomejenih pogodbenih poroštvenih obveznosti hranilno kreditni službi za obveznosti ustanoviteljice, omogočalo obid določbe drugega odstavka 13. člena ZHKS (prim. 15. točko obrazložitve).

20. Glede na navedeno je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve.

21. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Glede na končni uspeh v pravdi mora tožeča stranka toženi stranki in intervenientu (na strani tožene stranke) povrniti njune pravdne stroške, medtem ko mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške postopka. Čeprav ZPP vsebuje le pravila o povračilu stroškov sospornikov – stroškovnih zavezancev (prim. prvi odstavek 161. člena ZPP), je treba ista pravila, upoštevaje določbo tretjega odstavka 393. člena OZ o deljivi obveznosti z več upniki, analogno uporabiti tudi v primeru sospornikov – stroškovnih upravičencev.(5) Zato je revizijsko sodišče odmerjene stroške tožene stranke razdelilo med posamezne tožence po enakih delih. Stroške tožene stranke je revizijsko sodišče, upoštevaje pri tem, katerim tožencem so nastali, razdelilo še na: (1) stroške postopka do drugega pritožbenega postopka, ki so nastali tožencem – sospornikom, na katere se glasi sodba sodišča prve stopnje (teh je skupaj 109) in (2) stroške pritožbenega postopka, ki so nastali le tožencem, vlagateljem druge pritožbe (teh je skupaj 95).

22. Toženi stranki je priznalo naslednje stroške postopka, ki so nastali do druge pritožbe : sestava odgovora na tožbo, sodna taksa, sestava dveh pripravljalnih vlog, zastopanje na dveh narokih, sestava prve pritožbe, 2 % za materialne stroške ter 20% DDV na odvetniške storitve. Ti stroški znašajo skupaj

6.627,88 EUR. Tožeča stranka mora vsakemu izmed tožencev - sospornikov, na katere se glasi sodba sodišča prve stopnje (teh je skupaj 109; v izreku so v prvi in drugi alineji III. točke izreka opredeljeni z zaporednimi številkami iz uvoda te sodbe), povrniti enak sorazmerni del teh stroškov - 60,80 EUR. Poleg teh stroškov je revizijsko sodišče toženi stranki priznalo še stroške drugega pritožbenega postopka : sestava pritožbe, sodna taksa, 2 % za materialne stroške ter 20% DDV na odvetniške storitve. Ti stroški skupaj znašajo 1.290,63 EUR. Sorazmerni del teh, pritožbenih stroškov pa je tožeča stranka dolžna povrniti le tožencem, vlagateljem druge pritožbe (skupaj jih je 95). Vsakemu izmed njih gre tako iz tega naslova še znesek 13,58 EUR. Upoštevaje pri tem sorazmerni del stroškov v znesku 60,80 EUR, gre vsakemu izmed teh tožencev (v izreku so opredeljeni z zaporednimi številkami iz uvoda te sodbe - druga alineja III. točke izreka) po 74,38 EUR. (Sosporniškemu) intervenientu mora tožeča stranka, upoštevaje določbe Odvetniške tarife, povrniti stroške revizije ter 20 % DDV, kar znaša 550,80 EUR (tretja alineja III. točke izreka). Zakonske zamudne obresti od zahtevanih pravdnih stroškov je revizijsko sodišče prisodilo v okviru zahtevka in skladno načelnemu pravnemu mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, stran 7, z obr.).

Op. št. (1): Prim. Plavšak, N.: Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, GV, Ljubljana 2000, str. 546. Op. št. (2): Prim. še sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-3760/07 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (3): Iz Predloga za izdajo Zakona o hranilno kreditnih službah, Poročevalec Skupščine SR Slovenije 6/90, stran 46. Op. št. (4): Predlog za izdajo Zakona o hranilno kreditnih službah, Poročevalec Skupščine SR Slovenije 6/90, stran 46 in 48. Op. št. (5): Enako Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 145/2005 z dne 14. 6. 2007.