Jedro

Začetek stečaja na tek obresti od terjatev ne vpliva.

Za ugotovitev obstoja terjatve odločilno stanje ob začetku stečajnega postopka (in ne ob uvedbi), za poplačilo pa stanje ob razdelitvi stečajne mase (sklep o glavni delitvi).

Z uspešnim izpodbijanjem pravnih dejanj v stečaju izpodbito pravno dejanje ne postane nično, pač pa zgolj brez učinka proti stečajni masi. Posledica uspelega izpodbijanja pa je tudi ta, da terjatev spet oživi, po pravočasni prijavi pa se ta upnik lahko poplača sorazmerno z ostalimi upniki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožniki sami nosijo pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v stečaju dolžnika H, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr.št. St 1036/2008 (prej St 224/2002) v višini 779.393,26 EUR (prej 186.773.801,10 SIT), z zakonsko določenimi obrestmi od 186.773.801,10 SIT od 17. 12. 2002 do 31. 12. 2006 in od 779.393,26 EUR od 01. 01. 2007 dalje, solidarno z ugotovljeno terjatvijo tožeče stranke do Z., z.b.o. - v stečaju, Ljubljana, opr.št. St 1032/2008 (prej St 202/2002) Okrožnega sodišča v Ljubljani in V. J., d.d., opr.št. St 56/2003 Okrožnega sodišča v Kranju. Obenem je toženim strankam naložilo, da morajo solidarno povrniti pravdne stroške tožeče stranke v višini 206,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je vložila zoper sodbo pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala spremembo sodbe v njeno korist, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je nepravilno ugotovilo obstoj terjatve v obrestnem delu, to je glede teka zamudnih obresti od ugotovljene glavnice za čas od začetka stečajnega postopka dalje in s tem kršilo načelo enakega obravnavanja upnikov v stečaju. Iz sklepa stečajnega sodišča, sprejetega na naroku za preizkus terjatev dne 15. 04. 2003, izhaja, da se upnikom ne priznavajo nikakršne nadaljnje obresti. Stečajni upravitelj je namreč obresti od vseh priznanih terjatev kapitaliziral na dan začetka stečajnega postopka dne 17. 12. 2002. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pritožnici ne more pritrditi. Začetek stečaja na tek obresti od terjatev ne vpliva. Po določilu 1. odst. 114. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), ki se uporablja za predmetni stečajni postopek, z dnem začetka stečajnega postopka ne nehajo teči obresti od terjatev proti dolžniku. Vrstni red poplačila terjatev upnikov (glavnice in obresti) pa je določen v 160.a členu ZPPSL. Tudi po 256. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) se vse terjatve obrestujejo po enaki, predpisani obrestni meri, to je po obrestni meri zamudnih obresti, določeni z zakonom (2. odst. 23. člena ZFPPIPP). V tej luči se pokažejo pritožbena izvajanja o (ne)priznanju obresti po začetku stečajnega postopka za irelevantna. Če so bile namreč obresti do začetka stečajnega postopka prijavljene in priznane, bodo po samem zakonu tekle dalje, ne glede na stečajni postopek. Poplačilo pa je seveda odvisno od višine razdelitvene mase.

Ne drži niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotavljalo obstoj terjatve na dan, ko se ta preizkusi. Kot je opozorilo pritožbeno sodišče že v sklepu I Cpg 196/2009 na red.št. 62 spisa, je za ugotovitev obstoja terjatve odločilno stanje ob začetku stečajnega postopka dne 17. 12. 2002 (ne ob uvedbi, kot zmotno navaja pritožnica), za poplačilo pa stanje ob razdelitvi stečajne mase (sklep o glavni delitvi). Čeprav sodišče prve stopnje sicer omenja datum naroka za preizkus terjatev (15. 04. 2003), je iz prvostopne sodbe vendarle jasno razvidno, da je prvostopno sodišče sprejelo tolmačenje sodišča druge stopnje in ugotavljalo obstoj terjatve na dan začetka stečajnega postopka dne 17. 12. 2002. Drugačna pritožbena izvajanja niso utemeljena.

Pritožnica meni, da iz predloženih poroštvenih izjav izhaja zgolj zaveza poroka nasproti upniku, ne pa tudi sprejem te zaveze s strani upnika (tožnika). Pritožnici je bilo že obrazloženo v sklepu I Cpg 196/2009 na red.št. 62 spisa, da glede na določilo 1013. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o obliki za poroštveno pogodbo zadošča, da je poroštvena izjava podana pisno, medtem ko za druge sestavine poroštvene pogodbe to ni nujno. Sodišče druge stopnje sledi prepričljivim ugotovitvam prvostopnega sodišča, da glede na konkludentna dejanja tožeče stranke ni dvoma, da je tožnik sprejel poroštveno zavezo H. Pritožnici ni uspelo izpodbiti sicer logičnih in življenjsko prepričljivih izvajanj o sklenjeni poroštveni pogodbi na podlagi predloženih poroštvenih izjav. Drugačna pritožbena izvajanja niso utemeljena.

Sodišče druge stopnje ne sledi pritožbenim trditvam, da je nedopustno sprejeti poroštveno zavezo naknadno, že po nastali obveznosti glavnega dolžnika, in to zaradi insolventnosti poroka in glavnega dolžnika. V okviru zbrane spisovne trditvene in dokazne podlage ni mogoče najti osnove za nedopustnost te zaveze.

V tej zvezi pritožnica meša ničnostne razloge po določbah obligacijskega prava in izpodbojnostne razloge v smislu stečajne zakonodaje, čeprav imajo drugačne pravne posledice. Z uspešnim izpodbijanjem pravnih dejanj v stečaju namreč izpodbito pravno dejanje ne postane nično, pač pa zgolj brez učinka proti stečajni masi. Posledica uspelega izpodbijanja pa je tudi ta, da terjatev spet oživi, po pravočasni prijavi pa se ta upnik lahko poplača sorazmerno z ostalimi upniki. Medtem ko seveda nična pogodba ne more imeti nobenih pravnih učinkov.

Pritožnica ponovno navaja, da so poroštvene izjave antidatirane, kar naj bi dokazovala odsotnost žiga poroka, čeprav je sodišče že obrazložilo, da so toženčeva izvajanja zgolj na ravni nepotrjenih sumov, kar ne zadošča. V ponovljenem postopku je pritožnica predlagala zaslišanje dveh prič, uslužbenca in vodstvenega delavca poroka – H., sodišče prve stopnje pa je dokazni predlog zavrnilo po določilu 4. odst. 286. člena ZPP. Stranka mora namreč najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (1. in 4. odst. 286. člena ZPP). Tudi v ponovljenem postopku (kot je obravnavani) smejo na prvem naroku nove glavne obravnave stranke navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti (2. odst. 362. člena ZPP). Tožena stranka pa ni navedla razloga, zaradi katerega dokaza z zaslišanjem prič ni mogla predlagati pravočasno. Sodišče druge stopnje zato soglaša s pravilnimi zaključki prvostopnega sodišča. Okoliščina, da se nasprotna stranka prepoznemu dokaznemu predlogu ni izrecno uprla, na dolžnost sodišča, da pravilno uporabi določbe ZPP, ne vpliva.

Tožena stranka v pritožbi izraža dvom v verodostojnost obstoja izvirne terjatve, temelječe na vplačanih obveznicah Z.. Vendar je ta terjatev v stečajnem postopku Z. pravnomočno ugotovljena. Konkretnejših ugovorov pa pritožnica v tej zvezi ni podala, zato sodišče druge stopnje ne more podati konkretnejšega odgovora na to pritožbeno navedbo.

Tožena stranka v pritožbi obširno utemeljuje izpodbojnost pravnega posla, čeprav je pravočasno, to je najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo (1. odst. 286. člena ZPP), navedla le, da stečajni upravitelj kljub spornosti terjatve ni v roku iz 125. člena ZPPSL izpodbijal tega, za ostale upnike škodljivega pravnega dejanja, ki je tožeči stranki naklonilo večjo ugodnost kot ostalim upnikom. Sodišče druge stopnje je zato že v sklepu I Cpg 196/2009 zavzelo stališče, da so trditve tožene stranke presplošne, da bi terjale konkretnejši odgovor, saj ne pojasnjujejo, zakaj, na kakšen način in nasproti katerim upnikom naj bi bil tožnik prejel večje ugodnosti. Zato je objektivni element izpodbijanja pravnega dejanja v stečaju nepreizkusljiv. Pritožnica ne more v ponovljenem postopku s pritožbenimi izvajanji dopolnjevati nepopolnih navedb, če ne pojasni, da jih brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno (337. člen ZPP). Pa tudi v pritožbi tožena stranka navaja, da gre za ugodnejši položaj tožeče stranke napram upnikom Z. S, kar pa ni predmet tega postopka, saj gre v tem postopku za ugotovitev obstoja terjatve v stečaju H. Navedbe o zmanjšanju poplačila upnikov H. zaradi sporne poroštvene pogodbe pa so nedovoljena pritožbena novota. Ker tožena stranka ni pravočasno izkazala objektivnega elementa, se sodišču ni bilo treba ukvarjati niti s subjektivnim elementov izpodbijanja pravnih dejanj.

Pritožnica vztraja, da so poroštvene izjave nične, sodišče pa bi to moralo upoštevati, saj so bila odločilna dejstva sodišču znana in s strani tožene stranke pravočasno predstavljena. To pa ne drži. Pritožnica vztraja, da je položaj, ko se H. kot hčerinska družba, katere upniki po sili zakona uživajo jamstvo njene ustanoviteljice Z., zaveže za obveznost te iste ustanoviteljice, glede na določbe Zakona o hranilno kreditnih službah (Ur.l. RS, št. 24/1990 in nadaljnji, ZHKS), nezakonit. Pri tem sama priznava, da takšna eksplicitna zakonska določba ne obstaja. Glede na to pa po oceni pritožbenega sodišča ni mogoč drugačen materialnopravni zaključek, kot da takšna poroštvena zaveza ni v nasprotju z ZHKS (prim. 15. člen in ostale ZHKS). Izvajanja pritožnice o cikličnem uveljavljanju terjatev (jamstvo na jamstveno terjatev) niso pravno relevantna za odločitev v tej zadevi, saj pritožnica ne trdi, da bi do večkratnega priznanja iste terjatve tudi prišlo (razen v stečajnem postopku glavnega dolžnika Z. in V. J. – to pa na podlagi drugega pravnega temelja).

Pritožnica ponovno pojasnjuje, da so poroštvene izjave v nasprotju z moralnimi načeli in poslovnimi običaji. Izpostavlja načelo vestnosti in poštenja po 5. členu OZ, skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma gospodarja o 6. členu OZ, prepoved zlorabe pravic po 7. členu OZ, prepoved povzročanja škode (10. člen OZ), čeprav je sodišče druge stopnje že v sklepu I Cpg 196/2009 zavrnilo te pritožbene navedbe kot nesklepčne oziroma kot nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP). Kot že rečeno, bi tudi glede na določilo 2. odst. 362. člena ZPP pritožnica v ponovljenem postopku na prvem naroku smela navajati nova dejstva le, če jih brez svoje krivde v dosedanjem postopku ni mogla navesti. Enako velja za sklicevanje pritožnice na nedopustnost podlage v zvezi s 39. členom OZ in nemogočost, nedopustnost, nedoločnost in nedoločljivost predmeta po 35. člena OZ ter nedopustnost nagiba (40. člen OZ).

Pritožnica trdi, da so poroštvene izjave nesklepčne oziroma da sta si prvi in drugi odstavek izjave celo v nasprotju (primerjaj priloge A3 do A5). Sodišče ugotavlja, da niti nesklepčnost niti nasprotja niso podani. Poroštvena zaveza iz prvega odstavka je jasna in nedvoumna. Drugi odstavek pa zgolj opozarja na zakonsko poroštvo Z. in povezanost Z. s H. Zaradi tega pa poroštvene zaveze še niso nične. Sodišče tega pojasnila tudi ne razume kot pridržek niti kot opozorilo na neveljavnost izjave.

Pritožnica očita prvostopnemu sodišču, da nalaga poroku večjo obveznost, kot je obveznost glavnega dolžnika, kar je v nasprotju s 1017. členom OZ. Navaja, da je stečajni upravitelj v stečajnem postopku glavnega dolžnika – Z. sprva tožeči stranki priznal terjatev v višini 193.066.031,62 SIT oziroma 805.650,27 EUR (torej več kot je prvostopno sodišče prisodilo v tej zadevi), stečajno sodišče pa je pri glavni razdelitvi upoštevalo odprto terjatev tožeče stranke le še v višini 137.155.353,53 SIT oziroma 572.339,15 EUR, saj je med tem prišlo do delnega prenehanja terjatve. Pritožnica meni tudi, da bi bilo potrebno tožnikovo terjatev znižati tudi za znesek, prejet dne 21. 11. 2008 v okviru glavne razdelitve stečajne mase glavnega dolžnika Z.. Navedene pritožbene trditve niso utemeljene. V sporu o ugotovitvi obstoja terjatve v stečajnem postopku je namreč odločilno stanje ob začetku stečajnega postopka, ki se ugotavlja na naroku za preizkus terjatev. Po zaključku te faze stečajnega postopka so ugovori o prenehanju terjatve dopustni še v fazi razdelitve stečajne mase (sklep o glavni delitvi), če je do poplačila oziroma prenehanja terjatve prišlo v fazi po začetku stečajnega postopka (glej VSL sklep III Cpg 28/2006). Zato pritožnica ne more uspeti s trditvami, da bi bilo treba upoštevati delna plačila v postopku Z., opravljena po začetku stečajnega postopka H. Ugovori glede poplačil, opravljenih po začetku stečajnega postopka H., se bodo upoštevali v fazi glavne razdelitve.

Pritožnica ugovarja tudi obračunu kapitaliziranih obresti, prištetih k glavnici v okviru tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo obračun obresti stečajnega upravitelja, ki pa je po mnenju pritožnice nepravilen. Ne strinja se, da se ta obračun obresti upošteva zgolj iz razloga enakega obravnavanja upnikov v stečajnem postopku. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da to ni zadosten razlog, vendar bi bila pritožnica s tem ugovorom lahko uspešna le, če bi dokazala, da je obračun obresti stečajnega upravitelja nepravilen. Tega pa ni storila. Trdila je sicer res že v odgovoru na tožbo, da obračun obresti ni točen in navajala svoje zneske, vendar svojega obračuna ni predložila, niti ni utemeljila, zakaj naj bi bile prav njene postavke pravilne, posebno še, ker je kot stranka v postopku zainteresirana za izid pravde. Zato sodišče ni moglo slediti njenim izračunom.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne more preizkusiti, niti ne drži, da je izrek sodbe nerazumljiv oziroma nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in niso med seboj v nasprotju. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP torej ni podana.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (253. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odst. 165. člena in 1. odst. 154. člena ZPP. Tožena stranka glede na načelo uspeha v pravdi sama nosi pritožbene stroške.