Jedro

Kadar se vozniku avtomobila bliža po njegovem pasu ceste nasproti vozeči avtomobil, katerega voznik to počne brez opaznega razloga, umik prvega voznika v levo (ker desno tega odbojna ograja ne dopušča), da bi preprečil čelno trčenje, ustreza okoliščinam, v katerih je nastala nevarnost (drugi odstavek 162. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin odškodninski tožbeni zahtevek v zvezi s škodo, ki je nastala v prometni nesreči 18.08.1989. Ugotovilo je, da je stranski intervenient kot zavarovanec tožene stranke v kritični prometni situaciji, ki jo je povzročila tožnica z vožnjo po levi strani, reagiral z zavojem na levo (desno se zaradi ograje ni mogel umikati), kot bi to storil vsak povprečni neprofesionalni voznik, da bi se izognil čelnemu trčenju.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo. Sprejelo je kot pravilne dejanske ugotovitve prvega sodišča. Intervenient je ravnal v dovoljeni samopomoči, ker je skušal preprečiti grozeči frontalni trk. Ravnal je podzavestno, kot vsak povprečen voznik.

Proti tej sodbi v zvezi s prvostopno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prvo kršitev vidi v tem, da je ugotovitev, da je intervenient zavil v levo, ko je videl, da mu vozi nasproti tožnica po njegovem pasu, v nasprotju s popravkom izvedenskega mnenja, da je intervenient imel razlog, da je zavil na levi vozni pas, "kaj pa je bil razlog, pa ne vem, zato sem tudi tako zapisal". Razlogi o vsebini izvedenskega mnenja so torej v nasprotju z vsebino zapisnika o njegovem zaslišanju. Zmotno uporabo materialnega prava vidi v tem, da sodišče ni upoštevalo zakonske določbe 41. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. l. SFRJ, št. 50/88 s spremembami in dopolnitvami do št. 11/91 - ZTVCP), v nasprotju s katero je vozil intervenient. Zmotno je tudi uporabilo določbo 162. člena ZOR, saj njegova reakcija ni ustrezala okoliščinam. Izvedenec je ocenil, da do nezgode ne bi prišlo, če bi intervenient močno zaviral, tožnica pa bi uspela priti na svoj pas. O njeni protipredpisni vožnji ni trdnih dokazov.

Na vročeno revizijo tožena stranka in intervenient nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje izdalo sodbo še pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku 14.07.1999 (503. člen ). Zato je treba po prehodni določbi prvega odstavka 498. člena ZPP uporabiti tudi v revizijskem postopku določbe prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Revizijsko sodišče ni upoštevalo revizijskega sklicevanja na pritožbo. Izpodbijano sodbo sme namreč preizkusiti le v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (386. člen ZPP). Z revizijo se izpodbija drugostopna odločba in ta tako pomeni polemiko z njo, ne pa s prvostopno sodbo, ki jo izpodbija pritožba.

Pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje odločbe ni v celoti povzelo izvedenskega mnenja, ki je bilo podano večkrat pisno in ustno. Če ni posebej citiralo izvedenčevega dopolnilnega mnenja, podanega na zadnjem naroku za glavno obravnavo, s katerim je poprejšnje pisno mnenje izvedenec spremenil v tem, da je izpustil označbo "upravičen" razlog, da je intervenient zavil v levo, ni storilo očitane kršitve. Prvič, ne le da ni bilo dolžno povzemati vsega mnenja, marveč se ne bi niti smelo opreti na izvedenčevo mnenje o tem, ali je bila intervenientova reakcija upravičena ali ne. Presoja tega namreč ni na izvedencu, marveč na sodišču. Kršitve po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP torej ni.

Tudi očitane kršitve materialnega prava ni. Res je v času nezgode veljavni ZTVCP določal, da mora vozilo voziti po desni strani vozišča v smeri vožnje (prvi odstavek 41. člena). Toda ta zakonska določba ni veljala brez izjeme. Takšna izjema je bila, kadar je grozila nevarnost, ko voznik ni bil dolžan uporabljati izključno ceste oziroma vozišča ali prometnega pasu, ki mu je bil sicer namenjen (40. člen ZTVCP). Ta izjema, ki se ujema s splošnim prometnim pravilom, da mora vsak voznik reševati položaj na cesti, tudi če je postal nevaren zaradi nepravilnega ravnanja drugega udeleženca v prometu, narekuje vozniku v primerih, kot je obravnavani, da se umika bodisi desno, če to dopuščajo razmere, bodisi levo.

Intervenientova vožnja tako ni bila "protipredpisna". Je že res, da je izvedenec dopustil možnost, da do trčenja ne bi prišlo, če bi intervenient močno zaviral in če bi se tožnica takoj vrnila na svoj pas ceste. Toda s tem drugim "če-jem" intervenient ni mogel zanesljivo računati, ko mu je tožnica vozila nasproti po njegovem pasu, ne da bi pri tem koga prehitevala. Intervenientu je umik v desno preprečevala odbojna ograja. Znano je, in izvedenec je to posebej poudaril, da imajo čelna trčenja hujše posledice (tudi če eno izmed vozil stoji), kot pa trčenja pod nekim kotom. Tako se pokaže, da intervenientove reakcije ni mogoče označevati kot podzavestne reakcije povprečnega voznika, marveč kot reakcijo, ki je bila ob danem položaju najbolj smotrna. Sodišče je potemtakem pravilno uporabilo zakonsko določbo o dovoljeni samopomoči. Kadar se vozniku avtomobila bliža po njegovem pasu ceste nasproti vozeči avtomobil, katerega voznik to počne brez opaznega razloga, umik prvega voznika v levo (ker desno tega odbojna ograja ne dopušča), da bi preprečil čelno trčenje, ustreza okoliščinam, v katerih je nastala nevarnost (drugi odstavek 162. člena ZOR).

Ko revizija navrže, da ni dokazano, oziroma da ni trdnih dokazov, da bi "grozila neposredna nevarnost frontalnega trka", skuša izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Po povedanem revizija ni utemeljena v nobenem pogledu in ker tudi ne gre za kakšno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo (393. člen ZPP).