Jedro

V situaciji, ko je tožnica zavozila na nasprotni vozni pas, je zavarovanec tožene stranke ravnal v dovoljeni samopomoči, ko je skušal preprečiti grozeči frontalni trk in zavozil na svoj levi vozni pas. S tem je kršil 41. čl. ZTVCP, vendar zato, ker je bila zaradi neposredne nevarnosti takšna zaščita nujna, odvračanje nevarnosti pa je ustrezalo okoliščinam. Za škodo, ki je pri tem nastala, zato ni odgovoren (čl. 162 ZOR).

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbene stroške trpi pritožnica sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ponovno zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožnica v škodnem dogodku dne 18.8.1989, in ji plačati odškodnino za negmotno škodo v znesku 1,808.818,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Zoper sodbo se je tožnica pritožila iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Trdila je, da tudi dokaz z dodatnim izvedeniškim mnenjem dr. J.K. ni potrdil zatrjevane nepravilne vožnje tožnice pred škodnim dogodkom in ni ugotovljeno, da bi naj bila tožnica pred trčenjem z vozilom B.D. vozila po nasprotnem voznem pasu. Zato je sodišče prve stopnje nezanesljivo ugotovilo, zakaj je toženkin zavarovanec zapeljal na svoj levi vozni pas pred trčenjem v tožničino vozilo. Gotovo je le, da je zavarovanec tožene stranke v trenutku prometne nezgode vozil po tožničinem voznem pasu. S tem je kršil cestno-prometne predpise in je le on odgovoren za nastanek škodnega dogodka. Tudi napačno predvidevanje zavarovanca, da bo tožnica nadaljevala vožnjo po nasprotnem voznem pasu - kar pa potrditvah pritožbe tožnici ni dokazano - ne more izključiti krivde zavarovanca tožene stranke za škodni dogodek. Tožnica predlaga, da zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v novo sojenje.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v novem postopku dopolnilo dokazni postopek, ki ga je že izvedlo s podrobnim zaslišanjem izvedenca iz prometne stroke. Na tej podlagi in na podlagi ostalih dokazov, ki jih je izvedlo, je ugotovilo sledeče dejansko stanje: tožnica je iz vzroka, ki sicer ni čisto razjasnjen, zavila s svojim vozilom (v katerem je vozila majhnega otroka) v rahlem desnem ovinku na levi del vozišča. Nasproti ji je pripeljal zavarovanec tožene stranke B. D., ki je stranski intervenient na strani tožene stranke v tej pravdi. Vozil je s svojim avtomobilom svojo družino. Ko je zagledal, da mu vozi nasproti po njegovem voznem pasu osebni avtomobil in je grozilo frontalnost trčenja, je reagiral tako, da je zavil na svoj levi vozni pas. Na desno se namreč ni mogel umakniti, ker ga je ob cesti na desni ovirala kovinska ograja. Tožnica pa je istočasno zavila nazaj na svoj vozni pas. Tako je prišlo do trčenja obeh vozil in v posledici do telesnih poškodb več udeležencev prometne nezgode.

Tožnica je bila hudo poškodovana in so jo, ko so jo rešili iz avtomobila, odpeljali v bolnišnico. Policisti so si ogledali kraj nezgode, napravili skico in ustrezen zapisnik ter kraj sam fotografirali. Fotografije pa so se izgubile.

Pripomniti je, da je o tem dogodku krajevni časopis N. dne 24.8.1989 pisal pod naslovom "Zaradi zapiranja levo". Tožnica, da je med vožnjo zapirala okno in pri tem zapeljala na levo stran vozišča, kjer ji je nasproti pripeljal B. D. iz Š.. Ta je sicer z zavijanjem v levo hotel trčenje preprečiti, pa mu to ni uspelo. Trdijo, da so dobili podatke o tem dogodku na policiji. Iz zapisnika o ogledu kraja nezgode z dne 12.1.1990,ki je v spisu K 20/91 prvostopnega sodišča, je zapisana podobna ugotovitev.

Tožnica je bila obtožena kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po čl. 251/III in I KZ RS, vendar je bila s sodbo z dne 27.11.1991 pod K 20/91 TS Celje E. Velenje, oproščena.

Izvedenec prometne stroke, ki je bil angažiran v tem postopku, je moral, ker so se fotografije kraja škodnega dogodka izgubile, ugotavljati vzroke njegovega nastanka iz poškodb,ki so na avtomobilih nastale, in iz položaja vozil po dogodku, kot so ga zatekli in ugotovili policisti. Na podlagi svojih izračunov in poškodb na vozilu je ocenil, da sta obe vozili ob trku vozili s hitrostjo okoli 50 - 60 km/h. Do trka je prišlo na sredini vozišča proti tožničinemu desnemu pasu vozišča. Glede na lego vozil po trčenju ob takšni hitrosti in dejstvu, kako sta bili vozili poškodovani (vozilo zavarovanca: sprednji del vozila - uničena maska,oba prednja blatnika,vetrobransko steklo, vrata - tožeče stranke: uničen prednji levi del, vetrobransko steklo, leva prednja vrata, streha), je ocenil, da sta obe vozili pred škodnim dogodkom manevrirali. Tožnica se je vračala iz svoje leve strani cestišča proti desni pod kotom 15řC na osnovno os ceste v desno, zavarovanec pa glede na poškodbe avtomobila ob tej hitrosti ni mogel zaviti pod ostrim kotom v desno in je vozil po levem voznem pasu. Ko je ugotovil, da se tožnica vrača na svoj desni pas, glede na reakcijski čas sam namreč ni mogel pravočasno zaviti na svoj vozni pas. Po oceni izvedenca je reakcija na vožnjo, namreč da se je v levo skušal izogniti pričakovanemu trčenju,ko ni mogel zaradi pločevinaste cestne ograje ob svoji desni na desno, povsem podzavestna. Izvedenec je še poudaril, da je zavarovanec ravnal tako, kot bi ravnal vsak povprečen voznik v tej situaciji.

Ob opisanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki imajo podlago v izvedeniškem mnenju, pritožbene trditve, da je prišlo do prometne nezgode na tožničinem voznem pasu in da ni zanesljivo izkazano, da je tožnica pred tem vozila po voznem pasu, namenjenem za vožnjo iz nasprotne smeri, niso sprejemljive.

Izvedenec je še ugotovil, da bi bile posledice prometne nezgode usodnejše, če bi prišlo do frontalnega trčenja, torej če bi nadaljevala tožnica vožnjo po levem pasu zavarovanca (kot je zavarovanec pričakoval) in se ji zavarovanec ne bi izognil. Ugotovil pa je tudi, da bi do nezgode ne utegnilo priti, če bi zavarovanec močno zaviral, tožnica pa bi uspela zaviti na svoj vozni pas. Ob takšnem ravnanju namreč, če bi le zaviral,pa bi zavarovanec riskiral frontalni trk vozil. Ravnal je povsem podzavestno z namenom, da prepreči še hujše posledice.

Pritožbeno sodišče se pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da v situaciji, ki jo je povzročila tožnica s svojo protipredpisno vožnjo pred nezgodo, ko je iz razlogov, ki niso pojasnjeni, izgubila oblast nad vozilom in zavila na nasprotni pas, zavarovanec ravnal v dovoljeni samopomoči. Skušal je preprečiti grozeči frontalni trk in zavozil na svoj levi vozni pas. S tem je kršil cestnoprometne predpise (čl. 41 ZTVCP), vendar zato, ker je grozila neposredna nevarnost in je bila takšna zaščita nujna, odvračanje nevarnosti pa je ustrezalo okoliščinam, v katerih je nevarnost nastajala (čl. 162 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR)). Zaradi tega tudi po oceni pritožbenega sodišča ni odgovoren za škodo, ki je pri tem nastala. Ni mu namreč kot povprečnemu vozniku mogoče očitati, da je v tistem trenutku mogel oceniti vse možne situacije, ki utegnejo nastati na cestišču. Ravnal je podzavestno tako kot vsak povprečen voznik in mu zato ni pripisati nobenega prispevka k nastanku škodnega dogodka.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, trpi svoje pritožbenega stroške sama.