Jedro

Toženi stranki je uspelo dokazati, da med nevarno dejavnostjo, s katero se je ukvarjala, in nastalo škodo ni vzročne zveze, s čimer se je razbremenila svoje odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nepremoženjsko škodo v višini 15.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške, ter odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 5.128,00 EUR v roku petnajst dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa sodbo spremeni tako, da z vmesno sodbo odloči o temelju tožbenega zahtevka. Navaja, da se v primeru objektivne odškodninske odgovornosti šteje, da je vzročna zveza dokazana. Splošno znano pa je, da je proizvodnja bitumna ali delo v bitumenski proizvodnji nevarna dejavnost. Zakonska domneva o objektivni odgovornosti imetnika nevarne dejavnosti (v konkretnem primeru tožene stranke) se lahko ovrže le z navedbo okoliščin in njihovim dokazovanjem, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati, se njegovim posledicam izogniti ali odstraniti. Takšnih navedb pa tožena stranka sploh ni podala. Nesporno je, da je tožnik utrpel poškodbe in okvare zdravja, ki izvirajo iz njegovega dolgoletnega dela za tekočim trakom v bitumenski proizvodnji pri toženi stranki. Zmoten je zaključek sodišča in izvedenca, da je tožnik utrpel poškodbe in okvare zdravja zaradi jemanja zdravil (tablet) analgetikov. Če bi bili analgetiki škodljivi zdravju, potem jih sploh ne bi smeli uporabljati, zdravilo ne sme imeti škodljivih stranskih učinkov. Škode niso mogli povzročiti analgetiki ali druga zdravila, saj zdravil s hudimi stranskimi učinki ni v uporabi, saj potem to sploh niso zdravila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče šteje dejavnost, s katero se je ukvarjala tožena stranka – dejavnost bitumenske proizvodnje, za nevarno dejavnost (3. odstavek stran 5 sodbe), kar pomeni objektivno odgovornost tožene stranke (2. odstavek 154. člena, 173. člen, 1. odstavek 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Objektivno odgovorni se razbremeni odgovornosti, če dokaže, da ni vzročne zveze med nastalo škodo in nevarno dejavnostjo (173. člen ZOR). To je v konkretnem primeru toženi stranki uspelo, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšen zaključek je pravilen in zakonit in ga pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Razloge zanj pritožbeno sodišče v celoti sprejema (3. odstavek stran 5 sodbe, 1. in 2. odstavek stran 6 sodbe). Od vseh vtoževanih posledic in nevšečnosti, ki naj bi jih tožnik trpel (zaradi dela pri toženi stranki v obdobju od leta 1996 do novembra 2001), je izvedenec medicinske stroke potrdil le kronično vnetje žrela. Takšno ugotovitev je sodišče prve stopnje upravičeno sprejelo, kaj drugega ni izpovedal tudi ne tožnik, ko je bil zaslišan. Glede te nevšečnosti pa je nato izvedenec prepričljivo in logično zaključil, da ni posledica opravljanja dela pri toženi stranki, temveč posledica refluksa želodčne kisline, (vračanja želodčne kisline v ustno votlino), ki kronično draži sluznico žrela, kar pa je posledica jemanja analgetikov zaradi tožnikovih težav s hrbtenico, pri čemer težave s hrbtenico niso v zvezi z delom pri toženi stranki (in tožnik tega tudi ne zatrjuje). Mnenje je bilo tožencu vročeno, nanj ni imel pripomb. Ker je bilo izvedensko mnenje jasno in popolno, ga je sodišče prve stopnje upravičeno v celoti sprejelo. Da imajo zdravila stranske učinke (in to celo mnogo večje kot v konkretnem primeru), je splošno znano, s takšno pritožbeno navedbo zato pritožnik ne more uspeti. Toženi stranki je torej uspelo dokazati, da ni vzročne zveze med zatrjevano škodo in nevarno dejavnostjo, s katero se je ukvarjala (173. člen ZOR).

Sicer pa pritožbeno sodišče še pripominja, da tudi sicer ne bi bilo pogojev za prisojo odškodnine. Sodišče namreč za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah, prisodi denarna odškodnino le, če stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo (1. odstavek 200. člena ZOR). Ni bilo ugotovljeno, da bi zaradi kronično vnetega grla pri tožniku obstajala zmanjšana življenjska aktivnost, to ni bilo niti zatrjevano. Odškodnina za strah se prizna le za dolgotrajen in intenziven strah, ali za strah, ki je imel določene (psihične) posledice. Takšen strah ni bil ugotovljen, niti zatrjevan. Da bi tožnik zaradi vnetega grla trpel kakšne posebne oziroma intenzivne bolečine, ni bilo ne ugotovljeno in ne zatrjevano, tudi niso bile zatrjevane in ne izkazane kakšne nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki bi opravičevale prisojo odškodnine. Torej, tudi, če toženi stranki ne bi uspelo dokazati da ni vzročne zveze med nastalo škodo in njeno dejavnostjo, tožnik ne bi bil upravičen do prisoje odškodnine, saj zahtevek nima podlage v 200. členu ZOR.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).