Jedro

Ni mogoče šteti, da dejanje pomeni za družbo neznatno nevarnost, če je povzročena škoda majhna, škodljive posledice pa bodo v nekaj letih nadoknadene, kajti za oceno, da gre za družbi neznatno nevarnost je potrebno tudi, da je dejanje majhnega pomena. Tega pa ni mogoče šteti, če je storilec poškodoval vrhove kar 33 drevesc v živi meji.

Izrek

Pritožbi oškodovanke kot tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženec spozna za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po I. odst. 177. člena KZ RS, storjenega s tem, da je tujo stvar poškodoval s tem, da je dne 26.2.1990 med 7.30 in 16. uro na vrtu oškodovanke, z motorno žago porezal vrhove 33 tuj v višini približno 90 cm od tal in s tem oškodovanko oškodoval za najmanj 1.980,00 tolarjev.

Po členu 177/1 KZ RS se obdolžencu izreče denarna kazen 30.000,00 (trideset tisoč) tolarjev, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku enega meseca, v primeru neizterljivosti pa bo izvršena tako, da bo za vsakih začetih 3.000,00 tolarjev neplačane denarne kazni določen en dan zapora.

Po členu 98/I Zakona o kazenskem postopku mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka, pri čemer se povprečnina odmeri v znesku 10.000,00 tolarjev.

Po členu 108 ZKP je obdolženec dolžan plačati oškodovanki znesek v višini 1.980,00 tolarjev, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa se oškodovanka napoti na pravdo.

Pravna podlaga za uporabo določil KZ SFRJ in ZKP je v 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS 1/91 z dne 25.6.1991).

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje je bil imenovani obdolženec po 1. točki 350. člen ZKP v zvezi z II. odst. 8. člena KZ SFRJ oproščen obtožbe kaznivega dejanja po členu 177/1 KZ RS.

Oškodovanka je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. S stroški kazenskega postopka je bil obremenjen proračun.

Proti tej sodbi se pritožuje oškodovanka kot tožilka. Iz obrazložitve pritožbe je razvidno, da se oškodovanka pritožuje zaradi kršitve kazenskega zakona, ker je sodišče prve stopnje uporabilo določilo člena 8/2 KZ SFRJ. Pritožnica predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijane sodbe ni potrebno razveljaviti, temveč le spremeniti, saj so bila odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljena, je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje, ob pravilni uporabi zakona, treba izreči drugačno sodbo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je obdolženec porezal oškodovankino živo mejo iz tuj in sicer z motorno žago, v višini približno 90 cm od tal. Sodišče prve stopnje je to ugotovilo po oceni zagovora obdolženca ter izpovedbe oškodovanke.

Nadalje je pravilno ugotovilo, da ograja iz žive meje - tuj s tem ni bila uničena, temveč poškodovana. Živo mejo iz tuj je namreč tudi po mnenju izvedenca potrebno obrezovati. Vendar pa je sodišče nadalje tudi pravilno ugotovilo, da je obdolženec z opisanim ravnanjem živo mejo iz tuj poškodoval, saj je oškodovanka gojila tuje zaradi tega, da ustvari zeleno kuliso, s čimer bi se ločila od sosedov. Temu namenu pa živa meja potem, ko je obdolženec porezal tuje, kot je že opisano, za določeno dobo ni več mogla služiti. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri tem nastalo škode najmanj v tolikšnem znesku, kot ga je oškodovanka navedla v obtožnem predlogu, pri čemer je verjelo oškodovanki, da so tuje, ki sestavljajo živo mejo, zaradi obdolženčevega posega morale biti deležne posebne oškodovankine skrbi in nege, da so znova začenjale dobivati tisti namen, za katerega jih je oškodovanka vzgajala.

Sodišče prve stopnje sicer ni izrecno navedlo, da je obdolženec dejanje storil naklepno, očitno pa je to povsem zanesljivo ugotovilo, ko je štelo za dokazano, da je obdolženec tuje porezal z motorno žago, kot je sam pojasnil, iz razloga, ker mu je takšna živa meja metala senco na njegov zelenjavni vrt. Opisani način storitve tedaj predstavlja naklepno ravnanje, saj obdolženec ni zatrjeval, da bi tuje porezal ponesreči ali iz malomarnosti.

Sodišče prve stopnje je obdolženčevo ravnanje ocenilo kot družbi neznatno nevarno. S takšno oceno se pritožbeno sodišče ne strinja.

Res je v obtožnem predlogu zatrjevana višina škode dokaj nizka, res je tudi, da si bo živa meja iz tuj v nekaj letih opomogla ter nekoč dosegla tudi prejšnjo višino, zaradi česar so posledice obdolženčevega ravnanja dokaj majhne, vendar pa ni mogoče šteti, da bi bilo obdolženčevo dejanje majhnega pomena. To pa zaradi tega, ker takšen način reševanja medsosedskih odnosov nikakor ni sprejemljiv.

Oškodovanka s tem, ko je vzgojila živo mejo iz tuj do višine, ki je predvidena tudi v lokacijski dokumentaciji, objektivno ni kršila nobenih norm, če pa se obdolženec počuti oškodovanega zaradi sence, in če tega ni mogel rešiti v dogovoru z oškodovanko, bi lahko svoje zahtevke uveljavljal na dovoljen način pri pristojnih organih. V obravnavanem primeru vendarle ni šlo za kakšno posamezno požagano vejo, ampak za porezane vrhove kar 33 rastlin.

Obdolženec je izpolnil vse znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po I. odst. 177. člena KZ RS, za katero je v zakonu predpisana denarna kazen ali zapor do treh let. Pri odmeri kazni obdolžencu je bilo treba upoštevati kot olajševalne okoliščine obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost ter priznanje, da je živo mejo iz tuj res porezal. Izrečena kazen 30.000,00 tolarjev je primerna tudi teži kaznivega dejanja, odmaknjenosti dogodka, od katerega teče že četrto leto, pa tudi premoženjskim razmeram obdolženca, ki ima primerne osebne dohodke 12.000 ATS mesečno in je solastnik stanovanjske hiše, nima pa preživninskih obveznosti do mladoletnih otrok.

Glede na vse navedeno je bilo treba utemeljeni pritožbi oškodovanke kot tožilke ugoditi ter izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se obdolženec spozna za krivega ter obsodi.

Ker je bil obdolženec spoznan za krivega in obsojen, je dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Povprečnina je odmerjena v skladu s trajanjem in zamotanostjo postopka ter premoženjskimi razmerami obdolženca.

Oškodovanka je uveljavljala premoženjskopravni zahtevek v višini, kot je škodo ocvenil izvedenec, to je 63.360,00 tolarjev. V kazenskem postopku je sodišče ugotovilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem oškodoval oškodovanko za najmanj 1.980,00 tolarjev, zato mora obdolženec v tolikšni višini povrniti škodo. Za ugotavljanje, ali je obdolženec povzročil škodo v celotnem znesku, ki ga zahteva oškodovanka, pa v zbranih podatkih ni zanesljive podlage, zato je bila oškodovanka s presežkom premoženjskopravnega zahtevka napotena na pravdo.

Pravni pouk: Proti tej sodbi je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče RS v Ljubljani. Pritožbo se vloži v roku 8 dni po prejemu pismenega odpravka sodbe, pri čemer teče rok za vložitev pritožbe obdolženca in zagovornika od vročitve sodbe obdolžencu. Pritožbo je vložiti v 2 izvodih pismeno ali ustno na zapisnik pri sodišču prve stopnje.