Jedro

Rezanje tuje žive meje s porezanjem vej oziroma vrhov te meje predstavlja poškodovanje meje, s čemer so uresničeni vsi znaki poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 177. člena KZ RS. Pri tem ni pomembno, ali se bo ta živa meja ponovno zrasla in dosegla enako obliko kot pred rezanjem, kajti dejanje je treba ocenjevati v času storitve kaznivega dejanja. Za obstoj tega kaznivega dejanja torej ni pomembno, ali se poškodovana stvar kasneje popravi.

Izrek

Pritožba obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino.

Obrazložitev

Obdolženec je bil s sodbo temeljnega sodišča po 1. točki 350. člena ZKP v zvezi z II. odstavkom 8. člena KZ SFRJ oproščen obtožbe kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 177. člena KZ RS. Oškodovanka je bila s premoženjsko pravnim zahtevkom napotena na pravdo, s stroški kazenskega postopka pa je bil obremenjen proračun. Višje sodišče je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi oškodovanke kot tožilke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po I. odstavku 177. člena KZ RS ter mu po istem zakonitem določilu izreklo denarno kazen 30.000,00 tolarjev, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku enega meseca, v primeru neizterljivosti pa bo izvršena tako, da bo za vsakih začetih 3.000,00 SIT neplačane denarne kazni določen en dan zapora. Po 1. odstavku 98. člena ZKP mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka, pri čemer se povprečnina odmeri v znesku 10.000,00 SIT. Po 108. členu ZKP je obdolženec dolžan plačati oškodovanki znesek v višini 1.980,00 tolarjev, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanka napotena na pravdo.

Obdolženi je vložil pritožbo zoper navedeno sodbo višjega sodišča. V pritožbi je uveljavil, da gre za kompleksen spor, ki med njim in oškodovanko traja že najmanj 10 let ter si oškodovanka prilašča nekaj, kar ji po naravnih zakonitostih ne pripada. Oškodovanko je takrat opozoril, da ne dovoli postavitve dodatne žive meje ob že obstoječi ograji, v porezanje tuj pa je bil samoobrambno prisiljen. Vzgojitev zelene zavese s strani oškodovanke ni sprejemljiva, ker ni dopustno, da se obdolžencu s tem povzroča škoda na vrtu. Po mnenju obdolženca s porezanjem vrhov sploh ni bila povzročena škoda, drevesca so imela redkejše veje ravno zato, ker se jih ni obrezovalo, po obrezanju pa so se lepo začela gostiti, kar se vidi iz priložene barvne fotografije. Porumenelost listov v poletju je naraven pojav. Poleg tega obdolženec v pritožbi uveljavlja še problem zaprtja javne ceste s strani oškodovanke, ki je bil končno rešen na sodišču v letu 1993. Obdolženec je predlagal, da vrhovno sodišče razveljavi sodbo višjega sodišča in potrdi štiri sodbe temeljnega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Obdolženi je bil s sodbo višjega sodišča spoznan za krivega kaznivega dejanja po 1. odst. 177. člena KZ SRS, ker je na vrtu oškodovanke z motorno žago porezal vrhove 33 tuj v višini približno 90 cm od tal in jo s tem oškodoval za najmanj 1.980 tolarjev. Sodišče prve stopnje je obdolženčevo ravnanje ocenilo kot družbi neznatno nevarno. Sodišče druge stopnje pa se s takšno oceno ni strinjalo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je ugotovilo, da je zatrjevana višina škode dokaj nizka in je tudi res, da si bo živa meja iz tuj v nekaj letih opomogla ter nekoč dosegla tudi prejšnjo višino tako, da so posledice obdolženčevega ravnanja dokaj majhna, vendar pa sodišče druge stopnje ne šteje, da bi bilo obdolženčevo dejanje majhnega pomena. Sodi, da takšen način reševanja medsosedskih odnosov nikakor ni sprejemljiv. Oškodovanka je vzgojila živo mejo iz tuj do višine, ki je predvidena tudi v lokacijski dokumentaciji ter objektivno ni kršila nobenih norm. V obravnavanem primeru pa po mnenju sodišča druge stopnje ni šlo za kakšno posamezno požagano vejo, ampak za porezane vrhove 33 rastlin - tuj. Temu stališču sodišča druge stopnje je vsekakor potrebno pritrditi, pri čemer tudi vrhovno sodišče ocenjuje, da so podani vsi znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 177. člena KZ RS. Dejanski stan tega kaznivega dejanja je vsekakor podan in se ni moč strinjati z obdolženčevim stališčem, da ni bila povzročena škoda, ker so se po odrezanju veje začele lepo gostiti. Živa meja iz tuj je bila postavljena kot meja in kakršnokoli znižanje takšne meje s porezanjem vej oziroma vrhov tuj predstavlja poškodovanje meje, s čimer so uresničeni znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 177. člena KZ RS. Pri tem ni pomembno, ali se bodo tuje ponovno zarasle in dosegle enako obliko kot pred porezanjem, kajti dejanje je potrebno ocenjevati v tistem času, ko je bilo storjeno. Po prezanju vrhov tuj je bila namreč ta meja poškodovana. Pri tem lahko to poškodovanje primerjamo naprimer s poškodovanjem lesene ograje, ki bi jo storilec do določene višine odstranil. V tem primeru bi prav tako šlo za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, čeprav bi oškodovanec takšno leseno ograjo lahko popravil že naslednji dan. Iz tega sledi, da za obstoj kaznivega dejanja po 1. odstavku 177. člena KZ RS, ko gre za poškodovanje tuje stvari, ni pomembno, ali se lahko poškodovana stvar kasneje popravi.

Prav tako ni možno slediti obdolženčevem uveljavljanju v pritožbi, da je šlo v obravnavani zadevi za samoobrambo, kot tudi ni pomembno, kakšni odnosi so sicer bili, med obdolžencem in oškodovanko, saj za oceno, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 177. člena KZ RS, to ni pomembno.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 98. člena in 101. členu ZKP.

Določbe zakona o kazenskem postopku so uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).