Jedro

Določbo 226. člena ZIZ je za primere dolžnikovih kršitev opustitvenih ravnanj (227. člen ZIZ), določenih z izvršilnim naslovom (pravnomočno sodbo), treba razlagati tako, da upnik, ki tako ravnanje dolžnika zazna, vloži predlog za izvršbo in v njem med drugim opredeli to dolžnikovo obveznost (opustitev, ki predstavlja kršitev), sodišče pa na tej podlagi izda sklep o izvršbi (prvi odstavek 40. in prvi odstavek 44. člena ZIZ), v katerem tudi določi denarno kazen za dolžnikovo kršitev ob upoštevanju relevantnih okoliščin primera (prvi odstavek 227. člena v zvezi s tretjim in šestim odstavkom 226. člena ZIZ). Zato pri kršitvah opustitvenih obveznosti dolžnika nobena kršitev, storjena po izdaji izvršilnega naslova ne ostane nesankcionirana.

Za izvršbo nenadomestne nedenarne terjatve za opustitev določenega ravnanja po prvem odstavku 227. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 226. člena ZIZ je za določitev in izvršitev denarne kazni dolžniku v sklepu o izvršbi pogoj, da je dolžnik po izvršljivosti izvršilnega naslova vsaj enkrat že kršil svojo obveznost opustiti določeno ravnanje iz izvršilnega naslova.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je pri ponovnem odločanju zavrnilo predlog za izvršbo v delu, v katerem je upnik zahteval, da se dolžniku določi denarna kazen v višini 50.000,00 EUR za vsak primer, ko s svojimi ravnanji krši pravnomočno prepoved iz 1. in 2. točke I. razdelka izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. V Cpg 31/2018 z dne 17. 5. 2018. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo upnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

3. Na predlog upnika je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom III DoR 114/2021 z dne 24. 8. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, _ali je za izvršbo nenadomestne nedenarne terjatve za opustitev določenega ravnanja po prvem odstavku 227. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v zvezi s tretjim odstavkom 226. člena ZIZ za določitev denarne kazni dolžniku v sklepu o izvršbi pogoj, da je dolžnik po izvršljivosti izvršilnega naslova vsaj enkrat že kršil svojo obveznost opustiti določeno ravnanje iz izvršilnega naslova._

4. Upnik je v zakonskem roku vložil revizijo, v kateri je uveljavljal revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka glede dopuščenega revizijskega vprašanja. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da reviziji ugodi in sklepa sodišč nižjih stopenj spremeni tako, da dovoli predlagano izvršbo. Podredno temu pa, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču druge oziroma prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je stroške revizijskega postopka.

5. Dolžnik na revizijo ni odgovoril. **Relevantno dejansko stanje**

6. Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), so: - Upnik je 6. 5. 2020 vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova – pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 321/2017 z dne 26. 9. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 31/2018 z dne 17. 5. 2018. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbene zahtevke za ugotovitev dejanj nelojalne konkurence in z njimi povezane prepovedne zahtevke. Višje sodišče je prvostopenjsko sodbo spremenilo v ugodilno in dolžniku prepovedalo tržiti električno energijo na tam opisani način, kar predstavlja dejanja nelojalne konkurence.

- Med izdajo prvostopenjske in drugostopenjske sodbe naj bi dolžnik storil dejanja nelojalne konkurence, po izdaji drugostopenjske sodbe pa upnik takih dejanj v predlogu za izvršbo niti kasneje ni zatrjeval. **Razlogi sodišč prve in druge stopnje**

7. Sodišče prve stopnje je zavrnitev predloga za izvršbo v delu, ki se nanaša na določitev denarne kazni po 227. v zvezi z 226. členom ZIZ, utemeljilo s tem, da so bila vsa dolžnikova dejanja nelojalne konkurence storjena pred izdajo izvršilnega naslova – to je pred izdajo sodbe VSL v zadevi V Cpg 31/2018, s katero je bil dolžnik seznanjen, da imajo njegova ravnanja znake dejanj nelojalne konkurence in s tem znake protipravnega ravnanja.

8. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da ima upnikov zahtevek za prepoved nadaljnjih ravnanj nelojalne konkurence (drugi odstavek 63. člena ZPOmK-1) trajno naravo in zagotavlja ohranitev ali ponovno vzpostavitev v izvršilnem naslovu določenega pravnega stanja. Zajema (ureja) torej prihodnost oziroma potencialne prihodnje kršitve ali njihove ponovitve, če do njih dejansko pride. Dolžnikova obveznost je postala izvršljiva šele z drugostopenjsko odločbo, ki predstavlja za izvršbo primeren izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko upnik zahteva pravno varstvo neposredno v izvršilnem postopku. Prepovedni zahtevek se nanaša na prihodnost. Upnik bi pravno varstvo pred kršitvami v času do pravnomočnosti odločitve v gospodarskem sporu kot tožnik lahko uveljavljal z začasno odredbo v postopku, v katerem je nastal izvršilni naslov, za nazaj pa mu ustrezno pravno varstvo lahko nudi le morebitni odškodninski zahtevek (prvi odstavek 63.b člena ZPOmK-1) in ne predlagana izvršba. Izvršba namreč dolžnika sili k spoštovanju izvršilnega naslova (v konkretnem primeru z izrekanjem denarne kazni, prim. 226. člen ZIZ), glede tega pa iz predloga za izvršbo ne izhaja, da bi dolžnik v obdobju po izdaji drugostopenjske sodbe še izvajal dejanja nelojalne konkurence.

**Obseg revizijskega preizkusa**

9. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

**Presoja revizije**

10. Revizija ni utemeljena.

11. Dolžniku so bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 31/2018 prepovedana dejanja, ki predstavljajo nelojalno konkurenco. Naložena mu je bila torej opustitev takih dejanj.

12. Opustitvena dejanja so oblika nedenarne terjatve, katerih izvršba je urejena v 227. členu ZIZ. Glede na prvi odstavek omenjenega člena se za izvršbo uporabljajo nekatere določbe o izvršbi glede nenadomestnih storitvenih dejanj iz 226. člena ZIZ. Vendar te se pri izvršbi opustitvenih dejanj (227. člen ZIZ) lahko uporabljajo na način, da so združljive z naravo obveznosti opuščati določena dejanja. Tako na primer določitev primernega roka za izpolnitev opustitvene obveznosti že pojmovno ne pride v poštev.1

13. Dajatvena sodba, s katero je toženec (tu dolžnik) obsojen na _opustitev_ določenih ravnanj, je po splošnem pojmovanju izvršljiva takoj (s pravnomočnostjo), saj paricijskega roka že po logiki stvari ne more vsebovati (prim. tudi 313. člen ZPP in prvi odstavek 19. člena ZIZ).2 Taka sodba dolžnika zaradi pozitivne funkcije materialne pravnomočnosti zavezuje tako, da v prihodnosti ne sme storiti dejanj, ki so kot nedovoljena opredeljena v pravnomočni sodbi. Iz povedanega izhaja, da dolžnik ne sme ponavljati svojih dejanj od tedaj, ko ga k temu zavezuje sodba.

14. Če dolžnik svojo obveznost spoštuje, izvršba ni potrebna. Opustitvena obveznost dolžnika, naložena s sodbo, učinkuje za nedoločen čas v prihodnosti in je takrat, ko dolžnik takšno obveznost spoštuje, ni mogoče prisilno izvršiti. Zanjo upnik niti nima pravnega interesa. Iz besedila prvega odstavka 227. člena ZIZ sledi, da sodišče izvršbo opravi, kadar dolžnik ravna v nasprotju s tem, da mora nekaj opustiti. Če dolžnik svojo obveznost krši, ima upnik torej na voljo izvršbo za uveljavitev v sodbi določene nedenarne terjatve (opustitve) po določbah 227. v zvezi s 226. členom ZIZ.

15. V konkretnem primeru upnik niti ne zatrjuje, da bi dolžnik kdaj od izdaje sodbe, ki mu nalaga vzdržati se tam določenih ravnanj nelojalne konkurence, tako prepoved kršil. Zato upnik za vodenje izvršilnega postopka na taki dejanski podlagi nima pravnega interesa. Zmotno je namreč njegovo sklepanje, da je moral predlog za izvršbo vložiti, če želi pravočasno doseči, da se dolžniku določi denarna kazen za primer kršitve s sodbo določenih opustitvenih dejanj, saj bi v primeru, da ne bi tako postopal, prišlo do situacije, ko bi prva dolžnikova kršitev ostala nesankcionirana. Takšno sklepanje je posledica razlage 226. člena ZIZ za primere iz 227. člena ZIZ, ki ni združljiva z naravo obveznosti opuščati določena dejanja. Pri nenadomestnih storitvenih dejanjih, katerih izvršbo ureja 226. člen ZIZ, gre namreč za to, da sodišče dolžniku določi kazen za primer, če v postavljenem roku svoje obveznosti prostovoljno ne bo izpolnil. Dolžniku je torej omogočeno, da svojo obveznost pod grožnjo denarne kazni prostovoljno izpolni. Za primere dolžniku določenih opustitev pa se prostovoljnost kaže drugače, in sicer tako, da se (prostovoljno) vzdrži ravnanja, ki mu je prepovedano.

16. Določbo 226. člena ZIZ je za primere dolžnikovih kršitev opustitvenih ravnanj (227. člen ZIZ), določenih z izvršilnim naslovom (pravnomočno sodbo), treba razlagati tako, da upnik, ki tako ravnanje dolžnika zazna, vloži predlog za izvršbo in v njem med drugim opredeli to dolžnikovo obveznost (opustitev, ki predstavlja kršitev), sodišče pa na tej podlagi izda sklep o izvršbi (prvi odstavek 40. in prvi odstavek 44. člena ZIZ), v katerem tudi določi denarno kazen za dolžnikovo kršitev ob upoštevanju relevantnih okoliščin primera (prvi odstavek 227. člena v zvezi s tretjim in šestim odstavkom 226. člena ZIZ). Zato pri kršitvah opustitvenih obveznosti dolžnika nobena kršitev, storjena po izdaji izvršilnega naslova ne ostane nesankcionirana. kot zmotno meni upnik v reviziji. Drugačna razlaga za primere storitvenih nenadomestnih dejanj (tj. 226. člen ZIZ) v primerjavi s opustitvami (227. člen ZIZ) je torej posledica drugačne vsebine dolžnikove obveznosti.

17. Odgovor na dopuščeno vprašanje po povedanem torej je, da je za izvršbo nenadomestne nedenarne terjatve za opustitev določenega ravnanja po prvem odstavku 227. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 226. člena ZIZ za določitev in izvršitev denarne kazni dolžniku v sklepu o izvršbi pogoj, da je dolžnik po izvršljivosti izvršilnega naslova vsaj enkrat že kršil svojo obveznost opustiti določeno ravnanje iz izvršilnega naslova. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena. Ker je ugotovilo, da ni podan z revizijo uveljavljan revizijski razlog, jo je na podlagi 378. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Z zavrnitvijo revizije je hkrati odločeno o neutemeljenosti stroškov revidenta.

19. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 M. Lajevec, E. Žgajnar, ZIZ s komentarjem (e-paket ZIZ TFL), komentar k 227. členu ZIZ. 2 Prim. L. Ude v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek – zakon s komentarjem, Uradni list RS, tretja knjiga, Ljubljana 2009, str. 55.