Jedro

Upnikov zahtevek ima naravo prepovedi nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence, za katerega je bilo že v predhodnem sklepu višjega sodišča obrazloženo, da ima učinek trajne narave in zagotavlja ohranitev ali ponovno vzpostavitev v izvršilnem naslovu določenega pravnega stanja. Zajema (ureja) torej prihodnost oziroma potencialne prihodnje kršitve ali njihove ponovitve, če do njih dejansko pride. Prepoved bodočih ravnanj z znaki omejevanja konkurence je bila dolžniku izrečena šele z drugostopenjsko odločbo. Šele takrat je postala obveznost izvršljiva in šele takrat je upnik pridobil za izvršbo primeren izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko zahteva pravno varstvo neposredno v izvršilnem postopku. Povedano drugače: pravovarstveni zahtevek za izvršbo se vzpostavi šele z nastopom izvršljivosti izvršilnega naslova.

Denarne kazni v našem izvršilnem pravu nimajo narave povračilnih ukrepov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izvršbo z dne 6. 5. 2020 se v delu, ki se glasi: „7. Dolžniku se določi denarna kazen v višini 50.000,00 EUR za vsak primer, ko dolžnik: a) ponovno trži električno energijo na način, da se odjemalcem upnika predstavlja kot zastopnik upnika ali na drug zavajajoč način, ki bi pri odjemalcih upnika vzbujal vtis, da dolžnik deluje v imenu upnika; ali b) ponovno trži električno energijo odjemalcem upnika na način, ki je usmerjen v prekinitev poslovnega razmerja odjemalcem upnika z upnikom, na primer z navajanjem neresničnih informacij o upniku oziroma o njegovem poslovanju, s čimer dolžnik krši pravnomočno prepoved iz 1. in 2. točke I. razdelka izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. V Cpg 31/2018 z dne 17. 5. 2018“.

Sklenilo je še, da upnik sam nosi svoje stroške pritožbe z dne 25. 9. 2020. 2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencih pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa tako, da se dovoli predlagana izvršba, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da je upnik v predlogu za izvršbo poleg prepovednega zahtevka po izvršilnem naslovu (pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 321/2017 z dne 26. 9. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 31/2018 z dne 17. 5. 2018) zahteval tudi ponovno prisilno objavo tega izvršilnega naslova. Odločitev o zavrnitvi tega dela predloga za izvršbo je že postala pravnomočna (sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 9. 2020 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1471/2020 z dne 8. 12. 2020). Višje sodišče je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi prepovednega dela predloga za izvršbo v prvem odločanju razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek zaradi ugotovljene absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločalo le še o delu predloga za izvršbo z dne 6. 5. 2020 v zvezi z dopolnitvijo predloga z dne 22. 1. 2021, v katerem je upnik podal naslednji pravovarstveni zahtevek: „7. Dolžniku se določi denarna kazen v višini 50.000,00 EUR za vsak primer, ko dolžnik: a) ponovno trži električno energijo na način, da se odjemalcem upnika predstavlja kot zastopnik upnika ali na drug zavajajoč način, ki bi pri odjemalcih upnika vzbujal vtis, da dolžnik deluje v imenu upnika; ali b) ponovno trži električno energijo odjemalcem upnika na način, ki je usmerjen v prekinitev poslovnega razmerja odjemalcem upnika z upnikom, na primer z navajanjem neresničnih informacij o upniku oziroma o njegovem poslovanju, s čimer dolžnik krši pravnomočno prepoved iz 1. in 2. točke I. razdelka izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. V Cpg 31/2018 z dne 17. 5. 2018“.

7. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo. Obrazložilo je, da so bila dolžnikova dejanja, ki naj bi imela znake dejanj nelojalne konkurence in bi kot taka pomenila kršitev prepovednega zahtevka iz izvršilnega naslova, storjena po 26. 9. 2017 (zaključek glavne obravnave) ter pred 17. 5. 2018 oziroma pred izdajo sodbe pritožbenega sodišča. Za odločilno je kljub pravilu o časovnih mejah pravnomočnosti štelo, da je sodišče prve stopnje s sodbo IV Pg 321/2017 z dne 26. 9. 2017 tožbeni zahtevek zavrnilo in, kot je povedalo, na ta način dolžniku dalo impulz, da njegova ravnanja nimajo protipravne narave. Postavilo se je na stališče, da je treba ob dejstvu, da je tožbenemu zahtevku ugodilo šele pritožbeno sodišče, šteti, da je bil dolžnik šele z vročitvijo sodbe V Cpg 31/2018 z dne 17. 5. 2018 seznanjen, da imajo njegova ravnanja znake dejanj nelojalne konkurence in s tem znake protipravnega ravnanja. Ker upnik ni zatrjeval niti izkazal, da bi dolžnik kakšno dejanje nelojalne konkurence storil po tem datumu, je presodilo, da dolžnik po izdaji drugostopenjske sodbe ne krši prepovedi iz 1. in 2. točke I. razdelka izreka sodbe, kar pomeni, da je sodno varstvo, ki ga je upnik dosegel v pravdnem postopku, doseglo svoj namen in je učinkovito, tržna disciplina pa je bila dosežena.

8. Odločitev je pravilna, vendar iz deloma drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

9. Pritrditi je sicer pritožbenim navedbam o časovnih mejah pravnomočnosti, ki so vezane na čas zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Vendar v tem postopku ne gre za vprašanje časovnih meja pravnomočnosti. Časovne meje pravnomočnosti v tem postopku predvsem pomenijo pomembno razmejitev med pritožbenimi razlogi v pravdnem postopku in ugovornimi razlogi v izvršilnem postopku. Kot višje sodišče razlaga v nadaljevanju, sta v tej zadevi ključna narava tožbenega zahtevka oziroma prisojenega in dejstvo, kdaj je upnik pridobil izvršilni naslov. Pritožnikovi razlogi bi, rečeno poenostavljeno, držali pri klasični izvršbi denarne terjatve na plačilo določenega denarnega zneska.

10. Kot je bilo že pojasnjeno, je upnik predlog za izvršbo vložil na podlagi sodne odločbe, ki je skladno s 1. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ izvršilni naslov, če je izvršljiva. To kvaliteto pa po prvem odstavku 19. člena ZIZ pridobi, če je postala pravnomočna in je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Upnikov zahtevek ima naravo prepovedi nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence (drugi odstavek 63.b člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, v nadaljevanju ZPOmK-1). Za opisan prepovedni zahtevek je bilo že v predhodnem sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1471/2020 z dne 9. 12. 2020 obrazloženo, da ima učinek trajne narave in zagotavlja ohranitev ali ponovno vzpostavitev v izvršilnem naslovu določenega pravnega stanja.1 Zajema (ureja) torej prihodnost oziroma potencialne prihodnje kršitve ali njihove ponovitve, če do njih dejansko pride.2 Prepoved bodočih ravnanj z znaki omejevanja konkurence je bila dolžniku izrečena šele z drugostopenjsko odločbo. Šele takrat je postala obveznost izvršljiva in šele takrat je upnik pridobil za izvršbo primeren izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko zahteva pravno varstvo neposredno v izvršilnem postopku. Prepovedni zahtevek se nanaša na prihodnost. Upnik je upravičen od nastopa izvršljivosti dalje s prisilo zahtevati, da dolžnik opusti ravnanje, ki pomeni kršitev prepovedi, dolžnik pa je dolžan trpeti izvršbo (če seveda v dodatnem roku ne opusti ravnanja, ki mu je prepovedano; če ravna po sklepu o izvršbi, je dolžan kriti upnikove stroške predloga za izvršbo). Povedano drugače: pravovarstveni zahtevek za izvršbo se vzpostavi šele z nastopom izvršljivosti izvršilnega naslova. Kršitev prepovednega zahtevka v času po vročitvi odločbe višjega sodišča pa pritožnik ne zatrjuje. Vse kršitve materialnopravnega upravičenja, ki jih navaja, so bile storjene pred izdajo drugostopenjske sodbe (zadnja od njih 10. 5. 2018). Upnik pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje o trenutku nastanka kršitev s pritožbo v ničemer ne izpodbija, višje sodišče pa pojasnjuje, da bi pravno varstvo pred temi kršitvami v času do pravnomočnosti odločitve v gospodarskem sporu upnik kot tožnik lahko uveljavljal z začasno odredbo v postopku, v katerem je nastal izvršilni naslov, za nazaj pa mu ustrezno pravno varstvo lahko nudi le morebitni odškodninski zahtevek (prvi odstavek 63.b člena ZPOmK-1) in ne predlagana izvršba. Izvršba namreč dolžnika sili k spoštovanju izvršilnega naslova (v konkretnem primeru z izrekanjem denarne kazni, prim. 226. člen ZIZ), glede tega pa iz predloga za izvršbo ne izhaja, da bi dolžnik v obdobju po izdaji drugostopenjske sodbe še izvajal dejanja nelojalne konkurence. Če jih, ima upnik v citirani sodbi izvršilni naslov, kar vse je višje sodišče pojasnilo že v prvem sklepu.

11. Že zgoraj navedeno zadošča za zavrnitev pritožbe. Višje sodišče vseeno, torej _obiter dictum_, dodaja, da denarne kazni v našem izvršilnem pravu nimajo narave povračilnih ukrepov.3 Zato mora biti zatrjevana kršitev tudi v določeni časovni zvezi z vložitvijo predloga za izvršbo, s katerim se s prisilo od toženca (dolžnika) zahteva spremembo – opustitev ravnanj, ki pomenijo kršitev s sodbo izrečene prepovedi.

12. Odločitev o zavrnitvi predloga je pravilna, posledično je pravilna tudi odločitev o stroških prve pritožbe (peti odstavek 38. člena ZIZ).

13. Izrecno zatrjevani pravno pomembni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, tisti, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti, pa niso podani, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ).

14. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Dika, Mihajlo (2007): Građansko ovršno pravo, I. knjiga, Opće građansko ovršno pravo, Narodne novine, 2007, str. 704. 2 V takem primeru tožniku ni treba vlagati ponovne tožbe, temveč ima na voljo izvršbo zaradi izvršitve nedenarne terjatve opustitve (227. člen ZIZ), prim. tudi VSL sodba in sklep I Cpg 1184/2013 z dne 9. 4. 2015. 3 Zgolj primeroma: odločbe VSL I Cp 308/2019, II Ip 560/2016 in III Ip 2171/2014, IV Cp 325/2018, V Cpg 124/2021. Zlasti glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1092/07 z dne 24. 4. 2007: „Kazni po ZIZ so torej "namenjene zagotovitvi spoštovanja sodnih odločb in učinkovite uresničitve upnikove pravice do sodnega varstva". Zato je izrek denarne kazni hkrati ustavno dopusten poseg v dolžnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, vendar le tedaj, ko izvršitve obveznosti ni mogoče zagotoviti na drug način.“