Jedro

Iz prvega odstavka 14. člena ZPDRES izhaja, da o naravi sporne terjatve in njenem poplačilu odloča sodnik posameznik znotraj stečajnega postopka. Obrazloženo pomeni, da se o naravi upnikove terjatve ne izjavi upravitelj, zato končni seznam preizkušenih terjatev in z njim v zvezi sklep o preizkusu terjatev napotitve na ustrezen postopek ne vsebuje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje se je v sklepu o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic sklicevalo na končni seznam preizkušenih terjatev (v nadaljevanju sklep o preizkusu terjatev). V obrazložitvi sklepa je navedlo, da stečajni upravitelj ni upošteval ugovora upnika E.(v nadaljevanju upnik), ker ni uveljavljal ugovornih razlogov iz prvega odstavka 62. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo upnika kot nedovoljeno zavrglo.

3. Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker naj sodišče druge stopnje ne bi presodilo navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena (kršitev prvega odstavka 360. člena ZPP), s čimer naj bi kršilo pritožnikovo pravico do izjave in poseglo v ustavnopravno zavarovano pravico do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave RS).

4. Dolžnik je na zahtevo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

5. Zahtevo državno tožilstvo vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, to je, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (tretji odstavek 385. člena ZPP). Državno tožilstvo v zahtevi (smiselno) zastavlja vprašanje, ali mora sodišče prve stopnje ob dejstvu, da je v končnem seznamu preizkušenih terjatev upravitelj prerekal naravo upnikove terjatve (terjatev je bila prijavljena kot prednostna, upravitelj pa jo je priznal kot navadno), v sklepu o preizkusu terjatev odločiti o napotitvi upnika na ustrezen postopek. Po mnenju državnega tožilstva bi sodišče upnika na tak postopek moralo napotiti skladno s 4. točko drugega odstavka 69. člena v zvezi s 4. točko drugega odstavka 70. člena ZFPPIPP in 300. člena ZFPPIPP.

6. Zastavljeno vprašanje izpolnjuje kriterij iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, ker se o tem, za stečajni postopek pomembnem pravnem vprašanju, Vrhovno sodišče še ni izreklo.

Relevantno procesno dejansko stanje

7. Upnik je v stečajnem postopku prijavil terjatev na podlagi določbe prvega odstavka 14. člena Zakona o o porabi sredstev dolgoročnih rezervacij za ekološko sanacijo (ZPDRES, Ur. l. RS, št. 59/2001, 80/2004 - ZUARLPP), po kateri ima pravico do posebnega poplačila v višini revaloriziranega dela neporabljenih sredstev za izvedbo programa gospodarske družbe (dolžnika). Prijavil jo je kot prednostno.

8. Stečajni upravitelj je prijavljeno terjatev (v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev) priznal, njeno prednostno naravo pa prerekal. 9. Upnik je upraviteljevo izrekanje o prijavljeni terjatvi izpodbijal v ugovoru proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev. Uveljavljal je, da je stečajni upravitelj zmotno uporabil določbo 14. člena ZPDRES, ki je specialnejša od določb ZFPPIPP. Upravitelj upnikovega ugovora ni upošteval, ker v njem ni uveljavljal ugovornih razlogov iz prvega odstavka 62. člena ZFPPIPP. To izhaja tudi iz obrazložitve sklepa o preizkusu terjatev.

10. V pritožbi zoper sklep o preizkusu terjatev je upnik med drugim uveljavljal, „da mora v primeru, ko je bila terjatev prerekana, končni seznam preizkušenih terjatev vsebovati tudi podatek, kdo mora v drugem postopku uveljavljati zahtevek za ugotovitev obstoja ali neobstoja prerekane terjatve, česar pa izpodbijani sklep ne vsebuje.“

11. Sodišče druge stopnje je pritožbo upnika zavrglo ob ugotovitvi, da upnik ni vložil ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev, zaradi česar s pritožbo ne more več izpodbijati pravilnosti podatkov o njegovi terjatvi v končnem seznamu preizkušenih terjatev.

O pravnem vprašanju

12. Če se v gospodarski družbi pred porabo sredstev za izvedbo programa začne stečajni postopek, ima sklad pravico do posebnega poplačila v višini revaloriziranega dela neporabljenih sredstev za izvedbo programa gospodarske družbe, kar se šteje kot terjatev sklada. V ta namen se prednostno oblikuje posebna stečajna masa v višini revaloriziranega dela neporabljenih sredstev za izvedbo programa gospodarske družbe, ki ne gre v razdelitveno maso, temveč se na podlagi sklepa stečajnega senata (po ZFPPIPP sodnik posameznik) v obliki denarnih sredstev prenese na sklad (prvi odstavek 14. člena ZPDRES).

13. Zgoraj navedena določba pomeni, da o naravi sporne terjatve in njenem poplačilu odloča sodnik posameznik znotraj stečajnega postopka. Obrazloženo pomeni, da se o naravi upnikove terjatve ne izjavi upravitelj, zato končni seznam preizkušenih terjatev in z njim v zvezi sklep o preizkusu terjatev napotitve na ustrezen postopek ne vsebuje.

Razlogi za zavrnitev zahteve

14. Skladno s prvim odstavkom 387. člena ZPP lahko državno tožilstvo zahtevo vloži zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. točka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka). Pri odločanju o zahtevi se sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP).

15. Državno tožilstvo sodišču druge stopnje očita, da je s tem, ko upniku ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da bi moral končni seznam preizkušenih terjatev in s tem sklep o preizkusu terjatev glede nepriznane prednostne narave njegove terjatve vsebovati napotitev na ustrezen postopek, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev o zavrženju pritožbe utemeljilo na njeni nedovoljenosti, zato na pritožbene navedbe, ki so sklep o preizkusu terjatev izpodbijale po vsebini, logično ni odgovarjalo.

17. Ker državno tožilstvo razlogov drugostopenjskega sodišča o zavrženju pritožbe ne uspe izpodbiti oziroma jih z zahtevo niti ne izpodbija, in ker Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno odločbo presoja le v mejah razlogov, navedenih v zahtevi, odgovor Vrhovnega sodišča na pravno vprašanje iz zahteve na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati.

18. Na podlagi obrazloženega je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).