Jedro

Na podlagi 3. odstavka 88. člena ZDR je moral delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Vendar mora biti ponujena zaposlitev ustrezna, kar po 3. odstavku 90. člena ZDR med drugim pomeni, da se mora zanjo zahtevati enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je na primerljivih oz. za tožnico ustreznih delovnih mestih sicer zaposlovala druge delavce, vendar le za določen čas za nadomeščanje odsotnih delavcev, kar za tožnico ni ustrezna zaposlitev, zato tožena stranka ni kršila navedene določbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2011, za vpis delovne dobe v delovno knjižico od 17. 4. 2011 do 29. 3. 2013, za obračun nadomestila plače v višini po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2009 ter po plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov plačilo neto nadomestila plač tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka); za plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 14.519,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka) in za plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije v višini 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 1.011,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka 15 dni (točka V izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (pravilno: sojenje) ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov tožeče stranke. Navaja, da je že v tožbi navedla, da je tožena stranka pri odpovedi kršila 84. in 85. člen ZDR v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, Ur. l. RS, št. 83/2009 z dne 23. 10. 2009, po kateri ima v primerih, ko je zoper delavca, ki ni član sindikata, uveden postopek po 84. in 85. členu ZDR, svet delavcev ali delavski zaupnik enake pristojnosti, kot jih ima sindikat. Zaradi te kršitve je odpoved delovnega razmerja avtomatično nezakonita, kar pa je sodišče prve stopnje spregledalo, zaradi česar je zmotno uporabilo materialno pravo in tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba sploh nima odločilnih razlogov in je ni moč preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožena stranka v času, ko je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, sklenila pogodbo o zaposlitvi z A.A. zaradi povečanega obsega dela. Jasno tudi ni, kako so lahko delo ohranili določeni delavci z vodstvenimi in strokovnimi obvezami, za katere ima tožnica izobrazbo in izkušnje, ti delavci pa ne. Zato je jasno, da odpovedni razlogi dejansko niso obstajali, da je bila reorganizacija fiktivna in je služila le kot formalni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi tu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba sploh nima odločilnih razlogov in je zato ni moč preizkusiti.

Tožnica je tekom postopka večkrat pozvala sodišče in toženo stranko k predložitvi sistemizacije, vendar je tožena stranka v spis vložila le Predlog reorganizacije (B19), ki nima nobene dokazne vrednosti. To po stališču pritožbe predstavlja zmotno uporabo materialnega prava in obenem bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba o tem nima odločilnih dejstev. Zaradi opisane opustitve tožnici ni bila dana možnost podaje trditev in morebiti tudi dokazov glede trenutka nastanka razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi in njene utemeljenosti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in hkrati kršitev 22. člena Ustave RS.

V obrazložitvi sodbe ni razumne argumentacije o trditvah in dokazih tožnice glede roka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka večji upad prodaje ugotovila najkasneje pred koncem leta 2009 in je tako že zdavnaj potekel šestmesečni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Pri tem tožnica opozarja na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba o tem sploh nima razlogov ter na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-2755/07-11 z dne 19. 2. 2009. Sodišče prve stopnje se ni izjasnilo o tožničinih trditvah, da je do reorganizacije prišlo zaradi diskriminacije ter da je bil poglavitni namen reorganizacije, kjer je prišlo le do ukinitve njenega delovnega mesta, ta, da ona izgubi delo. V takem primeru bi bilo potrebno uporabiti kriterije za določitev presežnih delavcev, ker pa se sodišče prve stopnje o tem ni izreklo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, pa tudi kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker so določeni zaključki v nasprotju z vsebino zapisnikov narokov.

V obrazložitvi sodbe tudi ni zaslediti ustrezne obravnave in presoje dejstev in dokazov tožnice, ki potrjujejo potrebo po njenem delu. Štipendiranje deficitarnih poklicev s tožničino vrsto in stopnjo izobrazbe in zaposlovanje tujcev za določen čas že v osnovi krši 2. odstavek 88. člena ZDR. Nobena tožničina trditev ni doživela sodnega premisleka, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba o tem nima odločilnih dejstev in je ni moč preizkusiti, pa tudi po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker so določeni zaključki v nasprotju z vsebino listin v spisu.

Tožnica pa ob upoštevanju novejše sodne prakse graja tudi kršitev dokaznega bremena. Tožena stranka je bila kot delodajalec, ne glede na benignost sodne prakse, kar se tiče razlogov reorganizacije, razbremenjena trditvenega in dokaznega bremena. To predstavlja zmotno uporabo materialnega prava ter kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba sploh nima odločilnih razlogov in je ni moč preizkusiti.

Prav tako o možnosti dokvalifikacije in prekvalifikacije v sodbi tožnica ni zasledila ustreznega razlogovanja sodišča prve stopnje, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica tudi glede obstoja utemeljenih razlogov za odpoved delovnega razmerja obrazložitvi izpodbijane sodbe očita pomanjkanje razumnih pravnih argumentov, saj tožena stranka dejstvu, zaradi katerega je odpoved pogodbe nezakonita, v okviru prevaljenega dokaznega bremena ni ustrezno nasprotovala. Tožena stranka ni niti zatrjevala, da je pri izbiri delavca, katerega delo je postalo nepotrebno, uporabila kriterije iz ZDR ali kolektivne pogodbe, zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožena stranka tudi glede nalog, ki naj bi bile prenesene ni zadostila dokaznemu bremenu. Tako gre očitno za primer, kjer je sodišče dolžno, upoštevaje sodbo VSRS, opr. št. VIII Ips 353/2006 z dne 30. 1. 2007 v zvezi s sodbo VDSS, opr. št. Pdp 381/2005 z dne 15. 6. 2006 tudi z vidika diskriminacije presojati razloge za reorganizacijo, saj so bili odločilni za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 2. odstavka 88. člena ZDR.

Tožeča stranka poudarja, da se zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi presoja po dnevu, ko je bila podana. Tožena stranka je v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da naj bi se s 1. 1. 2011 ukinilo tožničino delovno mesto, kar pa ne drži. Iz sistemizacije delovnih mest na strani 7 izhaja, da ima tožena stranka v okviru sektorja kakovosti sistemizirano delovno mesto tehnologa kakovosti. To izhaja tudi iz vseh listinskih dokazov, ki so bili veljavni na dan odpovedi 2. 3. 2011. Vse to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se sodbe ne da preizkusiti in tudi kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka v času obravnavane odpovedi štipendirala od štiri do devet štipendistov, kar je neposreden in nedvoumen dokaz potreb po delu, ki ga je opravljala tožnica. Tožena stranka ima glede na dejavnost trajne potrebe po delu z izobrazbo, ki jo ima tožnica, vendar pa vprašanje, ali zaradi reorganizacije delovnega razmerja med strankama ni mogoče nadaljevati, ni bilo deležno ustrezne sodne presoje, kar pomeni zmotno uporabo materialnega prava in absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje pritožba navaja, da je morala tožnica v času odpovednega roka pripraviti obsežno dokumentacijo in da zaradi nujne prisotnosti na delu ni mogla koristiti dopusta. To pomeni, da potreba po njenem delu ni prenehala. O tem sodba nima razlogov, kar je kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zaključek sodišča prve stopnje, ki je verjelo direktorju tožene stranke, da delovno mesto kontrole kakovosti ne daje pričakovanih rezultatov, je nerazumljiv in nelogičen, zato mu pritožba očita spregled odločilnih dejstev ter nekritično presojo dokazov, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. členu ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP, kar ima za posledico nezakonito in nepravilno odločitev. Sodišče prve stopnje je namreč nekritično sledilo vsem navedbam zakonitega zastopnika in drugih odgovornih oseb tožene stranke, ki so zainteresirane za uspeh tožene stranke v tem postopku. Sodišče prve stopnje ni vestno in skrbno presodilo izjav prič v postopku. Pritožba še poudarja, da je sodišče prve stopnje tudi samo v 5. točki obrazložitve ugotovilo, da še vedno obstaja potreba po tožničinem delu.

Ker je dolžnost delodajalca, da mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov preveriti možnost zaposlitve delavca na drugih delih, bi morala to storiti tudi tožena stranka, ki pa tega v postopku sploh ni zatrjevala. Na delovnih mestih v kontrolnem oddelku so zaposlene osebe z neustrezno izobrazbo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je direktor tožene stranke priznal, da je tožena stranka zaposlovala delavce za določen čas na primerljivih delovnih mestih in da je zaposlila raziskovalca, s katerim sedaj sklepajo delovno razmerje za nedoločen čas. To v celoti potrjuje tožničine očitke o tem, da tožena stranka svoje dolžnosti ni izpolnila, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in diskriminatorna. Ker pa se sodišče prve stopnje o tem ni izreklo, gre za kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodba tudi nima razlogov o tem, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi diskirminatorna. Tožnica je diskriminacijo opredelila kot enotno dogajanje in postopanje tožene stranke. Zatrjevala je, da jo je tožena stranka postavila v neenakopraven položaj napram drugim tujim delavcem, bivšim delavcem, študentom, osebam, ki naj bi sedaj izvrševale njeno delo, pa zato ne izpolnjujejo niti najnujnejših pogojev. Zato je sodba v tem delu nerazumljiva in je ni moč preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zgolj iz previdnosti pa se toženka pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 41. člena ZDSS-1. Tudi obrazložitev odločitve o stroških postopka je pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, kar je kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v celoti potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere se sklicuje pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja in razlogov ne ponavlja, skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP pa odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvenega pomena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v pritožbi izpodbijani sodbi večkrat očitala absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14 in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče teh kršitev ni ugotovilo, saj ima sodba jasne razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi si med seboj niso v nasprotju, v odločilnih dejstvih pa tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v izpodbijani sodbi o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Dejstvo, da se tožeča stranka z razlogi sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ne strinja, pa še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo ti dve očitani kršitvi.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da naj bi tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga kršila 84. in 85. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 83/2009 z dne 23. 10. 2009), po kateri ima v primerih, ko je zoper delavca, ki ni član sindikata, uveden postopek po 84. in 85. členu ZDR, svet delavcev ali delavski zaupnik enake pristojnosti, kot jih ima sindikat in je s tem, ko sodba nima razlogov o tem, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter tudi napačno uporabilo materialno pravo. ZDR je v 1. odstavku 84. člena določal, da mora delodajalec o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec, ob uvedbi postopka, če to delavec zahteva. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije bi morala tožena stranka o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga obvestiti svet delavcev ali delavskega zaupnika, če bi tožnica to zahtevala, tega pa tožnica ni zatrjevala. Po 1. odstavku 85. člena ZDR pa prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi redne odpovedi iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje do poteka roka za arbitražno oziroma sodno varstvo, če delavec to zahteva pa sindikat (oziroma svet delavcev ali delavski zaupnik - skladno z navedeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije) navedenim vrstam odpovedi nasprotuje. Ker iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnica od tožene stranke zahtevala postopanje po 84. členu ZDR, je neutemeljen pritožbeni očitek tožnice o tem, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP oziroma zmotno uporabilo materialno pravo, ker se ni opredelilo do tega, da naj bi tožena stranka kršila 84.. oziroma 85. člen ZDR. Razen tega je bila dana redna odpoved iz poslovnega razloga, tako da zadržanje učinkovanja te odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ne bi moglo priti v poštev.

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu tehnolog kontrole kakovosti, ki je spadalo v VII/1 tarifni razred za nedoločen čas po pogodbi o zaposlitvi od 1. 9. 2009 dalje. Tožena stranka je to delovno mesto ukinila s spremembo Akta o sistemizaciji, ki je bil sprejet 1. 1. 2011 in objavljen 15. 1. 2011 (B 8), dejanska uveljavitev sprememb tega akta pa je bila s sklepom o dinamiki uvajanja organizacijskih sprememb z dne 17. 12. 2010 (B 15) predvidena s 1. 2. 2011. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je utemeljen razlog za podajo redne odpovedi iz 2. odstavka 88. člena ZDR nastal s spremembo akta o sistemizaciji, ko je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno in ne že v letih 2008 in 2009, ko je tožena stranka zaznala krizo v gradbeništvu in je prišlo do večjega upada prodaje. Dejstvo, da je tožnica delo po pogodbi o zaposlitvi opravljala še v času odpovednega roka, je posledica tega, da je bila njena pogodba o zaposlitvi veljavna vse do poteka odpovednega roka, šele po tem se je njeno delo prerazporedilo med druga delovna mesta.

Sprememba akta o sistemizaciji in sklep o dinamiki uvajanja organizacijskih sprememb sta bila tožnici vročena skupaj z odgovorom na tožbo, zato tožnici ni bila kršena ustavna pravica po 22. členu Ustave RS, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in navedlo razloge za odločitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 2. 3. 2011 pravočasna, zaradi česar tudi zatrjevana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka za tožnico ni imela na razpolago ustreznega delovnega mesta. Na podlagi 3. odstavka 88. člena ZDR je moral delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Vendar mora biti ponujena zaposlitev ustrezna, kar po 3. odstavku 90. člena ZDR med drugim pomeni, da se mora zanjo zahtevati enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka na tožnici primerljivih delovnih mestih sicer zaposlovala druge delavce, vendar le za določen čas za nadomeščanje odsotnih delavcev, kar za tožnico ni ustrezna zaposlitev, tožnica pa se ni določno opredelila, za kakšno delovno mesto bi jo bilo mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati. V zvezi z zaposlitvijo A.A. je sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve sodbe natančno pojasnilo in razložilo, kako je bilo z njeno zaposlitvijo, saj je v primerljivem obdobju delala po pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Prav tako je sodišče tudi ugotovilo, da je bil tožničin poklic (inženir kemijske tehnologije) za toženko pred leti deficitaren, zato je v letu 2008-2009 zaposlila tri tujce, ki pa pri toženi stranki ne delajo več. Potreb po delu tožnice ne dokazujejo tudi navedbe tožnice, da je toženka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici štipendirala od štiri do devet štipendistov. Za presojo utemeljenosti odpovednega razloga ni pomembno število štipendistov, ampak je pomembno le, ali je tožena stranka drugim delavcem ponudila za tožnico ustrezno zaposlitev in jih tudi zaposlila, za kar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka drugih delavcev na za tožnico ustreznih delovnih mestih ni zaposlovala.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi skrbne presoje vseh izvedenih dokazov sprejelo pravilno in prepričljivo dokazno oceno, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni vestno in skrbno presodilo izjav prič v postopku in da je nekritično sledilo vsem navedbam (verjetno izpovedim) zakonitega zastopnika in drugih odgovornih oseb tožene stranke, s čemer naj bi zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Prav tako je iz konteksta sodbe iztrgana pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje samo v točki 5 obrazložitve ugotovilo, da še vedno obstaja potreba po tožničinem delu. Dejstvo je, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno, da je bilo delo tega delovnega mesta prerazporejeno med druga delovna mesta, zato za tožnico ni bilo več dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Pritožbene navedbe, da tožena stranka ni zatrjevala, da bi pri izbiri tožnice kot presežne delavke uporabila kriterijev iz ZDR in kolektivne pogodbe, so zgolj pavšalne, zato jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Prav tako so neutemeljeni očitki pritožbe, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi diskriminatorna. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obširno obrazložilo, da je tožena stranka v postopku dokazala tudi, da pri tožničini odpovedi ni postopala diskriminatorno, saj je bila tožnica obravnavana enako kot ostali delavci. Z ugotovitvijo sodišča prve stopnje pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka pravilna, dovolj obrazložena in se jo da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v zvezi s postopkom , ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno uporabilo določbo 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), v zvezi s postopkom o odškodnini zaradi diskriminacije pa določbo 154. člena ZPP. Tako so pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o stroških postopka neutemeljene.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo ter utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti. Tako je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona sama krije svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k pravilni odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).