Jedro

V tretjem odstavku 42. člena ZGD-1 je določeno, da terjatve družbe iz prvega in drugega odstavka zastarajo v treh mesecih po tem, ko družba zve za kršitev in kršilca, najpozneje pa v petih letih od kršitve. O tem vprašanju (začetku teka zastaralnega roka) je stališče zavzelo že VS RS v odločbi III Ips 21/2006 z dne 23. 5. 2007, ko pravi, da je tretji odstavek 42. člena ZGD-1 treba razlagati tako, da kršitev ne pomeni kršitve prepovedi konkurence same po sebi (npr. udeležba iste osebe v dveh potencialno konkurenčnih družbah), temveč pomeni konkretno kršitev (konkreten posel), dejanje, ki je povzročilo konkretno škodo. Subjektivni trimesečni zastaralni rok iz tretjega odstavka 42. člena ZGD-1 začne teči od trenutka, ko družba zve za kršitelja in za dejanje (posel), ki je povzročilo škodo, objektivni petletni zastaralni rok pa od trenutka, ko je bilo storjeno konkretno dejanje (sklenjen posel), ki je povzročilo konkretno škodo (stališče VS RS povzema tudi odločba sodišča prve stopnje v točki 12 obrazložitve).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se tožbeni zahtevek, ki glasi: „1. Toženca D.V. in S.K. sta nerazdelno dolžna poravnati tožnici D d.o.o. povzročeno škodo v višini 302.800,00 EUR, vse z nakazilom na TRR odvetnika P.P., številka računa pri Novi KBM d.d. Maribor.

2. Toženca sta dolžna povrniti tožnici povzročene pravdne stroške skupno s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prostovoljne izpolnitve obveznosti do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo, zavrne“.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 4.521,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 9.208,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine delno ugodilo. Toženo stranko (v nadaljevanju prvega toženca in drugo toženko oziroma toženca) je zavezalo k plačilu odškodnine v znesku 169.668,03 EUR. V presežku (do zahtevanih 302.800,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo. O stroških postopka je odločilo v korist tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice). Priznalo ji je stroške v znesku 2.859,37 EUR, ki sta jih toženca v primeru zamude dolžna plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Toženca odločbo sodišča prve stopnje izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Primarno grajata zaključke v zvezi z ugovorom zastaranja. Sodišču prve stopnje očitata, da je napačno presodilo okoliščine „dejanske konkurenčnosti“, na katero se navezuje začetek teka subjektivnega zastaralnega roka iz 42. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). V razlogih sodbe ni pojasnilo, kdaj naj bi tožnica izvedela za škodo in na osnovi katerih pravno relevantnih dejstev, zato pravilnosti odločitve z vidika materialnopravnih določb ZGD-1 (42. člena) ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je svojo argumentacijo v zvezi z zastaranjem oprlo na izpovedbo zakonitega zastopnika tožnice, G.Z. in zaključilo, da je slednji za kršitev konkurenčnosti izvedel šele 31. 7. 2009, ko je bila S.K. razrešena kot direktorica. V nasprotju s tem pa po mnenju pritožnikov že iz tožbenih navedb izhaja, da se je konkretna škoda (prehod strank) zgodila že v letu 2008. Tudi vsi priloženi dokazi, na katerih tožnica gradi svoje tožbene navedbe, izvirajo iz leta 2008. Po mnenju pritožnikov ni dvoma, da je tožnica že v letu 2008 vedela za nastalo škodo, za okoliščino, kdo bi jo naj povzročil in za vsebino konkretnih pravnih poslov. Tožnica je v tožbi, ko je vložila 3. 4. 2009, opisala posle, ki naj bi pripeljali do kršitve konkurenčne prepovedi in nastanka škode. V kolikor bi držalo, da je tožnica za škodo izvedela šele 31. 7. 2009, ne bi tožbe vložila že štiri mesece prej, saj bi bilo to popolnoma nesmiselno. Trditve tožnice, da je šele zaradi potreb pravde I Pg 31/2008 opravila poizvedbe glede dejanskega opravljanja konkurenčne dejavnosti tožencev, ne morejo uživati sodnega varstva.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo soglaša z razlogi izpodbijane sodbe in predlaga njeno potrditev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Primarno se je ukvarjalo z ugovorom zastaranja.

6. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja zavrnilo. V točki 12 obrazložitve je najprej pojasnilo, da vedenje o tem, da je S.K. zaposlena pri družbi D d.o.o., še ne dopušča zaključka, da sta tožnica oziroma njen zakoniti zastopnik vedel(a), da toženca opravljata konkurenčno dejavnost v škodo tožnice. V nadaljevanju (točka 14 obrazložitve) pa je zaključilo, da verjame tožnici, da je za točno določena dejanja tožencev, ki tožnici povzročajo škodo (da toženca za družbe, ki so tožnici v letu 2008 odpovedale pogodbe, opravljata računovodske storitve preko družbe P d.o.o.), zvedela šele po izvedbi dokazov v zadevi I Pg 31/2008, Okrožnega sodišča v Mariboru, in sicer v avgustu 2009. Tožba, vložena 3. 4. 2009, je zato pravočasna.

7. Zaradi pomislekov o pravilnosti dejanskih zaključkov, na katerih temelji materialno pravna odločitev o ugovoru zastaranja, je sodišče druge stopnje (po pooblastilu članov senata je to storila sodnica posameznica) razpisalo pritožbeno obravnavo (peti odstavek 348. člena ZPP). Na njej je v soglasju s strankami ponovilo (le) dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnice in na tej podlagi sprejelo drugačno odločitev. V nasprotju z zaključki prvostopenjskega sodišča je mnenja, da je ugovor zastaranja utemeljen – tožnica je tožbo na plačilo odškodnine iz prvega odstavka 42. člena ZGD-1 vložila prepozno, po poteku subjektivnega roka iz tretjega odstavka 42. člena citiranega zakona.

8. V tretjem odstavku 42. člena ZGD-1 je določeno, da terjatve družbe iz prvega in drugega odstavka zastarajo v treh mesecih po tem, ko družba zve za kršitev in kršilca, najpozneje pa v petih letih od kršitve. O tem vprašanju (začetku teka zastaralnega roka) je stališče zavzelo že VS RS v odločbi III Ips 21/2006 z dne 23. 5. 2007, ko pravi, da je tretji odstavek 42. člena ZGD-1 treba razlagati tako, da kršitev ne pomeni kršitve prepovedi konkurence same po sebi (npr. udeležba iste osebe v dveh potencialno konkurenčnih družbah), temveč pomeni konkretno kršitev (konkreten posel), dejanje, ki je povzročilo konkretno škodo. Subjektivni trimesečni zastaralni rok iz tretjega odstavka 42. člena ZGD-1 začne teči od trenutka, ko družba zve za kršitelja in za dejanje (posel), ki je povzročilo škodo, objektivni petletni zastaralni rok pa od trenutka, ko je bilo storjeno konkretno dejanje (sklenjen posel), ki je povzročilo konkretno škodo (stališče VS RS povzema tudi odločba sodišča prve stopnje v točki 12 obrazložitve).

9. Toženca sta v odgovoru na tožbo z dne 10. 6. 2006 ugovarjala zastaranje terjatve s trditvijo, da iz listin, priloženih tožbi, izhaja, da so se vsi „domnevni prehodi strank“ zgodili sredi leta 2008 (vsa dokumentacija izvira iz leta 2008). Takrat je torej tožnica zvedela za domnevno škodo in za tistega, ki naj bi jo povzročil. Tožnica je ugovoru zastaranja nasprotovala in v vlogi z dne 1. 12. 2009 poudarila, da je lahko le sumila, da sta ji toženca kot družbenika prevzela stranke, ni pa vedela za kršitev in storilca. Za odškodninsko odgovornost tožencev ne zadostuje sum tožnice, da sta ji prevzela stranke, tako da je prvi toženec v svoji družbi (do)registriral dejavnost opravljanja računovodskih storitev in v njej zaposlil drugo toženko, temveč ugotovitev, da takšne storitve tudi dejansko opravlja ( to naj bi bilo v skladu z odločbo VS RS III Ips 23/2007 z dne 16. 6. 2009). Dejansko povzročanje škode se je tožnici razkrilo šele na podlagi izvedenih dokazov v zadevi I Pg 31/2008 Okrožnega sodišča v Mariboru. Na prvem naroku v sedaj obravnavani zadevi (12. 1. 2010) je tožnica v tej smeri še dodala, da ji ni znano ali so in če so, kdaj so družbe, ki so tožnici odpovedale pogodbe o opravljanju računovodskih storitev, takšne pogodbe sklenile z družbo D d.o.o. Se je pa v zadevi I Pg 31/2008 ugotovilo, da naj bi storitve opravljala družba P d.o.o., ki pa je bila le „vmesni slamnati člen“, saj nima nobenega zaposlenega. S tem sta toženca prikrila opravljanje dejavnosti v škodo tožnice. Toženca sta na tem naroku ponovno zanikala, da bi za „bivše“ stranke tožnice opravljala računovodsko dejavnost, družba D d.o.o. z njimi nima sklenjene nobene pogodbe, kašno je razmerje med družbo P d.o.o. in njenimi strankami, pa tožencema ni znano in se do tega ne moreta opredeliti. Zagotovo pa navedena družba ni nikakršen „slamnati člen“. Tožba tožnice je pavšalna, natančnejših pravno relevantnih dejstev ne navede le zato, ker se želi izogniti ugovoru zastaranja.

10. Zaradi dvoma v dokazno presojo sodišča prve stopnje, na kateri temelji odločitev o ugovoru zastaranja - gre za presojo okoliščin, od katerih je odvisen začetek teka zastaralnega roka – je sodišče druge stopnje ponovno zaslišalo zakonitega zastopnika tožnice, ni pa ponovno izvajalo listinskih dokazov, saj za posredno izvedene dokaze ponovna izvedba naroka na pritožbeni stopnji niti ne bi bila potrebna.

11. Na podlagi tako izvedenih dokazov je ugotovilo, da je tožnica že v letu 2008 vedela za (konkretno) kršitev prepovedi konkurence in za storilca. Tožnica je v tožbi navedla, da se je druga toženka z družbami, ki so bile komitenti tožnice, in s katerimi je neposredno delala v imenu in na račun tožnice, dogovorila, da bodo slednje dale odpoved, od registracije dalje pa bo storitve zanje opravljala družba D d.o.o. Iz priloženih listin izhaja, da je družba F V d.o.o. (njen edini družbenik je prvi toženec, ki je pred nastankom sporne situacije tožnici za opravljanje računovodskih storitev nudil programsko podporo) 27. 3. 2008 sprejela sklep o spremembi firme (v D d.o.o.) in sklep o spremembi dejavnosti družbe (registracija računovodske knjigovodske in revizijske dejavnosti; davčno svetovanje, razen revizijske dejavnosti), zakoniti zastopnik tožnice G.Z. pa je na pritožbeni obravnavi pojasnil, da so odpovedi pogodb o opravljanju računovodskih storitev sovpadale z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi druge toženke pri tožnici konec marca 2008. Dejstvo je tudi, da je tožnica že v tožbi, ki jo je vložila 3. 4. 2009, navedla, da se je druga toženka pri družbi D d.o.o. zaposlila (iz podatkov v spisu izhaja, da se je zaposlila 1. 7. 2008). Že zaradi tega ni mogoče kot verodostojne oceniti izpovedbe zakonitega zastopnika tožnice, ki je na naroku 12. 1. 2010 povedal, da je za to okoliščino dejansko izvedel šele v avgustu 2009. Enako velja za izpovedbo njegovo izpovedbo na pritožbeni obravnavi, da so lahko o njeni zaposlitvi le sklepali, saj do podatkov, ali je S.K. (prva toženka) zaposlena v družbi D d.o.o. niso imeli dostopa, so jo pa videvali na, kjer imata imata obe družbi (tožnica in D d.o.o.) sedež. Dejstvo je, to izhaja iz internetnih strani družbe D d.o.o., izdelanih v letu 2008 (priloga A4 in A5) in priloženih k tožbi, da družba D d.o.o. med drugim (poleg M S in programiranja) nudi tudi računovodske storitve, kot kontaktna oziroma pristojna oseba zanje pa je navedena S.K. (druga toženka).

12. Za presojo utemeljenosti zahtevka je torej odločilna dejanska konkurenčnost, ali kot navaja sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve, ugotovitev, ali toženca konkurenčno dejavnost dejansko opravljata. V nasprotnem primeru družbi, ki sta v domnevno konkurenčnem razmerju, dejansko ne konkurirata in tudi škoda nobeni od družb ne more nastajati. In prav na to, da ji toženca s tem, ko sta ji prevzela komitente, povzročata škodo, se je tožnica sklicevala že v tožbi. Po oceni pritožbenega sodišča ni odločilna okoliščina, da je tožnica šele v avgustu 2009, na obravnavi v zadevi I Pg 31/2008 izvedela, da toženca računovodske storitve opravljata preko družbe P d.o.o. Za dejanja, ki ji povzročajo škodo in omogočajo vložitev odškodninskega zahtevka po 42. členu ZGD-1, ter za storilca, je namreč zvedela že prej (že v letu 2008), tožbo pa je vložila šele 3. 4. 2009, na ta način pa zamudila trimesečni rok iz tretjega odstavka 42. člena ZGD-1. Soglašati je treba s pritožbo, da je tožnica že v tožbi opisala posle tožencev, ki naj bi pripeljali do kršitve konkurenčne prepovedi in nastanka škode. Odveč tudi ni pripomniti, da je v tožbi opravila izračun višine škode (toženca sta po stanju na 31. 12. 2007 tožnici prevzela mesečno realizacijo v višini 7.875,72 EUR, kar predstavlja 21,94% prihodkov družbe). Zaradi vsega navedenega ni sprejemljiva trditev tožnice in zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica šele v letu 2009, na podlagi izvedenih dokazov v zadevi I Pg 31/2008, ko je pridobila podatke o odgovorni osebi za sestavo letnega poročila za v tožbi navedene družbe in ko se je na naroku 26. 8. 2009 izkazalo, da naj bi toženca računovodske storitve opravljala preko družbe P d.o.o., zvedela za točno določena dejanja tožencev, ki tožnici povzročajo škodo in da je zato tožba, ki je bila vložena že prej (3. 4. 2009), ko ji te okoliščine še niso bile znane, pravočasna.

13. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kar je natančneje razvidno iz izreka odločbe (prva alineja 358. člena ZPP).

14. Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo, je bilo treba odločiti o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, tokrat v korist tožencev, saj sta v postopku uspela. Pri odmeri stroškov je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi določbo 155. člena ZPP in tožencema priznalo stroške, potrebne za pravdo.

15. Sodišče druge stopnje je stroške odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Tožencema pripadajo naslednji pravdni stroški: 1.1959,10 EUR - nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, 1.808,40 EUR – nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT in 20,00 EUR – materialni stroški po tar. št. 6007 ZOdvT. K stroškom tožencem, ki znašajo 3.767,50 EUR je treba prišteti še 753,50 EUR iz naslova 20 % DDV, tako da skupni potrebni stroški tožencev znašajo 4.521,00 EUR. Sodišče druge stopnje v tem kontekstu le pripominja, da je tožencema priznalo nagrado za en narok, saj nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej (takšno stališče je zavzelo VS RS v sklepu II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011).

16. Toženca sta upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, saj sta s pritožbo v celoti uspela. Njuni skupni pritožbeni stroški znašajo 9.208,52 EUR. Všteta je nagrada za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v znesku 2.411,20 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3212 ZOdvT v znesku 1.808,40 EUR, materialni stroški po tar. št. 6007 ZOdvT v znesku 20,00 EUR, 20 % DDV (843,92 EUR) in taksa za pritožbo v znesku 4.125,00 EUR.

17. Tožniku sodišče druge stopnje stroškov za odgovor na pritožbo ni priznalo, saj jih ni ocenilo za potrebne. Navedbe v vlogi namreč glede na stanje zadeve, ki je terjalo razpis glavne obravnave na pritožbeni stopnji, niso v bistveni in odločilni meri vplivale na sprejem odločitve glede utemeljenosti pritožbe.