Jedro

Tožnik je bil v spornem obdobju v bolniškem staležu zaradi dveh različnih diagnoz. Pri tem sicer ni upošteval navodil imenovanega zdravnika, je pa upošteval navodila osebnega zdravnika in lečeče psihiatrinje. To pomeni, da njegovo ravnanje ni bilo samovoljno, ampak je bilo skladno z navodili njegovih zdravnikov, ki so, če nič drugega zaradi različnosti vnesla tudi nejasnost v določbo o tem, kako se je treba v času bolniškega staleža ravnati. To pa kljub formalnemu nespoštovanju navodil imenovanega zdravnika pomeni, da ne gre za take okoliščine (zlorabe), ki bi povzročile stanje, zaradi katerega delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2005, ugotovilo, da je bil tožnik od 25. 12. 2005 delavec tožene stranke, ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga od 25. 12. 2005 prijaviti v zavarovanje in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu povrniti odmerjene stroške postopka. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prišlo do zaključka, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da tožnik ni spoštoval navodil izbranega oziroma imenovanega zdravnika. Ugotovilo je, da je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi dveh različnih diagnoz, ki sta zahtevali po eni strani mirovanje, po drugi pa čim večjo socializacijo. Zato po mnenju sodišča prve stopnje ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Spremenilo je sicer zaključek sodišča prve stopnje glede kršenja navodil, vendar je menilo, da glede na različna navodila zdravnikov ni obstajal pogoj, da ob upoštevanju interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je glede razveljavitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, ker je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik kršil navodila imenovanega zdravnika, to pa zadošča za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. ZDR ne zahteva več kakšne dodatne kvalifikatorne okoliščine, zato je sodišče s svojo odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

7. Revidentka niti formalno niti vsebinsko ni uveljavljala revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

8. Sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava. Čeprav je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22. 5. 2006 (l. št. 58) razvidno, da je zaslišana priča psihiatrinja izrecno izpovedala, da bolniški stalež tožnika 7. 10. 2005 ni bil indiciran s psihiatričnega vidika (kar sodišče prve stopnje - ne glede na različne datume – 7. 11. 2005 - korektno zapiše tudi na 5. strani svoje sodbe), je sodišče ob upoštevanju ostalih izjav priče zaključilo, da je bil tožnik v spornem obdobju v bolniškem staležu zaradi dveh različnih diagnoz, ki sta zahtevali različno obnašanje. Ortopedska diagnoza je zahtevala mirovanje, druga psihiatrična diagnoza pa socializacijo in čim več gibanja med ljudmi. Svoj zaključek je sodišče oprlo predvsem na izpovedbo zdravnice psihiatrinje, ki je pojasnila, da so psihiatri redno priporočali aktiven bolniški stalež tudi, če psihiatrija ni bila vodilna diagnoza, ker je drugačno ravnanje lahko povzročilo depresijo. Tak stalež je tožnik imel pri njej v avgustu 2005. 9. Po določbi 6. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002) je eden od razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delavca, če ta v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Zakon določa kot pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v drugem odstavku 110. člena, da je izredno mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga, to pa pod pogojem iz prvega odstavka 110. člena ZDR, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (in ob izpolnitvi zahtev drugega odstavka 83. člena ZDR).

10. Gre za vprašanje, ali je tožnik spoštoval navodila imenovanega zdravnika, saj je pravilna ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi, da jih ni. Vprašanje je samo, ali je njegovo nespoštovanje navodil res bilo tako, da ob upoštevanju vseh okoliščin, in seveda tudi interesov obeh pogodbenih strank, ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Glede tega pa se tudi revizijsko sodišče pridružuje stališču izpodbijane sodbe, seveda s predpostavko ugotovljenega dejanskega stanja, da je bil tožnik v spornem obdobju v bolniškem staležu zaradi dveh različnih diagnoz. Pri tem tožnik sicer ni upošteval navodil imenovanega zdravnika, je pa upošteval navodila osebnega zdravnika in lečeče psihiatrinje. To pa pomeni, da njegovo ravnanje ni bilo samovoljno, ampak je bilo skladno z navodili njegovih zdravnikov, ki so, če nič drugega zaradi različnosti vnesla tudi nejasnost v določbo o tem, kako se je treba v času bolniškega staleža ravnati. To pa kljub formalnemu nespoštovanju navodil imenovanega zdravnika pomeni, da ne gre za take okoliščine (zlorabe), ki bi povzročile stanje, zaradi katerega delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Zato ni mogoče ugotoviti obstoja zahtevanih pogojev iz 110. člena ZDR, tako da ni zakonsko določenih elementov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dala tožniku, nezakonita.

11. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.