Jedro

Kljub temu, da je tožnik kršil navodila iz odločbe imenovanega zdravnika, ki pri odločitvi ni upošteval druge diagnoze (psihiatrično obolenje), ampak le prvo (obolenje hrbtenice), mu tožena stranka ni utemeljeno podala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ravnanje tožnika, ki je peljal sina k zobozdravniku in hčerko na železniško postajo, je bilo namreč skladno z navodili njegovega osebnega zdravnika in lečeče psihiatrinje, opisani krajši odhodi od doma pa tudi niso vplivali na poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 23.12.2005 za tožnika, ki jo je podala tožena stranka, kot neutemeljeno in nezakonito in ugotovilo, da je tožnik od 25.12.2005 dalje delavec tožene stranke (1. odstavek). Posledično navedenemu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v zavarovanje od 25.12.2005 dalje in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, izračunano na osnovi osnovne plače delavca za I. tarifni razred in 11. plačilni razred z 2005 točkami po panožni kolektivni pogodbi za gradbene dejavnosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca, vse v 8-ih dneh pod izvršbo (2. odstavek). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 237.120,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22.5.2006 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (3. odstavek).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in s tem v zvezi napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne in mu naloži v plačilo stroške postopka oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Navajala je, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v posameznih segmentih ugotovilo zmotno, pri čemer pa se tožena stranka strinja z ugotovitvijo sodišča, da je poročilo o opravljenih detektivskih storitvah, ki podrobno opisuje tožnikove izhode od doma v času bolniškega staleža, nesporno, saj se tudi tožnik z njim strinja. Prav tako se tožena stranka strinja z ugotovitvijo sodišča, da pri predmetni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni prišlo do kršitev postopkovnih določil, saj je bila tožniku vročena pisna obdolžitev, o očitanih kršitvah je podal zagovor, pogodba o zaposlitvi pa mu je bila odpovedana v zakonitem 15-dnevnem roku. Nikakor pa se tožena stranka ne more strinjati z ugotovitvijo sodišča, da tožnik v času bolniškega staleža ni kršil navodil izbranega in imenovanega zdravnika, vsled česar mu je bila pogodba o zaposlitvi tudi odpovedana. Sodišče utemeljuje svoje stališče z navedbami o „dveh“ diagnozah pri tožniku, ki naj bi zahtevali po eni strani njegovo mirovanje v času bolniškega staleža, po drugi strani pa gibanje v naravi in socializacijo. Če je imel tožnik težavo s hrbtenico in ishiatičnim živcem v levi nogi, je povsem nelogično, da mu je bila hkrati predpisana tudi terapija gibanja, ki na okvaro hrbtenice oziroma vnetje živca ne more blagodejno vplivati. Tožena stranka je gradbeno podjetje, ki v svojih vrstah nima zdravnika in ko prejme odločbo imenovanega zdravnika ZZZS, jo prebere in jo dosledno upošteva. Tako je storila tudi z odločbo ZZZS št. ... z dne 8.11.2005. Po prepričanju tožene stranke, je tožnik bolniški stalež zlorabil. Tožnik je kršil navodila imenovanega zdravnika. Sodišče ne bi smelo presojati ali so tožnikovi izhodi dejansko vplivali na njegovo zdravstveno stanje, s čimer se je ukvarjalo sodišče prve stopnje. Bistveno je to, da je tožnik kršil navodila imenovanega zdravnika. Sodišču ni bilo potrebno zasliševati dr. M.M. - lečečega zdravnika in dr. S.R. - psihiatrinje, dovolj je bilo nesporno poročilo detektivske agencije in pa odločbe imenovanega zdravnika z dne 8.11.2005. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 114/2006 - ZPP-UPB3) in na uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je sodišče glede tožnikovih izhodov iz kraja svojega bivanja v celoti sledilo izdelanemu poročilu o opravljenih detektivskih storitvah št. 1/7-2005, iz katerega izhaja, da je detektiv nadziral bolniški stalež tožnika in ugotovil, da se je tožnik dne 29.10.2005 nahajal na lokaciji podjetja L. na naslovu Cesta ..., kamor se je odpeljal k svojem sinu potem, ko je želel oditi k zobozdravniku, saj mu je iz zoba izpadlo zdravilo. Tožnik se je tudi dne 11.11.2005 nahajal v poslovnem objektu v L., kjer je na upravni enoti overil podpis na garantnem pismu in nato garantno pismo odnesel na pošto. Po opravljenih opravkih na upravni enoti, pa sta se s sinom odpravila v Trgovski center .... Tožnik je tudi dne 18.11.2005 peljal s svojim osebnim vozilom hčerko in njeno prijateljico do železniške postaje v T., kar je potrdila tudi tožnikova hčerka. Navedeno med strankama v postopku tudi ni bilo sporno.

Sodišče je v postopku zaslišalo tudi dr. M.M., ki je v spornem obdobju nadomeščal tožnikovo osebno zdravnico, ki je prepričljivo pojasnil, da je imel tožnik dve diagnozi in sicer težave s hrbtenico in tudi psihiatrično diagnozo, ki je imela delno tudi vzrok v ortopedskih težavah tožnika. S stališča obeh diagnoz skupaj oziroma tudi stališča specialista psihiatra, pa tožnik ni kršil omejitev. V zvezi z navodili navedenimi v odločbi imenovanega zdravnika ZZZS z dne 8.11.2005, ki določajo, da mora biti zavarovanec v času začasne odsotnosti doma in mirovati ter je odsotnost z doma dovoljena le ob odhodu na zdravniški pregled in terapijo, je dr. M.M. pojasnil, da imenovani zdravnik praviloma odloči o bolniškem staležu na podlagi glavne ali vodilne diagnoze, ki pa je bila v tožnikovem primeru hrbtenica, zaradi česar naj bi tožnik miroval, zaradi psihičnih težav pa naj bi se gibal med ljudmi in naj ne bi bil zaprt v zaprtem prostoru, lahko bi se gibal, kolikor se pač lahko, glede na njegovo zdravstveno stanje zaradi hrbtenice in noge. Zaslišani zdravnik je tudi izpovedal, da na tožnikov bolniški stalež nikakor niso vplivati tožnikovi krajši odhodi od doma, kajti „mirovanje“ dr. M.M. ne razume kot ležanje. Zaslišana specialistka dr. S.R. - psihiatrinja, je pojasnila, da tožnikov bolniški stalež z dne 7.11.2005 ni bil indiciran s psihiatričnega vidika, da pa je tožniku ob pregledu pri njej dne 16.8.2005 odredila aktiven bolniški stalež, kar pomeni, da je moral hoditi v naravo, se socializirati, ter opravljati fizične aktivnosti, ki jih sicer fizično zmore. Tožnik je bil pri njej na pregledu še 23.8.2005 in dne 4.10.2005. V zadnjem izvidu je bilo navedeno, da je tožnikova psihiatrična delazmožnost ohranjena, oziroma da je tožnik psihiatrično delazmožen, razen v času pojavljanja ortopedskih poslabšanj, ki pa za sabo potegnejo tudi razpoloženjska nihanja. Pojasnila je tudi, da so ob takšnih situacijah psihiatri priporočali aktivni bolniški stalež, vendar pa so pacienti od imenovanega zdravnika prejeli drugačne odločbe, kot so jih priporočali oni. Oba zaslišana zdravnika tako dr. M.M. kot dr. S.R. sta tako skladno izpovedala, da se je tožnik v času bolniškega staleža lahko aktivno gibal upoštevaje pri tem njegove gibalne zmožnosti.

Tožniku je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 6. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR), ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije, odpotuje iz kraja svojega bivanja. Navedeno kršitev naj bi tožnik storil naklepoma, ko ni spoštoval navodil iz odločbe imenovanega zdravnika ZZZS z dne 23.12.2005. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s sprem.) v 233. členu določajo, da osebni zdravnik ali imenovani zdravnik, ali zdravstvena komisija opredeli začasno zadržanost z dela z datumom njenega začetka in zaključka (1. odstavek). Osebni zdravnik ali imenovani zdravnik, ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija pa morata zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti z dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi...). V času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege, mora zavarovanec, ki se zdravi doma, v času takšne zadržanosti biti na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma, če zdravnik ali imenovani zdravnik, ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. V primerih kršenja navodila mora imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija pozvati zavarovano osebo na sejo senata in ugotoviti, ali so še podani razlogi za začasno nezmožnost za delo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik sicer kršil navodila iz odločbe imenovanega zdravnika ZZZS z dne 8.11.2005, za katera pa je dr. M.M. (osebni zdravnik) prepričljivo pojasnil, kako je prišlo do njih, ko imenovani zdravnik pri svoji odločitvi ni upošteval obeh diagnoz zaradi katerih se je zdravil tožnik, pač pa le vodilno diagnozo (obolenje hrbtenice), ne pa tudi psihiatričnega obolenja, ki pa je po svoji naravi takšno, da ga delno povzročajo tudi ortopedske težave. Tako bi moral tožnik zaradi vodilne diagnoze čim več mirovati, zaradi druge diagnoze pa se čim več gibati v skladu s svojimi fizičnimi sposobnostmi, se ne zapirati v zaprt prostor in se socializirati ter se čim več gibati med ljudmi. Tožnik je bil po izpovedbi osebnega zdravnika še vedno sposoben relativno normalnega življenja, ni pa bil sposoben za delovne obremenitve. Tožnik je ravnal v skladu z navodili dr. M.M. (osebni zdravnik) in tudi dr. S.R. (lečeča psihiatrinja), njegovi krajši odhodi od doma pa tudi niso vplivali na poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Pritožbeno sodišče ob navedenem poudarja, da 1. odstavek 110. člena ZDR določa, da delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, za katerega je bila sklenjena pogodba pogodba o zaposlitvi. Takšne okoliščine pa v konkretnem primeru nedvomno niso obstajale, saj je tožnik spoštoval navodila obeh svojih lečečih zdravnikov (osebni zdravnik in lečeča psihiatrinja), navodila iz odločbe imenovanega zdravnika ZZZS pa so upoštevala le vodilno zdravstveno diagnozo.

Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da je za rešitev predmetne zadeve bistveno le to, da je tožnik kršil navodila imenovanega zdravnika po odločbi ZZZS. Ni dvoma, da je tožnik kršil ta navodila. Vendar pa je za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistvenega pomena ugotovitev, da jih ni kršil namerno in da obstajajo okoliščine, ki njegovo ravnanje opravičujejo. Prav zaradi spleta okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje natančno raziskalo in na katere tožnik ni imel vpliva, so privedle do tega, da je tožnik kršil navodila imenovanega zdravnika. Ob navedenem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da gre za postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga je zakonodajalec določil za najhujše primere kršitev, ko delavcu takoj preneha delovno razmerje in ko gre za takšne razloge, ko ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank več ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določilu 2. odstavka 82. člena ZDR mora namreč delodajalec tudi dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved. Tudi Konvencija št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ- - Mednarodne pogodbe št. 4/84) v 4. členu določa, da delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo in obnašanjem delavca. Obstoj utemeljenega (resnega) razloga je torej bistven pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V spornem primeru obstajajo okoliščine, ki omogočajo nadaljevanje delovnega razmerja oziroma ni okoliščin in interesov, ki bi to nadaljevanje omogočale. Pritožbeno sodišče se tako strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da tožena stranka tožniku ni zakonito podala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določilu 6. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.