Jedro

Tožena stranka je po posredovanju zahtevka s strani nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH z odločbo ugotovila, da je tožnik še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti zaradi bolezni in odločila, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine. Ta odločba je postala dokončna in pravnomočna. Glede na to, da je bila tožniku pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji zavrnjena, ostane skladno z določbo drugega odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino dajatev (invalidska pokojnina) obveznost pogodbenice, ki jo je priznala. Torej nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH, ki tožniku plačuje invalidsko pokojnino, priznano na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. To pa hkrati pomeni, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma z BiH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri toženi stranki ne more uveljaviti pravice do starostne pokojnine oziroma drugih pokojninskih dajatev.

Sporazum z BiH posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic (20. člen) in določa poseben postopek in pravila za ponovno odmero pokojnin po uradni dolžnosti (37. člen), zato je v obravnavani zadevi izključena veljavnost drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 o prosti izbiri uživanja pokojnine v posamezni državi podpisnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 10. 2012 in št. ... z dne 25. 4. 2012, da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine od 2. 8. 2009 dalje ter da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 30 dni od izdaje sodbe izdati odločbo o višini in izplačevanju starostne pokojnine ter mu izplačati zapadle zneske pokojnin z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do zakonitega prenehanja teka zakonskih zamudnih obresti. Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje, ali je tožnik, ki mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine pri bosanskem nosilcu zavarovanja, ob dejstvu, da izpolnjuje pogoje za starostno in invalidsko pokojnino po slovenski zakonodaji, upravičen izbrati starostno pokojnino. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 770/06 z dne 27. 5. 2009, v kateri je zastopano stališče, da je pravica do izbire pokojnine po 177. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) varovana v okviru pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Tudi Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 274/2008 z dne 7. 4. 2008 pravico do izbire iz 177. člena ZPIZ-1 razlagalo v okviru pravice do zasebne lastnine. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BiH (Ur. l. RS, št. 37/08 – MP10/08, v nadaljevanju Sporazum) v 37. členu ne onemogoča tožniku, da bi izbral drugo vrsto pokojnine. Iz določb Sporazuma ne izhaja, da se preračunavajo samo istovrstne dajatve. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da je razlaga predpisov v nasprotju s pravico do izbire vrste pokojnine in v neskladju z ustavnim načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS. Po mnenju tožnika Sporazum ni izključil veljavnosti določb ZPIZ-1, ki se nanašajo na izbiro vrste pokojnine. Poudarja, da zavarovalna doba v Sloveniji ni bila upoštevana pri priznanju pravice do starostne pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja. Sporazum po tožnikovem mnenju ne more urediti pravice do pokojnine na način, ki bi bil v neskladju s pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS. Tožnik, ki je skoraj celotno aktivno obdobje vplačeval prispevke slovenskemu nosilcu zavarovanja, mora imeti na podlagi Ustave RS popolnoma enake pravice do izbire med pokojninami, kot jih imajo slovenski državljani.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodbo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 9. 10. 2012 in prvostopne odločbe št. ... z dne 25. 4. 2012. V tem sporu tožnik zahteva priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Sporazum v 20. in 22. členu posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic, oziroma na podlagi seštevanja dob. V 21. členu Sporazuma pa je določeno, da če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji. V takem primeru lahko zavarovanec uveljavlja samostojno dajatev pri nosilcu zavarovanja druge podpisnice, v kolikor bi bil tudi pri njem upravičen do dajatve, le na podlagi zavarovalne dobe pri tem nosilcu zavarovanja, ki še ni bila upoštevana pri pravici do dajatve oziroma pokojnine pri drugem nosilcu zavarovanja.

Tožnik v Republiki Sloveniji ni dopolnil zavarovalne dobe, ki še ni bila upoštevana pri priznanju pokojnine v BIH. Iz listinske dokumentacije namreč izhaja, da je bosansko – hercegovski nosilec zavarovanja tožniku z odločbo z dne 22. 1. 1998 priznal pravico do invalidske pokojnine od 16. 6. 1997 dalje, in sicer še v času pred uveljavitvijo Sporazuma (1. 7. 2008). Pri priznanju invalidske pokojnine je bila upoštevana tudi slovenska pokojninska doba v trajanju 23 let 5 mesecev in 25 dni. Nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH, ki je torej tožniku priznal invalidsko pokojnino na podlagi skupne pokojninske dobe, prebite v Sloveniji in BiH oziroma na podlagi pokojninske dobe obeh pogodbenic, je dne 16. 2. 2009 po uradni dolžnosti začel postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma za preračun te pokojnine v skladu s 37. členom Sporazuma.

V prvem stavku prvega odstavka 37. člena Sporazuma je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega Sporazuma. V drugem odstavku 37. člena pa je določeno, da se pogoji za pridobitev pravice do pokojnine iz prvega odstavka tega člena v drugi pogodbenici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve tega sporazuma. Če po zakonodaji druge pogodbenice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve tega sporazuma, ostanejo dajatve obveznost pogodbenice, ki jih je priznala.

Tožena stranka je po posredovanju zahtevka s strani nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH z odločbo št. ... z dne 25. 1. 2010 ugotovila, da je tožnik še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti od 3. 11. 1998 dalje zaradi bolezni, kar je bilo pred tem ugotovljeno že v Sklepu št. ... z dne 22. 11. 1988, in odločila, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine. Ta odločba je postala dokončna in pravnomočna. Tožnik v Republiki Sloveniji ni upravičen do invalidske pokojnine, o čemer je bilo pravnomočno odločeno, zato so pritožbene navedbe o izpolnjevanju pogojev za invalidsko upokojitev neutemeljene. Glede na to, da je bila tožniku pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji zavrnjena, ostane skladno z določbo drugega odstavka 37. člena Sporazuma dajatev (invalidska pokojnina) obveznost pogodbenice, ki jo je priznala. Torej nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH, ki tožniku plačuje invalidsko pokojnino, priznano na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. To pa hkrati pomeni, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma z BiH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri toženi stranki ne more uveljaviti pravice do starostne pokojnine oziroma drugih pokojninskih dajatev.

Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na določbo 177. člena ZPIZ-1. Vrhovno sodišče RS je že v sodbi opr. št. VIII Ips 20/2013 z dne 17. 6. 2013 (enako v zadevah opr. št. VIII 54/2013 z dne 12. 11. 2013 in opr. št. VIII Ips 152/2013 z dne 11. 11. 2013) ugotovilo, da Sporazum z BiH posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic (20. člen) in določa poseben postopek in pravila za ponovno odmero pokojnin po uradni dolžnosti (37. člen), zato je v obravnavani zadevi izključena veljavnost drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 o prosti izbiri uživanja pokojnine v posamezni državi podpisnici. Hkrati je ugotovilo, da se pri odločanju o pravici do pokojnine na podlagi Sporazuma z BiH zgolj ob tej predpostavki lahko upoštevajo stališča, zavzeta v zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 274/2008 in v odločbi Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, na katera se sklicuje pritožba, saj so bila ta stališča sprejeta v sporih pred uveljavitvijo Sporazuma z BiH. Po njegovi uveljavitvi pa so v hierarhiji pravnih aktov mednarodne pogodbe nad zakonskimi določbami, saj morajo biti po določbah 8. in drugega odstavka 153. člena URS zakoni v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. Navedeno pomeni, da velja primat mednarodne pogodbe (Sporazum) v razmerju do zakona (ZPIZ-1). Zaradi posebne (specialne) ureditve v Sporazumu določbe drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1, ki ureja izbirno pravico do pokojnine, tudi ni potrebno razlagati. Prav tako Ustava RS (neposredno) ne določa izbirne pravice do pokojnine, zato Sporazum ni v zatrjevanem neskladju z njo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

Neutemeljeno je tožnikovo zavzemanje za neustavnost razlage Sporazuma, češ da obstaja neenakopraven položaj med tožnikom in drugimi zavarovanci (slovenskimi državljani) pri izbiri pravici do pokojnine. Ker se v skladu s 4. členom Sporazuma pri uporabi zakonodaje ene pogodbenice državljani druge pogodbenice obravnavajo enako kot državljani prve pogodbenice, ta primerjava sploh ni ustrezna, pa tudi sicer tožnik v RS ni dobil pravice do več pokojnin, med katerimi bi izbiral. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pa pravilna, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).