Jedro

Tožnik po uveljavitvi sporazuma z BiH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju in odmeri njegove invalidske pokojnine, pri toženi stranki tudi na podlagi drugega odstavka 194. člena ZPIZ-1, ki določa, da se ista obdobja lahko štejejo v zavarovalno dobo le enkrat, če s tem zakonom ni drugače določeno, ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev. Iz sporazuma z BiH ne izhaja, da bi lahko zavarovanec v takem primeru uveljavljal druge vrste pokojnino zgolj na podlagi zavarovalne dobe pri drugem nosilcu zavarovanja, če je bila ta zavarovalna doba že upoštevana pri predhodnem priznavanja pravice do pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke, št. 0832694 z dne 9. 10. 2012 in št. 2 5 0832694 z dne 25. 4. 2012, s katerima je bil zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje starostne pokojnine in zahtevek, da se tožniku prizna pravico do starostne pokojnine od 2. 8. 2009 dalje. Ob ugotovitvah, da je tožnik v obdobju od 2. 8. 1961 do 15. 4. 1992 pri toženi stranki oziroma njeni pravni prednici dopolnil preko 23 let pokojninske dobe, da je bil pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Bosni in Hercegovini (BiH) na podlagi odločbe z dne 22. 1. 1998 s 16. 6. 1997 invalidsko upokojen, da mu je bila invalidska pokojnina priznana in odmerjena tudi na podlagi zavarovalne dobe v Sloveniji, da je bilo v postopku na podlagi 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BiH (Ur. l. RS, št. 37/2008, Mednarodne pogodbe, št. 10/2998 - v nadaljevanju sporazum z BiH) pri toženi stranki ugotovljeno, da pri tožniku ni podana invalidnost I. kategorije in mu je bila zato pravica do sorazmernega deleža invalidske pokojnine z odločbo tožene stranke z dne 25. 1. 2010 pravnomočno zavrnjena, tako da je ohranil pravico do že priznane invalidske pokojnine v BiH, je sodišče soglašalo s stališčem tožene stranke, da na podlagi istih zavarovalnih obdobij tožnik ne more pridobiti pravice do starostne pokojnine pri toženi stranki.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči nista odgovorili na vprašanje, ali ima tožnik, ki mu je bila pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH priznana pravica do invalidske pokojnine, ob dejstvu, da izpolnjuje tudi pogoje do invalidske pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), ob sočasnem izpolnjevanju pogojev za starostno pokojnino, pravico do izbire te pokojnine pri toženi stranki. V zvezi s tem sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, v zvezi z določbami 177. člena ZPIZ-1 o možnosti izbire pokojnine ter na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 274/2008 z dne 7. 4. 2008 in zatrjuje, da določbe 37. člena sporazuma z BiH državljanom BiH ne preprečujejo pravice do izbire druge vrste pokojnine v smislu določb 177. člena ZPIZ-1. Tožnik tudi na podlagi 21. člena sporazuma z BiH izpolnjuje pogoje za pridobitev starostne pokojnine zgolj na podlagi zavarovalne dobe pri toženi stranki. Zato mu je bila tožena stranka to pravico dolžna priznati, saj ta zavarovalna doba pri tujem nosilcu zavarovanja v zvezi s pravico do starostne pokojnine še ni bila upoštevana. Razlaga sporazuma z BiH, da le-ta izključuje pravico do takšne izbire pokojnine, je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS. Tožnik ne zahteva prejemanja pokojnine pri dveh nosilcih zavarovanja na podlagi istih zavarovalnih obdobij, temveč le pravico do izbire vrste pokojnine in se zaveda, da bi bil upravičen uživati zgolj eno od njih. Pri tem se sklicuje tudi na Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, sklenjen v letu 2010, ki takšno pravico izbire izrecno priznava.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Tako sodišče prve stopnje, kot sodišče druge stopnje sta navedli razloge, zakaj štejeta, da tožnik ob predhodni pravnomočni odločitvi o prevedbi njegove invalidske pokojnine po določbah sporazuma z BiH nima pravice do starostne pokojnine pri toženi stranki. V zvezi s tem sodbi obeh sodišč imata razloge, tako da ju je mogoče preizkusiti in zato v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Ugotovitve sodišča, da je bila tožniku kot državljanu in rezidentu BiH z odločbo nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH v letu 1998 priznana in po višini odmerjena invalidska pokojnina tudi na podlagi zavarovalne dobe pri toženi stranki in da to invalidsko pokojnino v BiH prejema tudi po prevedbi le-te po določbah 37. člena sporazuma z BiH, tožnik v reviziji ne izpodbija.

7. Vrhovno sodišče se je že v sodbi VIII Ips 180/2012 z dne 14. 4. 2013 opredelilo do razmerja med sporazumom z BiH in določbami ZPIZ-1 ter do stališč, zavzetih v odločbi Ustavnega sodišča RS Up-770/06 z dne 27. 5. 2009 in v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 274/2008 z dne 7. 4. 2008 v sporih sproženih po uveljaviti sporazuma z BiH. Ugotovilo je, da lahko mednarodne pogodbe tudi v razmerju do Ustave RS in slovenske zakonodaje na specifičen način urejajo vprašanja z mednarodnimi elementi in to velja tudi za pravice iz socialnih zavarovanj, vključno z lastninskim vidikom teh pravic, upoštevaje pri tem specifiko, ki izhaja iz različnih pravnih ureditev posameznih strank mednarodnega sporazuma. Sporazum z BiH, kot mednarodna pogodba, je pravice in obveznosti državljanov BiH in Republike Slovenije, ki so bili v različnih obdobjih vključeni v pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri nosilcih zavarovanj ene in druge pogodbenice, specifično uredil in s tem v teh razmerjih izključil veljavnost ZPIZ-1 oziroma slovenske zakonodaje, kolikor se nanjo izrecno ne sklicuje, med drugim tudi veljavnost drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 o izbiri pokojnin, če zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnine tudi v drugi državi na podlagi istih zavarovalnih obdobij. Iz prehodnih določb 37. člena sporazuma z BiH izhaja, da se na podlagi teh določb dokončno reši tudi vprašanje pokojnin, priznanih v eni ali drugi podpisnici v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma v letu 2008 na podlagi zavarovalnih dob pri obeh podpisnicah, dopolnjenih do priznanja pokojnine (1).

8. Če je na podlagi 20. in 22. člena sporazuma z BiH zavarovancu priznana pravica do pokojnine na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri nosilcih zavarovanj obeh podpisnic sporazuma, pri posameznem nosilcu zavarovanju na podlagi iste zavarovalne dobe zavarovanec ne more zahtevati priznanja drugačne pokojnine. Če obstaja po zakonodaji ene od podpisnic pravica do dajatve (pokojnine) brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec zavarovanja pri tej podpisnici zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji (21. člen sporazuma). Le v tem primeru bi lahko zavarovanec uveljavil samostojno dajatev pri nosilcu zavarovanja druge pogodbenice, kolikor bi bil tudi pri njem upravičen do dajatve oziroma pokojnine zgolj na podlagi zavarovalne dobe pri tem nosilcu zavarovanja, ki še ni bila upoštevana pri pravici do pokojnine pri drugem nosilcu zavarovanja. V tem sporu za tak primer ne gre, saj je bila tožniku pri nosilcu zavarovanja v BiH priznana in odmerjena invalidska pokojnina na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. Zato pri toženi stranki na podlagi iste zavarovalne dobe tožnik ne more uveljavljati samostojne starostne pokojnine.

9. Glede na to, da je bila tožniku invalidska pokojnina na podlagi seštevka zavarovalnih dob v BiH priznana in odmerjena že pred uveljavitvijo sporazuma (v letu 1998) sodišče utemeljeno ugotavlja, da sporazum z BiH take primere posebej rešuje v prehodnih določbah 37. člena. Ta v prvem odstavku določba, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma v letu 2008 z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge podpisnice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega sporazuma. Pri tem se na podlagi drugega odstavka 37. člena pogoji za pridobitev pravice do navedene pokojnine v drugi podpisnici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve sporazuma. Če po zakonodaji druge podpisnice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve sporazuma, ostanejo dajatve (že priznana pokojnina) obveznost pogodbenice, ki jih je priznala že pred uveljavitvijo sporazuma z BiH. To pomeni, da je bila tožniku invalidska pokojnina, ki jo prejema v BiH, po izvedbi postopka v smislu 37. člena sporazuma priznana in odmerjena njena višina tudi ob upoštevanju zavarovalne dobe pri toženi stranki. Na tak način je bil ob upoštevanju sporazuma zagotovljen tako vidik varstva pravice do socialne varnosti (ki je v smislu 50. člena Ustave sicer zagotovljen le državljanom Republike Slovenije), kot vidik lastninsko pravnega varstva pravice do pokojnine (33. člen Ustave RS), na katerega opozarja Ustavno sodišče v svoji odločbi v zadevi Up-770/06 (2). Brez upoštevanja zavarovalne dobe pri toženi stranki bi bila tožniku tudi na podlagi sporazuma z BiH oziroma njegovega 37. člena v BiH priznana, odmerjena in izplačevana ustrezno nižja invalidska pokojnina, tako da ima plačevanje prispevkov v zvezi s tožnikovo zavarovalno dobo pri toženi stranki svoj premoženjski odraz tudi ob takem priznavanju tožnikove invalidske pokojnine oziroma njeni prevedbi v smislu 37. člena sporazuma.

10. Utemeljeno sodišče ugotavlja, da gre na podlagi navedenih določb 37. člena sporazuma z BiH za enkratno odločanje po uradni dolžnosti o prevedbi v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma priznanih pokojnin pri posameznem nosilcu zavarovanja na ureditev v skladu z določbami sporazuma, oziroma za odločitev o pogojih za tako prevedbo. V zvezi s tožnikovo invalidsko pokojnino, ki mu je bila pri nosilcu zavarovanja v BiH na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij priznana že v letu 1998, je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka o taki prevedbi že odločila z odločbo z dne 25. 1. 2010 in predlog nosilca zavarovanja v BiH za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine pravnomočno zavrnila. Tako tudi na podlagi sporazuma z BiH (drugi odstavek 37. člena) še naprej ostaja obveznost nosilca zavarovanja v BiH, da tožniku plačuje invalidsko pokojnino, priznano in odmerjeno na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. To pa hkrati pomeni, da tožnik po uveljavitvi sporazuma z BiH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju in odmeri njegove invalidske pokojnine, pri toženi stranki tudi na podlagi drugega odstavka 194. člena ZPIZ-1, ki določa, da se ista obdobja lahko štejejo v zavarovalno dobo le enkrat, če s tem zakonom ni drugače določeno, ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev. Tudi iz sporazuma z BiH ne izhaja, da bi lahko zavarovanec v takem primeru uveljavljal druge vrste pokojnino zgolj na podlagi zavarovalne dobe pri drugem nosilcu zavarovanja, če je bila ta zavarovalna doba že upoštevana pri predhodnem priznavanja pravice do pokojnine. Nasprotno, dokončna odločitev o prevedbi že prej priznane pokojnine na podlagi 37. člena sporazuma v BiH na podlagi istih zavarovalnih dob izključuje uveljavljanje druge vrste pokojnine. V zvezi s tem se tožnik ne more uspešno sklicevati na določbe Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, ker zanj ne veljajo.

11. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Zapisnik skupnega sestanka delegacij za zvezo Republike Slovenije in Republike BiH v zvezi z izvajanjem sporazuma v Bjelini dne 5. in 6. aprila 2011.Vsebinsko enaka stališča je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v sodbah VIII Ips 20/2013 z dne 17. 6. 2013 in VIII Ips 48/2013 z dne 11. 11. 2013. Op. št. (2): Vrhovno sodišče je že v sodbi v zadevi VIII Ips 274/2008 ugotovilo, da je imel tožnik, ob že predhodni uveljavitvi pokojnine v BiH na podlagi skupne zavarovalne dobe, kot državljan BiH v skladu z ugotovitvami Ustavnega sodišča v zadevi Up-770-06 o varovanju lastninskega izraza pravice do pokojnine pravico do izbire samostojne pokojnine pri toženi stranki na podlagi pokojninske dobe pri njej zato, ker v času uveljavljanja te pravice še ni bil sprejet sporazum z BiH, oziroma da je v takih primerih treba priznati pravico do izbire pokojnine, če v mednarodnem sporazumu ni drugače določeno.