Jedro

Presoja odškodninske odgovornosti države za škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Tožnik je zoper toženko vložil tožbo zaradi plačila odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala z dolgotrajnim vodenjem pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek, da mu toženka plača odškodnino v znesku 2.218.007,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo. Naložilo mu je, da toženki povrne 4.501,41 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da vzročna zveza med zatrjevano škodo in dolgotrajnostjo pravdnega postopka ni izkazana.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku – ZPP predvidene pritožbene razloge, razen tega pa še kršitev ustavnih pravic pritožnika. Primarno predlaga spremembo sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je protispisna ugotovitev, da je tožnik tudi po izdani začasni odredbi opravljal dela na objektu. Ugotovitev sodišča nasprotuje izpovedi tožnika in priče A. D.. Sodišče se je oprlo na izpoved tretje toženke, ki je bila stranka v postopku in je imela interes za podane navedbe, čeprav ni mogla vedeti, kaj tožnik počne v svojem objektu. Sodišče je prezrlo več zapisnikov inšpekcije, ki so v upravnem spisu. Iz teh zapisnikov izhaja, da so bila dela na objektu ustavljena. Inšpekcija je potrdila, da so do pregleda izvedena dela v skladu z izdanimi dovoljenji statične sanacije. Zaradi napačne uporabe materialnega prava in njegove zmotne razlage se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z določenimi odločilnimi dejstvi: da je tožnik dela prekinil zaradi sodne odločbe; da v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani I P 160/96 sodišče o ugovorih in pritožbah tožene stranke ni odločalo več kot 8 let; da je v tem času veljala prvotna začasna odredba, ki je izvajanje del na objektu prepovedovala.

Zaradi navedenih opustitev sodba nima ustreznih in relevantnih razlogov in se tožnik v pritožbi ne more pravilno izjasniti. Tožnik je pridobil upravno dovoljenje za statično sanacijo objekta z namenom odprtja arabske restavracije. V postopku ni bilo zatrjevano in ugotovljeno, da po končani statični sanaciji tožnik ne bi pridobil gradbenega dovoljenja za nadaljnjo adaptacijo in odpiranje restavracije, na kar kaže sedanje stanje, ko je v predmetnem objektu odprt hotel z restavracijo. Z začasno odredbo je bila izvedba statične sanacije preprečena in s tem nadaljnja adaptacija in izvedba projekta do konca. Začasna odredba je povzročila, da je tožnik finančno in duševno obubožal. Okrajno sodišče bi moralo predvidevati, da zaradi nezakonite začasne odredbe in nerazumno dolgega postopka lahko nastane škoda, bodisi lastniku bodisi investitorju. Pri tem je treba upoštevati, da mora sodišče v motenjskih pravdah in postopkih z začasno odredbo postopati hitro in zadevo obravnavati brez nepotrebnega odlašanja. Izpodbijana sodba je arbitrarna in samovoljna. Sodišče se je oprlo na ugotovitev, da tožnik ni imel gradbenega dovoljenja in ni spremenil namembnosti, čeprav so ti postopki predstavljali naslednje faze predvidene investicije, do katere tožnik ni mogel priti zaradi prepovedi del že v začetni fazi in ker sodišče ni odločilo o ugovoru zoper začasno odredbo. Sodišče bi moralo tožnika seznaniti, katera dejstva bo štelo za pravno odločilna, kar mu nalaga 285. člen ZPP. Tožnik ni imel možnost, da bi v tej smeri dal izjave in dokazne predloge in je s tem sodišče kršilo ustavne pravice stranke. Sodišče je prekršilo več ustavnih pravic tožnika. Tožnik ima pravico zahtevati odpravo posledic kršitev človekovih pravic, kar pomeni zagotovitev pravice, da se kršitev odpravi z vzpostavitvijo stanja pred kršitvijo. Enako pravno varstvo nudi EKČP, ki sodišču nalaga obveznost, da o pravicah državljanov odloča v postopku, ki mora biti hiter in učinkovit, odločitev v sodbi pa ustrezno obrazložena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ker pravdno sodišče od 30.4.1996 do 13.6.2002 ni odločilo o ugovoru zoper začasno odredbo, s katero so mu bila prepovedana gradbena dela in zato ni mogel odpreti arabske restavracije.

Za odškodninske zahtevke za škodo, ki naj bi jo povzročila država ali njeni organi pri izvajanju dejanj oblasti, je pravna podlaga podana v določbi 26. člena Ustave Republike Slovenije – URS. Ker pa ta določba ne opredeljuje katera škoda je pravno priznana in tudi ne kriterijev za presojo njene višine je treba, v skladu z določbo 2. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih – ZS, upoštevati pravila odškodninskega prava o škodi in odškodnini, ki so urejena v Obligacijskem zakoniku – OZ. Sodišče prve stopnje je zato utemeljenost uveljavljanega zahtevka pravilno presojalo ob upoštevanju pravil o krivdni odgovornosti (1. odstavek 131. člena OZ oziroma 1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR) in kot odločilno presojalo vprašanje, ali so podane vse štiri kumulativno predpisane predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti toženke. Pritožba materialnopravnemu izhodišču nasprotuje le s splošno navedbo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo nepravilno uporabilo in ga zmotno razlagalo ter da se zato z določenimi odločilnimi dejstvi ni ukvarjalo. Ta pritožbeni očitek pa ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokaznega postopka ugotovilo, da zatrjevana škoda ni v vzročni zvezi z dolgotrajnim pravdnim postopkom. Z napravljenim materialnopravnim zaključkom pritožbeno sodišče soglaša, saj je rezultat vestne in skrbne ocene izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik oziroma A. D. pred izdajo začasne odredbe dne 19.5.1995 pridobil upravno dovoljenje za izvedbo pripravljalnih del v pritličju objekta, ki jih je izvršil, razen tega pa še dela v prvem in drugem nadstropju, zaradi katerih je bila vložena motenjska tožba in predlagana začasna odredba. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preverjalo resničnost tožbenih trditev, da je izdana začasna odredba tožniku preprečila izvedbo del, za katera je bilo z odločbo upravnega organa z dne 19.5.1995 izdano dovoljenje. Ugotovilo je, ne le, da je tožnik ta dela izvršil, pač pa tudi, da je gradbena dela izvajal še po dne 30.4.1996 izdani začasni odredbi. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da povzeta ugotovitev v razlogih sodbe nasprotuje tožnikovi izpovedi in izpovedi priče A. D. (glej list. št. 67 in 138 spisa). Tožnik je zaslišan na glavni obravnavi 26.6.2006 jasno povedal, da je prostore adaptiral vse do leta 1998, ko mu je zmanjkalo denarja. Čeprav je bila M. M. Ž. stranka v postopku, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi njeno izjavo, saj se ujema s tožnikovo izpovedbo in tudi listinsko dokumentacijo. Nekonkreten in zato neupošteven je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo več zapisnikov inšpekcijskih služb. Začasna odredba je A. D. prepovedovala le izvajanje gradbenih del, ne pa pridobitve upravnih dovoljenj, ki bi jih moral pridobiti pred izvedbo del, razen za tista dela, za katera pridobitev upravnih dovoljenj ni bila potrebna. Ugotovljena dejstva so sodišču prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča narekovala sklep o odsotnosti vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastankom škode. Res je začasna odredba v motenjski pravdi prenehala veljati šele leta 2002 (ko so takratni tožniki tožbo za motenje posesti in začasno odredbo umaknili, ker je takratni toženec saniral izvedena dela in tožnikom plačal določen denarni znesek), vendar pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da ni vzročne povezave med tožnikovo škodo in neodločitvijo sodišča o ugovoru zoper začasno odredbo. Ker so pogoji za odškodninsko odgovornost prepisani kumulativno, je sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da vzročna zveza ni izkazana, utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo. Ni dvoma, da mora sodišče v postopkih za izdajo začasne odredbe postopati hitro in zadevo obravnavati brez nepotrebnega odlašanja, vendar pa ta opustitev ni vzrok za tožniku nastalo škodo. Povsem brez podlage je pritožbena graja, da je izpodbijana sodba arbitrarna in samovoljna. Nekonkreten je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo tožečo stranko seznaniti z dejstvi, ki jih bo štelo za pravno odločilna in da je zaradi te opustitve prekršilo določbo 285. člena ZPP. Povsem jasno je, da je tožnik tožbeni zahtevek izvajal iz odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sodišče pa zahtevku ni ugodilo, ker je ugotovilo, da zatrjevana škoda ni posledica opustitev sodišča. Neutemeljena in nekonkretizirana je tudi pritožbena navedba, da tožnik ni imel možnosti, da bi dal izjave in dokazne predloge in da so bile s tem prekršene njegove ustavne pravice.

Pritožbeno sodišče po navedenem zaključuje, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem materialnopravnem izhodišču, pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja utemeljeno uveljavljeni tožbeni zahtevek zavrnilo. V postopku ni storilo niti zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niti katere od po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi nastale ji pritožbene stroške. Odločitev je zajeta v izreku o zavrnitvi pritožbe.