Jedro

Tožnika izdana začasna odredba ni ovirala, da ne bi del pri adaptaciji prostorov nadaljeval, to pa izključuje obstoj enega od bistvenih elementov odškodninskega delikta, torej vzročne zveze z zatrjevano škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2,218.007,37 EUR odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi tožniku nastala zaradi dolgotrajnosti motenjske pravde, v kateri je bila izdana začasna odredba z zahtevo, da se takoj ustavijo vsakršna gradbena dela na stanovanjskem objektu takratnega toženca in na parceli takratnih tožnikov. Presodilo je, da med zatrjevano protipravnim ravnanjem sodišča in zatrjevano škodo ni izkazana vzročna zveza.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in tudi kršitev njegovih z ustavo varovanih pravic. Predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča ali sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje oziroma prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja, da je v postopku prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pred sodiščem druge stopnje pa do relativne procesne kršitve iz 285. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe in kar je v pritožbi očital tudi sodišču prve stopnje. Uveljavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno pri presoji o krivdni odgovornosti države, saj je ta odgovornost objektivne narave, taka presoja pa je imela za posledico tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Na koncu se tožnik obširno ukvarja z utemeljevanjem kršitve ustavne pravice do enakega varstva iz 22. člena URS, odvzemom pravice do izjave zaradi neuporabe pravila o materialnoprocesnem vodstvu, zaradi česar je bila izdana sodba presenečenja. Sodbi sta neprepričljivi, saj ne odgovarjata na vsa vprašanja, arbitrarni, samovoljni in nezakoniti.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki ni vložila revizijskega odgovora.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je svojo odškodninsko terjatev utemeljeval s trditvami, da kot investitor ni mogel nadaljevati z gradbenimi deli pri preurejanju prostorov v arabsko restavracijo, ker je bilo v motenjski pravdi med sosedi in lastnikom teh prostorov z začasno odredbo s 30. 4. 1996 zahtevano, da se takoj ustavijo vsakršna gradbena dela. Kljub razveljavitvi sklepa o zavrnitvi ugovora sodišče o njem ni odločalo kar osem (prav šest) let, vse do umika tožbe in začasne odredbe v letu 2002. Odgovornost države je v tožbi oprl na 26. člen URS in na tej pravni podlagi vztrajal ves čas postopka, le da se je v začetku skliceval na protipravno ravnanje sodišča zaradi predolgega odločanja o začasni odredbi, kasneje pa je temu pridal še trditve o nezakonitosti začasne odredbe.

7. Določba 26. člena URS ureja pravico do povračila škode zaradi protipravnega ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali kakšno drugo dejavnost državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil. Zaradi podnormiranosti jo sodna praksa in večina literature povezujeta s splošnimi načeli odškodninskega prava, med njimi z zahtevo o obstoju vseh štirih elementov civilnega delikta.

8. Glavni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka v tej zadevi je, da med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo ni podana vzročna zveza. Razlog za tako presojo je dejanska ugotovitev, da je tožnik z gradbenimi deli kljub 30. 4. 1996 izdani začasni odredbi nadaljeval po lastni izpovedi vse do leta 1998, ko naj bi mu zmanjkalo denarja, po izpovedi toženke in tudi po drugih podatkih pa še dalj časa. Tožnika torej izdana začasna odredba ni ovirala, da ne bi del pri adaptaciji prostorov nadaljeval, kar izključuje obstoj enega od bistvenih elementov odškodninskega delikta, torej vzročne zveze z zatrjevano škodo. Zato se revizijsko sodišče strinja z materialnopravnimi razlogi obeh sodišč, da in zakaj tožbeni zahtevek ni utemeljen.

9. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče in stranke so vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestale tudi pritožbeni preizkus. Zato je neupošteven vsak neposreden in tudi posreden poskus obida ali predrugačenja odločilnih dejstev, npr. v preobleki procesnih kršitev. Prav v tej nedovoljeni smeri gredo revizijska izvajanja o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko revizija skuša prikazati drugačen pomen tožnikove izpovedi, opozarja na toženkin interes v tej pravdi in na dejstvo, da naj bi iz zapisnikov inšpekcijskih pregledov izhajalo, da so bila adaptacijska dela ustavljena, pa pri tem niti ne pove, za katerega od več zapisnikov naj bi šlo. Ne gre za nejasne ali nasprotujoče si razloge izpodbijanih sodb, temveč za tožnikovo prikrito izpodbijanje dejanskega stanja.

10. Tožnik pritožbenemu sodišču očita kršitev 285. člena ZPP, pred tem pa je to v pritožbi očital tudi prvostopenjskemu sodišču. Navedena kršitev naj bi pripeljala do tako imenovane sodbe presenečenja, kršitve pravice do enakega varstva pravic in kršitve pravice do izjave iz 22. člena URS. Tožnik ne pojasni, kako naj bi pritožbeno sodišče, ki je odločalo na seji pritožbenega senata, kršilo pravilo o materialnoprocesnem vodstvu, zato očitka pritožbenemu sodišču o tej relativni procesni kršitvi ni obrazložil. Svojega enakega očitka v pritožbi proti ravnanju prvostopenjskega sodišča ni dovolj konkretiziral. Zato so bili o tem razlogi pritožbenega sodišča kratki. Ker razlogov o relativni procesni kršitvi, storjeni v postopku na prvi stopnji, v reviziji ni mogoče razširjati, saj kot taki niso bili predmet pritožbenega preizkusa, je tožnikovo dodatno revizijsko utemeljevanje v tej smeri neupoštevno.

11. V obravnavani zadevi ne gre za tako imenovano sodbo presenečenja, do katere naj bi prišlo zaradi kršitve pravil o materialnoprocesnem vodstvu in ustavne pravice iz 22. člena URS. Pojasnjeno je že bilo, da je tožnik sam v tožbi in tudi kasneje kot pravno podlago navajal 26. člen URS, ki je bil v tej zadevi tudi uporabljen. Pritožbeno sodišče je v prvem pritožbenem odločanju v odločbi II Cp 7288/2006 s 5. 9. 2007 ob razveljavitvi prvostopenjske sodbe iz prvega sojenja opozorilo, da bo treba ugotavljati obstoj vseh elementov civilnega delikta. Neobstoj vzročne zveze je bil tudi eden od toženkinih ugovorov. Zato raziskovanje sodišč v tej smeri za tožnika nikakor ni moglo biti nepričakovano, sodba pa tudi ne sodba presenečenja. Tako kot tožnik prikazuje materialnoprocesno vodstvo v smislu tako imenovane posebne aktivnosti, pa kaže že na zahtevano, vendar nedopustno pravno pomoč samo eni stranki (ki že ima kvalificiranega pooblaščenca).

12. Neutemeljene so opredelitve revidenta o površnosti, samovoljnosti in arbitrarnosti izpodbijane sodbe. Revident na koncu povzame še razloge iz posameznih odločb Ustavnega sodišča RS v zvezi s sodbo presenečenja in zatrjevano kršitvijo ustavne pravice do enakega varstva, kar glede na doslej obrazloženo ne terja dodatnega odgovora. Ta del revizije je očitno prepis neke druge vloge iz druge pravde, saj sicer ne bi vseboval tudi navedb o „pravilih stvarnega in zemljiškoknjižnega prava“ ter o „ugotavljanju resne volje pokojne“, kar ni v nikakršni povezavi s predmetom te pravde.

13. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).