Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka po izdaji odpovedi storila vse, da bi jo odpravila (zaradi česar tožnica naj ne bi bila upravičena do reparacije za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja), ni pravno upošteven razlog, zaradi katerega bi se sodba na podlagi pripoznave utemeljeno izpodbijala. Ker je tožena stranka tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznala, je sodišče utemeljeno izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tožnici priznalo reparacijo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1.8.2006 nezakonita in se razveljavi (1. točka izreka), ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki ni prenehala z dnem 9.8.2006, temveč ji je individualna pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje trajalo do 6.12.2006, tožena stranka ji je dolžna za to obdobje priznati delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja (2. točka izreka), toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača plače v skupnem znesku 1.063.499,39 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz 3. točke izreka sodbe, znesek 503.045,30 SIT in znesek 97.363,60 SIT s pripadki. Na navedene zneske je tožena stranka dolžna plačati tudi davke in prispevke. Višji zahtevek je zavrnilo (4. točka izreka). V delu zahtevka na plačilo pogodbene kazni je tožbo zavrglo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 79.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper 1., 2. in 3. točko sodbe in 2. točko sklepa se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče po potrebi po opravljeni glavni obravnavi pritožbi tožene stranke ugodi ter izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in tožbo zavrže oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne v celoti, 4. točko (pravilno 2. točko) sklepa pa spremeni tako, da tožnici naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da med strankama ni bilo sporno, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1.8.2006 nezakonita, da so bili predstavniki tožene stranke in tožnica z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznanjeni 3.8.2006 in da je bila odpoved tožnici vročena 9.8.2006. V času od 3.8.2006 do 9.8.2006 je tožena stranka naredila vse, da bi nezakonito odpoved odpravila (aneks k pogodbi o zaposlitvi, sporazum o razveljavitvi izredne odpovedi, nova pogodba o zaposlitvi). Tožnica nobene izmed ponudb ni sprejela. Teh dejstev sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Poleg tega ni odgovorilo na bistvene ugovorne razloge tožene stranke (pravni interes, zloraba pravic, subjektivna odgovornost tožeče stranke). S takšnim ravnanjem je bila toženi stranki kršena pravica do izjave. S tem pa je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev pravil postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 151/2006 z dne 20.2.2006 je napačno, saj se konkretna zadeva bistveno razlikuje. Sodišče prve stopnje je namreč štelo za pravno nerelevantne okoliščine, po katerih je od izdaje izredne odpovedi do vročitve minilo šest dni, v tem času pa je tožena stranka storila vse, da bi odpravila posledice nezakonito izdane odpovedi. Meni, da v konkretnem primeru ne obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke, saj je v skladu z določbo 1. odstavka 164. člena OZ skušala sanirati obstoječe stanje, česar pa tožnica iz neutemeljenih razlogov ni sprejela. Tudi v primeru objektivne odgovornosti, za kar v konkretnem primeru sicer ne gre, tožnica ne bi bila upravičena do odškodnine, saj je škoda nastala izključno zaradi njenega ravnanja. Stališče v izpodbijani sodbi je tudi v nasprotju z ustavno pravico do zasebne lastnine in ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka poudarja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s sodno prakso priznalo tožnici obresti od dneva izpodbijane odločbe in ne šele, kot je pravilno, po vročitvi in izteku paricijskega roka 8 dni. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da bi bilo protipravno tožeči stranki oporekati pravni interes za vložitev tožbe, saj bi to pomenilo odrekanje zakonitega pravnega varstva zoper dejansko in nesporno nezakonito ravnanje tožene stranke. Tudi preostali del zahtevka se nanaša zgolj na določene pravne posledice ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu 118. člena ZDR. Tožnica tudi ni uveljavljala odškodnine po pravilih civilnega prava, temveč le priznanje delovne dobe in pravic iz delovnega razmerja na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ne ugotavlja, da bi sodišče prve stopnje storilo katero od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, obenem pa tudi, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje med postopkom ni uporabilo oziroma jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo priznala, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1.8.2006, ki je bila tožnici vročena 9.8.2006, nezakonita, zato sodišče prve stopnje dejanskega stanja in utemeljenosti zahtevka ni ugotavljalo, ker je bil zahtevek s strani tožene stranke pripoznan.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožena stranka takoj, ko je bila seznanjena o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici pa do 9.8.2006, ko je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena, storila vse, da bi nezakonito odpoved odpravila in da tožnica nobene izmed ponudb ni sprejela. Te ponudbe so bile, kot navaja tožena stranka, ponudba podpisa aneksa k pogodbi o zaposlitvi, sporazum o razveljavitvi izredne odpovedi, sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila tožnici nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, kar med strankama niti ni sporno, zato sodišče prve stopnje dejanskega stanja in utemeljenosti zahtevka ni ugotavljalo. Ugotovilo je, da tožnica preklica odpovedi ni sprejela, zato je upravičena do vseh pravic iz delovnega razmerja, ki bi ji pripadale, v kolikor nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo. Ker tožnica ni želela nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki, ji je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 1. odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) priznalo delovno razmerje z vsemi pravicami do odločitve sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Po določbi 3. odstavka 338. člena ZPP se sme sodba na podlagi pripoznave izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače. Tožena stranka dejstva, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pripoznala, v pritožbi ne zanika. Iz njene pritožbe tudi ne izhaja trditev, da bi bila dana pripoznava v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače. Dejstvo, na katerega se sklicuje, da je potem, ko je bila seznanjena o izdani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi storila vse, da bi nezakonito odpoved odpravila, pa ni pravno upošteven razlog, zaradi katerega bi se lahko sodba na podlagi pripoznave uspešno izpodbijala.

Tožena stranka tožnici neutemeljeno očita zlorabo pravic, zaradi katerih naj sodišče prve stopnje ne bi smelo tožnici nuditi sodnega varstva, ker tožnica naj ne bi sprejela nobene od ponudb tožene stranke za sanacijo stanja. S tem ko tožnica ni pristala na ponudbo tožene stranke, ni zlorabila svojih pravic in ni prenehal njen pravni interes za vodenje spora. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica v tem individualnem delovnem sporu izpodbijala, ni bila preklicana, zato je tožnica nedvomno imela pravni interes, da vztraja pri razveljavitvi te odpovedi.

Pogodbo o zaposlitvi lahko delodajalec izredno odpove iz razlogov, ki so našteti v 111. členu ZDR in pod pogoji iz 110. člena ZDR. Tožena stranka je tožnici dne 1.8.2006 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, delovno razmerje ji preneha 2.8.2006. Med strankama ni sporno, da je bila odpoved tožnici vročena 9.8.2006. Pred vročitvijo pa je tožena stranka tožnici ponudila v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim bi se vzpostavilo stanje pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Aneksa tožnica ni podpisala. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da delodajalec potem, ko je delavec že prejel odpoved pogodbe zaposlitvi, odpovedi ne more enostransko preklicati. Po določbi 11. člena ZDR se glede sklepanja veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in nadaljnji) nima določb, ki bi jih lahko neposredno uporabili za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved je pravno enostranski pravni posel, pri katerem ima sama izjava za posledico odločilen vpliv na obstoječo pravno razmerje. Tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi je med strankama možen dogovor in ob nedvomno izraženi volji obeh strank lahko pride tudi do preklica odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nadaljevanja odpovedane pogodbe o zaposlitvi. OZ o tem nima neposrednih določb. Po določbi 25. člena OZ velja, da ponudbo lahko ponudnik umakne samo, če je naslovnik prejel umik, preden je prejel ponudbo ali sočasno z njo, kar pomeni, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko umakne do trenutka, ko nasprotna stranka odpoved prejme, po tem pa umik odpovedi ni več možen. Tožnica preklica odpovedi ni sprejela. Dejansko pa odpoved niti ni bila odpravljena, niti ne formalno preklicana. Zato so pritožbene navedbe, da je bila krivda na strani tožnice in da je škoda nastala izključno zaradi njenega ravnanja, neutemeljene. Tožnica je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela 9.8.2006, odpoved je bila izdana 1.8.2006, kljub temu, da učinek odpovedi še ni nastopil, tožena stranka ni preklicala odpovedi pred vročitvijo, zato je za vzpostavitev prejšnjega stanja potrebna privolitev tožnice. Ker pa je tožena stranka tožbeni zahtevek glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi pripoznala in ker tožnica ni želela nadaljevati z delovnih razmerjem pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje odločilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je trajanje delovnega razmerja in posledično prenehanje pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča prve stopnje ter ji za ta čas priznalo delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, za kar je imelo podlago v 1. odstavku 118. člena ZDR. Pogodba o zaposlitvi v takem primeru preneha na podlagi sodbe sodišča prve stopnje.

Neutemeljena je tudi pritožba tudi v zvezi s stroški postopka. Vrhovno sodišče RS je v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od stroškov postopka sprejelo načelno pravno mnenje na občni seji dne 13.12.2006, sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev na seji dne 6.12.2006 v skladu z dosedanjo sodno prakso, zato je odločitev pravilna.

Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker za zadevo niso relevantne.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo v izpodbijanem delu zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sta priglasili stroške pritožbe in odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, tožena tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnica pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k razjasnitvi zadeve.