Jedro

Revizija je dovoljena le zoper tisti sklep, ki ga izda sodišče druge stopnje in s katerim je postopek pravnomočno končan. Ker sklep o stroških postopka nima takšne narave, zoper njega vložena revizija ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo.

Ker je bila tožeči stranki vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, je ta imela pravni interes za zavarovanje svojih pravic iz delovnega razmerja in bila v ta namen upravičena uveljaviti v zakonu določeno pravno varstvo, torej na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR vložiti tožbo za ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi.

Neposredna pravna podlaga za priznanje vtoževanih restitucijskih zahtevkov je podana že v samem določilu prvega odstavka 118. člena ZDR, na katerem temelji izpodbijana odločitev. Le-to med drugim določa, da pri sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, ter prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja.

Tožena stranka bi se lahko nastopu pravnih posledic izredne odpovedi izognila tako, da bi še ne vročeno odpoved enostransko preklicala in zagotovila, da bi tožeča stranka ta preklic prejela še pred vročitvijo izredne odpovedi (oziroma najkasneje istočasno z vročitvijo odpovedi).

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2006 nezakonita in se razveljavi. Posledično je ugodilo tožbenemu zahtevku, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo dne 9. 8. 2006, temveč je trajalo do datuma izdaje prvostopenjske sodne odločbe (6. 12. 2006). Toženi stranki je naložilo, da ji je dolžna za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plač v skupnem neto znesku 8.193,54 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in po poprejšnjem plačilu davkov in prispevkov od bruto zneskov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki odmerjene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

2. Ker je tožeča stranka uveljavljala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, je prvostopenjsko sodišče ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku ter zahtevku za priznanje delovne dobe za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje. Odškodnine iz prvega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) tožeča stranka ni uveljavljala.

3. Drugostopenjsko sodišče se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani ugodilni del sodbe.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred drugostopenjskim sodiščem (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da nižji sodišči nista upoštevali sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, v skladu s katero ni podan pravni interes za vložitev tožbe za razveljavitev pogodbe (odpovedi), če lahko stranka preoblikovanje po materialnem pravu doseže že s samo izjavo. Tožeča stranka bi lahko z enostransko izjavo (s sprejemom ponudb tožene stranke) odpravila obstoj kršitev v zvezi z izredno odpovedjo, ki jih uveljavlja v tem sporu. Ker ni tako ravnala, je kršila 5., 7. in 11. člen Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava revizija navaja, da glede odškodninskih zahtevkov nižji sodišči nista ugotavljali elementov (subjektivne) odškodninske odgovornosti tožene stranke (zlasti ni podana vzročna zveza). Tožeča stranka zaradi nesprejema ponudb tožene stranke ni storila vseh razumnih ukrepov, da bi zmanjšala škodo, ki naj bi ji jo povzročila kršitev pogodbe. Odločitev o stroških prvostopenjskega postopka je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi nižjih sodišč v izpodbijanem delu razveljavi in tožbo zavrže, oziroma podredno, da sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. 5. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da se revizija kot nedovoljena zavrže oziroma kot neutemeljena zavrne.

6. Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena.

7. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje. Dopustno jo je vložiti le omejeno in zgolj v primerih, ki so določeni z zakonom. Odločitev o stroških postopka je, tudi ko je povzeta v izrek sodbe, sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija je dovoljena le zoper tisti sklep, ki ga izda sodišče druge stopnje in s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker izpodbijani sklep o stroških postopka nima takšne narave, zoper njega vložena revizija ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

8. Revizija zoper sodbo ni utemeljena.

9. Revizijsko sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti je pazilo le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

10. Revizija izpodbija pravilnost drugostopenjske ugotovitve o tem, da je tožeča stranka imela pravni interes za vložitev tožbe v delu, v katerem je zahtevala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 274. členom ZPP. Revizijski očitek ni utemeljen. V skladu s prvim odstavkom 181. člena ZPP lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Glede na drugi odstavek citiranega člena se lahko ugotovitvena tožba vloži tudi, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka korist od tega, da se ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Poseben predpis, ki določa možnost vložitve tožbe za ugotovitev nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ali drugih načinov prenehanja veljavnosti te pogodbe) je tudi ZDR, t. j. določilo tretjega odstavka 204. člena tega zakona. Ker je bila tožeči stranki vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, je ta imela pravni interes za zavarovanje svojih pravic iz delovnega razmerja in bila v ta namen upravičena uveljaviti v zakonu določeno pravno varstvo, torej na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR vložiti tožbo za ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi.

11. Tožena stranka je pripoznala tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče v tem delu izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Zmotne uporabe materialnega prava glede odločitve o tem delu tožbenega zahtevka v reviziji ni mogoče uveljavljati (četrti odstavek 370. člena ZPP). Ker je bila tožeči stranki pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana, je sodišče utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku (plačilo plač) ter zahtevku za priznanje delovne dobe. Tožeča stranka je uveljavljala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, zato je v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR sodišče navedenim zahtevkom pravilno ugodilo za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje.

12. Revizija neutemeljeno navaja, da bi sodišče moralo pri odločanju o reintegracijskem in reparacijskemu zahtevku ter o zahtevku za priznanje delovne dobe posebej ugotavljati obstoj subjektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke in vzročno zvezo po splošnih pravilih civilnega prava. Na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDR se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi) splošna pravila civilnega prava uporabljajo le smiselno in samo v primeru, če ni s tem ali drugim zakonom določeno drugače. V obravnavani zadevi je neposredna pravna podlaga za priznanje vtoževanih restitucijskih zahtevkov podana že v samem določilu prvega odstavka 118. člena ZDR, na katerem temelji izpodbijana odločitev. Le-to med drugim določa, da pri sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, ter prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja. Tudi sicer je glede posledic nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izoblikovano stališče, da je v takšnem primeru delodajalec dolžan vzpostaviti stanje, ki je obstajalo pred izdajo nezakonite odločbe o prenehanju delovnega razmerja in zagotoviti delavcu takšen pravni položaj, kot da nezakonitega akta delodajalca ne bi bilo(1). Odgovornost za priznanje pravic iz delovnega razmerja temelji na objektivni okoliščini nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to pa je lahko povzročil samo delodajalec, ki je o prenehanju delovnega razmerja odločil(2).

13. Zmoten je revizijski očitek, da glede na četrti odstavek 243. člena OZ tožeča stranka s tem, ko ni sprejela ponudb tožene stranke (ponudbe ponovne zaposlitve), ni storila vseh razumnih ukrepov za preprečitev nastanka škodnih posledic odpovedi oziroma za zmanjšanje škode. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožena stranka pred vročitvijo odpovedi ponudila tožeči stranki v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim bi se vzpostavilo stanje pred izredno odpovedjo, vendar ga tožeča stranka ni podpisala. Ponudba sklenitve takšnega aneksa pred vročitvijo izredne odpovedi tožeči stranki niti ni bila smiselna, saj izredna odpoved v trenutku ponudbe aneksa še ni učinkovala. Odklonitve podpisa ponujenega aneksa zato tožeči stranki ni mogoče šteti v škodo. Tožena stranka bi se lahko nastopu pravnih posledic izredne odpovedi izognila tako, da bi še ne vročeno odpoved enostransko preklicala in zagotovila, da bi tožeča stranka ta preklic prejela še pred vročitvijo izredne odpovedi (oziroma najkasneje istočasno z vročitvijo odpovedi). Kot ugotavlja izpodbijana sodba, tožena stranka odpovedi ni preklicala. Tožeči stranki je zato dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, do katerih bi bila ta upravičena, če ji pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana.

14. Glede na obrazloženo z revizijo uveljavljani razlogi glede odločitve o glavni stvari niso utemeljeni, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo v tem delu zavrnilo.

15. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na revizijo, saj ta ni pripomogel k odločitvi v tej zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Odločbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 256/1999 z dne 7. 3. 2000, VIII Ips 322/2005 z dne 26. 9. 2006, VIII Ips 393/2008 z dne 19. 10. 2009, idr.

Op. št. (2): Sodba VIII Ips 161/2000 z dne 27. 3. 2001.