Jedro

V konkretnem primeru je bila v okviru izvensodne poravnave zajeta tudi odškodnina za bodočo nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel ob petih operativnih posegih. Ta škoda je bila v času sklepanja izvensodne poravnave znana in v poravnavi tudi upoštevana.

Pogoj za solidarno odgovornost tožencev za povračilo škode je obstoj predhodno ugotovljene (odškodninske) odgovornosti vsakega od njih, ki se za vsakega tudi posebej ugotavlja. Zato ne pomeni, da bi bilo moč zoper njih sprejeti zgolj enako odločitev o odgovornosti oziroma temelju.

Izrek

I. Pritožbama prvo in drugo tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba glede njiju razveljavi v III. točki izreka, prav tako pa se v celoti razveljavi v V. točki izreka (v tem delu se ugodi tudi pritožbi tožnikov) in se zadeva v razveljavljenem obsegu vrne sodišču v novo sojenje pred drugega sodnika.

II. V preostalem se pritožba tožnikov zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (I., II. in IV. točka izreka) potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 6. 2. 2019: - zavrnilo tožbeni zahtevek prvo tožnika, da so mu prvo tožena, drugo tožena in tretje tožena stranka dolžne solidarno v 15-ih dneh plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 300.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do dne plačila (I. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek drugo tožnice, da so ji prvo tožena, drugo tožena in tretje tožena stranka 15-ih dneh dolžne plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dne 26. 7. 2007 do dne plačila (II. točka izreka), - odločilo, da so dolžne prvo tožena stranka, drugo tožena stranka in tretje tožena stranka solidarno plačati prvo tožniku mesečno rento (zaradi izgubljenega zaslužka) od 30. 7. 2004 do 1. 2. 2009 po 130,00 EUR mesečno, od 1. 2. 2009 do 30. 4. 2010 po 170,00 EUR mesečno, od 1. 5. 2010 do 30. 11. 2012 po 470,00 EUR mesečno, od 1. 12. 2012 dalje pa po 67,34 EUR mesečno, in sicer do tedaj, ko bi tožnik izpolnil pogoje za starostno upokojitev, če ne bi bil dne 28. 11. 2012 invalidsko upokojen; pri tem so dolžne do pravnomočnosti sodbe zapadle rentne obroke prvo tožena, drugo tožena in tretje tožena stranka prvo tožniku plačati v roku 15-ih dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega rentnega obroka do plačila (III. točka izreka), - v presežku je zahtevek prvo tožnika za plačilo premoženjske škode zavrnilo (IV. točka izreka), - odločilo, da nosi vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnika ter prvo in drugo tožena stranka.

3. V pritožbi, ki jo vlagata po svoji pooblaščenki, se tožnika pritožujeta iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi. Uvodoma navajata, kako naj bi sodišče odločilo in kaj je obrazložilo. Sodišče prve stopnje se je kljub jasnim določilom izvensodne poravnave (da v njej niso zajeta renta, materialna škoda in bodoča nematerialna škoda) spustilo v njeno tolmačenje, sledeč navedbam drugo toženke. Zmotno je ocenilo, da takšen zapis v poravnavi ni ustrezal tedanjemu dejanskemu (resničnemu) stanju, saj je bila glede na dogovorjeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo tožniku ta bodoča škoda (zaradi prestanih operacij v prihodnje) pri določitvi (dogovoru) višine odškodnine upoštevana, saj je bila tedaj nedvomno ta bodoča škoda tudi znana, z odškodninskim zahtevkom pooblaščenca tožnika z dne 13. 7. 2006 pa tudi zahtevana, saj je v njem navedeno, da tožnik zahteva odškodnino za škodo zaradi že prestanih sedmih operacij v splošni anesteziji ter zaradi več operacij v prihodnosti. Tožnik se z izvensodno poravnavo ni odpovedal bodoči nematerialni škodi, ravno se ni mogel odpovedati novi škodi. Ni dvoma, da nematerialna škoda, ki jo je tožnik utrpel po 3. 8. 2006, ni zajeta v izvensodni poravnavi, in sicer ne glede na to, ali jo tolmačimo kot bodočo škodo, ki ni zajeta v izvensodni poravnavi, ali novo škodo. Zmotno je tudi pravno naziranje sodišča, da je bilo potrebno s pomočjo sodnega izvedenca ugotavljati, ali je lahko tožnik ob sklenitvi izvensodne poravnave pričakoval vse v tožbi in v pripravljalnih vlogah navedene posege. Stranki sta lahko izvensodno poravnavo sklenili le glede odškodnine za škodo, ki je bila znana na dan poravnave. Na dan sklenitve te poravnave tožnik ni mogel predvideti ali misliti, da bo prestal vse operativne posege in zdravljenja, ki so navedeni v izvedenskem mnenju. Poteka zdravljenja od leta 2006 naprej niso mogli predvideti niti zdravniki, kar je razvidno iz izvedenskega mnenja. Dokaz, da tožnik ni mogel predvideti poslabšanja zdravstvenega stanja, je odločba ZPIZ z dne 6. 3. 2013, iz katere izhaja, da je tožnik invalidsko upokojen od 28. 11. 2012, in ki je bila izdana po poteku več kot 6 let od sklenitve poravnave, kar je samo po sebi dokaz, da v letu 2006 ni mogel predvideti poslabšanja zdravstvenega stanja in obsega nematerialne škode od 3. 8. 2006 dalje. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sklenjena poravnava ne izključuje odškodninskega zahtevka iz posledic, na katere oškodovanec ob sklenitvi poravnave ni mogel misliti in jih predvideti (pritožba se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 319/96, 207/99, 331/2000). Ker sta stranki sklenili izvensodno poravnavo samo za plačilo odškodnine za škodo, ki je bila znana na dan poravnave, za odločanje o novi škodi oziroma o nepredvidenih posledicah ta poravnava ni pomembna. Tožnikove težave niso bile tipične in gre za novo škodo, ki mu je nastala, ker zdravljenje ni privedlo do pričakovanega izboljšanja stanja. Takšnih posledic objektivno ni bilo mogoče predvideti, zaradi česar se sklenjena poravnava na to škodo ne nanaša. Da vtoževana škoda ni bila predmet plačila odškodnine že pri poravnavi, kaže navsezadnje že višina izplačane odškodnine 50.000,00 EUR, ki je glede na posledice, kakršne ima tožnik danes, popolnoma nesorazmerna. V pritožbi, ki sta jo vložila sama tožnika, navajata, da se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov kot tudi zaradi kratenja človekovih pravic pritožujeta zoper I., II., IV. in V. točko izreka sodbe, in pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo v izpodbijanem delu oziroma v delu, v katerem nista uspela, razveljavi in samo odloči o zadevi ali zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarjata na pristranskost sodišča in se glede tega sklicujeta na navedbe iz predloga o izločitvi sodnice. Sodišče naj bi kršilo tudi splošno pravno načelo ne bis in idem. Omenjata, kako naj bi sodišče prve stopnje (glede odškodninske odgovornosti tretje tožene stranke po temelju) odločilo v V. točki odločbe III P 2345/2007 z dne 16. 12. 2015. Ker v izpodbijani sodbi navaja, da so tožene stranke solidarno odgovorne, se pravnomočna odločba o temelju nanaša tudi na prvo in drugo toženo stranko. Nastal je institut res iudicata. Sodišče naj bi kršilo logično doslednost v obliki ignoratio elenchi oziroma nepoznavanje sporne točke. Sporna točka v tem primeru naj bi bila, ali je bodoča nematerialna škoda zajeta v delni poravnavi in ne, ali je bila znana. Sodišče je odločilo ultra vires, ko je o utemeljenosti zahtevka odločalo na podlagi stališča, ali je bila znana bodoča nematerialna škoda ob sklenitvi delne poravnave. Poravnalna ponudba drugo tožene stranke z dne 13. 7. 2006, ki jo je tožnik zavrnil, je jasna in ni potrebna nobena razlaga. Pritožba pojasnjuje, kaj izhaja iz nadaljnje poravnalne ponudbe drugo tožene stranke z dne 3. 8. 2006 (poimenovana poravnava). Odločilni razlog za prvo točko izreka, in sicer poravnava z dne 3. 8. 2006, nasprotuje prvi točki izreka. Sodišče v 19. točki uporablja pojem „nova škoda“, a tega pojma ne definira, medtem ko poravnava uporablja pojem „bodoča nematerialna škoda“. Ugotovitve, podane v 19. točki obrazložitve, naj bi bile zmotne, saj je prvo ponudbo tožnik zavrnil, potem pa je bilo v drugi ponudbi izrecno zapisano, kaj naj bi bilo iz nje izvzeto. Pritožnika omenjata, kaj je sodišče zapisalo v 19. točki, in poudarjata, da v tem delu ni pravnega silogizma. Sodišče naj bi v tem delu kršilo Aristotelove zakone mišljenja in uporabilo več navideznih silogizmov. Kljub temu, da se sodišče prve stopnje strinja z zapisom v poravnavi, sklepa, da je bila z njo tožniku poravnana vsa nepremoženjska (tudi bodoča) škoda. Dejstvo, da je drugo toženka plačala znesek 450.000,00 SIT, je argument zoper izpodbijano sodbo, saj je bil ta znesek plačan šele tri mesece potem, ko je bil poravnan s poravnavo določen znesek. Omenjeni znesek je bil le del zahtevka za premoženjsko škodo in zaradi tega ta škoda ni bila zajeta v poravnavi. Sodišče tudi ne sporoča resnice iz vloge tožnika z dne 13. 7. 2006. Pritožba navaja, da je tožnik na koncu te vloge navedel, da premoženjska škoda, renta in bodoča škoda niso del ponudbe. V odločilnih dejstvih naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine (vloge prvo tožnika z dne 13. 7. 2006) in med samo omenjeno listino. V nadaljevanju pritožba izpostavlja, kaj sodišče prve stopnje omenja v 19. točki obrazložitve, in sicer na strani 14. Poleg ustvarjanja prava, namesto izrekanja sodbe, je sodišče v tem delu sodbe kršilo logično doslednost v obliki saltus in concludendo (preskok v sklepanju). Zagrešilo naj bi bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi 204. člena ZPP je tožnik sodišču predlagal, da obvesti Ministrstvo za pravdo Republike Makedonije o poteku pravde, tako da bo vročilo omenjenemu ministrstvu njegovo vlogo in strokovno mnenje doc. dr. A. A. z dne 30. 4. 2015. Zaradi lažnega obvestila o makedonskem pravu tožnik ni uveljavljal še štirih operacij v splošni anesteziji. Strokovno mnenje, ki ga je poslal doc. dr. A. A., nasprotuje obvestilu o pravu, ki ga je podalo makedonsko ministrstvo, izdelala pa zavarovalnica. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je v obrazložitvi na straneh 14 in 15 ugotovilo, da teh trditev ni konkretizirano prerekal. Vse navedbe iz vloge drugo toženke z dne 29. 2. 2012 je konkretizirano prerekal v vlogi z dne 15. 3. 2012. Sodišče ni uporabilo Fischerjevega sistema, ki razvršča telesne poškodbe po skupinah. Prvo tožnik in drugo toženka sta v pogajanjih o poravnavi obravnavala primer, ki je po Fischerjevi klasificiran pod VI. Izjemno hudi primeri. Ker sodišče ni ugotovilo krivde na strani prvo tožnika, bi na podlagi primerjalne sodne prakse prejel 500 povprečnih neto plač, sam pa je dobil okrog 50 povprečnih neto plač. V 20. točki obrazložitve je sodišče ignoriralo dejstvo, da je prvo tožnik po izvedenskem mnenju cenzorja drugo toženke 91 % invalid, medicinska fakulteta pa je 12 let pozneje v svojem mnenju invalidnost določila na 60 ali 70%. Navedbe sodišča v 23. in 24. točki obrazložitvi, ko se sklicuje na vlogo tožnika z dne 14. 5. 2012, niso identične s samo vsebino omenjene vloge. Poudarja, da je pravilno dopolnil trditveno podlago rentnega zahtevka, in omenja, kaj naj bi navedel. Ne drži niti trditev izpodbijane sodbe, da tožnik ni določno opredelil zneska zaradi rasti inflacije, rasti življenjskih stroškov in rasti plač v sektorju, v katerem je delal. Druga stvar je, ali je to točno opredelil. Zato je predlagal izvedenca ekonomske stroke. Ne gre za „informativne dokaze“, kot pravi sodišče. Ni prepričljiva razlaga sodišča, da je treba verjeti prvo tožniku,1 da je 250,00 EUR za stanovanje in 50,00 EUR za stroške plačeval zaradi znanja iz malih nog (pritožba se sklicuje na odločitev Višjega sodišča v Celju v zadevi I Cp 862/2011).

4. Prvo toženec se zoper sodbo pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v skladu z njegovo pritožbo ustrezno spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (vse s stroškovno posledico). Nedopustna je razlaga sodišča prve stopnje in pred tem že Višjega sodišča v Ljubljani, da se sam objektivne odgovornosti ne more razbremeniti z ugovorom, da je za nesrečo izključno odgovoren drug voznik, udeležen v prometni nezgodi. Nedvomno naj bi bilo, da tako določila sedaj veljavnega OZ kot prej veljavnega ZOR in makedonskega ZOR vsebujejo splošna določila o razbremenitvi objektivne odgovornosti. Stališče omenjenih sodišč se zdi nesprejemljivo ob dejstvu, da je bilo s pravnomočno sodno odločbo makedonskega kazenskega sodišča že pred vložitvijo tožbe razsojeno, da je za prometno nesrečo odgovoren izključno en voznik vozila. Izključna krivdna odgovornost enega voznika bi morala izključiti objektivno odgovornost drugega imetnika vozila, še posebej v primeru, če ta dokaže, da njegova nevarna dejavnost ni bila vzrok škode, saj je vzrok v krivdnem ravnanju tretjega. Pritožnik se nadalje ne strinja z zaključkom sodišča, da z drugo toženko solidarno odgovarja za tožniku nastalo škodo. Zavarovalnica je s podpisom zavarovalne pogodbe vstopila v vsa pravna razmerja med njenim zavarovancem in oškodovancem, ki je dolžan za plačilo primarno obremeniti zavarovalnico. Sodišče tudi ni v zadostni meri obrazložilo svoje odločitve o solidarni odgovornosti prvo toženca in drugo toženke. V nadaljevanju pojasnjuje, s kakšnimi razlogi je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov ugovor o soprispevku tožnika k nastali škodi, ker slednji v času prometne nesreče ni bil pripet z varnostnim pasom. Sklicuje se na ugotovitve Komisije Medicinske fakultete v X., da tožnik v primeru, da bi bil kot sopotnik privezan z varnostnim pasom, ne bi utrpel takšnih poškodb, kakršne je v konkretnem primeru utrpel. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da izvedenci v konkretnem postopku niso podali eksaktnih trditev glede tega, kakšne poškodbe bi tožnik utrpel, če bi bil pripet z varnostnim pasom. Poleg tega pa tožnik tekom postopka niti ni podal navedb, s katerimi naj bi prvo toženčeve trditve o neprivezanosti s pasom argumentirano ali sploh na kakršen koli način prerekal. Ker je sodišče samo jasno ugotovilo, da je bila tožniku v trenutku podpisa poravnave že znana celotna škoda in zdravstveno stanje, pritožniku ni jasno, zakaj je sploh še odločalo o renti. V kolikor tožnik v trenutku nakazila premoženjske škode ni zahteval od drugo toženke tudi škode, nastale zaradi izgube na osebnem dohodku, ta očitno sploh ni nastala in si je idejo o nastanku slednje izmislil šele kasneje, vsekakor pa je ta tudi že zastarala. Pritožba pojasnjuje, kako naj bi tožnik tekom postopka spreminjal svoje trditve glede rente oziroma zahtevek. Spreminjanje zahtevka po prvem naroku za glavno obravnavo je prepozno in je tožnikov zahtevek v tem delu nedvomno zastaral za obdobje, ki je starejše od treh let. Kar se tiče spremenjenega zahtevka iz naslova izgube na osebnem dohodku, tožnik v tem delu sploh ni natančneje pojasnil, od kod je prišel do izračuna izgube na osebnem dohodku v višini 470,00 EUR. Sodišče prve stopnje je svojo obrazložitev utemeljevalo na trditveni podlagi, podani pred navedeno spremembo, ki pa izgube na osebnem dohodku v višini 470,00 EUR sploh ne pojasnjuje. Tožnik tudi ni izkazal povečanih potreb, prav tako jih ni ugotovil izvedenec medicinske stroke, ampak ravno nasprotno. Sodišče je napačno odločilo, da je delno utemeljen zahtevek tožnika za plačilo rente iz naslova izgubljenega zaslužka. Ne drži ugotovitev sodišča, da tožnikove navedbe, da je pred nesrečo prejemal mesečno neto plačo v znesku 500,00 EUR, niso bile prerekane, saj je sam v odgovoru na tožbo kot njegov delodajalec, navedel, da je tožnikov osebni dohodek znašal cca. 450,00 EUR. Sodišče je tudi odločilo, da je bil tožnik v bolniškem staležu od 30. 7. 2004 do februarja 2009, čeprav je nadalje ugotovilo, da je bil v evidenco brezposelnih oseb vpisan šele 14. 10. 2009, kar pomeni, da je moral biti pravzaprav do takrat v bolniškem staležu in da je ves ta čas prejemal bolniško nadomestilo. Sodišče naj bi zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev postopka, ko prvo tožencu ni vročalo dokumentov, ki se v spisu nahajajo na listih A19 do A21. Iz omenjenih potrdil o izplačilu nadomestila plače izhaja, da je šlo pri prometni nesreči „za poškodbo pri delu“, v takem primeru pa delavcu pripada 100% plače. Zato tožniku za obdobje prejemanja bolniškega nadomestila ne pripada renta iz naslova izgubljenega zaslužka. Kontradiktorna naj bi bila ugotovitev sodišča, da je bil tožnik nezmožen za opravljanje dela, če je bil v obdobju od februarja 2009 do aprila 2010 prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, kjer je lahko prijavljena le oseba, ki je zmožna za opravljanje dela. Tožnik je bil tudi v obdobju od 1.5. 2010 do 28. 11. 2012 sposoben za opravljanje dela, kar je prvo toženec v postopku tudi ves čas trdil. Sam je tudi ves čas postopka ugovarjal vzročni zvezi med nastankom popolne nezmožnosti za opravljanje dela in prometno nesrečo, ki jo tožnik vtožuje. Pritožba poudarja, da so vsi operacijski posegi tudi posledica nepravilnih in nekorektno opravljenih zdravniških posegov, nedvomno pa so k tožnikovemu zdravstvenem trenutnem stanju lahko pripomogle tudi genske dedne predispozicije, razne degenerativne spremembe in lahko tudi druga bolezenska stanja. Tožnik tekom postopka z ničemer ni dokazal, da je invalidska upokojitev v vzročni zvezi s predmetnim škodnim dogodkom (prerekanje le-te naj bi bilo razvidno iz 16. pripravljalne vloge prvo toženca z dne 20. 6. 2013). Sodišču je prvo toženec predlagal, da naj pridobi izvedeniško mnenje invalidske komisije ZPIZ, a tega ni napravilo, ampak je v sodbi zgolj pavšalno in protispisno obrazložilo, da je invalidska upokojitev v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Prav tako ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga po poizvedbah na ZPIZ in pridobitvi mnenja invalidske komisije. Prav tako ne drži navedba sodišča, da je bila nesporna zveza med tožnikovo nezaposlenostjo in škodnim dogodkom, saj je sam ves čas navajal, da se s takšnimi tožnikovimi trditvami ne strinja. Prvo toženec na koncu obširno pojasnjuje, zakaj se ne strinja s stroškovno odločitvijo.

5. Drugo toženka se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje zoper III. in V. točko izreka sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek prvo tožnika v celoti zavrne (s stroškovno posledico). Dejstva glede dohodkov, ki naj bi jih tožnik prejemal pred škodnim dogodkom, so s strani sodišča prve stopnje zmotno ugotovljena. Tožnik ni dokazal višine škode, ki jo je utrpel zaradi izgube pri plači. Kljub številnim ugovorom prvo in drugo tožene stranke, da naj predloži listine, ki bi izkazovale višino prejemkov in višino škode, ki naj bi jo trpel zaradi nezmožnosti za delo, je tožnik predložil le tri potrdila o izplačilu nadomestila plače za mesece avgust, september in oktober 2007 ter sklep ZPIZ o odmeri pokojnine v višini 432,60 EUR. Vse dejanske ugotovitve sodišča temeljijo le na nesporno ugotovljenih 500,00 EUR kot višini plače pred škodnim dogodkom in podatkih iz navedenih listin, ki jih je predložil tožnik. Tožnik je tekom celotnega postopka zatrjeval, da je v času bolniškega staleža prejemal med 330,00 in 340,00 EUR nadomestila. Iz predloženih potrdil ZZZS pa je razvidno, da je dejansko prejemal okoli 385,00 EUR nadomestila. Očitno glede svojih prejemkov ni govoril resnice, zaradi česar njegove izpovedbe ni mogoče šteti za verodostojni dokaz za njegovo trditev o višini nadomestil, ki jih je prejemal do upokojitve. Tožnik do zaključka glavne obravnave ni predložil nobene odločbe o zvišanju pokojnine, ki jo je zagotovo prejel v obdobju od leta 2012 do leta 2019. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženci niso konkretno prerekali tožnikovih trditev o višini njegovih prejemkov v obravnavanem obdobju. Že v odgovoru na tožbo, poznejših vlogah in na naroku za glavno obravnavo sta prvo in drugo tožena stranka prerekala tožnikove navedbe in ga pozivala naj predloži listine, ki bi izkazovale njegove trditve o višini dejanskih prejemkov. Ker tožnik svojih navedb ni dokazal, je sodišče posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ko je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo rente. Zavarovanec drugo tožene stranke je podal tudi ugovor soodgovornosti tožnika za nastalo škodo v višini 30 % zaradi neuporabe varnostnega pasu. Iz mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja je razvidno, da tožnik v primeru, da bi bil kot sopotnik privezan z varnostnim pasom, z največjo verjetnostjo ne bi utrpel takih poškodb in bi bile njegove poškodbe lažje, kot jih je utrpel v konkretnem primeru. Napačna naj bi bila tudi odločitev o stroških.

6. Na pritožbo je odgovoril prvo toženec, ki nasprotuje pritožbi tožnikov in pritrjuje pritožbenim navedbam drugo toženke.

7. Pritožbi prvo toženca in drugo toženke sta v celoti utemeljeni, pritožba tožnikov pa zgolj v stroškovni odločitvi.

V zvezi s pritožbo tožnikov:

8. Zakaj je lahko (upoštevaje) drugo toženkin ugovor/navedbe2 zaključilo, da je bila v okviru izvensodne poravnave z dne 3. 8. 2006 zajeta tudi odškodnina za (bodočo) nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel ob operativnih posegih dne 20. 11. 2006, dne 19. 11. 2007, dne 28. 1. 2008, dne 11. 2. 2008 in dne 5. 3. 2008 (torej škodo, za katero prvo tožnik v tem postopku vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo), in zakaj naj bi se zapis v poravnavi, da v njej ni zajeta (tudi) bodoča nematerialna škoda, v resnici nanašal na novo nematerialno (nepremoženjsko) škodo (oziroma zakaj bi moralo biti pravilno zapisano, da v poravnavi ni zajeta nova nematerialna škoda),3 je sodišče prve stopnje obširno in argumentirano pojasnilo v 18. in 19. točkah obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem ni izhajalo le iz dejstva, da je bilo to škodo (točneje kasnejše operacijske posege) glede na ugotovitve, razvidne iz mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (z dne 6. 5. 2018) na dan 3. 8. 2006 (ko je bila z drugo toženko sklenjena izvensodna poravnava), z največjo verjetnostjo moč pričakovati,4 ampak je na podlagi argumentirane dokazne ocene (v okviru katere je med drugim izpostavilo, da je bila v odškodninskem zahtevku tožnikovega pooblaščenca z dne 13. 7. 20065 omenjena in zahtevana tudi odškodnina za operacije v prihodnosti) pojasnilo tudi, zakaj je bila predmet poravnave (dogovora) tudi odškodnina za (v tem postopku) vtoževano škodo, oziroma da je bila prvo tožniku poravnana vsa nepremoženjska (torej tudi bodoča) škoda. Ugotovilo je torej tako, da je bila ta nepremoženjska škoda v času sklepanja izvensodne poravnave znana, kot tudi, da je bila v poravnavi z dne 3. 8. 2006 upoštevana.6 Ali je bilo obravnavano škodo (konkretno operativne posege) v času sklepanja izvensodne poravnave z dne 3. 8. 2006 moč pričakovati,7 je bila za presojo utemeljenosti drugo toženkinega ugovora nedvomno pomembna okoliščina, na to vprašanje pa je lahko dal najbolj tehten ugovor prav (postavljeni) izvedenec medicinske stroke. Pritožba temu naziranju (primernosti takšnega dokaza) nasprotuje, a svojega pomisleka ustrezno (konkretno niti) ne pojasni.

9. Z ozirom na ugotovitve Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 6. 5. 2018, da je bilo vse uvodoma navedene posege v času sklepanja poravnave z največjo verjetnostjo moč pričakovati, kot tudi omenjanje prihodnjih operacij v tožnikovem odškodninskem zahtevku z dne 13. 7. 2006 (priloga A6), kar vse izpostavlja sodišče prve stopnje, prav tako ni moč slediti pritožnikovemu navajanju, da teh operativnih posegov v času sklenitve izvensodne poravnave ni mogel predvideti.8 V zvezi s trditvijo, da ni mogel predvideti poslabšanja zdravstvenega stanja, je neprepričljivo tudi pritožnikovo sklicevanje na odločbo ZPIZ z dne 6. 3. 20139 (iz katere izhaja, da je tožnik invalidsko upokojen od 28. 11. 2012). Zakaj naj bi okoliščina, da je bila omenjena odločba izdana po poteku več kot šestih let od sklenitve poravnave, sama po sebi dokaz (kot se to zatrjuje v pritožbi), da v letu 2006 tožnik ni mogel predvideti kasnejših operacij, ni (niti) ustrezno pojasnjeno.10 Tudi sicer v obravnavanem primeru ne gre za ugotavljanje predvidljivosti poslabšanja zdravstvenega stanja nasploh, ampak (konkretno) predvidljivosti (kasnejših) operacij (oziroma zaradi njih nastale nepremoženjske škode, v zvezi s katero prvo tožnik v tej pravdi vtožuje odškodnino). Sodišče prve stopnje je kot enega od argumentov za svoj zaključek izpostavilo tudi dejstvo, da je bila dne 27. 11. 2006 s strani drugo toženke tožniku izplačana odškodnina za premoženjsko škodo v višini 450.000,00 SIT, pa čeprav naj bi bila glede na besedilo izvensodne poravnave z dne 3. 8. 2006 prav tako izvzeta (oziroma je v poravnavi navedeno, da z njo ni zajeta), kar naj bi prav tako dokazovalo, da zapis v njej ne ustreza takratni (resnični) situaciji. Pritožba oporeka z navajanjem, da naj bi bil že sam datum plačila tega zneska (in sicer več kot tri mesece po tistem, ko je bil plačan znesek po poravnavi) argument zoper izpodbijano sodbo, čemur pa ni moč slediti. Ta okoliščina namreč zaključka sodišča prve stopnje, da je bila ob sklepanju poravnave (pa čeprav se to v njej ne omenja) očitno dogovorjena tudi višina škode za premoženjsko škodo (glej 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ne omaje. Pritožba zaključka o takšnem dogovoru glede odškodnine v višini 450.000,00 SIT za premoženjsko škodo jasno/konkretno (niti) ne izpodbija oziroma ne navaja, kdaj naj bi bil ta sicer dogovorjen. Na eni strani (neizkazano11) pojasnjuje, da naj bi drugo toženka del škode plačala akontativno, na drugi pa, da znesek 450.000,00 SIT ni bil vključen v znesek 12.220.000,00 SIT po poravnavi z dne 3. 8. 2006, česar pa sodišče prve stopnje ne navaja (ugotavlja).12

10. Ker v obravnavanem primeru nimamo opravka s škodo, ki v času sklepanja izvensodne poravnave ne bi bila predvidljiva (nova škoda13), ampak škodo, nastanek katere je bil predvidljiv (bodoča škoda14), je brezpredmetno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso,15 v skladu s katero sklenjena poravnava ne izključuje odškodninskega zahtevka za posledice, na katere oškodovanec ob sklenitvi poravnave ni mogel misliti in jih predvideti. Glede na to, da je šlo tudi v zvezi s predmetnimi posegi ob sklenitvi poravnave z dne 3. 8. 2006 za predvidljivo (pričakovano) škodo, enaka ugotovitev velja za pritožbeno navajanje, da sta stranki izvensodno poravnavo sklenili samo za plačilo odškodnine za škodo, ki je bila znana na dan poravnave, kot tudi za poudarjanje, da za odločanje o novi škodi oziroma o nepredvidenih posledicah ta poravnava ni pomembna.16 Na drugi strani je pojasnjevanje, da prvo tožnikove težave niso bile tipične ter da gre za novo škodo, ki mu je nastala, ker zdravljenje ni privedlo do pričakovanega izboljšanja stanja, že v osnovi presplošno, tudi sicer pa (v kolikor so mišljeni posegi, v zvezi s katerimi vtožuje odškodnino) nedokazano. Enako velja za poudarjanje nesorazmernosti izplačane odškodnine (50.000,00 EUR) glede na utrpele posledice. S tem posplošenim in neizkazanim navajanjem pritožba ne uspe izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje. Ne uspe pa jih niti z očitki o (bistvenih) kršitvah postopka in zakonov mišljenja, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje. Podani razlogi in dokazna ocena sodišča prve stopnje so namreč jasni oziroma neprotislovni,17 samo nestrinjanje z njimi pa v nasprotno ne prepriča.18

11. Pritožbeno sklicevanje na kršitev pravnega načela „ne bis in idem“ oziroma na institut res iudicata ni utemeljeno. Okoliščina, da je odločitev o odgovornosti tretje toženca (po temelju) za škodo zaradi poškodb, ki jih je prvo tožnik utrpel v prometni nezgodi dne 30. 7. 2004 (glej IV. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje III P 2345/2007 z dne 16. 12. 2015), pravnomočna, ne pomeni, da sta (samo iz tega razloga) odgovorni tudi prvo in drugo tožena stranka, še manj pa tožnika odvezuje, da (za ugoditev svojemu zahtevku) izkaže tudi zatrjevan obstoj škode in njeno višino. Pogoj za solidarno odgovornost tožencev za povračilo škode (kot je to v konkretnem primeru) je obstoj predhodno ugotovljene (odškodninske) odgovornosti vsakega od njih, ki se za vsakega tudi posebej ugotavlja. Zato ne pomeni (saj je posledica ugotovljene odgovornosti vsakega od njih in ne razlog zanjo), da bi bilo moč zoper njih sprejeti zgolj enako odločitev o odgovornosti/temelju (in ne morebiti različnih).19

12. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede vtoževane odškodnine za nepremoženjsko škodo, utrpljeno ob kasnejših operacijah, nadalje ni jasen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni vročilo makedonskemu ministrstvu vloge tožnika z dne 13. 5. 2015. Enako velja za pritožbeno sklicevanje na 204. člen ZPP20 in pojasnjevanje, da strokovno mnenje, ki ga je poslal doc. dr. A. A., nasprotuje obvestilu o pravu, ki ga je podalo makedonsko ministrstvo. Prvo tožnik se je v vlogi z dne 13. 5. 2015 skliceval na mnenje doc. dr. A. A. z dne 30. 4. 2014 (priloga A57), ki se nanaša na uporabo 4. odstavka 164. člena makedonskega ZOR (odgovornost imetnikov motornih vozil), v zvezi s čimer pa je sodišče prve stopnje (glej 13. in 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) naziranju tožeče stranke sledilo.

13. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni uporabilo Fischerjevega sistema, ki razvršča telesne poškodbe po skupinah. Prvo tožnik in drugo toženka sta glede nepremoženjske škode dne 3. 8. 2006 sklenila izvensodno poravnavo. Ker sta jo sklenila tudi glede nepremoženjske škode v zvezi s kasnejšimi operacijami, zaradi česar je sodišče prve stopnje v zvezi z njo postavljen tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe), in ker odškodnine za morebitno drugo nepremoženjsko škodo prvo tožnik v tem postopku ni uveljavljal, je pritožbeno pojasnjevanje, da sta stranki v pogajanjih ob poravnavi obravnavali primer, ki je po Fischerju klasificiran pod VI. Izjemno hudi primeri, in da sodišče prve stopnje na njegovi (to je prvo tožnikovi) strani ni ugotovilo nobenega prispevka, brezpredmetno, navajanje, da naj bi na podlagi primerjalne sodne prakse prejel 500 povprečnih neto plač, pa hkrati presplošno21 in tudi zato neprepričljivo.

14. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na ugotovitve v tem postopku angažiranega izvedenca medicinske stroke (Komisije Medicinske fakultete v X.) in druge relevantne okoliščine v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obširno, konkretno in prepričljivo obrazložilo, zakaj pri prvo tožniku ne gre za primer posebno težke invalidnosti (glej 190. člen makedonskega ZOR). Pritožba (na drugi strani) zgolj s posplošenim sklicevanjem22 na izven pravde izdelano mnenje (cenzorja drugo tožene stranke) z dne 12. 6. 200623 glede seštevka invalidnosti v višini 91% (torej na ugotovitve, ki so bistveno starejše od ugotovitev v tem postopku angažiranega izvedenca, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje) in prav tako s premalo konkretiziranim sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 627/92 z dne 21. 4. 199324 pomislekov v izpodbijane zaključke sodišča prve stopnje ne poraja.

15. Sodišče prve stopnje je nadalje v 23. in 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da prvo tožnik pri rentnem zahtevku v delu, ki se nanaša na trajno povečanje potreb ter „inflacije, rasti življenjskih stroškov in rasti plač v sektorju, v katerem je delal“, kljub ugovorom prvo in drugo tožene stranke ustreznih trditev ni podal. Pritožnik tudi v tem delu zgolj nejasno navaja, da navedbe sodišča prve stopnje niso identične z njegovo vlogo z dne 14. 5. 2012, oziroma neprepričljivo poudarja, da je trditveno podlago rentnega zahtevka pravilno dopolnil. V omenjeni vlogi ni prvo tožnik podal nobene konkretne trditve o tem, kako (v kakšnem oziru) naj bi se njegove potrebe povečale. Omenjal je zgolj trajno povečane potrebe po tuji pomoči, prehrani in podobno, kar pa je vse premalo konkretno. Brezpredmetno je tudi njegovo navajanje, da je kot dokaz predlagal postavitev izvedenca ekonomske stroke, saj izvajanje dokazov neobstoječih oziroma neustreznih trditev ne more nadomestiti. Tudi glede dela rentnega zahtevka zaradi inflacije, rasti življenjskih stroškov in rasti plač v sektorju (v katerem je delal) je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da potrebnih trditev (zadostne trditvene podlage) ni podal in da bi predlagana izvedba dokaza z izvedencem finančno-ekonomske stroke predstavljala nedovoljen informativen dokaz. Pritožba temu oporeka zgolj z omenjanjem splošno znanega dejstva o višini inflacije v razvitih državah, pri čemer pa ne upošteva, da je potrebno tudi splošno znana dejstva ustrezno (pravočasno in konkretno) zatrjevati2526 (le dokazovati jih ni treba27). Prav tako ni moč slediti posplošenemu ter neprepričljivemu pojasnjevanju, zakaj naj ne bi šlo za nedovoljen informativen dokaz,28 pri čemer pritožnik ne pojasni, zakaj potrebnih konkretnih dejstev v tem pogledu ni (ne bi) mogel (pravočasno/v postopku na prvi stopnji) navesti sam.

16. Sodišče prve stopnje je v 25. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, da prvo toženčeve trditve o tem, da je prvo tožniku 250,00 EUR za najemnino in 50,00 EUR za stanovanjske stroške plačeval od prometne nesreče dalje (ker sta bila prijatelja od malih nog) in da mu jih od konca leta 2007 (od prejema tožbe) ne plačuje več, (s strani tožnika) niso bile konkretizirano prerekane in jih je zato potrebno šteti za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker torej ni šlo za ugotovitev na podlagi dokazne ocene (izpovedbe), je pritožbeno navajanje, da sodišče prve stopnje prvo tožencu ne bi smelo verjeti (in zakaj ne) brezpredmetno (kar velja tudi za pritožbeno sklicevanje na odločitev Višjega sodišča v Celju v zadevi I Cp 862/2011 z dne 25. 5. 2011 v zvezi s tem, kaj je moč razumeti v okviru pojma zaslužek).29 Prav tako ni bilo moč slediti pritožbenim trditvam o pristranskosti sodnice, v zvezi s čimer se pritožba povsem nekonkretizirano sklicuje na navedbe, podane v predlogu oziroma zahtevi za njeno izločitev, ki je bila zavrnjena s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 483/2018 z dne 19. 9. 2018, v katerem pa je bilo tudi pojasnjeno, zakaj ti očitki niso utemeljeni.

V zvezi s pritožbama prvo in drugo tožene stranke:

17. Zakaj prvo toženčevemu ugovoru izključne odgovornosti tretje toženca za prometno nezgodo (in za posledično nastalo škodo) v konkretnem primeru ni moč slediti, je (upoštevaje za ta spor relevantno določbo četrtega odstavka 164. člena makedonskega ZOR) to sodišče obrazložilo že v predhodni v tej zadevi izdani odločbi (glej sodbo in sklep I Cp 3188/2016 z dne 5. 4. 2017). Prav tako pa je vse to v izpodbijani sodbi obširno in prepričljivo (glej 13. in 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Z njegove strani podanim razlogom v celoti pritrjuje tudi to sodišče (glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 983/1994 z dne 28. 6. 1995). Pripominja zgolj, da na presojo njegove odgovornosti ne more vplivati niti dejstvo, da je prvo toženec pred trčenjem (ustavljen) čakal v križišču, da bi zavil levo. V okvir nevarnega delovanja sodijo namreč tudi pripravljalna dejanja, ki šele omogočajo nevarno delovanje, pri čemer je pomembna že sama vključenost vozila (s svojo maso in prostornino) v promet (in ne zgolj okoliščina, ali se ta v relevantnem trenutku v prometu premika (in kako hitro) ali ne).30

18. Že sodišče prve stopnje je nadalje v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno obrazložilo, da ostane odgovorni povzročitelj škode (imetnik nevarne stvari), kljub temu, da ima svojo (avtomobilsko) odgovornost zavarovano pri zavarovalnici, skupaj s slednjo solidarno odgovoren za plačilo odškodnine in da lahko oškodovanec povračilo zahteva neposredno od povzročitelja (povzročiteljev) hkrati, kot to zahteva od zavarovalnice.31 Pritožbeno navajanje prvo toženca, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri obrazložilo svoje odločitve o njegovi solidarni odgovornosti z drugo toženko, ne drži, pojasnjevanje (vztrajanje), da je zavarovalnica s podpisom zavarovalne pogodbe vstopila v vsa pravna razmerja med njim in oškodovancem ter da sam odgovarja zgolj subsidiarno, pa zmotno.32

19. Prav tako ni moč slediti prvo toženčevemu ugovoru, da naj bi bila tudi s strani sodišča prve stopnje prisojena renta zaradi izgubljenega zaslužka že upoštevana v sklenjeni izvensodni poravnavi z dne 3. 8. 2006. Kaj takega ni izkazano oziroma sodišče prve stopnje ne ugotavlja. Kot je razvidno iz celotne obrazložitve 18. in 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, velja ugotovitev sodišča prve stopnje, da zapis v poravnavi o tem, katera škoda (odškodnina) z njo ni zajeta, ne ustreza tedanjemu dejanskemu (resničnemu) dejanskemu stanju, glede bodoče nematerialne (nepremoženjske) škode (in ne glede rente). Tudi glede zneska 450.000,00 SIT, ki naj bi ga drugo toženka kasneje izplačala iz naslova premoženjske škode, sodišče prve stopnje ne ugotavlja, da ta predstavlja del v izvensodni poravnavi z dne 3. 8. 2006 dogovorjenega zneska, ampak, da sta stranki ob sklepanju omenjene poravnave dosegli tudi dogovor o višini odškodnine za premoženjsko škodo. Poleg tega ni (po)jasn(jen)o, kdaj naj bi prvo toženec v tem pogledu v postopku na prvi stopnji pravočasno ugovarjal oziroma podal ustrezne (konkretne) trditve. Ni torej razvidno, kdaj naj bi podal trditve (ugovore), ki jih podaja v pritožbi,33 in sicer, da je bilo prvo tožniku na dan sklenitve podpisa poravnave znano, da mu je nastala določena izguba na osebnem dohodku, ki jo je od drugo toženke gotovo zahteval že pred pravdo (v nasprotnem primeru, pa naj bi si jo, kot to neprepričljivo zaključuje prvo toženec, kasneje izmislil), nadalje da bo, ker mu je bila škoda iz naslova izgube na osebnem dohodku že plačana z zneskom nakazane premoženjske škode, tožnik neupravičeno obogaten, kot tudi, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kaj naj bi bilo v znesku 450.000,00 EUR zajeto (ter da naj bi bilo življenjsko logično, da je vanj vključena tudi do dneva podpisa poravnave nastala škoda zaradi izgube na osebnem dohodku).

20. Rento iz naslova izgubljenega zaslužka je prvo tožnik uveljavljal že v dne 26. 7. 2007 vloženi tožbi (prvotno sicer v celotnem znesku 800,00 EUR), zaradi česar zahtevek v tem delu34 (upoštevaje, da se je škodni dogodek zgodil dne 30. 7. 2004) ni zastaral. Ker je sodišče prve stopnje rentni zahtevek (oziroma njegov del) iz naslova trajno povečanih potreb ter v delu, ki ga uveljavlja iz naslova inflacije, rasti življenjskih stroškov in rasti plač v sektorju, v katerem je delal, zavrnilo,35 je pritožbeno pojasnjevanje, zakaj naj bi bil v tem delu zahtevek vložen prepozno (zakaj naj bi bil zastaran) in glede nedopustnosti spreminjanja zahtevka (tožbe), nebistveno (brezpredmetno).

21. Prvo in drugo tožena stranka pa upravičeno opozarjata na napake, ki jih je sodišče prve stopnje zagrešilo v zvezi z ugovorom prvo tožnikovega soprispevka k nastali škodi (in posledično pri presoji utemeljenosti rentnega zahtevka iz naslova izgubljenega zaslužka). Tako obe toženi stranki predvsem upoštevaje ugotovitve, ki jih je v zvezi s poškodbami, ki bi jih tožnik utrpel, v primeru, da bi bil ob nezgodi privezan z varnostnim pasom, podala v postopku angažirana Komisija za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v X.,36 pravilno izpostavljata neprepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje ob presoji omenjenega ugovora. Še bistveno bolj pomembno v tem oziru pa je, da podlage (razlogov) za to dokazno presojo niti ni bilo, saj kot (v pritožbi) utemeljeno navaja prvo toženec, prvo tožnik njegovim v pripravljalni vlogi z dne 13. 5. 2009 podanim trditvam o neprivezanosti in posledičnem prispevku (obsegu soodgovornosti) za utrpljene poškodbe (škodo), v postopku na prvi stopnji ni ustrezno (to je konkretno in pravočasno) ugovarjal. Take trditve pa je v skladu z drugim odstavkom 214. člen ZPP potrebno šteti za priznane.

22. Prvo toženec nadalje upravičeno navaja, da mu sodišče prve stopnje listin v prilogah A19 – A21 o izplačilu nadomestila plače prvo tožniku za avgust, september in oktober 2007, na podlagi katerih je (glej 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) ugotavljalo dohodek, ki ga je slednji prejemal v času bolniškega staleža, sploh ni vročalo, zaradi česar se do njih ni mogel (v postopku na prvi stopnji) opredeliti. Prav tako drži njegov pritožbeni očitek, da je po prejemu odločbe o invalidski upokojitvi prvo tožnika (glej odločbo z dne 6. 3. 2013 v prilogi A53) ugovarjal, da ta ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom (glej prvo toženčevi pripravljalni vloge z dne 23. 4. 2013 in 20. 6. 2013). Ker je očitno izhajalo iz napačnega naziranja, da vzročna zveza ni bila prerekana (glej 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), se sodišče prve stopnje do teh trditev in (do relevantnosti) v zvezi z njimi podanega prvo toženčevega dokaznega predloga po pridobitvi izvedeniškega mnenja invalidske komisije oziroma ustreznih poizvedb pri ZPIZ ni z ničemer opredelilo.

23. Zaradi ugotovljenih kršitev je bilo potrebno pritožbama prvo in drugo tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo v III. točki izreka glede njiju razveljaviti, posledično pa v celoti (in v tem delu ugoditi tudi pritožbi tožeče stranke) razveljaviti tudi V. točko izreka (odločitev o stroških), ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču v novo sojenje (354. člen ZPP) pred novega sodnika (356. člen ZPP). Ker pritožbeni razlogi tožnikov (sicer) niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče njuno pritožbo (v preostalem) kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (I., II. in IV. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

24. To sodišče je presodilo, da ugotovljenih kršitev, zaradi katerih je izpodbijano sodbo delno razveljavilo, ne more odpraviti samo. Sodišče prve stopnje je namreč očitno spregledalo, da trditev o prvo tožnikovi neprivezanosti z varnostnim pasom ni bila (ustrezno) prerekana. Posledično pa se ni opredeljevalo do višine njegovega morebitnega soprispevka k nastali škodi in vpliva te okoliščine na utemeljenost (oziroma višino) rente iz naslova izgubljenega zaslužka. Gre za pomemben sklop dejstev, ki tako sploh še niso bila presojana oziroma jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Tega pa ne more namesto njega storiti šele to sodišče na drugi stopnji in (na podlagi izvedbe potrebnih dokazov) presojati prvič in edinkrat v postopku trditve prvo tožene stranke o obsegu prvo tožnikove odgovornosti (prispevka), saj bi bilo s tem prekomerno poseženo v pravico do izjave oziroma do pravnega sredstva. Temu pritrjuje tudi stališče Vrhovnega sodišča RS, po katerem pritožbeno sodišče napak sodišča prve stopnje, ki se ne opredeli do ključnih navedb pravdnih strank in izvedenih dokazov oziroma ne obrazloži zavrnitve posameznih dokaznih predlogov, ne more odpraviti na način, da jih obravnava samo. Pravica do izjave (kot temeljna sestavina poštenega postopka) je namreč stranki priznana na vsaki stopnji sojenja, z opisanim odpravljanjem pomanjkljivosti prvostopenjskih sodb pa bi bila bistveno okrnjena tudi pravica do pritožbe.37 Kljub temu, da je od vložitve tožbe minilo precej let, pa je bilo potrebno zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti prednost dati varstvu ustavnih pravic do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

25. Ker je moč iz obrazložitve izpodbijane odločbe razbrati, da si je dosedanja sodnica v zvezi z zahtevano rento v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodila, stališče že izoblikovala, bo novo sojenje opravljeno pred drugim sodnikom (356. člen ZPP). V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali obstoji (in v kakšni višini) prispevek prvo tožnika (zaradi neprivezanosti z varnostnim pasom) k nastali škodi oziroma kako ta okoliščina vpliva na utemeljenost (višino) zahtevane rente iz naslova izgubljenega zaslužka. V tem okviru naj dopolni dokazni postopek z že angažiranim izvedencem medicinske stroke. Prav tako naj toženi stranki omogoči, da se opredeli do listin v prilogah A19 – A21. Upošteva in opredeli pa naj se tudi do prvo toženčevega zanikanja (prerekanja) obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in invalidsko upokojitvijo prvo tožnika ter do njegovih v zvezi s tem predlaganih dokazov.

26. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper I. točko izreka te odločbe (sklep) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15-ih dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Pravilno prvo tožencu. 2 O tem, da je bila dne 3. 8. 2006 med njo in prvo tožnikom sklenjena poravnava za vso tedaj znano nepremoženjsko škodo (čemur je prvo tožnik nasprotoval). 3 Enako je moč razumeti vsebinsko primerljiv zapis v III. točki prvo tožnikovega odškodninskega zahtevka z dne 13. 7. 2006, naslovljenega na zavarovalnico (priloga A6), na katerega se sklicuje pritožba (v katerem pa je v zvezi z obsegom nepremoženjske škode prvo tožnik omenjal tudi prihodnje operacije in v zvezi z njimi zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo, kar v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavlja sodišče prve stopnje, ki v tem pogledu ni zagrešilo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to očita pritožba). Pri tem tudi ni razvidno, kdaj naj bi se prvo tožnik na ta zapis že v postopku na prvi stopnji ustrezno (konkretno in pravočasno) skliceval (prvi odstavek 337. člena ZPP). Navajanje (v vlogi z dne 15. 3. 2012, ki jo omenja v pritožbi), da je drugo toženka sprejela pogoje (njegovega) odvetnika mag. B. B. in zgolj omenjanje vsebine njene poravnalne ponudbe z dne 13. 7. 2006 (ter poravnave z dne 3. 6. 2006), to namreč ni. Prav tako iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, da naj bi bilo za sodišče prve stopnje nesporno (kot to zatrjuje pritožba), da je tožnik zavrnil ponudbo, po kateri bi bila s poravnavo zajeta bodoča nepremoženjska škoda. 4 Oziroma da je bilo utemeljeno pričakovati, da bodo pri prvo tožniku potrebni medicinski posegi 5 Ki se nahaja v prilogi A6. 6 Ker je bila obravnavana nepremoženjska škoda upoštevana, je pritožbeno poudarjanje, da se ji tožnik ni odpovedal, brezpredmetno, kar pa velja tudi za trditev, da se ni odpovedal novi škodi, saj obravnavana škoda to ni (niti kaj takega ne navaja/ugotavlja sodišče prve stopnje). 7 Oziroma, ali je prvo tožnik njen nastanek lahko upravičeno pričakoval. 8 Glede na ugotovitve izvedencev pa tudi ne pritožbenemu navajanju, da tega niso mogli predvideti niti zdravniki (pri čemer se nejasno/nekonkretizirano sklicuje na izvedensko mnenje). 9 Glej prilogo A53. 10 Niti kdaj v postopku na prvi stopnji naj bi se tožnik v tem pogledu na omenjeno odločbo skliceval. 11 V zvezi s tem se sklicuje na drugo toženkin nalog za izplačilo v višini 2.000.000,00 SIT z dne 28. 2. 2006 (priloga B3), iz katerega pa ni razvidno, da se nanaša na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. 12 Ampak da sta stranki ob sklepanju poravnave z dne 3. 8. 2006 dosegli tudi dogovor o odškodnini za premoženjsko škodo v znesku 450.000,00 SIT (glej 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 13 Kot se takšno kasneje nastalo škodo (ki je ni bilo moč pričakovati) v praksi označuje (glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 671/2007 z dne 25. 11. 2010, II Ips 331/2000 z dne 25. 1. 2001 in II Ips 207/99 z dne 20. 1. 2000). 14 Plačilo odškodnine, za katero predvideva makedonski ZOR v 192. členu (slovenski OZ pa v 182. členu). Posledično ni moč slediti pritožbeni trditvi, da je lahko predmet poravnave le odškodnina za škodo, ki je nastala do dneva sklenitve poravnave in ki je bila strankam ob sklenitvi poravnave znana po sami naravi stvari (glej npr. tudi pravno mnenje vrhovnega sodišča z dne 15. 10. 1986, Poročilo VSS 2/86, str. 5). 15 Pritožba se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 319/96, II Ips 207/99 in II Ips 331/2000. 16 Sodišče prve stopnje namreč ne trdi, da bi bila (pomembna) oziroma da je s poravnavo zajeta tudi odškodnina za takšno novo škodo (torej okoliščine, ki ob njeni sklenitvi niso bile predvidljive). 17 Kar velja tudi za samo ključno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila v izvensodni poravnavi z dne 3. 8. 2006 kot izvzeta mišljena nova (in ne bodoča) škoda ter da bi moralo biti pravilno zapisano, da ni zajeta nova nepremoženjska škoda. 18 Ker so zaključki sodišča prve stopnje o bodoči nepremoženjski škodi, ki je bila v poravnavi upoštevana, pravilni, je brezpredmetno tudi pritožnikovo pojasnjevanje, da je dne 27. 12. 2018 (v okviru pripomb na izvedensko mnenje) predlagal, da izvedenec ugotovi, kakšne telesne bolečin in strah je utrpel v zvezi s predmetnimi operacijami. 19 Glej tudi VSL sodbo I Cpg 452/2017 z dne 12. 12. 2017. 20 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 21 Vključno s sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 356/99 z dne 17. 2. 2000. 22 Kar velja tudi za njeno omenjanje stopnje invalidnosti (60 - 70%), ki jo ugotavlja v tem postopku postavljeni izvedenec. 23 Glej prilogo A9. 24 V zvezi s tem omenja le, da naj bi bile v izpostavljenem primeru poškodovančeve življenjske sposobnosti zmanjšane v obsegu za 50 %, ne pa tudi drugih ugotovitev iz omenjene odločbe, in sicer da je slednji v prometni nezgodi utrpel več prelomov na skeletu, kolku, roki in nogi in zlasti hude poškodbe glave oziroma možganov, zaradi česar je trajno značajsko in osebnostno spremenjen, oviran pri navezovanju stikov s sovrstniki in omejen pri izbiri poklica. V izpodbijani sodbi pa sodišče prve stopnje glede prvo tožnika ugotavlja (pritožba pa temu ustrezno/konkretno niti ne ugovarja), da je bil (ob prihodu na obravnave) gibalno povsem sposoben in tudi umsko intakten, kar naj bi pomenilo, da je sposoben opravljati vse osnovne življenjske aktivnosti in da ni odvisen od pomoči in oskrbe drugih (glej 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 25 Glej VSL sodbo II Cp 3859/2010 z dne 23. 2. 2011. 26 Česar pa sam ni storil. 27 Glej peti odstavek 214. člena ZPP. 28 Pri čemer je njegov argument, da bi v primeru, če bi izvedenec ugotovil drugačne zneske, sam tvegal neuspeh v stroškovnem delu, neprepričljiv (nebistven). 29 Samo navajanje o dvojno večji plači gradbenega tehnika, kot naj bi bili prvo tožnikovi prejemki, in poudarjanje, da bo imel zaradi škodnega dogodka nižjo pokojnino kot povprečni gradbeni tehnik brez škodnega dogodka (kar naj bi bila splošno znana dejstva), pa očitno presplošno (in posledično neupoštevno). 30 Glej D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem (redaktorja M. Juhart, N. Plavšak), prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 880, kot tudi Stojan Cigoj, Odškodninsko pravo Jugoslavije, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1972, str. 615. 31 Glej npr. odločbe tega sodišča II Cp 1288/2014 z dne 27. 8. 2014 in II Cp 1764/99 z dne 18. 10. 2000 in odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2015. 32 Okoliščina, da je v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje kot imetnika motornih vozil poleg prvo toženca označilo tudi drugo toženko (in ne (pravilno) tretje toženca), kar izpostavlja pritožba, pa predstavlja zgolj (nebistven) lapsus. 33 Te so tudi sicer presplošne/hipotetične (nedokazane). 34 Ki ga je (v nasprotju s tem, kar trdi pritožba), tudi ustrezno pojasnil (glej tožbene navedbe in njegove navedbe, podane v vlogah z dne 30. 1. 2012 in 14. 5. 2012). 35 To sodišče pa je prvo tožnikovo pritožbo zoper ta del odločitve sodišča prve stopnje s predmetno odločbo zavrnilo. 36 Ki jih sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sicer omenja, a jih brez posebne obrazložitve (neutemeljeno) označuje kot ne-eksaktne. 37 Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 176/2017 z dne 19. 10. 2017, II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018 in II Ips 333/2016 z dne 6. 9. 2018.