Jedro

Razlaga izvensodne poravnave je odvisna od njenega besedilnega pomena, uzakonjenih metod razlage pogodb ob upoštevanju vseh pravno relevantnih okoliščin, povezanih z njeno sklenitvijo. Iz spornega besedila izvensodne poravnave jasno in nedvoumno izhaja, da „Znesek predstavlja vso sedanjo nematerialno škodo...“ ter nadalje, da odškodnina za bodočo nepremoženjsko škodo („bodoča nematerialna škoda“) ni zajeta v izvensodni poravnavi.

Izrek

I. Reviziji prvega tožnika se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi ter se v tem delu vrne zadeva sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Revizija druge tožnice se zavrne.

Obrazložitev

**O dosedanjem poteku postopka**

1. Prvi tožnik je bil hudo telesno poškodovan v prometni nesreči, ki se je pripetila v letu 2004 v Makedoniji. Bil je sopotnik v vozilu prvega toženca A. A., v katerega je trčil tretji toženec. Prvi toženec je imel svojo odgovornost zavarovano pri drugi toženi zavarovalnici. Škoda prvega tožnika je bila premoženjska in nepremoženjska. Poleg ostalih poškodb je utrpel progresivno zožitev sapnice, ki je bila posledica dolgotrajne umetne ventilacije in traheostomije, zaradi v prometni nesreči utrpljenih poškodb. Zaradi zožitve sapnice progresivnega tipa je bilo potrebno večje število operacij. V tej pravdi je prvi tožnik zahteval odškodnino za telesne bolečine (vključno z nevšečnostmi) in za strah v zvezi s petimi operacijami, potrebnimi zaradi zožitve sapnice, konkretno od 8 do 12, in sicer za vsako 30.000,00 EUR za telesne bolečine in 20.000,00 EUR za strah. Druga tožnica je zahtevala 40.000,00 EUR odškodnine zaradi posebno hude invalidnosti prvega tožnika. Iz naslova premoženjske škode je prvi tožnik zahteval še rento, kar je utemeljeval s povečanimi potrebami, izgubljenim zaslužkom in inflacijo.

2. Prvi tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje uspel glede tistega dela rentnega zahtevka, ki se je nanašal na izgubo zaslužka, sicer so bili njegovi zahtevki zavrnjeni - povečane potrebe niso bile ugotovljene, inflacija ni razlog za presojo rente, še v reviziji odškodnino za nepremoženjsko škodo pa je prejel že na podlagi izvensodne poravnave, ki jo je z drugo toženo zavarovalnico sklenil 3. 8. 2006. Zahtevek druge tožnice je bil zavrnjen v celoti, ker pri prvem tožniku ni podana posebno huda invalidnost. 3. Sodbo sodišča prve stopnje sta izpodbijala oba tožnika in prva dva toženca. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov zavrnilo, delno pa je ugodilo pritožbam prvih dveh tožencev in sodbo prvostopenjskega sodišča v delu, v katerem je bila tožniku prisojena renta, razveljavilo glede prvega in drugega toženca in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

**Sklep o dopustitvi revizije**

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta obe tožeči stranki vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 209/2020 z dne 13. 8. 2020 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je bila pri odločitvi o zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno upoštevana izvensodna poravnava z dne 3. 8. 2006 v delu, v kateri je bilo določeno, da v njej niso zajete renta, materialna škoda in bodoča nematerialna škoda.

**Povzetek revizijskih navedb**

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje v navedenem delu vlagata tožnika revizijo. Navajata, da izpodbijata II. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje, oziroma v delu, v katerem nista uspela v pravdi. Uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki sta jih uveljavljala pred sodiščem druge stopnje, ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotno uporabo materialnega prava. Predlagata naj Vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

6. Najprej uveljavljata več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, in sicer iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) glede središčnega vprašanja, ali je bila še sporna bodoča nematerialna škoda v sporni izvensodni poravnavi z drugo toženo stranko z dne 3. 8. 2006 zajeta ali ne. Kršene so tudi ustavne pravice in človekove pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 14. člena EKČP ter storjene logične in miselne napake. Za sodišče ni bilo sporno, da je prvi tožnik zavrnil ponudbo, po kateri bi bila s poravnavo zajeta bodoča nematerialna škoda. Prva poravnalna ponudba druge tožene stranke z dne 13. 7. 2006 je jasna, njen zadnji stavek pa se glasi: „Znesek predstavlja vso sedanjo in morebitno materialno in nematerialno škodo...“. Ker je tožnik zavrnil to poravnalno ponudbo, je druga tožena stranka poslala novo poravnalno ponudbo (poimenovano poravnavo) z dne 3. 8. 2006, katere zadnji stavek se glasi: „Znesek predstavlja vso sedanjo nematerialno škodo v znesku 14.000.000,00 SIT (zmanjšano za akontacijo v znesku 2.000.000,00 SIT ter odvetniške stroške v znesku 220.000,00 SIT). V poravnavi niso zajete: renta, materialna škoda in bodoča nematerialna škoda“. Novo poravnalno ponudbo z dne 3. 8. 2006 je prvi tožnik sprejel, druga tožena stranka je znesek tudi poravnala v višini 14.220.000,00 SIT. Obe nižji sodišči uvajata pojem „nova škoda“, ki ga delna poravnava ne vsebuje. Sklicujeta se na terminološki slovar, ki definira bodočo škodo kot škodo, ki še ni nastala, obstaja pa verjetnost, da bo nastala v prihodnosti. Pojem nova škoda pa ne obstaja v pravnem terminološkem slovarju. Tudi makedonsko pravo, ki se uporablja v tem primeru, pozna le pojem bodoče škode in ne pojma nove škode (191. člen Zakona za obligacionite odnosi, ki ima identično določbo kot 182. člen Obligacijskega zakonika). Druga tožena stranka je res plačala znesek 450.000,00 SIT kot materialno škodo dne 27. 11. 2006, kar pomeni več kot tri mesece po tem, ko je poravnala znesek določen s poravnavo. To pa pomeni, da je navedeni plačani znesek bil le del zahtevanega zneska za materialno škodo in zato tudi ta škoda, enako kot še sporna nematerialna, ni bila zajeta v poravnavi.

7. Sklicujeta se tudi na okoliščino, da sta predlagala sodišču, naj obvesti Ministrstvo za pravdo Republike Makedonije o poteku pravde, česar pa sodišče ni storilo. Kršen je 204. člen ZPP ter storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Strokovno mnenje doc. dr. Nenada Gavriloviča je v nasprotju z obvestilom o pravu, ki ga je podalo makedonsko ministrstvo. Neupoštevana je tudi v pritožbi grajana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče ignoriralo dejstvo, da je prvi tožnik po izvedenskem mnenju cenzorja druge tožene stranke 91 % invalid. 8. Napačno uporabo materialnega prava revidenta prav tako vidita v zapisu jasne poravnave, po kateri niso bile zajete: renta, materialna škoda in bodoča nematerialna škoda. Tudi makedonsko pravo, ki se uporablja v tem primeru, v 192. členu Zakona o obligacijskih razmerjih pozna le pojem bodoče škode in ne pojma nove škode. Sodišče bi moralo uporabiti tudi 92. člen makedonskega ZOR, in sicer pravilo o nejasnih določilih v posebnih primerih. Vsebino predpogodbe in spremnega dopisa je namreč pripravila druga tožena stranka. Zato je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Napačno je uporabljeno določilo četrtega odstavka 29. člena makedonskega ZOR. Ta določa, da ponudba zavezuje ponudnika toliko časa, kolikor je potrebno, da odsotna stranka sprejme ponudbo, da jo pogleda, da odloči o njej in obvesti ponudnika o sprejemu. Ker je tožnik istega dne zavrnil ponudbo druge tožene stranke, ta pa ponudbo tožnika, nobena od ponudb ni zavezovala. Zato je drugo tožena stranka predlagala novo ponudbo z dne 3. 8. 2006, katero pa je tožnik sprejel. **Odgovor na revizijo**

9. Revizija je bila vročena toženim strankam, ki pa nanjo niso odgovorile.

**Odločitev o reviziji**

10. Revizija prvega tožnika je utemeljena. Revizija druge tožnice ni utemeljena.

11. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Reviziji pa v nekaterih delih presegata ta okvir. Gre za obširne procesne očitke, ki se vsi nanašajo na vrsto zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (iz 8. točke, 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi na kršitve ustavnih in konvencijskih pravic). Iz vsebine dopuščenega vprašanja izhaja, da Vrhovno sodišče pri odločanju o dopustitvi revizije ni ugotovilo kakšnih procesnih kršitev, podvomilo pa je v materialno pravno pravilnost izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje, kolikor se ta nanaša na materialnopravno presojo izvensodne poravnave, sklenjene med prvim tožnikom in drugo toženo stranko. V teh okvirih je tudi presojalo reviziji tožečih strank.

_K reviziji prvega tožnika_

12. Do sedaj ugotovljena pravno odločilna dejstva, na katera sta sodišči prve in druge stopnje oprli svoji odločitvi, so naslednja: prvi tožnik je od zavarovalnice – druge tožene stranke zahteval pred sklenitvijo poravnave odškodnino za premoženjsko škodo, z vlogo z dne 13. 7. 2006 pa je zahteval še odškodnino za nepremoženjsko škodo. Podpisal je nato poravnavo z dne 3. 8. 2006, z zapisom, da je bodoča nepremoženjska škoda izvzeta. Druga tožena stranka je po sklenitvi poravnave plačala tožniku znesek 450.000,00 SIT za nastalo premoženjsko škodo. Na podlagi ugotovitev izvedenca je bila ob sklenitvi poravnave predvidena tudi bodoča škoda v obliki še nadaljnjih operacij.

13. Ta škoda je še predmet presoje v tem revizijskem postopku. Odločilen je odgovor na vprašanje, ali je bila zajeta v poravnavi, sklenjene med prvim tožnikom in drugo toženo stranko in na tej podlagi že poravnana.

14. Obseg odškodnine za nepremoženjsko škodo je bil torej pogodbeno dogovorjen s sporno izvensodno poravnavo z dne 3. 8. 2006. Razlaga te pa je odvisna od njenega besedilnega pomena, uzakonjenih metod razlage pogodb ob upoštevanju vseh pravno relevantnih okoliščin, povezanih z njeno sklenitvijo. Iz spornega besedila izvensodne poravnave jasno in nedvoumno izhaja, da „Znesek predstavlja vso sedanjo nematerialno škodo...“ ter nadalje, da odškodnina za bodočo nepremoženjsko škodo („bodoča nematerialna škoda“) ni zajeta v izvensodni poravnavi. Okoliščina, ki je po presoji sodišča druge stopnje, ki pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, pravno odločilna, da je namreč zavarovalnica tožniku po sklenitvi poravnave plačala odškodnino za premoženjsko škodo v višini 450.000,00 SIT, pa po presoji revizijskega sodišča ne pomeni nujno, da je bila ta dogovorjena s poravnavo in je bila prav zato plačana; enako ali pa še bolj je sprejemljiva razlaga, da je bila plačana posebej po sklenitvi poravnave ter po izpolnitvi zneska določenega v poravnavi oziroma poleg njega, prav zato, ker je bila iz poravnave glede na njeno besedilo izvzeta. V tem kontekstu torej ni ustrezna analogija s še spornim delom zahtevka za plačilo odškodnine za bodočo nepremoženjsko škodo. Prav nasprotno - ker za razliko od omenjenega zneska odškodnine za premoženjsko škodo ni bila plačana, to celo oddaljuje od uporabe logične razlage na podlagi analogije, kot jo uporabi sodišče druge stopnje.

15. Tudi distinkcija med izrazoma bodoča in nova škoda, ki jo izpostavljata sodišči prve in druge stopnje, ob povedanem izgubi pravni pomen (sodišči zaključujeta, da bi tožniku lahko pripadala le še nova škoda, torej škoda, ki ni bila znana ter ne škoda, ki je bila verjetno pričakovana tudi na podlagi mnenja postavljenega izvedenca medicinske stroke, med katere spada še spornih pet dodatnih operacij, glede katerih je tožnik uveljavljal zahtevek v višini 300.000,00 SIT). V poravnavi sta namreč jasno uporabljena razlikovalna izraza „sedanja“ in „bodoča“ škoda (ta slednja je bila iz poravnave izvzeta). V poravnavi niti v zahtevku z dne 13. 7. 2006 pred njeno sklenitvijo ni omenjene odškodnine, ki naj bi bila (že) poravnana za škodo, ki bo šele nastala zaradi pričakovanih bodočih petih operacij. To obenem tudi pomeni, da je sklicevanje sodišč prve in druge stopnje na to, da bi bil prvi tožnik upoštevaje besedilo poravnave lahko upravičen le do povrnitve škode, ki je niti izvedenec ne bi mogel predvideti v času podaje izvedenskega mnenja, torej do nove škode, pravno zmotno, pravno nepravilen pa tudi posledično zaključek, da „zapis poravnave ne ustreza dejanskemu stanju“.

16. Sodišče druge stopnje je torej materialnopravno zmotno presojalo samo vsebino izvensodne poravnave v škodo revidenta. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa posledično tudi niso bile dovolj ugotavljane oz. presojane že v pritožbi zatrjevane pravno upoštevne okoliščine: njegovo sklicevanje, da ni hotel podpisati prve poravnalne ponudbe druge tožene stranke, ki je najprej zajemala tudi vso bodočo nepremoženjsko škodo, ter je zato bila predložena nova zanj sprejemljiva poravnava, ki jo je pripravila druga tožena stranka, in jo je zato tudi glede na določbo 92. člena makedonskega Zakona o obligacijskih razmerjih treba razlagati v njegovo korist, da je v njegovi vlogi z dne 13. 7. 2006 prav tako zapisano, da bodoča škoda ni del ponudbe, da je spremni dopis in poravnalno ponudbo oziroma poravnavo, ki jo je potem podpisal, sestavila druga tožena stranka, ter predvsem tudi sama višina odškodnine v tem delu.

17. Glede na povedano je bilo treba reviziji prvega tožnika ugoditi, sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje v izpodbijanem delu (tretji odstavek 380. člena ZPP). Nadaljnji napotki za delo sodišča v novem postopku glede na zgoraj pojasnjeno niso potrebni.

_K reviziji druge tožnice_

18. Druga tožnica tožbenega zahtevka, ki je še predmet revizijske presoje, ni uveljavljala. Tega je v tej pravdi kot materialnopravno legitimirani subjekt uveljavljal le prvi tožnik, ki je bil tudi sklenitelj sporne poravnave. Zato je bilo treba revizijo druge tožnice zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

19. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).