Jedro

Tretji odstavek 9. člena ZIU, ki za omejitev učinkov finančne krize začasno, od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011, določa znižanje plač funkcionarjev za znesek v višini 4 % osnovne plače, se za sodnike ne uporablja. Takšna zakonska ureditev je v nasprotju z ZSS kot specialnim zakonom, ki v prvem odstavku 44. člena določa, da ima sodnik pravico do osnovne plače, ki ustreza plačilnemu razredu za sodniški naziv, v katerega je imenovan ali položaju, za katerega je imenovan ter da se sodniku plača v trajanju mandata ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. ZSS v 52. členu določa, v katerih primerih se lahko plača sodnika zmanjša. Tretji odstavek 9. člena ZIU ne predstavlja vsebinsko skladne celote z ureditvijo v ZSS. V primeru kolizije je zato treba uporabiti zakon, ki je ustavno skladen. To pa je ZSS, ki v določbi 44. člena vsebuje pomembni varovali za ohranjanje nespremenljivosti sodnikove plače kot ene od bistvenih predpostavk za neodvisno delovanje sodstva, kot ga zasleduje 125. člen URS. Takšen pristop narekuje tudi zgodovinska razlaga, saj je bilo pred tem znižanje plač sodnikov določeno tudi v 12. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZSS (ZSS, Ur. l. RS, št. 91/2009), ki določa, da se pri določanju osnovnih plač sodnikov uporablja ZZZPF, s katerim so bile plače sodnikov znižane za obdobje od 1. 4. 2009 do 1. 4. 2010. Zaradi navedenih razlogov je tožbeni zahtevek tožnice utemeljen tudi za plačilo razlike v plači, ki je nastala zaradi znižanja za 4 %, saj to znižanje ni bilo zakonito, ker ni bilo določeno v ZSS.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna obračunati razliko v bruto plači za: - mesec december 2010 v višini 556,50 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke oziroma dajatve, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 1. 2011 do plačila, - mesec januar 2011 v višini 516,14 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke oziroma dajatve, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 2. 2011 do plačila, - mesec februar 2011 v višini 498,80 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke oziroma dajatve, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 3. 2011 do plačila, - mesec marec 2011 v višini 498,03 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke oziroma dajatve, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 4. 2011 do plačila, - mesec april 2011 v višini 498,73 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke oziroma dajatve, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 5. 2011 do plačila, - mesec maj 2011 v višini 525,29 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke oziroma dajatve, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 6. 2011 do plačila, - mesec junij 2011 v višini 498,58 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke oziroma dajatve, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 7. 2011 do plačila, - mesec julij 2011 v višini 498,58 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke oziroma dajatve, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 8. 2011 do plačila, - mesec avgust 2011 v višini 525,30 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke oziroma dajatve, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 9. 2011 do plačila, - mesec september 2011 v višini 498,56 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke oziroma dajatve, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 10. 2011 do plačila, - mesec oktober 2011 v višini 498,57 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke oziroma dajatve, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 11. 2011 do plačila, - mesec november 2011 v višini 498,57 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke oziroma dajatve, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 12. 2011 do plačila, - mesec december 2011 v višini 498 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke oziroma dajatve, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 1. 2012 do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

2. Kar zahteva tožnica drugače, se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.410,81 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila.“ V preostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti njene pritožbene stroške v znesku 191,04 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila; svoje pritožbene stroške pa krije tožena stranka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za plačilo razlike plače za čas od decembra 2010 do decembra 2011 v skupnem bruto znesku 4.891,89 EUR, oziroma po odvodu davka in prispevkov v neto znesku 2.248,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer tako, da je tožena stranka dolžna tožnici za navedeno obdobje plačati mesečne razlike plač v zneskih, razvidnih iz I. točke izreka, višji zahtevek v znesku 1.718,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov pa je zavrnilo (II. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 880,84 EUR z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zoper sodbo, smiselno njen zavrnilni del, iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da je vložila pravna sredstva na vse „pristojne“ institucije, zato ji ne gre očitati, da ni storila vsega za varstvo pravice do plače. Tožnica zahteva plačilo za opravljeno delo, ki ji gre po zakonu in odločbah Ustavnega sodišča RS. Skopa in zmotna je odločitev sodišča glede zavrnitve zahteve za 4 % višjo plačo. Znižanje osnovne plače za 4 % ni utemeljeno glede na določila Zakona o sodniški službi. Ta zakon ureja sodniško službo, nosilcev sodne funkcije pa ne gre enačiti z drugimi funkcionarji. Tudi Sodni svet je v svojih kasnejših odločitvah zaradi stališča, da znižanje plač v navedenem odstotku ni zakonito. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja dejstvo, da tudi za pravosodne funkcionarje velja postopen prehod na nov plačni sistem, le oblika realizacije prehoda na nov plačni sistem je drugačna. Prvi dvig plače pravosodnih funkcionarjev je bil določen in izveden 1. 7. 2009, ko so bili sodniki v skladu s prehodno določbo 17. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju upravičeni do uvrstitve v plačne razrede, kot izhaja iz tabele 17. člena ZSPJS-L. Od 1. 12. 2010 pa naj bi bili sodniki upravičeni do uvrstitve v končne plačne razrede, kot jih določa 16. člen ZSPJS-L. Tudi za funkcionarje je bila določena enaka omejitev izplačil osnovnih plač na ravni določenih in izplačanih plač v letu 2010, in sicer na ravni Zakona o interventnih ukrepih. Ta je določil, da se pravosodnim funkcionarjem ne glede na določbe drugih členov ZSPJS tudi v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 plače obračunavajo in izplačujejo v skladu s 17. do 24. členom ZSPJS. Na ta način so funkcionarji vseh treh vej oblasti obravnavani enako tudi pri odpravi nesorazmerij v osnovnih plačah in pri uvrščanju v končne plačne razrede. Določba drugega odstavka 9. člena ZIU posega v obračun in izplačilo ter uzakonja obračun in izplačilo plač pravosodnim funkcionarjem, kot je veljal v prehodnem obdobju, določenim z ZSPJS-L. Podaljšanje obdobja obračuna in izplačila plač po prehodnih določbah ZSPJS tako vključuje izplačilo in obračun plač glede na plačne razrede, ki so določeni v 17. členu ZSPJS-L, ter uporabo določb, ki določajo izplačilo v 20. členu ZSPJS-L taksativno navedenih dodatkov, katerih upravičenje je izvorno z ZSPJS-L vezano na prehodno obdobje. Na podlagi drugega odstavka 9. člena ZIU je Sodni svet sprejel sklep, da v skladu z Ustavo in odločbami Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-159/08 in U-II/09 ter v skladu z namenom zakonodajalca, ki je med drugim razviden tudi iz javno izraženih namenov predlagatelja, ZIU izenačuje status sodnika z drugimi funkcionarji, kot je bilo to urejeno z novelama ZSPJS-L in Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodniški službi. To pomeni, da se po mnenju Sodnega sveta s 1. 12. 2010 sodnikom ob uvrstitvi v ustrezne plačne razrede izplačujejo plače, ki so določene v 16. členu ZSPJS-L, s tem da se tudi plače sodnikov, enako kot plače vseh ostalih funkcionarjev, s 1. 12. 2010 znižajo za 4 % osnovne plače. Sodni svet je kot pritožbeni organ ustrezno spreminjal individualne akte sodnikov, s tem da je odpravil del odločb, ki so za obdobje od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 določale pravico do obračuna in izplačila plače v skladu s 17. členom ZSPJS-L. Na podlagi navedenih odločb Sodnega sveta so sodniki uvrščeni v končne plačne razrede po 16. členu ZSPJS-L. Tožena stranka poudarja, da odločbe Sodnega sveta spreminjajo prvostopenjske akte sodnikov le v delu, ki zadeva obračun in izplačilo plače po 17. členu ZSPJS-L v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011. S tem določijo uvrstitev v plačni razred, kot je določen s 16. členom ZSPJS-L, ki predstavlja končni plačni razred sodnikov, hkrati pa ohranjajo v veljavi določbe, ki urejajo upravičenje do dodatkov, določenih v 20. členu ZSPJS-L. Takšna razlaga Sodnega sveta je najmanj kontradiktorna. Sodišče prve stopnje v odločitvi o plači sodnika v konkretni zadevi zanemari dejstvo, da 18. člen ZSPJS-L ureja le uvrstitev v plačne razrede ter dejstvo, da ZIU odlaga sam obračun in izplačilo plač pravosodnih funkcionarjev po končnih plačnih razredih, določenih v 16. členu ZSPJS-L, kar pomeni, da zaradi interventnih ukrepov pravosodni funkcionarji (torej tudi sodniki) v prehodnem obdobju ne morejo prejemati plače v skladu s plačnim razredom, v katerega so po 18. členu sicer uvrščeni, ker je ZIU obračun in izplačilo plače v skladu s končnimi plačnimi razredi odložil na 1. 1. 2012. Odločitev sodišča prve stopnje bi v praksi pomenila, da bi imeli pravosodni funkcionarji v obdobju varčevalnih ukrepov celo višja izplačila, kot jim bodo pripadala ob dejanskem prehodu na nov plačni sistem. Javni uslužbenec (pravilno: pravosodni funkcionar) je v skladu z 18. v povezavi s 16. členom ZSPJS-L upravičen do uvrstitve v 55. plačni razred, vendar je zaradi podaljšanega obdobja prehoda na nov plačni sistem upravičen do obračuna in izplačila plače po 51. plačnem razredu. Obveznost delodajalca je bila na legitimen način in za točno določen čas z zakonom odložena. Torej obveznost delodajalca do delavca še ni zapadla v plačilo. Navedeni ukrep je, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, v katerem je zavzelo stališče, da so varčevalni ukrepi kot del ekonomske politike države nedvomno ustavno dopusten cilj, vsekakor dopusten. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje tožnica v pritožbi. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo glede zakonitosti znižanja osnovne plače. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku deloma ugodilo zahtevku tožnice, da ji tožena stranka plača razliko v plači za obdobje od decembra 2010 do decembra 2011 tako, da se upošteva vsakokratna vrednost 50. plačnega razreda in 4-odstotno zmanjšanje osnovne plače na podlagi tretjega odstavka 9. člena Zakona o interventnih ukrepih (ZIU, Ur. l. RS, št. 94/2010).

Po določbi 17. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-L, Ur. l. RS št. 91/2009) se ne glede na določbe 16. člena citiranega zakona sodnikom ustavnega sodišča, generalnemu sekretarju ustavnega sodišča, sodnikom, državnim tožilcem in državnim pravobranilcem ter generalnemu sekretarju vrhovnega sodišča v obdobju od 1. julija 2009 do 1. decembra 2010 določijo osnovne plače s plačnimi razredi, razvidnimi iz tabele 17. člena. Tako je za okrožnega sodnika določen plačni razred v razponu od 46. do 52. plačnega razreda. Navedena določitev plače je veljala do 1. 12. 2010, od 1. 12. 2010 pa bi morala veljati določba 16. člena ZSPJS-L, po kateri bi bili sodniki uvrščeni v končne plačne razrede. Pritožba se neutemeljeno sklicuje in podaja primerjavo s prehodom na nov plačni sistem javnih uslužbencev. Pri tem se sklicuje na ZIU, in sicer na 9. člen, po katerem se med drugim tudi sodnikom v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 plače obračunavajo in izplačujejo v skladu s 17. do 24. členom ZSPJS-L. Pritožba torej uveljavlja, da je potrebno v skladu z določbo drugega odstavka 9. člena ZIU razlagati namen sprejetja zakona, to pa je ohranitev plač vseh javnih uslužbencev in tudi pravosodnih funkcionarjev na ravni določenih in izplačanih plač v letu 2010. Tožena stranka sicer upošteva dejstvo, da je Sodni svet sprejel na seji 31. 3. 2011 stališče, da se sodnikom s 1. 12. 2010, ob uvrstitvi v ustrezne plačne razrede, izplačujejo plače, ki so za razvrstitev v razrede določene v določbi 16. člena ZSPJS-L, vendar kljub temu stoji na stališču, da je bila obveznost na legitimen način in za točno določen čas odložena ter da obveznost delodajalca do delavca še ni zapadla v plačilo. Pritožbene navedbe so neutemeljene, saj ZIU ne določa, da se v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 ne uporablja določba 18. člena ZSPJS-L, ki napotuje na uvrstitev po določbi 16. člena tega zakona. Iz te določbe izhaja, da se v spornem obdobju plače obračunavajo v skladu s 17. do 24. členom ZSPJS-L, to pa je tudi določba 18. člena ZSPJS-L, ki napotuje na uvrstitev po 16. členu ZSPJS-L. Po prvem odstavku 44. člena Zakona o sodniški službi (ZSS, Ur. l. RS št. 19/94 in nadalj.) ima sodnik pravico do osnovne plače, ki ustreza plačnemu razredu za sodniški naziv, v katerega je imenovan, ali položaju, na katerega je imenovan. V skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZSS se sodniku plača ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. ZSS predvideva znižanje plače v 52. členu, ki določa, da se sodniška plača lahko zmanjša le na podlagi pravnomočne sodbe disciplinskega sodišča ali odločbe pristojnega organa za čas, ko je sodnik začasno odstranjen s sodniške službe ali je zoper njega odrejen pripor. Razen v teh primerih je bilo znižanje plač z ZSS predvideno še v 12. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodniški službi (Ur. l. RS št. 91/2009), ki določa, da se pri določanju osnovnih plač uporablja Zakon o začasnem znižanju plač funkcionarjev (ZZZPF, Ur. l. RS št. 20/2009 in naslednji), s katerim so bile sodniške plače znižane za 4 % za obdobje od 1. 4. 2009 do 1. 4. 2010. Tožnici je bila dne 29. 11. 2010 izdana odločba št. 69704-5, s katero je bila med drugim s 1. 12. 2010 uvrščena v 50. plačni razred (2. točka izreka), v 3. točki te odločbe pa je bilo navedeno, da se ji v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 plače obračunavajo in izplačujejo glede na uvrstitev oz. PR za določitev osnovne plače, ugotovljen v 1. tč. te odločbe oziroma določen v skladu s 17. členom ZSPJS-L, tj. 47. plačni razred, v 5. točki izreka pa je bilo določeno, da se začasno znižanje plače v višini 4 % osnovne plače sodnika določi v času od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011. Na njeno pritožbo je Sodni svet z odločbo z dne 26. 5. 2011 odpravil 3. točko izreka odločbe predsednika sodišča z dne 29. 11. 2010, ki se je nanašala na obračunavanje in izplačevanje plače v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011. Tej odločbi je sledila odločba predsednika sodišča z dne 14. 11. 2011, s katero je bila tožnica med drugim uvrščena v 50. plačni razred in je imela od 1. 12. 2010 pravico do osnovne plače, ki ustreza 50. plačnemu razredu. Tožnica je torej od 1. 12. 2010 uvrščena v 50. plačni razred, zato ji je tožena stranka dolžna od takrat dalje izplačevati plačo, ustrezno 50. plačnemu razredu. Ker je dejansko prejemala nižjo plačo (po 47. plačnem razredu), pa je za to obdobje upravičena do pripadajoče plače po 50. plačnem razredu. Pritožba tožene stranke je torej neutemeljena.

V zvezi s pritožbo tožnice pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ZSPJS ureja sistem plač v javnem sektorju in določa tudi ravnanje v primeru nezakonitosti pri določitvi plače javnim uslužbencem in funkcionarjem. Iz v času izdaje navedene odločbe predsednika sodišča veljavnega drugega odstavka 3. člena ZSPJS izhaja, da se plača funkcionarjev določi s pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma sklepom, tako da se v pogodbi, odločbi oziroma sklepu določi pravna podlaga za določitev plače in posameznih delov plače, plačni razred in druge sestavine plače v skladu s tem zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, višino posameznih elementov plače na dan sklenitve pogodbe, izdaje sklepa oziroma odločbe in usklajevanja plače. V tretjem odstavku istega člena je določeno, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Pomemben pa je tudi četrti odstavek tega člena, ki določa, da o spremembah plače, ki so posledica spremembe zakona, predpisa in drugega akta, izdanega na njihovi podlagi ali kolektivne pogodbe, obvesti delodajalec javnega uslužbenca oziroma funkcionarja s pisnim obvestilom in mu hkrati izroči pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu najkasneje v petnajstih dneh po uveljavitvi tega akta ali kolektivne pogodbe. V primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, se uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa (peti odstavek 3. člena ZSPJS).

V četrtem odstavku 3. a člena ZSPJS je določeno ravnanje v primeru nezakonitosti, če to ugotovi javni uslužbenec ali funkcionar. Če funkcionar ugotovi, da mu je bila plača določena in izplačana v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena tega zakona, lahko od delodajalca pisno zahteva, da ugotovi to nezakonitost in ravna v skladu s tem zakonom. Če delodajalec v roku osmih delovnih dni od vložene pisne zahteve ne izda obvestila iz prvega odstavka tega člena, lahko javni uslužbenec s tožbo zahteva od pristojnega sodišča ugotovitev te nezakonitosti ter izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo. Ne glede na prejšnji stavek se v primerih, ko je s posebnim zakonom v okviru uveljavljanja pravnega varstva javnega uslužbenca(1) urejen postopek pritožbe oziroma ugovora, upošteva določbe posebnega zakona.

Po tretjem odstavku 9. člena ZIU se za omejitev učinkov finančne krize začasno, od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011, določi znižanje plač funkcionarjev za znesek v višini 4 % osnovne plače posameznega funkcionarja. S to določbo je predvideno začasno znižanje plač funkcionarjem v enakem odstotku neposredno že na podlagi zakona samega. Na prvi pogled ne gre za primer, ko bi bilo treba o znižanju še posebej odločiti oziroma urediti z odločbo, temveč je višina znižanja določena z zakonom, vendar pa ZSPJS v četrtem odstavku 3. člena določa, da o spremembah plače, ki so posledica spremembe zakona, delodajalec obvesti funkcionarja s pisnim obvestilom in mu hkrati izroči pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu najkasneje v petnajstih dneh po uveljavitvi tega akta. Predsednik sodišča je tožnici z odločbo z dne 29. 11. 2010 določil znižanje v višini 4 % osnovne plače. Če funkcionar meni, da je v odločbi plača določena nezakonito, se po prvem stavku četrtega odstavka 3. a člena ZSPJS najprej obrne na delodajalca, ki ima osem delovnih dni za izdajo obvestila – to je obvestila o ugotovitvi neskladnosti določb o plači v odločbi. Če delodajalec ne postopa v skladu s to določbo, se funkcionar lahko obrne na pristojno sodišče, ki ugotovi to nezakonitost ter naloži izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo, kar izhaja tudi iz pravnega pouka k odločbi predsednika sodišča z dne 29. 11. 2010. Tožnica je temu pravnemu pouku sledila ter vložila zahtevo za ugotovitev in odpravo nezakonitosti z dne 10. 1. 2011, zato ji ne more biti v škodo, če se je ravnala po napotilu tožene stranke in s pisno zahtevo od predsednika sodišča zahtevala, da preveri zakonitost in pravilnost odločitve o 4-odstotnem začasnem znižanju plače. Nanjo predsednik sodišča ni odgovoril v roku osem delovnih dni. S 3. a členom ZSPJS je bilo delodajalcu (predsedniku sodišča) namreč omogočeno, da ob pisni zahtevi tožnice v zakonsko predvidenem roku sam predhodno preveri zakonitost svoje odločitve o 4-odstotnem začasnem znižanju plače. Tožnica pa na morebitno kasnejšo odločitev s strani delodajalca(2) ni vezana v smislu, da ne more zahtevati ugotovitve nezakonitosti pred sodiščem in plačilo razlike. Upoštevaje dejstvo, da iz plačilnih list izhaja, da je tožnica v vtoževanem obdobju prejemala plačo s 4-odstotnim znižanjem, je tožnica ravnala pravilno, ko je z dajatvenim zahtevkom zahtevala sodno varstvo pred delovnim sodiščem.

Po stališču pritožbenega sodišča se za sodnike ne uporablja tretji odstavek 9. člena ZIU, ki za omejitev učinkov finančne krize začasno, od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011, določa znižanje plač funkcionarjev za znesek v višini 4 % osnovne plače. Takšna zakonska ureditev je v nasprotju z ZSS kot specialnim zakonom, ki v prvem odstavku 44. člena določa, da ima sodnik pravico do osnovne plače, ki ustreza plačilnemu razredu za sodniški naziv, v katerega je imenovan ali položaju, za katerega je imenovan ter da se sodniku plača v trajanju mandata ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. ZSS v 52. členu določa, v katerih primerih se lahko plača sodnika zmanjša. Tretji odstavek 9. člena ZIU ne predstavlja vsebinsko skladne celote z ureditvijo v ZSS. V primeru kolizije je zato treba uporabiti zakon, ki je ustavno skladen (3). To pa je ZSS, ki v določbi 44. člena vsebuje pomembni varovali za ohranjanje nespremenljivosti sodnikove plače kot ene od bistvenih predpostavk za neodvisno delovanje sodstva, kot ga zasleduje 125. člen Ustave Republike Slovenije. Takšen pristop narekuje tudi zgodovinska razlaga, saj je bilo pred tem znižanje plač plač sodnikov določeno tudi v 12. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZSS (ZSS, Ur. l. RS, št. 91/2009), ki določa, da se pri določanju osnovnih plač sodnikov uporablja ZZZPF, s katerim so bile plače sodnikov znižane za obdobje od 1. 4. 2009 do 1. 4. 2010. Zaradi navedenih razlogov je presoja sodišča o zakonitem znižanju osnovne plače nepravilna.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice delno ugodilo ter po prvem odstavku 351. člena in 5. alinei 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremenilo, tako da je tožnici brez upoštevanja 4-odstotnega zmanjšanja osnovne plače prisodilo še mesečne razlike v plači, katerih višina med strankama ni sporna, in sicer v bruto znesku, ker se davki in prispevki obračunajo v višini na dan obračuna ter bodo odvisni od dneva izplačila. Zato je drugačen tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Glede odločitve o plačilu razlike v plači za obdobje od decembra 2010 do decembra 2011 ob upoštevanju osnovne plače v višini vsakokratne vrednosti 50. plačnega razreda, pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v nespremenjenemu delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Deloma spremenjena odločitev narekuje drugačno odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka je z dajatvenim zahtevkom v celoti uspela, v zvezi z zavrženim delom tožbe pa posebni stroški niso nastali. Na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP ter ob upoštevanju 155. člena ZPP in Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008) je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravilno odmerjene stroške postopka v znesku 1.410,81 EUR.

Tožnica je s pritožbo praktično v celoti uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške. Le-te je sodišče druge stopnje ob upoštevanju v pritožbi spornih 1.718,33 EUR odmerilo v višini 191,04 EUR (nagrada za postopek po tarifni številki 3210 – 139,20 EUR, sodne takse v znesku 20 EUR ter 20 % DDV). V tem znesku je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP dolžna povrniti tožnici njene pritožbene stroške v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške.

1. Po četrti točki 2. člena ZSPJS je javni uslužbenec zaposleni, razen funkcionarja, ki sklene delovno razmerje v javnem sektorju.

2. Po odločitvi Sodnega sveta o delno zavrnjeni pritožbi tožnice je predsednik sodišča 14. 11. 2011 ponovno odločil, da se tožnici v letu 2011 zmanjša plača za 4 %.

3. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-60/06 z dne 9. 3. 2006 med drugim navedlo, da varstvo sodnikove plače pred znižanjem ni absolutno, pomeni pa, da je lahko znižanje plač sodnikov upravičeno le v res izjemnih primerih, na podlagi presoje konkretnih okoliščin v vsakem posameznem primeru. Pri tem velja, da je treba izjeme od pravila ozko, utesnjujoče razlagati.