Jedro

Ogroženost nepremičnine zaradi nevarnosti zdrsa brežine pomeni, da je od dneva, ko je bila služnost priposestvovana do dneva vložitve tožbe, prišlo do določene spremembe okoliščin. A vsaka sprememba okoliščin še ne more pripeljati do prenehanja služnostni. Ali konkretna sprememba to omogoča, je odvisno od odgovora na vprašanje, kaj lahko (mora in more) stori ena in druga stran, da bo položaj kolidirajočih pravic znosen in ustavnopravno uravnotežen z vidika obeh lastninskih pravic.

Ob nesporni ugotovitvi, da so pot uporabljali tako toženca kot tožnik, je treba ugotoviti tudi, da so bili za njeno vzdrževanje oziroma ohranjanje v stanju, ki služeči nepremičnini ne bi škodovalo, v mejah 219. člena SPZ zavezani vsi trije. Vsi trije so njeno vzdrževanje opustili. Tako ne bi bilo pravično, da bi bile posledice za eno in drugo diametralno nasprotne - da bi torej tožena stranka zaradi svoje opustitve služnost izgubila, medtem ko bi tožeča stranka z enakim ravnanjem svojo nepremičnino "osvobodila" obstoječe služnosti. Pravno nevzdržno bi namreč bilo (vsaj v okoliščinah obravnavanega primera), da bi toženo stranko za nevzdrževanje poti kaznovali, tožečo stranko pa za isto dejanje nagradili.

stvarna služnost - prenehanje stvarne služnosti - bistveno spremenjene okoliščine - varno izvrševanje služnosti - grožnja uničenja služeče stvari

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je toženi stranki dolžna povrniti 558,76 EUR stroškov odgovora na revizijo, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. V predmetni zadevi je že ugotovljeno, da v korist nepremičnin v lasti tožencev, obstaja služnost pešpoti in voženj, z vsemi vozili, po poti, ki teče čez tožnikovo parcelo. Mnoga vprašanja, ki so se odprla tekom postopka, so že rešena. Tožnik v revizijskem postopku vztraja le še pri zahtevku, da je opisana služnost prenehala zaradi spremenjenih okoliščin. Te naj bi nastopile zato, ker naj bi se pot od pridobitve služnosti v letu 1991 tako poškodovala, da ob nadaljnjem izvrševanju služnosti grozi nevarnost zdrsa brežine ter s tem uničenja poti in poškodovanja (zrušenja) tožnikove hiše, ki stoji ob poti.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja tako nevarnost zrušenja brežine kot poškodovanja tožnikove hiše, a je zaključilo, da to ne pomeni spremenjenih okoliščin v smislu 222. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Navedlo je, da slabo stanje ceste ni nič drugega kot posledica njene dolgoletne rabe, ne-vzdrževanja in neurejenega odvodnjavanja meteornih voda.

Zahtevek za prenehanje služnosti zoper prvega (I. točka izreka) in drugega (II. točka izreka) toženca je zato zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo povrnitev njunih pravdnih stroškov.

3. Višje sodišče je takšno odločitev potrdilo. Drugače kot sodišče prve stopnje pa presodilo vprašanje nevarnosti poškodovanja tožnikove hiše. Navedlo je, da ta zaradi nadaljnje uporabe poti ni ogrožena.

4. Zoper sodbo višjega sodišča je tožeča stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče mu je s sklepom II DoR 131/2018 ugodilo tako, da je revizijo dopustilo glede vprašanja materialnopravne pravilnosti odločitve, da niso izpolnjeni pogoji za prenehanje služnosti.

**Povzetek relevantnih revizijskih navedb**

5. Skladno z navedenim sklepom je tožeča stranka pravočasno vložila dopuščeno revizijo. V njej navaja, da naj bi sodišče napačno interpretiralo vsebino 222. člena SPZ. Meni, da je višje sodišče spremenjene okoliščine ugotovilo (nevarnost zdrsa), njihove posledice (ukinitve služnosti) pa ni sprejelo. To naj bi nasprotovalo tako stališču pravne teorije (zavzetem v Komentarju SPZ) kot sodne prakse (npr. v sodbi VSL I Cp 710/2016). Sodišče naj bi ugotovilo tudi, da so spremenjene razmere nastale zaradi kontinuiranega izvrševanja služnosti in opustitve vzdrževanja poti s strani tožene stranke. Tako naj bi bilo jasno, da so nastale zaradi ravnanja in opustitev tožene stranke, ki je bilo v nasprotju z načelom izvrševanja služnosti na obziren način in načelom prepovedi povzročanja škode.

Sklicuje se tudi na 219. člen SPZ in povzema njegove določbe o tem, kdo je dolžan kriti stroške v primeru, da so ti potrebni za izvrševanje služnosti. Meni, da je primarni dolžnik vedno lastnik gospodujoče nepremičnine, ki pa lahko v določenih primerih povrnitev dela stroškov zahteva od lastnika služeče stvari. Ravnanje sodišča, ki je potrebne aktivnosti za sanacijo ceste pripisalo tožeči stranki (z zaključkom, da bi morala izkazati, da je od tožencev zahtevala, naj zagotovita sredstva zanjo), naj bi bilo zato povsem zgrešeno.

Poudarja, da ugotovljene spremenjene okoliščine grozijo služeči nepremičnini in ob njej stoječi hiši. To naj bi izhajalo iz izvedenskih mnenj, ki naj jih sodišče prve stopnje ne bi ustrezno ocenilo, sodišče druge stopnje pa jih ni ne preverjalo ne komentiralo. Prav zato naj bi tudi sprejelo napačen zaključek, da po stališču izvedencev hiša ni ogrožena.

Očita tudi, da bi sodišče moralo opraviti tehtanje, ali izvrševanje služnosti pomeni močnejši poseg v lastninsko pravico služeče nepremičnine kot je korist gospodujoče nepremičnine in tehtanje pravice do izvrševanja služnosti tožencev s pravico do premoženja, stanovanja in varnega življenja tožnika.

6. Toženca sta na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

**O utemeljenosti revizije**

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja materialnopravne pravilnosti odločitve, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za prenehanje služnosti. Kot sta pojasnili že sodišči prve in druge stopnje, so ti pogoji izpolnjeni, če služnost postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena (prvi odstavek 222. člena SPZ). V konkretnem primeru tožeča stranka svoj zahtevek za prenehanje služnosti opira na nastanek spremenjenih okoliščin. V reviziji še sporno vprašanje je, ali poslabšanje stanja služnostne poti utemeljuje njihov nastanek.

9. V zvezi s tem je višje sodišče ugotovilo naslednje dejansko stanje (na katerega je, ob upoštevanju tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) Vrhovno sodišče vezano): − stanje poti se je res poslabšalo v tolikšni meri, da grozi zdrs terena, − s tem je ogrožen obstoj poti ne pa tudi hiše, ki stoji ob njej,1 − poslabšanje poti je posledica njenega obremenjevanja z različnimi težkimi vozili in strojno mehanizacijo (torej izvrševanja služnosti in, čeprav višje sodišče tega izrecno ne zapiše, tudi tožnikovih voženj2) ter opustitve njenega vzdrževanja, − pot bi bilo mogoče (in potrebno) sanirati.

Sklenilo je, da spremembe v stanju poti, do katerih je prišlo zaradi njene redne uporabe (sicer povezane z ne-vzdrževanjem poti in zlivanjem meteornih vod nanjo) ne pomenijo takšnih spremenjenih okoliščin, ki bi utemeljevale prenehanje služnosti.

10. Smisel in namen instituta spremenjenih okoliščin je omogočiti, da razmerje med strankama preneha, če nastopijo neke nove okoliščine, ki ga (vsaj za eno od strank) bistveno spremenijo. V kontekstu prvega odstavka 222. člena SPZ so torej spremenjene okoliščine podane, če po pridobitvi služnosti pride do spremembe (poslabšanja) položaja lastnika služečega ali gospodujočega zemljišča, zaradi česar služnost ne ustreza več pričakovanjem udeležencev služnostnega razmerja in bi jo bilo zato neupravičeno ohraniti v veljavi. Revident v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da je odgovor na vprašanje, ali so v konkretnem primeru spremenjene okoliščine v smislu tega člena nastale, odvisen od tehtanja nasprotujočih položajev lastnika služečega in lastnika gospodujočega zemljišča. 11. Pravni položaj prvega (v konkretnem primeru tožnika) ščiti njegova lastninska pravica na obremenjeni nepremičnini. Sestavni del te pravice so tudi tista služnostna načela, ki težijo k njenemu najmanjšemu možnemu omejevanju. To so: načelo obzirnega izvrševanja služnosti, načelo prepovedi povzročanja škode in načelo, da je lastnik služečega zemljišča dolžan služnostna ravnanja predvsem trpeti, ni pa zavezan k aktivnim ravnanjem.3

12. Na drugi strani pravni položaj tožencev ščiti njuna lastninska pravica na gospodujočem zemljišču in pridobljena služnostna pravica. Ta jima omogoča, da do svoje nepremičnine dostopata prek tožnikove lastnine, s čimer je slednja obremenjena zaradi njene socialne funkcije (67. člen Ustave). A ob upoštevanju zgornjih izhodišč, je njuna dolžnost, da služnost izvršujeta obzirno.

13. V predmetni zadevi ni sporno, da sta opustitev vzdrževanja sporne poti in njena redna uporaba pripeljala do ogroženosti služeče nepremičnine (najmanj v delu, kjer pot teče nad brežino, ki ji grozi zdrs). Ogroženost nepremičnine pomeni, da je od dneva, ko je bila služnost priposestvovana (ugotovljeno je, da je bilo to v letu 1991) do dneva vložitve tožbe, prišlo do določene spremembe okoliščin. A vsaka sprememba okoliščin še ne more pripeljati do prenehanja služnostni. Ali konkretna sprememba to omogoča, je odvisno od odgovora na vprašanje, kaj lahko (mora in more) stori ena in druga stran, da bo položaj kolidirajočih pravic znosen in ustavnopravno uravnotežen z vidika obeh lastninskih pravic. Odgovoriti je torej treba na vprašanje, ali lahko, glede na vsa pretekla ravnanja rečemo, da je tožnik tisti, ki bi moral najprej od tožencev zahtevati, naj poskrbita za varno in urejeno stanje poti ter bi (ob uporabi 222. člena SPZ ter temeljnih načel, predvsem vestnosti in poštenja) nato šele v primeru, če slednja tega ne bi bila pripravljena storiti, lahko utemeljeno zahteval ukinitev služnosti.

14. Upoštevaje določbo drugega odstavka 219. člena SPZ je dolžnost služnostnih upravičencev, da skrbijo za ohranjanje služeče stvari in krijejo stroške njenega vzdrževanja. Preneseno na obravnavani primer to pomeni, da sta bila toženca, kot služnostna upravičenca in uporabnika sporne poti, dolžna (ob ustreznem poprejšnjem usklajevanju z lastnikom4) poskrbeti za njeno vzdrževanje (in s tem ohranjanje v stanju, ki bo nepremičnino tožeče stranke kar najmanj obremenjevalo). Takšno dolžnost sta opustila. Čeprav ni sporno, da je skozi čas nastopila potreba po obnovi poti, namreč v zvezi s tem nista storila ničesar.

15. Iz nadaljnjih ugotovitev sodišč nižjih stopenj pa izhaja, da je sporno pot ves čas uporabljal tudi tožnik. K njenemu vzdrževanju bi zato (ob upoštevanju tretjega odstavka 219. člena SPZ) moral prispevati. Kot lastnik stvari bi tudi lahko poskrbel, da stvar ne bi predstavljala nevarnosti za ljudi in za okolje. Prav tako bi to skrb lahko prenesel na služnostna upravičenca (saj služnost lastnika služeče stvari ne zavezuje k nekemu aktivnemu ravnanju oziroma ga tovrstnih aktivnih ravnanj praviloma celo razbremenjuje), a brez sorazmernega finančnega prispevka le v primeru, da bi bila uporabnika poti zgolj onadva. Ob nesporni ugotovitvi, da so pot uporabljali tako toženca kot tožnik, pa je treba ugotoviti tudi, da so bili za njeno vzdrževanje oziroma ohranjanje v stanju, ki služeči nepremičnini ne bi škodovalo, v mejah 219. člena SPZ zavezani vsi trije.

16. Spremenjene okoliščine so tako nastale kot posledica ravnanja obeh pravdnih strank - obe sta vozili (oziroma vozita) po sporni poti in obe sta opustili njeno vzdrževanje.5 Zgolj zato, ker se pot z uporabo obrablja (uničuje), tako tožeča stranka prenehanja služnosti ne more doseči. S tem se vrnemo na zgoraj zastavljeno vprašanje - ali bi torej morala, preden bi lahko zahtevala prenehanje služnosti, toženca pozvati, naj poskrbita za sanacijo sporne ceste, ali pa bi lahko to zahtevala že na podlagi okoliščine, da poti nista sanirala sama od sebe?

17. Glede na ugotovitev, da je bila za vzdrževanje poti poleg tožencev upravičena tudi tožeča stranka in bi torej sanacijo morali izvesti (vsaj financirati in se uskladiti glede sanacijskih posegov v nepremičnino tožeče stranke) skupaj, je druga možnost prestroga.6 Obe pravdni stranki sta opustili svojo skrbnost. Tako ne bi bilo pravično, da bi bile posledice za eno in drugo diametralno nasprotne - da bi torej tožena stranka zaradi svoje opustitve služnost izgubila, medtem ko bi tožeča stranka z enakim ravnanjem svojo nepremičnino „osvobodila“ obstoječe služnosti. Pravno nevzdržno bi namreč bilo (vsaj v okoliščinah obravnavanega primera), da bi toženo stranko za nevzdrževanje poti kaznovali, tožečo stranko pa za isto dejanje nagradili.

18. Zaključek sodišča druge stopnje, da bi do prenehanja služnosti lahko prišlo le, če služnostna upravičenca pri sanaciji ne bi želela sodelovati (čeprav bi si tožnik za to prizadeval in ju k temu pozval) je zato pravilen. Prav tako je pravilna odločitev višjega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

19. Vrhovno sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

20. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške odgovora nanjo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Te je Vrhovno sodišče odmerilo skladno s priloženim stroškovnikom, ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi. Toženi stranki je priznalo 438,00 EUR nagrade za postopek in 20,00 EUR materialnih stroškov, oboje z 22 % DDV, kar skupaj znese 558,76 EUR.

1 Ker Vrhovno sodišče presoja pravilnost odločitve sodišča druge stopnje, je vezano na z njegove strani ugotovljeno dejansko stanje (četudi je to ugotovljeno drugače kot na prvi stopnji). Revident zato te ugotovitve s svojimi nasprotnimi stališči in lastnimi ocenami izvedenskih mnenj, ne more izpodbiti. 2 Kar izhaja iz konteksta sodbe sodišča druge stopnje in iz njegove ugotovitve, da sporno pot uporablja tudi tožnik 3 Neke vrste izjemo od tega načela sicer predstavlja ravno tretji odstavek 219. člena SPZ, po katerem je stroške, potrebne za vzdrževanje služeče stvari, dolžan kriti tudi njen lastnik, če to stvar tudi sam uporablja. 4 Prim. načelo mirnega reševanja sporov iz 11. členu OZ ter načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. 5 Revident na tem mestu poudarja zavržnost takšne opustitev s stani tožencev, ob tem pa povsem spregleda, da na zlorabo pravice (prvi odstavek 12. člena SPZ) meji tudi njegovo ravnanje, ko namesto, da bi si prizadeval za sanacijo poti, poskuša njeno slabo stanje izkoristiti za to, da bi se „znebil“ služnosti, ki obremenjuje njegovo nepremičnino. 6 Ob tem ne gre spregledati, da prenehanje služnosti zaradi opustitve vzdrževanja stvari (ki privede do ogroženosti njene substance) SPZ predvideva in ureja le v primeru osebne služnosti užitka (237. člen).