Jedro

Nevarnost zdrsa terena je nastopila kot posledica izvrševanja služnosti in nevzdržavanja poti, zaradi česar je potrebno izvesti ustrezno sanacijo brežine oz. stabilizacijo pobočja. Očitno je šlo za kontinuiran proces vse od vzpostavitve služnosti dalje, in "spremenjene okoliščine", na podlagi katerih je tožnik utemeljeval zahtevek za prenehanje služnosti, niso posledica ničesar drugega kot dolgoletnega izvrševanja služnosti po flišnatem zemljišču in posledica zlivanja meteornih vod na pot.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženima strankama v 15 dneh povrniti 504,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na prenehanje služnosti, katere obstoj je bil ugotovljen s pravnomočno sodbo z dne 1.9.2015 opr. št. P 67/2015 v korist nepremičnin, last obeh tožencev in v breme nepremičnin ID znak X-790/2-0 in Y-790/3-1, ki so njegova last. Ugotovilo je sicer, da ob nadaljnjem izvrševanju služnosti obstaja nevarnost zdrsa zemljine na trasi poti, a presodilo je, da teh okoliščin ni mogoče šteti kot takšne bistveno spremenjene okoliščine, ob obstoju katerih lahko po določbah Stvarnopravnega zakonika (SPZ) služnost preneha. Glede tožnikovega zatrjevanja o obstoju druge ustrezne poti pa je obrazložilo, da O. K. sicer izvaja aktivnosti za ureditev nadomestne poti, vendar do izdaje sodbe še ni pridobila lastništva na zemljišču, po katerem naj bi pot potekala, kar pomeni, da druga pot nima ustrezno urejenega pravnega statusa.

2. Proti sodbi se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Navaja, da se počuti ujetnik dejanskih razmer in da bo, če bi izpodbijana sodba obstala, lahko le še nemočno čakal na sesutje brežine, vse to pa ima za posledico tudi nevarnost rušenja hiše in ogroženost človeških življenj, kar je zgolj še vprašanje časa. Zatrjuje, da je sodišče z izpodbijano sodbo kršilo temeljne zakonske predpostavke SPZ in Ustavo RS. V pritožbi citira odločbe Ustavnega sodišča v zvezi z zaščito človekovih pravic, predvsem pravice do življenja. Opozarja, da gre za absolutno pravico, zaradi katere mora sodišče tudi v konkretnem primeru tehtati dve medsebojni človekovi pravici tako, da daje pravici do življenja prednost. Verjetno rušenje stanovanjske hiše z verjetnimi smrtnimi posledicami ljudi, ki bi bili v času sesutja brežine v hiši, je očitno gotovo bodoče dejstvo. V nadaljevanju pritožbe navaja, da sodišče v ponovnem postopku ni postopalo po navodilih prejšnje razveljavitvene odločbe višjega sodišča, ki je poudarilo, da je potrebno najprej ugotoviti, ali imata toženca dejansko možnost uporabljati nadomestno pot, nato pa opraviti tehtanje med interesi obeh lastnikov gospodujočih nepremičnin, da novo pot ne uporabljata in interesi lastnika služečega zemljišča, ki mu grozi zdrs terena. Sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 576/2013, v kateri je bilo navedeno, da pri ukinitvi stvarne služnosti ni odločilen ekonomski interes lastnika gospodujočega zemljišča in da je v primeru, ko služnostni upravičenec svojo pravico zlorablja, to mogoče upoštevati kot razlog za ukinitev služnosti. Varstvo lastnika služečega zemljišča je utemeljeno, če lastnik tega zemljišča kljub potrebni skrbnosti pri uveljavljanju pravnega varstva ne bo mogel uspešno zavarovati svojih osebnih in premoženjskih pravic pred protipravnimi ravnanji lastnika gospodujočega zemljišča. Prvostopenjsko sodišče tudi ni upoštevalo stališča višjega sodišča, da vzdrževanje služeče stvari predstavlja breme obeh tožencev in tožnika in da to vprašanje do sedaj ni bilo predmet obravnavanja. Toženca zlorabljata pravico uporabe služnostne poti, saj ta zanju predstavlja tudi obvezo. Primarni dolžnik za vzdrževanje zemljišča je lastnik gospodujoče nepremičnine, lastnik služečega zemljišča pa je lahko lastniku gospodujočega zemljišča odgovoren le v sorazmernem delu. Toženca za vzdrževanje poti nista napravila ničesar, ne glede na objektivno nevarnost zdrsa. Pot uporabljata, kot jima ustreza in posledice prepuščata času. V drugi odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 770/2014 je bilo odločeno, da služnosti pešpoti ni mogoče obdržati v veljavi, ker pomeni močnejši poseg v lastninsko pravico služeče nepremičnine, kot je korist gospodujoče nepremičnine, katere lastnik je zlorabljal to pravico. V konkretni zadevi svojo pravico zlorabljata tudi toženca, saj kljub objektivni nevarnosti zdrsa terena ne napravita ničesar. S takšnim ravnanjem protipravno ogrožata tudi tožnikovo stanovanjsko hišo in življenja stanovalcev v njej. Način izkoriščanja poti z zlorabo pravic nedopustno posega v tožnikovo lastninsko pravico. Jasno je, da imata toženca možnost uporabe druge poti, ne le eno, kar je znano tudi prvostopenjskemu sodišču, ki je vodilo spor glede druge dostopne poti, ki privede tudi do nepremičnin tožencev. Predmetno služnost skušata obdržati v veljavi zgolj zaradi škodovanja tožniku. Sklicuje se še na odločbo VSL I Cp 710/2016, ki obravnava primer, ko je bila služnostna pot še zmeraj v korist gospodujoče nepremičnine, vendar je ni kazalo obdržati v veljavi, ker je pomenila močnejši poseg v lastninsko pravico služeče nepremičnine, kot je bila korist gospodujoče nepremičnine. Iz komentarja SPZ izhaja, da je dejstvo, da gospodujoča nepremičnina kasneje pridobi svojo lastno zvezo s cestnim omrežjem, lahko okoliščina, ki pomeni bistveno spremembo v primerjavi s časom nastanka služnosti. Noben razumen človek ne bi dovolil voženj mimo vogala hiše, če bi vedel, da mu grozi rušitev hiše. Vsekakor imata toženca možnost uporabljati druge primerne poti. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je v dopisu z dne 17.3.2017 navedel, da namerava prodati parcelo 803/1 in da bo do prodaje navedene nepremičnine dovolil uporabo te nepremičnine kot nadomestne poti za nepremičnine, last obeh tožencev. O. K. pa je že 9.6.2015 izrazila namero po odkupu nepremičnine za potrebe dostopne poti do parcel s krajevnim imenom B.. Če bi navedeno zemljišče kupil nekdo drug, pa bi lahko toženca lahko uspela s predlogom za določitev nujne poti, saj morajo imeti njune nepremičnine dostopno pot. Vsekakor pa nujno potrebujeta pot le za ekonomsko rabo kmetijskih zemljišč, kar ne more pretehtati napram interesu tožnika po ohranitvi njegove hiše in po ohranitvi človeških življenj. Sodišče je ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca P., da se je stanje služečega zemljišča v primerjavi s stanjem v času ustanovitve služnosti spremenilo, da je le vprašanje časa, kdaj bo prišlo do porušitve ceste in jugovzhodnega dela hiše, zatem pa je ugotovilo tudi, da do sanacije sporne poti, kot jo je predvidel izvedenec, ni prišlo.

3. Toženca sta po pooblaščencu podala odgovor na pritožbo, v katerem opozarjata, na protislovne navedbe v pritožbi, saj se najprej trdi, da naj bi šlo za verjetno rušenje hiše z verjetnimi smrtnimi posledicami, nato pa, da gre to šteti kot gotovo bodoče dejstvo. Opozarjata na vsebino izvedeniškega mnenja, iz katerega izhaja, da je neurejeno in nevzdrževano površinsko odvodnjavanje ceste razlog za njeno slabo stanje ter da prekomerno razmakanje cestne podlage in dinamični vplivi prometne obtežbe ogrožajo njeno stabilnost in varnost hiše. Izvedenec je zapisal tudi, da pri takšnih strižnih karakteristikah cesta ne bi bila varna pred porušitvijo, tudi če se je ne bi obremenjevalo z nobeno prometno obtežbo. V dopolnitvi izvedeniškega mnenja pa je izvedenec zapisal, da na terenu ni videti, da bi bil objekt ob izpostavljenem mestu kakorkoli oslabljen in da so razmere na terenu takšne, da realno ni pričakovati hipne porušitve brežine, razen če bi se na primer ob izredni vremenski ujmi sočasno zgodila tudi izredna obremenitev ceste. Zaslišan je povedal, da podatkov o tem, da bi se sporna brežina in pot nad brežino posedala, nima, saj bi bilo potrebno opraviti opazovanje in ustrezne meritve. Prav tako je dejal, da ugiba, koliko je brežina preperela in še, da če drži njegovo sklepanje glede preperine, je ogrožena le pot, ne pa hiša. Jasno je, da je postavljeni izvedenec dejal, da za meritve ni usposobljen, temveč bi bilo potrebno angažirati druge organe. Poleg tega je spreminjal svoja stališča glede tega, kakšna prometna obremenitev bi ogrozila nepremičnino. Pritožba opozarja še, da niti jeseni 2014, niti 2015, niti 2016 v času katastrofalnih poplav na spornem območju ni prišlo do zdrsa terena. Priča D. B. o statični stabilnosti sporne poti ni vedel povedati ničesar, priči D. J. in B. U.j prav tako ne, medtem ko je A. U., ki je lastnik zemljišča pod sporno brežino, povedal, da je stanje vedno enako in da se trd lapor le malo kruši, da pa se ne poseda. Opozarjata še na izpovedbe ostalih prič, ki so potrdile uporabo poti in to, da je tožnik ob prenovi svoje hiše uporabljal težko gradbeno mehanizacijo. V nadaljevanju opozarjata na določbe SPZ o prenehanju služnosti in navajata, da v obravnavani zadevi razlogov za prenehanje služnosti ni, saj pot, ki naj bi jo uredila občina, sploh ni urejena, alternativna pot, ki jo omenja tožnik, je od obstoječe poti daljša za okoli 110 metrov in je povsem makadamska, medtem ko je sporna pot v največji strmini (do 1/4 ) tudi asfaltirana. Alternativna pot nima ustreznega odvodnjavanja in ni primerno utrjena za normalno uporabo. V primeru močnejšega dežja je neprimerna za vožnjo. Ima dva ostra ovinka, kar je z daljšimi kmetijskimi vozili težko prevoziti. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov tožencema ni dal nobene podlage za brezplačno in nemoteno uporabo te poti. Navajata še, da je zadeva primerljiva z zadevo II Ips 2/99. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Možnost uporabe druge poti, ki naj bi jo imela toženca za dostop in dovoz do gospodujočih nepremičnin, bi lahko predstavljala v zadevi takšne spremenjene okoliščine, zaradi katerih sporne služnosti ne bi kazalo vzdržati v veljavi, vendar se ta možnost ni izkazala kot pravno urejena, oziroma ne daje tožencema takšnih upravičenj, kot jima jo zagotavlja obstoječa služnost. V zdajšnji fazi postopka je bila kot morebitna ustrezna pot obravnavana le še tista, ki naj bi v naravi potekala po parceli št. 803/4 k.o. ... in s katero upravlja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (in ki je nastala iz bivše parcele št. 803/1). Glede drugih dveh poti, na katere se v pritožbi (nekonkretizirano) sklicuje tožnik, je bilo namreč že ugotovljeno, da t.i. "alternativna pot" deloma poteka po parcelah v zasebni lasti in toženca dovoljenja za njeno uporabo nimata, pot po parceli št. 2394 pa uporabljajo lastniki za dostop do drugih nepremičnin in po njej ni možen dostop do višje ležečih parcel (razlogi v točkah 8 in 9 sklepa I Cp 54/2014 z dne 2.7.2014).

6. V poštev bi zato lahko prišla kvečjemu možnost uporabe poti po parceli št. 803/4. Dovoljenje, ki ga je za uporabo poti dal Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, pritožnik ne povzema v celoti, izpustil je to, da je soupravljalec parcele družba Slovenski državni gozdovi, ki bo morala pri prodaji (in bi morala tudi pri izdaji dovoljenja) sodelovati. Očitno pa se tudi sam pritožnik, kot je mogoče sklepati na podlagi njegove pritožbe, zaveda, da niti izid prodajnega postopka ni povsem zanesljiv. Ta pot torej tožencema ne zagotavlja enake pravne varnosti, kot jima jo služnost, katere obstoj je bil ugotovljen v tem postopku.

7. Tudi v preostalem delu pritožba ni utemeljena. Pritožbeni trditvi, da je tožnik ujetnik dejanskih razmer in da lahko le še nemočno čaka na sesutje brežine, ni mogoče pritrditi. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da pot poteka po trasi nad brežino, katere stabilnost je ogrožena po eni strani zaradi obremenjevanja z različnimi težkimi vozili in strojno mehanizacijo, po drugi strani pa tudi zaradi neurejenega odvodnjavanja. Nevarnost zdrsa terena je nastopila kot posledica izvrševanja služnosti in nevzdrževanja poti, zaradi česar je potrebno, kot je sodišče ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja, izvesti ustrezno sanacijo brežine oz. stabilizacijo pobočja. Očitno je šlo za kontinuiran proces vse odkar se služnost izvršuje, in "spremenjene okoliščine", na podlagi katerih je tožnik utemeljeval zahtevek za prenehanje služnosti, niso posledica ničesar drugega kot dolgoletnega izvrševanja služnosti po flišnatem zemljišču in posledica zlivanja meteornih vod na pot. 8. Na podlagi 219. člena SPZ krije, ko je potrebno za izvrševanje stvarne služnosti kakšno dejanje, stroške takega dejanja ali vzdrževanja lastnik gospodujoče stvari oziroma se v primeru, če je uporaba tudi v korist služeče nepremičnine, breme vzdrževanja porazdeli med oba lastnika v sorazmerju s koristjo, ki jo imata. Tožnik, ki pot tudi sam uporablja, ni zatrjeval svojih konkretnih zahtev do tožencev, naj vnaprej zagotovita določen prispevek za izvedbo sanacije in da naj bi toženca tak prispevek odklonila, kar bi lahko zaradi kompleksne, stroškovno zahtevne sanacije, ki ji sam (vnaprej) ne bi mogel biti kos, eventuelno lahko vodila k utemeljenosti zahtevka za prenehanje služnosti. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi toženca svojo pravico zlorabljala in tudi pritožba v tem smislu ni konkretna, temveč se nanjo sklicuje deloma posplošeno, deloma pa je (v zvezi z možnostjo uporabe druge poti) neutemeljena. Zato je tudi neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na več zadev drugih sodišč, v katerih so bili obravnavani primeri, ko je služnostni upravičenec svojo pravico zlorabljal. Zavajajoče so tudi pritožbene trditve o življenjski ogroženosti tožnikove družine in poziv, naj sodišče v zadevi pri tehtanju dveh medsebojnih pravic da prednost tožnikovi pravici do življenja, ki naj bi bilo ogroženo zaradi statične ogroženosti hiše, katere jugovzhodni del bi se utegnil zrušiti v primeru zdrsa poti. Stanje zadeve namreč, kot izhaja iz gornje obrazložitve, ne narekuje potrebe po tem tehtanju, glede na to, da je mogoče pot ustrezno sanirati. Nenazadnje pa je izvedenec svoje pisno izvedeniško mnenje o ogroženosti hiše pri zaslišanju relativiziral s pojasnilom, da je ob predpostavki, da preperina na terenu znaša (le) dva metra, ogrožena le pot, ne pa tudi hiša, kateri razen razpok ne grozi drugo (listovna številka 276/2 spisa), torej podobno kot izvedenka T., ki je sodelovala pri ogledu sodišča (l. št. 140 spisa). Ni pa zanemariti tudi dejstva, da je od izvedenskega mnenja poteklo skoraj pet let in da tožnik v tem obdobju razen vztrajanja pri ukinitvi služnosti drugih aktivnosti za ohranjanje oziroma sanacijo terena ni zatrjeval. 9. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko tudi pri njenem uradnem preizkusu ni ugotovilo nepravilnosti, na katere mora po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

10. Ker tožnik s svojo pritožbo ni uspel, je tožencema dolžan povrniti njune stroške pritožbenega postopka. V zadevi je bil sporen le še zahtevek na prenehanje služnosti, ki je bil s strani tožeče stranke ovrednoten na 2 x 3.000,00 EUR, kar pomeni po odvetniški tarifi 3210 količnik 1,6 oziroma 393,06 EUR. Če se temu prištejejo še materialni stroški 20,00 EUR in 22 % DDV, to pomeni skupaj 504,60 EUR stroškov pritožbenega postopka.