Jedro

Pri pravnomočnih sodnih odločbah zakon razlikuje med odločbami, s katerimi je bil kazenski postopek neposredno končan in tistimi/drugimi, pri katerih je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Razlika je pomembna in se odraža tudi pri preizkusu Vrhovnega sodišča, ki je v primeru drugih pravnomočnih sodnih odločb, zaradi navedenega pomena odločitve o pravnem vprašanju sodišča širši in posledično strožji za vložnika zahteve, ki mora pravno vprašanje ustrezno oblikovati (artikulirati) ter nato še obrazložiti prispevek odločitve k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 700,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom IV Ks 16278/2010 z dne 23. 5. 2022 po prvem odstavku 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zavrglo zahtevo obsojenca A. A. za obnovo kazenskega postopka ter mu po 98.a členi v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP naložilo, da mora povrniti stroške kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Kp 16278/2010 z dne 21. 3. 2023 zavrnilo obsojenčevo pritožbo ter mu naložilo, da mora plačati sodno takso v višini 360,00 EUR.

3. Obsojenec je zoper sklep višjega sodišča in prvostopenjski sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev ustavno in konvencijsko zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, da napadena sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter da po četrtem odstavku 423. člena ZKP odredi prekinitev izvršitve pravnomočnih sodb Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 16278/2010 in IV Ks 16278/2010. 4. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec. V odgovoru meni, da zahteva ni utemeljena, ker se po vsebini v pretežni meri nanaša na pravnomočno končan kazenski postopek in vložnik ponuja zgolj drugačno presojo dejstev ter dokazov kot izhajajo iz pravnomočne sodbe II K 16278/2010, v ostalem pa ne odpira pomembnih pravnih vprašanj.

5. Obsojenec se je na odgovor odzval z vlogo, v kateri vztraja pri zatrjevanju kršitev, ki v postopku z rednimi in izrednimi sredstvi niso bile ugotovljene in o katerih Vrhovno sodišče še ni odločalo, hkrati pa ocenjuje, da so v zahtevi odprta pomembna pravna vprašanja.

B.

6. Pogoji za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti so določeni v 420. členu ZKP in se v splošnem delijo glede na pravnomočno sodno odločbo zoper katero sme biti zahteva vložena ter primere kršitev, ki smejo biti v zahtevi uveljavljane. Pri pravnomočnih sodnih odločbah zakon razlikuje med odločbami, s katerimi je bil kazenski postopek neposredno končan in tistimi/drugimi, pri katerih je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Razlika je pomembna in se odraža tudi pri preizkusu Vrhovnega sodišča, ki je v primeru drugih pravnomočnih sodnih odločb, zaradi navedenega pomena odločitve o pravnem vprašanju sodišča širši in posledično strožji za vložnika zahteve, ki mora pravno vprašanje ustrezno oblikovati (artikulirati) ter nato še obrazložiti prispevek odločitve k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse.

7. V obravnavani zadevi je vložena zahteva za varstvo zakonitosti zoper takšno, drugo sodno odločbo. To je storjeno navidez, saj se v zahtevi uveljavljeni primeri kršitev kazenskega zakona, določb kazenskega postopka ter konvencijskih in ustavnih pravic, po njeni obrazložitvi skoraj v celoti nanašajo na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Kp 16278/2010 z dne 4. 10. 2020 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 16278/2010 z dne 27. 1. 2020, glede katerih je bilo po razumljivih razlogih pravnomočnega sklepa že odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 16278/2020 z dne 16. 9. 2021. Izjema od ugotovljenega je del obrazložitve zahteve, v katerem vložnik navaja, da bi morala biti višja sodnica Lea Habjanič v zadevi izločena, saj je sodila v povezani zadevi V K 4920/2013, v kateri ji je bila očitana pristranskost v preiskavi in v postopku s pritožbo ter da zato niti sedaj kot članica senata, ki je odločal o pritožbi zoper prvostopenjski sklep, pri sojenju ne bi smela sodelovati. Po vložniku sta v tem delu podana sum in očitek okuženosti ter sum in očitek pristranskosti po 4. in 6. točki 39. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.

B.-1

8. Če je s povzeto obrazložitvijo merjeno na dopustnost sodnikovega sojenja v primerih prepletenih kaznivih dejanj, ki niso obravnavana v eni zadevi, temveč v dveh ali več ločenih zadevah, je treba najprej opozoriti, da je pri sodnikovi izločitvi po 4. tč. prvega odstavka 39. člena ZKP zahtevana ista kazenska zadeva. To je lahko v danem primeru zgolj zadeva po podani zahtevi za obnovo kazenskega postopka in se nanaša na sodnikovo sodelovanje v zadevi kot tožilca, zagovornika, zakonitega zastopnika ali pooblaščenca oškodovanca, ali pa če je bil v tej zadevi zaslišan kot priča ali kot izvedenec. Da bi višja sodnica Lea Habjanič pred odločitvijo o vložnikovi pritožbi zoper navedeni prvostopenjski sklep nastopila v kateri od naštetih procesnih vlog, Vrhovno sodišče v povzeti obrazložitvi zahteve ni zasledilo, glede zatrjevanega dvoma v sodničino nepristranskost, kot odklonitvenega razloga po 6. tč. prvega odstavka 39. člena ZKP, pa je po analogni uporabi tretjega odstavka 423. člena ZKP pregledalo spis v zadevi V K 4920/2013, ki bi naj bila po obrazložitvi v zahtevi z obravnavano zadevo povezana. Ugotovilo je, da je v tej zadevi imenovana višja sodnica odločala le v senatu, ki je s sklepom II Ks 4920/2013 z dne 26.9.2014 zavrnil pritožbo vložnikovega zagovornika zoper sklep o preiskavi za kazniva dejanja, ki so bila storjena pet ali več let po storitvi kaznivih dejanj, za katera je bil vložnik pravnomočno obsojen in v zvezi s katerimi je sedaj v obravnavani zadevi zahteval obnovo kazenskega postopka. Pri takšnem stanju stvari, ko kazniva dejanja iz obeh zadev niso bila storjena v istem časovnem obdobju niti v obdobjih, ki bi si kontinuirano sledila, prepletenost kaznivih dejanj kot podlaga za zatrjevano povezanost med zadevami ne more biti podana, druge okoliščine, ki bi povezavo utemeljevale, pa v obrazložitvi zahteve niso navedene.

C.

9. Ker zahteva za varstvo zakonitosti v pretežnem delu ni v zvezi predmetom pravnomočne sodne odločbe in ker v preostalem neutemeljeno uveljavlja posredno zatrjevane druge kršitve določb kazenskega postopka iz 3. tč. prvega odstavka 420. člena ZKP, jo je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. čelna ZKP zavrnilo.

10. Odločba o obsojenčevi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter na petem odstavku 3. člena in 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Višina sodne takse je bila določena po tar. št. 7115 in 7152 Taksne tarife ZST-1. Obsojenec je po podatkih prvostopenjske sodbe brez preživninskih obveznosti ter solastnik nepremičnin.

11. Odločitev je bila sprejeta soglasno.