Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče pravilno presodilo, da bi morala toženka dodatno preveriti oziroma dobiti zagotovilo, da bo tožnikoma v primeru vrnitve na Portugalsko zagotovljena ustrezna nastanitev in ustrezna obravnava njunih prošenj za mednarodno zaščito, saj je iz velikega števila informacij, ki so bile zbrane v upravnem postopku, razvidno, da obstaja bojazen, da bi v primeru vrnitve tožnikov na Portugalsko obstajalo tveganje za kršitev njune pravice iz 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Izrek

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2004/2024-14 z dne 22. 11. 2024, se zavrne in se navedena točka izreka sodbe in sklepa potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odpravilo sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2234/2024/20 (121-11) z dne 5. 11. 2024, s katerim je to združilo upravni zadevi obeh tožnikov in zavrglo njuni prošnji za mednarodno zaščito zaradi predaje Portugalski republiki, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III,¹ odgovorna država članica za obravnavanje njunih prošenj za mednarodno zaščito, in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Ugodilo je tudi zahtevi za izdajo začasne odredbe, v kateri je bil predlagan odlog izvršitve sklepa toženke do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

2.Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa izhaja, da je Upravno sodišče štelo, da bi morala toženka dodatno preveriti oziroma dobiti zagotovilo, da bo tožnikoma v primeru vrnitve na Portugalsko zagotovljena ustrezna nastanitev in ustrezna obravnava njunih prošenj za mednarodno zaščito, ker je iz velikega števila informacij, ki so bile zbrane v upravnem postopku, razvidno, da obstaja bojazen, da bi v primeru vrnitve tožnikov na Portugalsko obstajalo tveganje za kršitev njune pravice iz 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU).

3.Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper I. točko izreka navedene sodbe in sklepa vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi pritožničin sklep, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da ni mogoče, tako kot to nekritično zaključuje Upravno sodišče, zgolj na podlagi različnih člankov, ne da bi te informacije kot relevantne za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti prepoznala kakšna od pomembnih mednarodnih institucij ali da bi bila glede tega izdana kakšna sodba, ugotoviti obstoj domneve o sistemskih pomanjkljivosti na Portugalskem in da to predstavlja veliko mero negotovosti za tožnika.

4.Tožnika v odgovoru na pritožbo pritrjujeta odločitvi in razlogom Upravnega sodišča. Menita, da sta bila izpostavljena življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje, razmere glede nastanitve so bile katastrofalne, nista prejela nobenih informacij glede postopka, v primeru vrnitve na Portugalsko pa jima grozi, da bi ostala brez vsega, brez strehe nad glavo, dokumentov, dela in brez vseh pravic. Opozarjata na nedopustne pritožbene novote glede šele v pritožbi predloženih informacij, ki se nanašajo na članek Agencije za vključevanje, migracije in azil (v nadaljevanju AIMA) in statistične podatke European Union Agency for Asylum (v nadaljevanju EUAA). Predlagata, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine EU, Konvencije o statusu beguncev, podpisane v Ženevi 28. julija 1951, in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Ta domneva pa je izpodbojna.²

7.Vendar pa je Vrhovno sodišče že večkrat potrdilo, med drugim tudi v sodbi I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022, na katero se sklicuje tudi pritožnica, da je domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, izpodbojna,³ in da je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pri tem je izpostavilo stališče SEU,⁴ da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine; SEU je poudarilo, da lahko ti podatki izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.⁵

8.Za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine EU, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov in ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.⁶

9.Upoštevaje ta izhodišča (torej pravilno uporabo materialnega prava) je po presoji Vrhovnega sodišča Upravno sodišče pravilno presodilo, da bi morala toženka dodatno preveriti oziroma dobiti zagotovilo, da bo tožnikoma v primeru vrnitve na Portugalsko zagotovljena ustrezna nastanitev in ustrezna obravnava njunih prošenj za mednarodno zaščito, saj je iz velikega števila informacij, ki so bile zbrane v upravnem postopku, razvidno, da obstaja bojazen, da bi v primeru vrnitve tožnikov na Portugalsko obstajalo tveganje za kršitev njune pravice iz 4. člena Listine EU.

10.Pritožnica sicer meni, da ni mogoče zgolj na podlagi različnih člankov, ne da bi te informacije kot relevantne za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti prepoznala kakšna od pomembnih mednarodnih institucij ali da bi bila glede tega izdana kakšna sodba, ugotoviti obstoj domneve o sistemskih pomanjkljivosti na Portugalskem in negotovosti za tožnika. Navaja tudi, da so navedbe tožnikov povezane s priznano začasno zaščito, nikakršnih izkušenj pa nista imela z azilnim sistemom na Portugalskem, saj tam za mednarodno zaščito nista nikoli zaprosila.

11.Vendar pa Upravno sodišče v obravnavani zadevi tožbi ni ugodilo zaradi ugotovljene domneve o sistemskih pomanjkljivosti na Portugalskem, kot to zmotno meni pritožnica, temveč zato, ker pritožnica kljub številnim informacijam o težavah Portugalske na področju mednarodne zaščite, ni preverila zatrjevanega obstoja sistemskih pomanjkljivosti glede ustreznosti nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito in obravnave njihovih prošenj. Pritožnici je torej očitalo, da zatrjevanih dejstev o težavah prosilcev za mednarodno zaščito, zlasti glede pogojev za sprejem, ni ustrezno preverjalo.

12.Ta očitek pa je oprlo ne le na povzete informacije iz številnih člankov in prispevkov iz časopisov ter intervjuja s portugalskim ministrom, temveč tudi na informacije iz poročila Asylum Information Database (v nadaljevanju AIDA), ki ga je pridobila pritožnica sama (27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V zvezi s slednjimi je pojasnilo, da je iz njih razvidno, da je Portugalski svet za begunce sprejel usklajena poročila o težavah z zagotavljanjem nastanitev, s katerimi se soočajo prosilci za azil in begunci. Te informacije torej ne zanikajo težav migrantov, ki čakajo na ureditev statusa, kot jih opisujejo navedeni članki. Zato je zmotno pritožničino stališče, da Upravno sodišče za svojo presojo ni imelo nobene podlage v dejanskem stanju.

13.Take informacije namreč terjajo dodatno preverjanje posodobljenih podatkov o tamkajšnjih razmerah, kar bi bila pritožnica dolžna storiti glede na povzeta stališča Vrhovnega sodišča in SEU. Glede na pritožbene navedbe Vrhovno sodišče pojasnjuje še, da Upravno sodišče z izpodbijano sodbo pritožnici ni naložilo, da "mora" dobiti zagotovilo, da bo tožnikoma v primeru vrnitve na Portugalsko zagotovljena ustrezna nastanitev in ustrezna obravnava njunih prošenj za mednarodno zaščito. Že iz samega besedila napotka "da mora toženka dodatno preveriti oziroma dobiti zagotovilo", je mogoče razbrati, da napotek sledi prej citirani sodni praksi SEU (glej 7. točko obrazložitve te sodbe), tj. da mora pritožnica najprej preveriti stanje na Portugalskem, nato pa, če se bo glede na zbrane informacije izkazalo, da je to potrebno, pridobiti tudi navedeno zagotovilo, tj. v primeru, če po zbranih podatkih nevarnosti ne bo mogla izključiti.

14.Na drugačno presojo pa ne morejo vplivati ne pritožbeno sklicevanje na statistične podatke EUAA (objavljene dne 13. 9. 2024) ne trditve o odsotnosti relevantnih informacij organov EU, ESČP, UNHCR, mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, sodne odločbe odreditvene države ter odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da v azilnem sistemu na Portugalskem obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ki bi preprečevale izvajanje predaj.

15.Kot pravilno opozarjata že tožnika, gre pri teh navedbah in dokazih za pritožbene novote (prvi odstavek 74. člena ZUS-1), ki jih Vrhovno sodišče ne more upoštevati, saj pritožnica ni pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni navedla že pred izdajo izpodbijane sodbe. Enako so prepozne šele v pritožbi navajane in predložene informacije, pridobljene na podlagi članka z naslovom "AIMA obravnava 400.000 zaostankov pri prošnjah za prebivanje in zavrne več kot 100.000", z dne 5. 12. 2024, saj tudi za te pritožnica ni pojasnila, zakaj jih ni navedla in predložila že prej.

16.Nemožnost uveljavljanja pritožbenih novot v tem upravnem sporu pa seveda ne pomeni, da pritožnica teh ugotovitev ne bi mogla upoštevati v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča (seveda po ponovno izvedenem dokaznem postopku ob sodelovanju strank tega postopka). Nenazadnje je Upravno sodišče tožbi ugodilo prav zaradi nezadostno raziskanega dejanskega stanja.

17.Iz navedenih razlogov in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Sodba Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo, 80. - 84. točka obrazložitve.

3Izpodbiti jo je mogoče na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, to je v primeru utemeljene domneve, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi za prosilca lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, oziroma, kot je poudarilo Sodišče EU (v nadaljevanju SEU) v zadevi Jawo (87. točka obrazložitve), v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen takšni nevarnosti.

4Združena zadeva Aranyosi in Căldăraru proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C- 659/15) z dne 5. 4. 2016, ki se nanaša na predajo osebe v drugo državo članico na podlagi evropskega naloga za prijetje.

5Tako npr. sodba SEU v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17 (Bashar Ibrahim in drugi proti Zvezni Republiki Nemčiji, Zvezna Republika Nemčija proti Tausu Magamadovu) z dne 19. 3. 2019.

6Sodba SEU C-392/22 z dne 29. 2. 2024, 76. - 78. točka obrazložitve.

Mednarodne Pogodbe

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) - člen 4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.