Jedro

Iz tako velikega števila informacij, ki so bile zbrane v upravnem postopku, razvidno, da obstaja bojazen, da bi v primeru vrnitve tožnikov na Portugalsko obstajalo tveganje za kršitev njune pravice iz 4. člena Listine EU, bi morala po mnenju sodišča tožena stranka dodatno preveriti oziroma dobiti zagotovilo, da bo tožnikoma v primeru vrnitve na Portugalsko zagotovljena ustrezna nastanitev in ustrezna obravnava njunih prošenj za mednarodno zaščito.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2234/2024/20 (121-11) z dne 5. 11. 2024 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II.Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2234/2024/20 (121-11) z dne 5. 11. 2024 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom združila upravni zadevi obeh tožnikov v en postopek in odločila, da se njuni prošnji za priznanje mednarodne zaščite zavržeta. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njunih prošenj, saj bosta predana Portugalski republiki, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njune prošnje za mednarodno zaščito. Hkrati je bilo še odločeno, da se predaja tožnikov izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od 18. 7. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če tožnika samovoljno zapustita azilni dom ali njegovo izpostavo oziroma drug kraj bivanja, ki jima je bil določen.

2.V obrazložitvi sklepa je pojasnjeno, zakaj sta bila oba postopka združena v en postopek. Nadalje je navedeno, da je na podlagi prstnih odtisov tožnikov iz Centralne evidence EURODAC tožena stranka pridobila podatek, da tožnika v evidenco še nista bila vnesena. Upoštevajoč dokazila o pridobitvi začasne zaščite v Portugalski republiki pa je tožena stranka pristojnemu organu Portugalske za tožnika skladno z določili 12. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnih obrazcev za določitev države članice, odgovorne za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito. Za tožnico je potrdilo o dovoljenju za prebivanje na podlagi začasne zaščite že poteklo in je na podlagi četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe Portugalska sprejela odgovornost za obravnavo njene prošnje. Za tožnika je potrdilo o dovoljenju za prebivanje na podlagi začasne zaščite še veljavno in je v skladu s prvim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe za obravnavo njegove prošnje odgovorna Portugalska. Tožena stranka je 18. 7. 2024 prejela odgovor, da Portugalska sprejema odgovornost za obravnavo tožnikov.

3.Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 12. člena Dublinske uredbe. V prvem odstavku 12. člena Dublinske uredbe je določeno, da kadar prosilec poseduje veljavni dokument za prebivanje za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, je odgovorna država članica, ki je dokument izdala. V četrtem odstavku istega člena pa je določeno, da kadar prosilec poseduje enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, in še ni zapustil ozemelj držav članic, je odgovorna država članica, v kateri je vložena prošnja za mednarodno zaščito.

4.V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka podrobno povzema, kaj sta tožnika povedala na osebnih razgovorih.

5.Tožnica je v postopek predložila 17 različnih gradiv, za katera meni, da so za ta postopek pomembna. Tožena stranka je po preučitvi dokumentacije in zapisnikov o osebnem razgovoru ugotovila, da se tožnika ne želita vrniti na Portugalsko. Najprej tožena stranka izpostavlja, da tožnika s sistemom mednarodne zaščite na Portugalskem dejansko nimata nikakršnih izkušenj. Njuno bivanje je bilo urejeno na podlagi Direktive Sveta Evropske unije 2001/55/ES z dne 20. 7. 2001 ter morebitne nacionalne zakonodaje, ki jo je Portugalska sprejela v ta namen. Tožnika sta bila deležna drugačnega postopka odločanja in uživata drugačne pravice, kot pa bi jih kot prosilca za mednarodno zaščito. Tudi v Republiki Sloveniji je postopek odločanja o začasni zaščiti različen od postopka, na podlagi katerega se odloča o mednarodni zaščiti. Tožnikoma je bila nudena začasna zaščita. Zaradi tega na Portugalskem ni bilo nobenega razloga, da bi ju informirali tudi o mednarodni zaščiti.

6.Po preučitvi gradiva, ki ga je predložila tožnica, je razvidno, da to praviloma ne naslavlja razmer, v katerih se ob povratku znajdejo prosilci, ki so bili na Portugalsko vrnjeni skladno z določili Dublinske uredbe. Velika večina se namreč nanaša na okoliščine, v katerih so se znašli tujci in osebe, ki so tam bivanje že uredile ali skušajo svoj status urediti na osnovi specifične nacionalne zakonodaje. V nadaljevanju obrazložitve sklepa se tožena stranka opredeljuje do posameznih gradiv. Oba tožnika je tožena stranka tudi seznanila z omenjenimi pridobljenimi informacijami, uporabljenimi v izpodbijanem sklepu, tožnika pa sta 30. 9. 2024 posredovala še njune komentarje na prejete informacije o dublinskih povratnikih na Portugalsko. Tožena stranka je tudi te komentarje in dokumentacijo preučila in poudarja, da večina gradiva ne naslavlja razmer prosilcev za mednarodno zaščito ali dublinskih povratnikov, temveč težave, s katerimi se srečujejo tujci, ki skušajo svoje bivanje urediti na drugih pravnih podlagah. Prezasedenost nastanitvenih kapacitet pa je pojav, s katerim se srečujejo vse države članice, vendar je očitno, da je težava najbolj pereča pri spontanih prihodih prosilcev. Čeprav je stanovanjska problematika predvsem v večjih mestih in med migrantsko populacijo na Portugalskem pereča, so razmere podobne tudi v Republiki Sloveniji in to še ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema oziroma v postopkih mednarodne zaščite, zaradi katerih vrnitev tožnikov na Portugalsko ne bi bila mogoča. Res se agencija AIMA, ki je nasledila SEF, srečuje z vrsto težav. Iz nobenega vira pa ni razvidno, da bi te težave prizadele prosilce za mednarodno zaščite, oteževale možnost za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, nastanitev ali sprejem ustrezne odločitve. Tožena stranka se je odločila, da pristojnosti za obravnavo prošenj tožnikov ne bo prevzela, saj je za njuno obravnavo potrdila pristojnost Portugalska. Tožnika nista podala kakšnih konkretnih izjav, ki bi nakazovale, da jima grozi v primeru morebitne vrnitve nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Na Portugalskem sta bivala na drugačni pravni osnovi, kot bo urejeno njuno bivanje ob morebitnem povratku. Ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bosta tožnika ob vrnitvi na Portugalsko podvržena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

7.Tožnika v tožbi izpodbijata ugotovitev tožene stranke, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bosta ob vrnitvi na Portugalsko podvržena nečloveškemu ravnanju in da tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročilo takšno ravnanje. Tožnik A. A. je pojasnil, zakaj se ne želi vrniti. Na Portugalskem ni prejel nobenih informacij glede postopka, nihče mu ni znal nič razložiti. Ni imel možnosti priti do uradne osebe in se pozanimati o svojih pravicah. Teh informacij tožnika nista našla niti na spletu. Tožnik je poudaril, da se na Portugalskem dogajajo strašne stvari na področju migracij, več kot 400.000 je nerešenih vlog. Ne želi živeti brez strehe nad glavo, ampak živeti kot človek in se vključiti v državi, česar pa ni bil deležen na Portugalskem. V Sloveniji pa je že vpisan na Fakulteto za šport ter se uči slovenskega jezika in se vključuje v slovensko družbo. Tudi tožnica B. B. je pojasnila, da se na Portugalsko ne želi vrniti. Do nje so se obnašali slabo pri obisku Urada za migracije, tam ni dobila nobene uradne informacije in prav tako ni mogoče najti stanovanja. Iz člankov, ki jih je tožnica predložila na osebnem razgovoru, izhaja, da na uradu AIMA vlada nered, financiranja ni, 400.000 vlog je nerešenih, predstavniki urada do konca leta stavkajo. Azilni domovi so prenatrpani, ljudje bivajo v šotorih v nečloveških razmerah. Če bi se vrnila na Portugalsko, ne ve, kje in kako bi tam živela.

8.Tožnika sta na osebnem razgovoru predložila številna poročila in članke, ki izkazujejo zaskrbljujoče razmere za migrante na Portugalskem. To velja tako za prosilce za mednarodno zaščito kot osebe s priznano začasno zaščito. Pri tem med drugim navajata posnetek, ki prikazuje migrante, kako šotorijo in spijo na ulicah sredi Lizbone. Šlo je za približno 100 ljudi v šotorih medtem, ko so čakali na odgovore njihovih prošenj za ureditev statusa v državi. Iz članka Enaintrideset prosilcev mednarodne zaščite se boji, da bodo morali prenočiti na ulici, pred vhodom hotela v kraju Caldas da Rainha, kjer že od srede čakajo na odgovor urada za integracijo, migracije in azil izhaja, da so prosilci za mednarodno zaščito ostali brez nastanitve in so na ulici čakali na rešitev urada AIMA glede njihove nastanitve, zaradi česar so se počutili zapuščene s strani urada, kot tudi s strani socialne službe. V članku Priseljenci brez gotove usode se naselijo v parku v Lizboni je govora med drugim tudi o prosilcih in drugih migrantih, ki poskušajo preživeti v šotorih, postavljenih na trgu v Lizboni, s čimer pa seveda za nekatere njihove osnovne potrebe ni poskrbljeno, kot sta streha nad glavo in dostop do hrane. Iz članka Prosilci mednarodne zaščite v nevzdržnih razmerah na letališču. Policija pričakuje pomoč s strani države izhaja, da zaradi pomanjkanja prostora v azilnih domovih več 10 ljudi spi na tleh v delu letališča za mednarodne lete, medtem ko čakajo na odgovor s strani Urada za integracijo, migracije in azil ter sodišč. Nadalje se v tožbi tožnika sklicujeta na intervju portugalskega ministra António Leitão Amaro: "Potrebujemo boljše in bolj urejeno migracijsko politiko. Nekatera pravila bomo zaostrili", ki govori med drugim o tem, da je zlom različnih organov po ukinitvi službe za tujce in meje povzročil, da imajo danes na Portugalskem na tisoče ljudi, ki živijo v nečloveških razmerah, da naj bi imeli 400.000 odprtih prošenj, do katerih se ni nihče opredelil, ljudi brez urejenega statusa za življenje na Portugalskem, saj država zaradi teh pravil in kolapsa institucij ni podala končne odločitve o njihovi prošnji. Govora je bilo tudi o priseljencih, ki spijo na ulicah v šotorih in o trenutnih razmerah, ki so nedostojne za ljudi, ki živijo v takšnih pogojih. Minister v intervjuju potrjuje popolno degradacijo sistema migracij, povsem sesut sistem in polom migracijske politike, pri tem pa razloge za to vidi v prejšnji vladi. Potrjuje, da so trenutne razmere nedostojne za ljudi (na primer bivanje v šotorih) in da bo za spremembe potreben čas.

9.Do vseh v postopku predloženih informacij se tožena stranka ni ustrezno opredelila oziroma jih ni pravilno ocenila. Za večino poročil je le zapisala, da se ne nanašajo neposredno na postopek mednarodne zaščite in v nobenem smislu ne prikazujejo sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema oziroma v postopku priznanja mednarodne zaščite, ter da nobeden od prispevkov v ničemer ne naslavlja razmer, v katerih se znajdejo prosilci, ki so vrnjeni na Portugalsko na podlagi Dublinske uredbe in glede na navedeno ne morejo vplivati na odločitev pristojnega organa v predmetni zadevi. Tožnika se s tem ne moreta strinjati, saj večina poročil oziroma člankov zajema tudi prosilce za mednarodno zaščito in poročila govorijo tudi o tej skupini migrantov. Na Portugalskem je celotna migracijska politika v katastrofalnem stanju, gre za degradacijo sistema in nedelovanje Urada za integracijo, migracije in azil.

10.Tudi iz poročil in informacij, ki jih je tožena stranka sama pridobila in jih v izjavo posredovala tožnikoma, izhajajo težave z neučinkovitim sistemom zagotavljanja storitev v postopku mednarodne zaščite. Iz poročila AIDA o Portugalski izhaja, da v zadnjem četrtletju leta 2023 CPR (Portugalski svet za begunce) ni mogel zagotoviti nastanitve vsem spontanim prosilcem za azil, tako kot je to omogočala prejšnja praksa, in sicer zaradi pomanjkanja dodatnih infrastrukturnih zmogljivosti, kot tudi zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, zagotovljenih v ta namen. CPR je prejel usklajena poročila o pomembnih težavah, ki v tem kontekstu vplivajo na prosilca za azil, in sicer pomanjkanje informacij, pomanjkanje dostopa do materialnih pogojev za sprejem, primeri odvzema pravice do nastanitve takoj po prejemu obvestila o negativni odločitvi. Trenutno ni vzpostavljenega rednega spremljanja sistema sprejema.

11.Na s strani tožene stranke posredovane informacije o dublinskih povratnikih v Portugalsko republiko sta tožnika podala komentarje v dopisu z dne 30. 9. 2024 in pri tem predložila nova poročila. Iz teh poročil med drugim izhaja, da se migranti težko spopadajo z zadušljivo stanovanjsko krizo na Portugalskem, kjer so izpostavljene osebe, ki si zaradi stanovanjske krize ne morejo privoščiti nastanitve in so prisiljene živeti v šotoru. Do s strani tožnikov predloženih informacij se tožena stranka ni opredelila. V sklepu jih je zgolj pavšalno zavrnila in navedla, da je iz gradiv razvidno, da se agencija AIMA res srečuje z vrsto težav, iz nobenega vira pa ni razvidno, da bi te težave kakorkoli prizadele prosilce za mednarodno zaščito, oteževale možnost vložitve prošnje za mednarodno zaščito, nastanitev ali sprejem ustrezne odločitve. Ti zaključki so nelogični in protislovni. Ni pojasnjeno, kako je tožena stranka prišla do zaključka, da opisane težave niso povezane s prosilci za mednarodno zaščito, kljub temu, da tožena stranka ugotavlja, da so težave povezane z organizacijo AIMA, ki skrbi za prosilce za mednarodno zaščito.

12.Tožnika med drugim še poudarjata, da jima je realno grozila nevarnost, da ostaneta brez strehe nad glavo in brez osnovnih človekovih pravic. Vsi z njune strani predloženi članki potrjujejo resno krizo na področju migracijske politike na Portugalskem, ki se je začela pred nekaj leti in je zdaj dosegla svoj vrhunec. Tožena stranka je večino predloženih poročil zavrgla, češ da ne naslavlja razmer, v katerih se po povratku znajdejo prosilci, ki so bili vrnjeni na Portugalsko z določili Dublinske uredbe. Vendar pa se posredovana poročila nanašajo tudi na prosilce za mednarodno zaščito, za katere se postopki prav tako vodijo pred uradom AIMA. Če pa je tožena stranka drugačnega mnenja, bi morala pridobiti zagotovila, da bo prošnja tožnikov za mednarodno zaščito obravnavana korektno. Morala bi pridobiti konkretno informacijo o stanju s prosilci za mednarodno zaščito v praksi.

13.Tožnika se ob koncu tožbe sklicujeta na več sodb (ESČP, Sodišča Evropske unije, Upravnega sodišča RS), iz katerih izhaja, kako je treba presojati nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. S tem, ko tožena stranka ni vsebinsko presojala informacij, ki sta jih v komentarju z dopisom z dne 30. 9. 2024 posredovala tožnika, in ni pridobivala dodatnih informacij o položaju prosilcev za mednarodno zaščito oziroma zagotovil, da bo prošnja tožnikov obravnavana korektno, tožnikoma ni dala možnosti, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožnika predlagata, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

14.Hkrati s tožbo vlagata tožnika tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlagata, naj sodišče zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Portugalski republiki, kjer sta že bila izpostavljena nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Če bi se to zgodilo, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, četudi bi v tem upravnem sporu uspela. V času odločanja se tožnika ne bi več nahajala na območju Republike Slovenije in bi to pomenilo, da tudi ne bi bila več pod jurisdikcijo naše države. S tem ne bi mogla več izkazovati pravnega interesa, ker bi jima z izročitvijo Portugalski republiki prenehal. To pa bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS.

15.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da iz vsebine člankov ni v ničemer mogoče sklepati, da večina od njih naslavlja razmere, v katerem se znajdejo prosilci za mednarodno zaščito ali še natančneje dublinski povratniki. Enačenje različnih razmer, v katerih se znajdejo migranti, ki imajo urejeno bivanje na podlagi različnih pravnih podlag, ne more biti osnova za odločanje v predmetni zadevi. Tožnika sta na Portugalskem bivala na podlagi zakonodaje, ki ureja vstop in bivanje na podlagi začasne zaščite. Postopek za priznanje tega statusa ureja Direktiva 2001/55/ES z dne 20. julija 2001, ki ločeno ureja postopek priznanja tega statusa in pravic, ki so jih deležni imetniki tega statusa. Nova vlada Portugalske očitno aktivno pristopa k reševanju razmer na področju migracij, ki jih je podedovala ob prevzemu oblasti. Prvi korak je bil oblikovanje nove agencije (AIMA), ki je prevzela del zadolžitve nekdanje SEF. Iz člankov, objavljenih med pripravo in po vročitvi sklepa, je razvidno, da vlada aktivno išče rešitve za zamude, ki jih predstavljajo predvsem tujci, ki želijo svoje bivanje na Portugalskem urediti na podlagi inštituta izražene namere za prebivanje. Tožena stranka se ne strinja s tem, da naj bi bili njeni zaključki nelogični in protislovni. Iz nobenega iz gradiv ni razvidno, da bi bili prosilci s strani AIMA obravnavani na način, na podlagi katerega bi lahko sklepali, da bodo izpostavljeni nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali da na Portugalskem obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Tožena stranka je pridobila konkretne podatke iz verodostojnih virov, iz katerih ni bilo mogoče razbrati, da bi bilo ravnanje z dublinskimi povratniki pomanjkljivo ali da bi težave, s katerimi se srečuje AIMA, negativno vplivale na položaj dublinskih povratnikov. Tožena stranka se je tudi v celoti opredelila do vseh navedb tožnikov ter posredovanih gradiv in aktivno sodelovala v procesu ugotavljanja dejanskega stanja v državi, odgovorni za reševanje prošenj tožnikov za mednarodno zaščito. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, posledično pa naj ne ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

16.Sodišče je v obravnavani zadevi dne 22. 11. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika in tožnico.

17.Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri tem, kar je povedal na zaslišanju pri toženi stranki. Meni, da na Portugalskem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v njihovem azilnem sistemu. Na Portugalskem so težave pri sprejemu prosilcev za mednarodno zaščito, s čimer ima lastne izkušnje, poleg tega pa o teh težavah mrgoli informacij na spletu in je to težavo izpostavil tudi predsednik vlade Portugalske. Njuno prošnjo za začasno zaščito je obravnavala organizacija SEF, ki pa se je potem preoblikovala v AIMA. Ni bila samo preoblikovana, ampak so dobili tudi drugačna pooblastila in drugače rešujejo zadeve. Ko sta prišla na Portugalsko, sta se obrnila na urad za migracije. Takoj, ko ju je sprejel sodelavec tega urada, je povedal, da se tukaj v tej pisarni ničesar ne opravi. Dal je samo sklic na spletno stran in preko spleta se lahko izpolni vlogo in jo tudi elektronsko pošlje in nato bi dobila odgovor. Ko sta ponovno prišla v organizacijo SEF, so povedali, da sta posredovala vse podatke, a ni bilo nobenega odgovora, nobenih pojasnil in je bil odgovor "enostavno čakajte". Čez približno tri do štiri mesece je žena dobila odgovor, kdaj je dobila status začasne zaščite, enak odgovor je prejel tudi sam. S temi dokumenti sta ponovno šla v organizacijo SEF, da bi povprašala, zakaj sta dobila ravno to vrsto začasne zaščite. Uradnik, ki ju je sprejel, ni vedel dati nobenega odgovora. V Sloveniji sta vložila podrobne informacije o tem, da je na Portugalskem velika stiska, da jim primanjkuje sodelavcev, strokovnjakov, uradniki oz. uslužbenci urada nenehno stavkajo in imajo več kot 400.000 zadev, o katerih še ni bilo odločeno. Prosilci, ki že imajo veljavni status in ko po poteku določenega časa potrebujejo podaljšanje tega statusa, stojijo v vrstah noči in dneve, da bi prišli do okenca. Obravnave so zelo počasne, takih so deležni vsi prosilci, ne samo za mednarodno zaščito, ampak tudi za začasno zaščito, in vsi ostali tujci, ki se poslužujejo uslug AIMA. Na spletu piše, da veliko ljudi spi prav na ulici pred AIMO, ker nimajo lastnih sredstev, da bi si plačali namestitev in živeli v ustreznih pogojih. Vse te težave sta tudi občutila na lastni koži. Najeti kakršnokoli stanovanje je skoraj nemogoče, ker najemodajalci zahtevajo varščino za več mesecev vnaprej in takega denarja ljudje enostavno nimajo. Ne želi si biti v podobni situaciji, da bi živel pod mostom oz. v šotoru, dokler bo AIMA reševala svoje težave. Na Portugalskem pa ni bil v azilnem domu.

18.Tožnica je na zaslišanju povedala, da vztraja pri tem, kar je povedala že na zaslišanju pri toženi stranki. Primarno je bil urad, pristojen za migrante, SEF in to je bila celovita organizacija, ki je kompleksno obravnavala prošnje tujcev, namestitve, pomoč ipd. Po reorganizaciji SEF in razdelitvi pooblastil, del katerih je prešel na AIMO, so se začele težave stopnjevati. Še posebej po tem, ko so na Portugalskem na letališču ubili Ukrajinca, prav v tem oddelku, ki je skrbel za migrante. Težave so nastale po reorganizaciji ker je nastalo veliko manjših uradov, kjer noben ne ve, kdo za kaj odgovarja. Na splet je pricurljala informacija, da se je Portugalska odločila za ustanovitev urada, ki se mu reče mini SEF, ki bo pomagal pri reševanju težav. Veliko uslužbencev tega SEFA je dalo odpoved, nato so zaposlili nove uradnike, ki ne vedo, kaj morajo početi. Več kot 400.000 zadev je, o katerih ni bilo odločeno. Tam vlada kaos in se je težko prebiti. Tožnica je še povedala, da nista vedela, da obstaja možnost nastanitve v azilnem domu. Ko sta prišla na urad in sta vložila dokumente, nihče ni omenil, da obstaja kakršnakoli možnost namestitve v tovrstnem centru. Sedaj je prebrala na spletu, da so ti azilni centri najmanj dvakrat preobremenjeni in Ukrajince zavračajo, če se obrnejo na te centre.

K točki I izreka:

19.Tožba je utemeljena.

20.Pravna podlaga, na podlagi katere se je tožena stranka odločila, da je odgovorna država članica za reševanje prošenj tožnikov za mednarodno zaščito Portugalska, je določilo 12. člena Dublinske uredbe. V prvem odstavku 12. člena Dublinske uredbe je določeno, da kadar prosilec poseduje veljaven dokument za prebivanje, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je dokument izdala. Tožnik je imel še veljavno potrdilo o dovoljenju za prebivanje na podlagi začasne zaščite, zaradi česar je zanj tožena stranka ugotovila, da je Portugalska odgovorna država članica za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V četrtem odstavku 12. člena Dublinske uredbe pa je določeno, da kadar prosilec poseduje enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, in če ni zapustil ozemelj držav članic, je odgovorna država članica, v kateri je vložena prošnja za mednarodno zaščito. Za tožnico, katere potrdilo o dovoljenju za prebivanje na podlagi začasne zaščite je že poteklo, je tožena stranka ugotovila, da je za obravnavo njene prošnje za mednarodno zaščito pristojna Portugalska na podlagi citiranega četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da tožnika ne oporekata citirani pravni podlagi, zaradi katere je določena kot odgovorna država članica za obravnavanje njune prošnje za mednarodno zaščito Portugalska republika, temveč se sklicujeta na to, da obstaja zadržek za njuno predajo Portugalski obstoj okoliščin iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. To določilo določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

21.V upravnem postopku so bile pridobljene številne informacije, iz katerih je po mnenju sodišča razvidno tveganje, da bi lahko tožnikoma grozila nevarnost kršitve 4. člena Listine EU, saj so med zbranimi informacijami tudi po mnenju sodišča take, ki nakazujejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki in pogoji za sprejem prosilcev.

22.Tako na primer iz dveh prispevkov iz časopisa Publico izhaja, da je pri cerkvi Nossa Senhora dos Anjos prenočevalo približno 100 ljudi v šotorih, medtem ko so čakali na odgovore na prošnje za ureditev statusa v državi.

23.V članku z naslovom "Z negotovo prihodnostjo prosilci za azil napolnijo park v Lizboni" (Imigracija, 13. april 2024) izhaja, da se je v tem mestu v zadnjih mesecih število ljudi povečalo, gre za državljane brez strehe nad glavo, kjer je izrecno omenjeno, da gre za prosilce za azil iz držav, kot so Senegal, Gvineja, Gambija in Kongo.

24.Nadalje je iz članka "Več kot trideset prosilcev bo moralo spati na ulici v kraju Caldas da Rainha" razvidno, da državljani, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, čakajo na nastanitev pred hotelom v Caldas da Rainha. Med drugim je iz tega članka razvidno, da 31 državljanov, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, tvega, da bodo prenočili na ulici pred hotelom v Caldas da Rainha, kjer čakajo na rešitev Urada za integracijo, migracije in azil. Organizacija AIMA ne odgovarja, kje in kdaj bodo nastanjeni.

25.Nadalje je iz članka "Prosilci za azil brez pogojev na letališču. PSP čaka na rešitev pristojnih" (Družba, 21. december 2023) izhaja, da od kar je PSP prevzela nadzor nad letališkimi mejami, se je število prosilcev za azil podvojilo. Ker so sprejemni centri prepolni, desetina ljudi spi na tleh v mednarodnem področju lizbonskega letališča, medtem ko čakajo na odgovor nove Agencije za azil in migracije ali sodišč. V večini primerov gre za tujce, ki jim je bil zavrnjen dostop in nato zaprosijo za azil. Ko se to zgodi, morajo še vedno čakati na letališču na odgovor AIMA.

26.Nadalje ni mogoče spregledati intervjuja portugalskega ministra Antónia Leitãoa Amara, predsednika predsedstva sveta ministrov, ki vodi področje migracij in javne uprave, ki je dejal, da je trenutno stanje na področju migracij zelo zahtevno. Povedal je, da imajo danes na Portugalskem na tisoče ljudi, ki živijo v nečloveških razmerah. Imeli naj bi 400.000 odprtih prošenj, do katerih se ni nihče opredelil, ljudi brez urejenega statusa za življenje na Portugalskem, saj država zaradi teh pravil in kolapsa institucij ni podala končne odločitve o njihovi prošnji. Vse to je zelo zaskrbljujoče. Situacija je sramotna in seveda zahteva od nove vlade nove odgovore. Celoten sistem migracij od A do Ž se je poslabšal in to se ni zgodilo samo zaradi povečanega števila prošenj, to se je zgodilo dobesedno zaradi slabih odločitev države in njene nesposobnosti, da uresniči cilje.

27.Nadalje je iz informacij o Portugalski, ki jih je pridobila tožena stranka, razvidno, da je Portugalski svet za begunce sprejel usklajena poročila o pomembnih težavah, ki v tem kontekstu vplivajo na prosilce za azil in sicer pomanjkanje informacij, pomanjkanje dostopa do materialnih pogojev za sprejem, primeri odvzema pravice do nastanitve takoj po prejemu obvestila o negativni odločitvi in pogosto nenapovedane spremembe kraja nastanitve ter pomanjkanje odziva na posebne potrebe, vključno z dostopom do zdravstvenega varstva (stran 5 poglavja "Pogoji za sprejem"). Pod točko B navedenih informacij ("Nastanitev") pa je navedeno, da se morajo prosilci za azil in begunci pri dostopu do zasebnega stanovanjskega trga pogosto zateči k prenatrpanimi ali neustreznim možnostim nastanitve.

28.Tožena stranka je sicer v sklepu glede članka, ki opisuje razmere na letališču, navedla, da gre za specifično situacijo, v kateri so se znašli tujci in da ne gre za situacijo, v kateri bi se tožnika sploh lahko znašla, nadalje, da gre pri članku, ki opisuje, kako migranti šotorijo sredi Lizbone, večinoma za take, ki čakajo na ureditev statusa, ter da je pri prosilcih v kraju Caldas de Rainha AIMA aktivno iskala rešitve za porast prošenj. Vendar pa pri vsem tem ne gre spregledati, da veliko število navedenih primerov nakazuje na obstoj domneve o sistemskih pomanjkljivostih, pri čemer je celo minister za migracije govoril o zahtevnem stanju na področju migracij, o 400.000 odprtih prošenj, do katerih se ni nihče opredelil, ljudi brez urejenega statusa za življenje na Portugalskem, o kolapsu institucij in o poslabšanju sistema migracij. Tožena stranka se je opredelila tudi do tega vira in navedla, da iz prispevka izhaja, da portugalske oblasti vsaj od junija iščejo rešitve za stisko, vendar po mnenju sodišča kljub temu vse navedeno predstavlja še vedno veliko mero negotovosti za oba tožnika v primeru vrnitve na Portugalsko.

29.Po presoji sodišča delno tudi izpovedi obeh tožnikov na sodišču kažejo na to, da obstajajo na Portugalskem številne težave na področju mednarodne zaščite. Res je sicer, da na Portugalskem tožnika nista imela statusa prosilcev za mednarodno zaščito, ampak sta imela začasno zaščito in res je tudi to, da nista bila nastanjena v azilnem domu, vendar pa iz njunih zaslišanj izhaja, da sta dovolj dobro seznanjena, s kakšnimi težavami se soočajo tako prosilci kot tudi drugi migranti na Portugalskem. Res je sicer, da so migracijskemu pritisku izpostavljene skoraj vse evropske države in da se tudi druge države Evropske unije soočajo s problemom prezasedenosti oziroma prenaseljenosti nastanitvenih kapacitet, tudi Slovenija. Vendar pa, ker je iz tako velikega števila informacij, ki so bile zbrane v upravnem postopku, razvidno, da obstaja bojazen, da bi v primeru vrnitve tožnikov na Portugalsko obstajalo tveganje za kršitev njune pravice iz 4. člena Listine EU, bi morala po mnenju sodišča tožena stranka dodatno preveriti oziroma dobiti zagotovilo, da bo tožnikoma v primeru vrnitve na Portugalsko zagotovljena ustrezna nastanitev in ustrezna obravnava njunih prošenj za mednarodno zaščito.

30.Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava in napačnega sklepa glede dejanskega stanja (2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II izreka:

31.Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

32.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

33.Tožnika v zahtevi za izdajo začasne odredbe navajata, da če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Portugalski republiki, kjer pa sta že bila izpostavljena nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Poleg tega, če bi se to zgodilo, bo to imelo zanju tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča tudi, če bi v tem upravnem sporu uspela. Sodišče glede na njune izpovedbe in glede na številne pridobljene informacije o stanju na Portugalskem meni, da je utemeljena bojazen za tveganje, da bi bila tožnika izpostavljena nevarnosti v smislu kršitve 3. člena EKČP iz razlogov, kot so bili pojasnjeni že v sodbi pod tč. I izreka, zato je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.