Jedro

Tožnik je kot edini razlog, zakaj je zapustil Kosovo, navedel ekonomske težave in v povezavi s tem ni omenil strahu pred preganjanjem ali resno škodo zaradi spora v družini.

Tožnik v tožbi ne dodaja nič takega, kar bi kazalo na to, da bi pomanjkljivost, ko tožena stranka ni poskušala izvedeti še kaj več ali bolj konkretnega od tožnika na osebnem razgovoru lahko vplivala na zakonitost odločitve oziroma da bi sodišče moralo dopolnjevati ugotovitveni postopek v upravnem sporu na glavni obravnavi. V obravnavani zadevi se nova dejstva nanašajo na informacije o stanju na Kosovu glede krvnega maščevanja, ki segajo nazaj v leto 2008, in tožnik niti ne zatrjuje, da se nanašajo na okoliščine v glavnem mestu Kosova. Druga nova okoliščina v tožbi pa je navedba, da je tožnikov brat napadel brata moža od tožnikove sestre in ga poškodoval, sestrin nekdanji mož pa se želi maščevati tožniku ali njegovemu bratu, ki je prav tako zapustil Kosovo. Informacije o krvnem maščevanju na Kosovu izpred 25 let, predložene šele v upravnem sporu, ter povsem nova okoliščina o tem, da naj bi tožnikov brat napadel moža pokojne sestre tožnika, ki se ne ujema z ničemer, kar je povedal tožnik v upravnem sporu, zaradi nerelevantnosti, nezanesljivosti, neprepričljivosti in pavšalnosti, ne vplivajo na oceno tožene stranke, da tožnik ni izkazal nobenih dejanj preganjanja oziroma groženj s strani brata pokojne sestre, kakor tudi ne nezmožnost zaščite, čeprav v situaciji, ko dejanj preganjanja ali groženj sploh niso izkazana, tudi ni treba ugotavljati, ali je država sposobna zaščititi prosilca. Izhajajoč iz specifičnih pravnih pravil na področju Skupne evropske azilne politike je za pravico do ustnega zaslišanja v sodnem postopku treba upoštevati predvsem: povezavo med sodnim postopkom in postopkom na prvi stopnji, kjer je bil opravljen osebni razgovor; da ima sodišče v spisu zapisnik oziroma dobesedni prepis osebnega razgovora, ki je pomembne element za sodišče pri izvajanju podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj; da samo v primeru, da sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, lahko odloči, da ne bo zaslišalo prosilca v okviru postopka s pravnim sredstvom, ki je bilo vloženo pri njem; v teh okoliščinah se namreč z možnostjo, da se ne opravi zaslišanje, upošteva interes držav članic in prosilcev, ki je naveden v uvodni izjavi 18 navedene direktive, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka v prvi točki izreka zavrnila prošnjo tožnika (roj. ... 1981, državljana Republike Kosovo) za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Določila je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti odločitve iz 1. točke izreka odločbe. Če oseba iz 1. točke izreka v roku iz 2. točke izreka ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se jo s teh območij odstrani. Osebi iz 1. točke izreka se določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 22. 11. 2022 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilca je pred tem dne 9. 11. 2022 obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Maribor. Imenovani je bil sprva prijet ob prihodu v Republiko Slovenijo s strani Specializirane enote za nadzor prometa na avtocesti A5 v kraju Cerkvenjak v smeri Maribora. Na policijski postaji je navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov in da je njegova ciljna država Italija.

3. Tožena stranka povzema, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je albanske narodnosti (kosovska narodnost) in muslimanske veroizpovedi, da je izvorno državo zapustil izključno zaradi boljšega življenja, da bi lahko delal. Ker so njegovi otroci ostali brez matere, je vdovec in je v zelo težki situaciji, saj mora poskrbeti zanje. Službo je na Kosovu sicer dobil in je delal, vendar je bilo plačilo zelo slabo, saj je moral plačevati najemnino. Dodal je, da bi rad poskrbel za svoja otroka.

4. Dne 6. 12. 2022 je bil opravljen osebni razgovor. V njem je dodatno navedel, da se njegova otroka nahajata pri njegovi materi, on pa je prišel v Slovenijo zaradi boljših pogojev, da bi lahko preskrbel otroka. Prvič je zapustil izvorno državo, saj je pred tem vse življenje živel na Kosovu. Njegovi ciljni državi sta bili Slovenija in Francija. Za Slovenijo je slišal, da so ljudje zelo delavni in korektni, za Francijo pa, da sprejemajo azilante. Sprva so doma nekako še zmogli, sedaj pa je že šest let stanje zelo slabo. Vedno je imel upanje, da bo našel delo in da bodo normalno živeli, ampak službe ni dobil. Delal je le priložnostna dela v gradbeništvu in montaži. Na vprašanje, ali je poizkušal iskati zaposlitev v kakem drugem kraju, je pojasnil, da ima posameznik največ možnosti za zaposlitev v Prištini, kjer je sam živel, in da vsi prihajajo v glavno mesto iskat službo. Na dodatno vprašanje uradne osebe, ali ima še kakšen drug razlog zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito, je pojasnil, da nima in da je edini razlog že povedal. V nadaljevanju je na vprašanje uradne osebe, ali je bilo njegovo življenje na Kosovu ogroženo, povedal, da je bilo ogroženo v času vojne, ker vojna ne izbira žrtev in da so bili v vojni ubiti njegovi strici. Če bi še ostal na Kosovu, bi mogoče moral zaviti na kriva pota, da bi lahko preživel, lahko pa bi imel tudi psihične težave. Znorel bi, ker bi moral živeti v nemogočih pogojih. Od Slovenije pričakuje pomoč, da bi dobil dokumente, da bi lahko živel in delal, imel normalno službo in na tak način pomagal družini.

5. Na koncu je prosilec, ko ga je uradna oseba vprašala, ali bi rad še kaj dodal, kar ni bil vprašan, omenil dogodek, ki se je zgodil pred dvanajstimi leti, ko je njegov svak ubil njegovo sestro v Belgiji. Zaradi umora so ga zaprli za dlje časa. Misli, da so ga izpustili pred dvema ali tremi meseci. To je izvedel od svojega brata iz Nemčije, ko je bil še sam na Kosovu. Njegov svak naj bi uporabljal ponarejene srbske dokumente in se predstavljal z lažnimi podatki. Pojasnil je, da sta bila svak in njegova sestra ločena, sestra je živela v Nemčiji, svak pa skupaj s tremi otroki v Belgiji. Da bi jo zvabil v Belgijo, si je izmislil, da je njun otrok padel iz drugega nadstropja, zato je sestra nemudoma odhitela v Belgijo, kjer jo je umoril. Svak je po izpustitvi iz zapora obiskal svojega strica na Kosovu in je omenil, da »še nima poravnanih računov« s prosilcem, prosilčevim mlajšim bratom in njuno mamo. Meni, da obstaja nevarnost, da bi jim kaj storil. To mu je povedala svakova sestrična.

6. V nadaljevanju odločbe tožena stranka ugotavlja, da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično tudi s slabimi pogoji za življenje svoji otrok. Po navajanju pravne podlage za to stališče tožena stranka izpeljuje, da je prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj prosilec očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožen stranka dodaja, da je prosilec sicer na koncu osebnega razgovora omenil umor svoje sestre, ki naj bi se zgodil pred dvanajstimi leti s strani njenega bivšega moža, ki je za to dejanje bil obsojen in zaprt v Belgiji. Pred nekaj meseci naj bi odsedel zaporno kazen in na Kosovu obiskal svojega strica, kateremu naj bi izjavil, da s prosilcem, prosilčevim bratom in njuno mamo »nima poravnanih dolgov« ter da obstaja nevarnost, da bi mu lahko kaj storil. To novico mu je povedala svakova sestrična. Ravno tako je povedal, da je bilo njegovo življenje ogroženo v času vojne na Kosovu, ko je bilo veliko ljudi ubitih.

7. Pristojni organ meni, da omenjene prosilčeve težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Iz navedb prosilca namreč ne gre razumeti, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Prosilec nikoli ni zatrjeval, in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da mu je na Kosovu kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ravno tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice.

8. Upoštevaje navedeno, prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja. Težav, ki jih prosilec uveljavlja, dejansko nikakor ne gre povezati z elementi preganjanja, ravno tako pa tudi institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju. Kot nepomembne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite je potrebno obravnavati tudi prosilčeve navedbe o tem, da je bil ogrožen v času vojne na Kosovu. Splošno znano dejstvo je, da je vojna na Kosovu potekala v letih 1998 – 1999. 9. Pristojni organ nadalje ugotavlja tudi, da prosilec prihaja iz Kosova, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav, razglasila za varno državo. Prosilec se je v postopku pred pristojnim organom izkazal kot državljan Kosova in z dokumenti potrdil svojo istovetnost. V prosilčevih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Kosovo, ob upoštevanju vseh prosilčevih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Pristojni organ po pazljivi preučitvi vseh prosilčevih izjav namreč nikakor ni mogel zaključiti, da je imel prosilec na Kosovu težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Takšnih težav prosilec v postopku tudi ni navajal. Ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države, zato je nemogoče skleniti, da bi prosilec bil v primeru vrnitve v izvorno državo, soočen z resno škodo ali, da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo.

10. Nadalje pristojni organ tudi ne more dati nobene teže navedbam prosilca, ko je omenil umor svoje sestre v Belgiji pred dvanajstimi leti, ki ga je storil njen bivši mož oziroma prosilčev svak. Za storjeno kaznivo dejanje je svak bil obsojen in zaprt za dlje časa, kar je prosilec sam izjavil. Prosilec je na koncu osebnega razgovora samo omenil, da naj bi njegov svak izjavil svojemu stricu na Kosovu, da z njim in njegovimi člani družine »nima poravnanih dolgov«. Pristojni organ tako ugotavlja, da v konkretnem primeru prosilec ni uveljavljal svakove omenjene posredne grožnje kot razlog zapustitve države in da ni mogoče zavzeti stališča, da izvorna država prosilca ne bi bila sposobna zaščititi ali ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, če se prosilec niti ni obrnil po pomoč na državne subjekte, v kolikor bi se takrat počutil ogroženega in bi potreboval zaščito.

11. Tožena stranka se sklicuje na 24. člen ZMZ-1. Pristojni organ ugotavlja, da v konkretnem primeru prosilec v postopku ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma, da mu zaščite nočejo nuditi. Po oceni pristojnega organa prosilec v konkretnem primeru ni izkazal preganjanja v izvorni državi v smislu pravnega standarda, ki se je uveljavil v upravno sodni praksi. Prosilec je le na koncu osebnega razgovora omenil dogodek o posrednih grožnjah s strani svaka, kar je izvedel od zetove sestrične, še preden je zapustil Kosovo, vendar tega ni uveljavljal kot razlog zapustitve izvorne države. Slabo družinsko razmerje (slabi odnosi s sorodniki) samo po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite. V konkretnem primeru iz prosilčevih izjav jasno izhaja, da je prosilec posrednih groženj oziroma izjav svaka o neporavnanih zadevah s prosilcem in njegovo družino, ni uveljavljal kot razlog zapustitve države.

12. Po mnenju pristojnega organa v konkretnem primeru torej ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Kosovo, za prosilca, v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, ni varna izvorna država, kamor se ne bi mogel vrniti. Glede na navedeno je pristojni organ na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 zavrnil prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.

13. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka podaja pravno podlago za odločitve iz druge, tretje in četrte točke izreka izpodbijane odločbe.

14. V tožbi tožnik pravi, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje, ko je navedla, da je tožnik kot razlog za mednarodno zaščito navajal le ekonomske razloge. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru navedel, da ima težavo s sestrinim nekdanjim možem, kije sestro umoril. Vendar pa tožena stranka tožniku glede navedenega ni postavljala nobenih nadaljnjih vprašanj. Dejanskega stanja tako ni v celoti raziskala.

15. Navedbe tožnika se nanašajo na krvno maščevanje zeta proti tožniku. Tožnik pri tem pojasnjuje, da se je njegova družina želela maščevati za sestrin umor. Tožnikov brat je napadel brata sestrinega nekdanjega moža in ga poškodoval. Sestrin nekdanji mož se sedaj za napad želi maščevati tožniku ali njegovemu bratu. Tožnikov brat je zato prav tako zapustil Kosovo.

16. Tožnik v nadaljevanju prilaga informacije iz katerih je razvidno, da se njegove navedbe nanašajo na krvno maščevanje in sicer: _Issue Paper - ALBANIA - BLOOD FEUDS - May 2008._

17. Pri tem tožnik pojasnjuje, da mu tekom postopka niso bili pojasnjeni razlogi za mednarodno zaščito. Pred podajo prošnje za mednarodno zaščito mu je bil s strani Ministrstva za notranje zadeve predvajan videoposnetek informiranja o postopku mednarodne zaščite, ki pa pojasnila ali navedbe razlogov za mednarodno zaščito, ne vsebuje. Tekom postopka tudi ni imel zastopanja pravnega pooblaščenca. Ker pristojni organ tožnika ni poučil o razlogih za mednarodno zaščito je s tem kršil 7. člen ZUP (varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi.), v skladu s katerim morajo pri postopanju in odločanju organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Prav tako mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Zaradi pomanjkljivega informiranja ter pomanjkljivosti zasliševanja se tožnik tudi ni mogel izjasniti o vseh dejstvih in okoliščinah svojega primera, kar predstavlja bistveno kršitev postopka.

18. Tožena stranka tudi ni upoštevala, da ima prosilec zaključenih le 8 let izobrazbe, torej osnovno šolo. Temu bi mogla tožena stranka prilagoditi osebni razgovor in mu omogočiti, da z dodatnimi vprašanji izpove v celoti vse razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito. Tožnik je navedel osebno okoliščino, zaradi katere se v Kosovo ne more vrniti, ker je tam ogrožen (preteče krvno maščevanje), vendar pa tožena stranka navedenega ni upoštevala. Sklicevanje tožene stranke na koncept varne izvorne države je tako neutemeljeno. Predlaga zaslišanje tožnika glede okoliščin povezanih z njegovim zetom.

19. Tožena stranka ni presojala ali bi bila v primeru vrnitve tožnika v Kosovo kršena prepoved nevračanja (_non-refoulment_). Tovrstno presojo mora pristojni organ opraviti pred izdajo odločbe o vračanju. Ker tožena stranka tega ni naredila, je napačno uporabila materialno pravo.

20. Tožena stranka je v četrti točki izpodbijane odločbe tožniku določila tudi enoletno prepoved vstopa v Republiko Slovenijo, območje držav članic in Schengensko območje. Direktiva o vračanju v drugem odstavku 11. člena določa, da se trajanje prepovedi vstopa določi ob upoštevanju vseh ustreznih okoliščin posameznega primera, pri čemer prepoved vstopa ne sme trajati več kot 5 let. Direktiva o vračanju tako ne določa spodnje časovne meje za odreditev prepovedi vstopa. Določba 67. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) tako ni v skladu z Direktivo o vračanju. V izpodbijani odločbi tožena stranka pri določitvi roka trajanja prepovedi vstopa tudi ni presojala tožnikovih individualnih okoliščin, ampak je le pavšalno določila eno letno prepoved vstopa, s čimer je napačno uporabila materialno pravo.

21. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in tožniku prizna mednarodno zaščito oziroma da odločbo odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

22. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da predstavljajo navedbe o krvnem maščevanju tožbeno novoto, ker jih tožnik izpostavlja šele v tožbi, saj krvnega maščevanja ni navedel niti v prošnji niti na osebnem razgovoru. Izjava, ki jo je tožnik dal na koncu osebnega razgovora, po mnenju tožene stranke ne izkazuje morebitnega krvnega maščevanja in tako tudi ni res, da ni imel možnosti povedati vsega že v upravnem postopku. Tožnik je o tem govoril le kot o obstoju nevarnosti, da bi jim bivši sestrin mož lahko kaj storil, kar pa ni bil razlog zapustitve države. Poleg tega, da gre za tožbeno novoto, se te izjave tudi ne skladajo z njegovimi predhodnimi izjavami. Nato tožena stranka pojasnjuje, kdaj v postopku je bil tožnik obveščen o azilnem postopku in da tožnik nikoli ni dajal izjav, da česa ne bi razumel. Tudi kar zadeva načelo nevračanja tožena stranka dodatno pojasnjuje, da ni imela nobenega razloga za oceno, da se tožnik ne bi mogel vrniti na Kosovo.

23. Odgovor tožene stranke je bil poslan pooblaščenki tožnika v vednost dne 29. 12. 2022. Pooblaščenka tožnik ni podala kakšne dodatne pripravljalne vloge.

24. Tožba ni utemeljena.

25. Med strankama ni sporno, da odločitev in obrazložitev odločitve s strani tožene stranke v izpodbijanem aktu glede socialno-ekonomskih razlogov v povezavi s pogoji za status begunca in subsidiarne zaščite nima napak v smislu uporabe materialnega ali procesnega prava in enako velja tudi v zvezi z zatrjevano varnostno situacijo na Kosovu v času vojne. Zato sodišče v zvezi s tem delom izpodbijanega akta in tožbe ne bo ponavljalo razlogov za odločitev in se lahko sklicuje na utemeljitev izpodbijanega akta (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

26. Med strankama tudi ni sporno in niti v objektivnem smislu (glede na vsebino obrazložitve izpodbijanega akta) ni sporno, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta upoštevala tudi odgovor tožnika na posebno, dodatno oziroma zadnje vprašanje tožene stranke, ali bi želel še kaj dodati, kar ni bil vprašan oziroma če želi povedati kaj, ker je pomembno za postopek. Tožnik je na to vprašanje omenil, da obstaja nevarnost, da bi jim sestrin brat kaj naredil in da mu je to povedala sestrična od zeta, pri čemer je na kratko opisal okoliščine te nevarnosti.

27. Tožena stranka je navedeno izjavo in opis tožnika iz konca osebnega razgovora upoštevala v tem smislu, da je ugotovila, da je tožnik kot edini razlog, zakaj je zapustil Kosovo, navedel ekonomske težave in v povezavi s tem ni omenil strahu pred preganjanjem ali resno škodo zaradi spora v družini.1 To ugotovitev tožene stranke o razlogih za zapustitev izvorne države potrjujejo tudi vse listine v spisu, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, in sicer vsebina policijske depeše, uradnega zaznamka o izjavi tujca, registracijskega lista, prošnje za mednarodno zaščito in osebnega razgovora.

28. Nadalje je tožena stranka izpeljala in upoštevala, da iz tožnikovega opisa na koncu osebnega razgovoru, ki po mnenju sodišča ni bil povsem kratek in ni bil povsem nenatančen, izhaja, da tožnik ni izkazal dejanj preganjanja.2 Sodišče v tej argumentaciji ne vidi napak, saj je tožnik povedal, da je posredno izvedel – povedal mu je njegov brat, ki je v Nemčiji, da je njega klical nečak z imenom A., sin pokojne sestre, da se njegov oče (sestrin bivši mož) nahaja na Kosovu. In da je sestrična od moža njegove (pokojne) sestre njemu povedala, da ko je bil mož tožnikove sestre na obisku na Kosovu pri njegovem stricu je omenil, da še nima poravnanih računov s tožnikom. Tudi o obstoju omenjene nevarnosti je tožniku povedala sestrična moža tožnikove pokojne žene. Tožnik v tožbi ne argumentira, da bi lahko na zaslišanju pred upravnim organom ali sodiščem povedal kar koli več od navedenega in od tega, kar je zabeleženo v zapisniku o osebnem razgovoru, saj sam očitno ni imel nobene neposredne izkušnje z morebitnimi grožnjami, če je izraz „neporavnani računi“ sploh mogoče razumeti za kaj tako resnega ali pomembnega (intenzivnega), da bi to bilo mogoče postaviti v kontekst krvnega maščevanja v smislu statusa begunca ali v kontekst resne škode. Zato je ključno za ugotovitev, da tožena stranka ni naredila procesne napake tekom osebnega zaslišanja, dejstvo, da tožnik v tožbi ne dodaja nič takega, kar bi kazalo na to, da bi pomanjkljivost, ko tožena stranka ni poskušala izvedeti še kaj več ali bolj konkretnega od tožnika na osebnem razgovoru (v smislu člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU), lahko vplivala na zakonitost odločitve oziroma da bi sodišče moralo dopolnjevati ugotovitveni postopek v upravnem sporu na glavni obravnavi.

29. Poleg tega, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal dejanj preganjanja v zvezi z razmerami v širši družini, torej tudi dovolj konkretnih in jasnih groženj oziroma njihove intenzivnosti (26. člen ZMZ-1), je tožena stranka tudi upoštevala, da tožnik ni izkazal, da je poskušal pomoč v zvezi z omenjenim družinskim dogodkom poiskati pri subjektih zaščite na Kosovu (25. člen ZMZ-1).3 To se ujema s tem, da v upravnem postopku ni navedel, da ga je bilo strah družinskega konflikta in da je med drugim tudi zaradi tega razloga zapustil Kosovo. Tega namreč ni zatrjeval, čeprav je imel več priložnosti. Dogodke v zvezi z razlogi za zapustitev države je namreč opisoval na naslednji način:

30. Iz podatka v policijski depeši z dne 9. 11. 2022 izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov in da je njegova ciljna država Italija. Potoval je v skupini 6 tujcev iz Kosova, ki so po podatkih v policijski depeši vsi bili namenjeni v Italijo. Po tej depeši je bil tožnik prijet, ko je v omenjeni skupini potoval z osebnim vozilom, na avtocesti v smeri proti Mariboru. Postopek je po isti depeši (z dne 9. 11. 2022, ura: 22.21) potekal v albanskem jeziku ob sodelovanju tolmača za albanski jezik. V depeši je navedeno, da „zaprošajo za azil iz ekonomskih razlogov“. Zato niso bili pridržani, razen voznika osebnega avtomobila, ki jih je peljal, in ki je bil iz Makedonije. Omenjeni, med njimi tožnik, so bili premeščeni v azilni dom na Viču. Iz postopka, ki je potekal na isti policijski postaji, je v spisu tudi uradni zaznamek o izjavi tujca z dne 9. 11. 2022. V njej je navedeno, da je sam želel potovati v Slovenijo ali Francijo. Z znancem B. B. sta potovala en del skupaj, dne 9. 11. 2022 so bili na bencinski črpalki v Sloveniji, kjer se je ta njegov prijatelj dogovoril za prevoz v Italijo z njemu nepoznano osebo. Čez pol ure jih je ustavila policija.

31. Iz tega izhaja, da tožnik ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, ampak je bil že namenjen v Italijo zaradi ekonomskih razlogov. Tožnik v tožbi tem dejstvom ne nasprotuje oziroma ne navaja kaj drugega, kar bi bilo v kakršni koli povezavi s strahom v izvorni državi pred preganjanjem ali resno škodo, zaradi česar bi bilo treba dodatno in bolj natančno ugotavljati pravno relevantna dejstva v upravnem sporu. Uradni zaznamek o izjavi tujca je podpisan s strani tožnika in tolmača in uradne osebe. Enaka vsebina je tudi v registracijskem listu z dne 9. 11. 2022, opremljena s podpisom tujca in tolmača, a z dodatkom, da oseba, ki je peljala tujce čez mejo, ni vedela, da nimajo urejenih vstopnih vizumov in da je imel tožnik pri sebi 520 EUR. Vse tri listine iz upravnega spisa se torej glede razloga, zakaj je tožnik šel iz Kosova in da je bil namenjen v Italijo, povsem ujemajo. Registracijski list in uradni zaznamek je pripravila ista uradna oseba, med tem ko je depešo izpolnil drug policist. 32. Nato je bila dne 22. 11. 2022 sprejeta prošnja tožnika. Zgoraj navedena dejstva iz treh upravnih listin se ujemajo tudi s podatki iz prošnje za mednarodno zaščito z dne 22. 11. 2022.4 Po opisu ekonomskih razlogov za odhod iz Kosova je namreč tožnik dobil izrecno vprašanje, ali je bil kakšen konkreten razlog, zaradi katerega je zapustil svojo državo in je odvrnil: _„Samo to je bil razlog, da sem odšel zaradi boljšega življenja_.“ Nekaj vprašanj kasneje je bil tožnik še enkrat vprašan, ali je to vse oziroma če ima še kakšne druge razloge, zaradi katerih zaproša za azil in če bi rad kar koli drugega dodal. Tožnik je odgovoril: _„Nimam drugih razlogov. Rad bi poskrbel za otroke.“_

33. Na osebnem razgovoru dne 6. 12. 2022 je tožnik najprej navedel ekonomske razloge za odhod iz Kosova. Ko jih je opisal, je bil vprašan, če je imel še kakšne druge težave na Kosovu. Tak potek razgovora in konkretno vprašanje o „drugih težavah“ na Kosovu sta takšna, da je tožnik lahko razumel dodatno vprašanje o drugih težavah na Kosovu in mu ni bilo treba dodatno pojasnjevati prava o azilu oziroma razlogih za preganjanje, saj če ga bi bilo strah spora v družini, bi ga omenil. Odgovoril je namreč: „_Ne drugih težav nisem imel, življenjski pogoji so bili težavni. Prišel sem zaradi otrok, da bi jim omogočil boljše življenje_.“ Po zapisniku je tožnik to povedal na zelo čustven način. Nato je še enkrat dobil vprašanje, kaj je bil glavni razlog in ga je ponovil in dodal, da bi rad delal in za delo dobil pravilno plačilo. Čez nekaj vprašanj je spet dobil vprašanje, ali je imel kakšne težave, ko je zapuščal Kosovo in je odvrnil da ne. Čez nekaj vprašanj je spet dobil vprašanje, ali je še kakšen drug razlog, zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito in je dejal, da ne, da je edini razlog že navedel, da je govoril po resnici in da je to njegov edini razlog. Ko je dobil naslednje vprašanje, ali je bilo njegovo življenje ogroženo na Kosovu, je povedal, da je bilo to med vojno. Tudi pri naslednjem vprašanju, kaj bi se mu zgodilo, če bi se vrnil na Kosovo, bi lahko omenil še kakšen drug strah, kot ekonomske razloge za prihod v Slovenijo, a je ostal pri ekonomskih razlogih in pomoči družini. Dobil je še eno istovrstno vprašanje, potem pa je čisto na koncu dobil še vprašanje, če bi želel še kaj dodati, kar ni bil vprašan in takrat je rekel, da bi rad omenil to, da je pred 12 leti njegov zet ubil njegovo sestro in je nato opisal dejstva, ki jih je tožena stranka korektno povzela v izpodbijanem aktu in jih je upoštevala v dokazni oceni.

34. Da tožena stranka ni storila procesne napake, tudi z vidika načela pomoči neuki stranki, kar bi lahko vplivalo na zakonitost odločitve, je sodišče ugotovilo tudi preko tega, da je tožnik rojen v Prištini in je v Prištini, ki je glavno mesto Republike Kosovo, tudi živel, preden je odšel iz Kosova proti Sloveniji in Italiji. Ker je živel v glavnem mestu oziroma, kot je sam povedal, v _„centru Kosova, v glavnem mestu“_,5 pooblaščenka tožnika pa je v tožbi priložila informacije o stanju na Kosovu glede krvnega maščevanja iz leta 2008, prav nič po podatkih v spisu ne kaže na to, da bi bilo potrebno dejstva v zvezi z šele v tožbi zatrjevanim krvnim maščevanjem ugotavljati v dodatnem postopku bodisi pred sodiščem ali v ponovnem postopku pred upravnim organom. Tožnik maščevanja niti ni omenil, ampak zgolj „neporavnane račune.“ V tožbi pooblaščenka tožnika ni v ničemer vzpostavila pomisleka, da tožena stranka ni v zadostni meri razčistila dejanskega stanja; tožnik je dobil bistvo izpodbijanega akta prevedenega v albanski jezik, tako da bi lahko pooblaščenko opozoril na kakšno dodatno podrobnost v zvezi z razmerami v družini. Tožnik oziroma pooblaščenka tudi nista dodatno pojasnila ali dopolnila tožbenih navedb po tem, ko sta prejela odgovor na tožbo.

35. V taki situaciji se sodišče lahko sklicuje na določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, po kateri v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, četudi mora biti uporaba tega določila zelo specifična zaradi neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU.6 Ne more iti namreč za avtomatično izključitev novih dejstev in dokazov, če je stranka imela možnost, da se na njih sklicuje v upravnem postopku, ampak jih mora sodišče vzeti v presojo z vidika vprašanja, ali je potrebno dodatno ugotavljanje dejstev na podlagi glavne obravnave v sodnem postopku, ali pa sodišče lahko podrobno in ex nunc presojo dejstev napravi tudi zgolj na podlagi vpogleda v spis in brez izvajanja na novo predlaganih dokazov na glavni obravnavi.

36. V obravnavani zadevi se nova dejstva nanašajo na omenjene informacije o stanju na Kosovu glede krvnega maščevanja, ki segajo nazaj v leto 2008, in tožnik niti ne zatrjuje, da se nanašajo na okoliščine v glavnem mestu Kosova. Druga nova okoliščina v tožbi pa je navedba, da je tožnikov brat napadel brata moža od tožnikove sestre in ga poškodoval, sestrin nekdanji mož pa se želi maščevati tožniku ali njegovemu bratu, ki je prav tako zapustil Kosovo.

37. Omenjena specifičnost uporabe tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 (v povezavi z tretjim odstavkom 71. člena ZMZ-17 in prvim, drugim in tretjim odstavkom 59. člena ZUS-1) in ob upoštevanju neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, sodišče vodi do sklepa, da informacije o krvnem maščevanju na Kosovu izpred 25 let, predložene šele v upravnem sporu, ter povsem nova okoliščina o tem, da naj bi tožnikov brat napadel moža pokojne sestre tožnika, ki se ne ujema z ničemer, kar je povedal tožnik v upravnem sporu, zaradi nerelevantnosti, nezanesljivosti, neprepričljivosti in pavšalnosti, ne vplivajo na oceno tožene stranke, da tožnik ni izkazal nobenih dejanj preganjanja oziroma groženj s strani brata pokojne sestre, kakor tudi ne nezmožnost zaščite, čeprav v situaciji, ko dejanj preganjanja ali groženj sploh niso izkazana, tudi ni treba ugotavljati, ali je država sposobna zaščititi prosilca. Zato sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnika, da se ga zasliši, saj v dokaznem predlogu tudi ni pojasnil, kako bi lahko tožnik, ki so mu okoliščine o odnosu moža pokojne sestre do njega bile poznane iz pripovedovanja tretjih ljudi, navedbam dodal kaj novega glede na to, da ni prejel nobene neposredne grožnje, za trditev, ki jo je omenil o neporavnanih računih, pa niti ni jasno, za kakšne neporavnave račune sploh gre. V takšni situaciji bi moral biti predlog za zaslišanje zelo utemeljen, da bi ga sodišče lahko ocenilo kot smiselnega in da ne gre zgolj za nepotrebno podaljševanje postopka glede na preostala znana in neprerekana dejstva v podatkih upravnega spisa.

38. Vse zgoraj obravnavane okoliščine skupaj „_ne dopuščajo nikakršnega dvoma glede utemeljenosti_“8 izpodbijane odločbe. Iz izpodbijane odločbe nadalje ne izhaja, da tožena stranka ne bi v obrazložitvi izpodbijane odločbe zajela tudi ocene tveganja z vidika načela nevračanja oziroma v čem konkretno je obrazložitev pomanjkljiva, iz tožbe ni razvidno. Zato je tudi ta tožbeni ugovor neutemeljen.

39. Tožnik se v tožbi pritožuje tudi zoper enoletno prepoved vstopa v Slovenijo, sklicuje se na drugi odstavek 11. člena Direktive o sprejemu 2008/115, ki ne določa spodnje meje, zaradi česar naj bi bil člen 67. ZTuj-2 v nasprotju z Direktivo 2008/115. Tudi to ne drži. 40. Po določbi člena 11(1) in (2) Direktive o vračanju 2008/115 se odločbam o vrnitvi priloži prepoved vstopa, če: (a) obdobje za prostovoljni odhod ni bilo odobreno, ali (b) obveznost vrnitve ni bila spoštovana. V drugih primerih se odločbam o vrnitvi lahko priloži prepoved vstopa. Trajanje prepovedi vstopa se določi ob upoštevanju vseh ustreznih okoliščin posameznega primera in načeloma ne traja več kot pet let. V predmetni zadevi je tožnik dobil prepoved vstopa samo za primer, če ne bi v roku 10 dni od izvršljivosti odločbe prostovoljno zapustil Slovenije in območja, ki je opredeljeno v drugi točki izrek izpodbijane odločbe. Torej je od ravnanja tožnika odvisno, ali bo zanj začela veljati prepoved vstopa, ali ne. Izpodbijana odločba še ne pomeni prepovedi vstopa za tožnika v trajanju 1 leta. Izbira dolžine trajanja prepovedi vstopa v primeru, če tožnik ne bi prostovoljno zapustil Slovenija in območja EU ter območja pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, je deloma v pristojnosti držav članic EU in dejstvo, da Direktiva o vračanju 2008/115 ne določa minimalne dobe prepovedi, ne pomeni, da je ZTuj-2 v nasprotju s sekundarnim pravom EU. Določba prve alineje prvega odstavka 67. člena ZTuj-2 določa, da se z odločbo o vrnitvi tujcu določi in izvrši prepoved vstopa za obdobje enega leta tistemu tujcu, ki mu je bil z odločbo o vrnitvi določen rok za prostovoljni odhod z izjemo od situacije v drugem odstavku istega člena. Slovenski zakonodajalec s tem ni prekoračil pooblastila, ki ga ima v določilu prvega in drugega odstavka 11. člena Direktive o vračanju 2008/115/ES, ker mu direktiva pušča prosto polje regulacije minimalnega roka prepovedi vstopa. Tožnik pa v tožbi tudi ne navaja niti argumentira, katere (individualne) okoliščine na strani tožnika tožena stranka ni upoštevala pri določitvi roka in ker je rok eno leto določen v zakonu, odločitev ni arbitrarna niti nesorazmerna glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik prvič prišel v Slovenijo, da tu nima sorodnikov in drugih povezav in da je vstopil v Slovenijo brez vstopnega vizuma in jo je hotel nezakonito prečkati in oditi v Italijo.

41. Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

42. Ker pa je Upravno sodišče tožbo zavrnilo brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi, sodišče v nadaljevanju povzema utemeljitev odločanja brez glavne obravnave iz sodbe v I U 1724/2022 z dne 3. 1. 2023, ki jo glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča tudi dopolnjuje.

43. Vrhovno sodišče je namreč dne 21. 12. 2022 izdalo pomembno sodno odločbo o tem, kdaj je glavna obravnava v azilnih zadevah potrebna, čemur je kasneje sledila tudi sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023, zato bo sodišče obrazložitev iz sodbe v zadevi I U 1724/2022 za potrebe tega postopka dodatno dopolnilo.

44. Vrhovno sodišče v sklepu I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022 (v odstavku 10) pravi, da je treba določbe Procesne direktive 2013/32/EU razumeti kot minimalne procesne standarde in ne kot oviro za določitev višjih standardov v okviru „_nacionalne procesne avtonomije_“ in se pri tem sklicuje na uvodno izjavo št. 14 Procesne direktive 2013/32/EU9 in odstavke 23, 29 in 30 iz sodbe v zadevi _Moussa Sacko_;10 in da posledično to pomeni, da šele če oziroma kadar nacionalni predpis ne dosega standardov iz Procesne direktive 2013/32/EU, ima Upravno sodišče podlago za morebitno presojo neposrednega učinka Procesne direktive 2013/32/EU.11 To je zelo pomembno stališče Vrhovnega sodišča za (ne)pravilno razumevanje načela lojalnega sodelovanja med državami članicami in EU, enotne razlage prava EU, kadar države članice nimajo procesne avtonomije, učinkovitosti prava EU in tudi za (ne)pravilno razumevanje načela primarnosti prava EU v razmerju do nacionalne pravne ureditve in domače (tudi ustavno) sodne prakse (ne samo) v azilnih zadevah.

45. Upravno sodišče ne more slediti tej interpretaciji prava EU s strani Vrhovnega sodišča, kajti iz odstavkov 23., 29. in 30 sodbe v zadevi _Moussa Sacko_ ne izhaja, da imajo države članice procesno avtonomijo pri razlagi in uporabi standarda popolne, podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj. Smiselno iz teh odstavkov v povezavi z drugimi sodnimi odločbami Sodišča EU izhaja, da morajo države članice nacionalno pravo prilagoditi interpretaciji v zadevah _Moussa Sacko, Alheto, Torubarov in Ahmedbekova_.12 Poleg tega na podlagi Procesne direktive 2013/32/EU ne gre več za stopnjo harmonizacije prava držav članic EU na ravni minimalnih standardov. Harmonizacija na ravni minimalnih standardov je bila v veljavi na podlagi prej veljavne Procesne direktive 2005/85/ES, torej do dne 20. 7. 2015. Od dne 20. 7. 2015 naprej pa velja stopnja harmonizacije procesnih pravil na ravni „skupnih“ postopkov za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. To izhaja že iz naslova Procesne direktive 2013/32/EU13 z razliko od naslova Procesne direktive 2005/85/ES;14 to izhaja tudi iz prvega člena Procesne direktive 2013/32/EU,15 iz uvodnih izjav od 1 do 14 Procesne direktive 2013/32/EU in iz sodne prakse Sodišča EU.16

46. To pomeni, da je treba brez kakršnega koli dvoma („_acte clair_“) o tistem, o čemer je v zvezi z neposrednim učinkom določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU Sodišče EU že podalo interpretacijo, to pa je v zvezi z okoliščinami, kdaj je zaradi popolne, podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj potrebno zaslišanje tožnika v sodnem postopku, in kdaj ne, upoštevati interpretacijo Sodišča EU, ker je treba to pravno vprašanje razlagati in uporabljati enotno v vseh držah članicah EU. V elementu oziroma standardu podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj v okviru pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU ni nobene procesne avtonomije držav članic EU. Sodišče EU v zadevi Alheto po tem, ko citira standard „_podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašan_j“ pravi: „_Ob tem, da ni napotitve na nacionalno pravo, in glede na cilj Direktive 2013/32, naveden v njeni uvodni izjavi 4, je pomembno, da se ti izrazi razlagajo in uporabljajo enotno. Kot je med drugim poudarjeno v uvodni izjavi 13 te direktive, je cilj približevanja postopkovnih pravil, ki se izvaja z njo, vzpostavitev enakih pogojev za uporabo Direktive 2011/95 in tako omejitev gibanja prosilcev za mednarodno zaščito med državami članicami.“__1_7

47. Procesno avtonomijo pa imajo države članice pri vprašanju „_morebitnih posledic razveljavitve odločbe_“, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, ne pa glede „presoje“ pravnega sredstva,18 to je glede podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj v povezavi z zaslišanjem prosilca v sodnem postopku. Zakonodajalec EU s sprejetjem Procesne direktive 2013/32/EU ni nameraval uvesti kakršnega koli skupnega pravila, v skladu s katerim bi moral parasodni ali upravni organ iz člena 2(f) te direktive izgubiti pristojnost po razveljavitvi njegove prvotne odločbe o prošnji za mednarodno zaščito. Zato lahko države članice določijo, da je treba spis po taki razveljavitvi vrniti temu organu, da ta sprejme novo odločbo.19

48. Upravnemu sodišču se ob tem ni postavil noben dvom oziroma vprašanje v smislu člena 267(2) Pogodbe o delovanju EU, ali morebiti določba 5. člena Procesne direktive 2013/32/EU - Vrhovno sodišče se v tej zvezi sklicuje na uvodno izjavo št. 14 - dopušča možnost, da Slovenija vzpostavi „ugodnejše standarde“ v zvezi s postopki za priznanje mednarodne zaščite, kot jih je vzpostavilo Sodišče EU v omenjenih zadevah _Moussa Sacko, Ahmedbekova, Alheto in Torubarov_ glede pogojev za zaslišanje tožnika v sodnem postopku.20 Ugodnejši standardi so namreč dopustni samo, _„če so ti standardi združljivi z direktivo_.“21 Morebitni višji standard, tudi ustavno-pravni standard, pa je združljiv z direktivo pod pogojem, da ne posega v splošno sistematiko ali cilje direktive22 in seveda mora imeti ta višji procesni standard povezavo z logiko mednarodne zaščite.23 Interpretacija Vrhovnega sodišča, da je glavna obravnava nujno potrebna, da se zbere dokazno gradivo in da se opravi presoja o tem, katere dokaze je treba izvesti na glavni obravnavi,24 in celo takrat, ko se Upravno sodišče sklicuje na vsebino upravnega spisa,25 pa se bistveno razlikuje od interpretacije Sodišča EU v zadevah _Moussa Sacko, Torubarov, Alheto in Ahmedbekova_.

49. V okviru širšega povzetka interpretacije Sodišča EU, ki ga Upravno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, ker je razviden iz nekaterih preteklih sodb Upravnega sodišča, za obravnavano zadevo Upravno sodišče izpostavlja, da je izhajajoč iz specifičnih pravnih pravil na področju Skupne evropske azilne politike26 za pravico do ustnega zaslišanja v sodnem postopku treba upoštevati predvsem: povezavo med sodnim postopkom in postopkom na prvi stopnji, kjer je bil opravljen osebni razgovor;27 da ima sodišče v spisu zapisnik oziroma dobesedni prepis osebnega razgovora, ki je pomembne element za sodišče pri izvajanju podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj;28 da samo v primeru, da sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, lahko odloči, da ne bo zaslišalo prosilca v okviru postopka s pravnim sredstvom, ki je bilo vloženo pri njem; v teh okoliščinah se namreč z možnostjo, da se ne opravi zaslišanje, upošteva interes držav članic in prosilcev, ki je naveden v uvodni izjavi 18 navedene direktive, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave.29

50. Upravno sodišče pripominja, da ti standardi neposrednega učinka določbe 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah glede javnosti, poštenosti postopka in učinkovite obrambe v zvezi s pravico do ustnega zaslišanja na javni obravnavi ne veljajo samo na področju mednarodne zaščite zaradi specifične vsebine določila člena 46(3) Procesne direktive 2013/327EU, ampak veljajo tudi na drugih pravnih področjih v okviru prava EU.30

51. Višjih standardov oziroma drugačnih pogojev za razpis glavne obravnave, ki naj bi po mnenju Vrhovnega sodišča veljali v slovenskem pravnem redu, v primeru izvajanja prava EU tudi ni mogoče opravičiti z določbo 5. člena Procesne direktive 2013/32/EU. Kajti navedena interpretacija Vrhovnega sodišča občutno ovira cilje te direktive, ki so naravnani na čim hitrejše odločanje brez škode za podrobno, popolno in _ex nunc_ presojo31 ter v preprečevanje gibanja prosilcev za mednarodno zaščito med državami članicami.32 Sodišče EU namreč nikjer, ko razlaga standard podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj ne pravi, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno izvesti ustno glavno obravnavo, celo ne takrat, ko sodišče v upravnem sporu upošteva elemente, ki bi jih lahko upošteval tudi upravni organ, ali ki so se pojavili po tem, ko je organ sprejel odločbo, razen, če sodišče meni, da presoje ne more opraviti zgolj na podlagi podatkov iz spisa, mora pa v takem primeru dati priložnost, da se prosilec izjavi, če lahko novi dejavniki neugodno vplivajo nanj.33

52. Upravno sodišče je preverilo tudi, ali bi bilo mogoče stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022 opravičiti z določbo 53. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki ga Vrhovno sodišče sicer ne omenja. Po tej določbi se _„nobena določba te listine ne sme razlagati kot omejevanje ali zoževanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih, na njihovem področju uporabe, priznavajo pravo Unije, mednarodno pravo in mednarodni sporazumi, katerih pogodbenica je Unija ali vse države članice, predvsem Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter ustave držav članic._“ Glede na jasno in natančno opredelitev pravice do ustnega zaslišanja tožnika v sodnem postopku zaradi podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj in dejstva, da države članice pri razlagi podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj nimajo procesne avtonomije, je predmetna zadeva primerljiva z interpretacijo Sodišč EU v španski zadevi _Meloni_, v kateri je Sodišče EU odločilo, da bi višji ustavno-pravni standardi glede poštenosti postopka kršili načelo primarnosti, enotnosti in učinkovitosti prava EU,34 saj je v zadevi _Melloni_ Sodišče EU ugotovilo, da pravo EU natančno določa vsebino predmetne pravice, in ne s francosko zadevo _Jeremy F_, kjer je Sodišče EU dopustilo t.i. ustavni pluralizem v smislu 53. člen Listine EU o temeljnih pravicah,35 ker v primeru sporne zadeve _Jeremy F_ takšne natančne opredelitve pravice v pravu EU ni bilo.

53. Upravnemu sodišču je sicer poznano, da je Vrhovno sodišče po zadevi I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022 sprejelo podobno interpretacijo tudi v novejši zadevi I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023, kjer je v terminološkem smislu še zaostrilo utemeljitev s tem, ko je navedlo naslednje:

54. „Izvedba glavne obravnave kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva je utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne listina, ne EKČP. Sklicevanje sodišča prve stopnje na navedene mednarodnopravne akte, ki urejajo človekove pravice, s ciljem, da se zniža raven varstva v Sloveniji ustavno zagotovljene človekove pravice do glavne obravnave, je sistemsko zgrešeno. Zanesljivo ni namen navedenih aktov in ne judikature mednarodnih sodišč, ki odločajo na njihovi podlagi, da se zniža raven varstva človekovih pravic v državah članicah Evropske unije oziroma Sveta Evrope na tisto, kar je zahtevano v teh pravnih aktih skladno z njihovimi razlagami v sodbah SEU oziroma ESČP kot absolutni minimum pravnega varstva, ki velja za vse države članice oziroma pogodbenice.“36

55. Kljub temu jasnemu stališču Vrhovnega sodišča, Upravno sodišče tej interpretaciji Vrhovnega sodišča ne more slediti iz razlogov navedenih v odstavkih 42-50 te sodbe, čemur pa zaradi stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023, Upravno sodišče dodaja naslednje:

56. Stališče, načelo oziroma interpretacija, ki jo zagovarja Vrhovno sodišče, velja v primeru, ko ne gre za izvajanje prava EU, ampak gre za spor oziroma zadevo, kjer je treba uporabiti zgolj nacionalno pravo v povezavi z EKČP in sodno prakso ESČP. V slednjem primeru namreč velja načelo, da sodna praksa ESČP in določbe EKČP predstavljajo zgolj minimalno raven zaščite človekovih pravic in da sodna praksa ESČP ne more omejevati ali zniževati ustavnih standardov države podpisnice EKČP. To je namreč bistvo načela subsidiarnosti (1. člen Protokola št. 15 k EKČP) in vsebina določila 53. člena EKČP, ki pravi, da nobene določbe te konvencije ni mogoče razlagati kot začasno omejitev katerihkoli človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih je mogoče uveljaviti po zakonih katerekoli Visoke pogodbene stranke ali po sporazumih, v katerih nastopa kot pogodbena stranka.

57. Vendar pa je treba v konkretnem upravnem sporu uporabiti in izvajati pravo EU. Kadar pa gre za izvajanje prava EU pa že od sodbe iz leta 1970 v zadevi _Internationale Handelsgesellschaft_ velja - za Slovenijo to velja od njenega vstopa v EU leta 2004 - da enotnost in učinkovitost prava EU ne more biti odvisna od ustavnih določb države članice.37 V nadaljevanju razvoja prava EU je Sodišče EU razčiščevalo, za kakšne določbe prava EU mora iti, da pride v poštev načelo primarnosti prava EU tudi v razmerju do ustavnih standardov. V zadevi _Winner Wetten_ na primer Sodišče EU pravi, da morajo _„neposredno uporabljivi predpisi“_ prava Unije, ki so neposredni vir pravic in obveznosti za vse, na katere se nanašajo, bodisi za države članice bodisi za posameznike, ki so stranke pravnih razmerij, ki jih ureja pravo Unije, učinkovati popolnoma in enotno v vseh državah članicah od začetka veljavnosti in v celotnem obdobju veljavnosti.38 Kakršna koli določba nacionalnega pravnega reda ali kakršna koli zakonodajna, upravna _„ali sodna praksa_“, zaradi katere bi se zmanjšala učinkovitost prava Unije, ker bi sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, preprečila, da bi ob tej uporabi storilo vse potrebno, da ne bi uporabilo nacionalnih zakonodajnih določb, ki bi lahko pomenile oviro polni učinkovitosti neposredno uporabljivih norm prava Unije, je neskladna z zahtevami, ki so neločljivo povezane s pravom Unije.39 V zadevi _Križan_ Sodišče EU pravi, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ni mogoče dopustiti, da bi predpisi nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravni, posegali v enotnost in učinkovitost prava Unije.40 Nacionalno sodišče je za rešitev spora o glavni stvari vezano na _„razlago zadevnih določb, ki jo je podalo Sodišče EU“_, in mora glede na okoliščine primera odstopiti od presoje hierarhično višjega sodišča, če glede na to razlago meni, da ta presoja ni skladna s pravom EU.41 Tudi v zadevi _Minister for Justice and Equality_ Sodišče EU govori o načelu učinkovite in enotne uporabe _„neposredno uporabljivih določb“_ EU (tudi) v razmerju do ustavnih določb.42 V kontekstu načela primarnosti prava EU je neposredno uporabljiva celo dokaj splošna določba o pravici do dostopa do „neodvisnega sodišča“ iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Ta zahteva je po mnenju Sodišča EU dovolj jasna, natančna in brezpogojna.43 Učinki načela primarnosti prava Unije so zavezujoči za vse organe države članice, ne da bi med drugim nacionalne določbe, ki se nanašajo na delitev sodnih pristojnosti, vključno z ustavnim redom, to lahko ovirale. V skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče dopustiti, da bi predpisi nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravni, posegali v enotnost in učinkovitost prava Unije.44

58. Zaradi navedenega mora sodišče upoštevati načelo prava EU oziroma metodo interpretacije, ki velja tudi v azilnih zadevah, po kateri vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, kot je člen 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine, nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije.45

59. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi (prvi odstavek 63. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1 in odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up 794/18-25, 10. 11. 2022, odst. 11-14 ter citirano sodno prakso Sodišča EU).

1 Prvi in zadnji odstavek na strni 5 ter prvi, drugi in tretji odstavek na strani 6 izpodbijanega akta. 2 Ibid. drugi odstavek na strani 5. 3 Ibid. prvi odstavek na strani 6. 4 Zapisnik o prošnji za mednarodno zaščito, tč. 21, na str. 3 ter tč. 29, na str. 5. 5 Ibid. tč. 29, str. 5. 6 Po tej določbi države članice zaradi spoštovanja prvega odstavka tega določila zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja _„podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj“_, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU. 7 Po tej določbi upravno sodišče _„izvede glavno obravnavo tudi v primeru, če ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju“_. Tožena stranka v predmetni zadevi ni napačno ali nepopolno ugotovila dejanskega stanja in tudi ni napravila napačnega sklepa o dejanskem stanju. 8 Glej standard iz sodbe Soidšča EU v zadevi Moussa Sacko, C-348/16, odst. 49. 9 Po tej izjavi bi države članice morale imeti možnost sprejeti ali ohraniti _„ugodnejše določbe za državljane tretjih držav ali osebe brez državljanstva,“_ ki državo članico prosijo za mednarodno zaščito, kadar takšna prošnja temelji na tem, da zadevna oseba potrebuje mednarodno zaščito v smislu Direktive 2011/95/EU. 10 V opombah št. 4. in 5. sklepa Vrhovnega sodišča je pomotoma navedena številka sodbe „C-248/16“, saj je pravilna številka sodbe v zadevi _Moussa Sacko_ „C-348/16“. 11 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 210/2022, 21. 12. 2022, odst. 11. 12 Glej: Alheto, C-585/16, odst. 110, 148; Torubarov, C-556/17, odst. 53. 13 Gre za Direktivo /.../ z dne 26. junija 2013 _„o skupnih postopkih“_ za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), Uradni list EU, L 180/60, 29. 6. 2013. 14 Gre za direktivo /.../ _„o minimalnih standardih“_ glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah L, 326, 13. 12. 2005. 15 Člen 1 Procesne direktive 2013/32/EU pravi, da je _„namen te direktive določiti skupne postopke za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95/EU.“_ 16 Torubarov, C-556/17, odst. 47. 17 Alheto, C-585/16, odst. 107. 18 Alheto, C-585/16, odst. 145; Torubarov, C-556/17, odst. 54. 19 Ibid. odst. 146. Delno procesno avtonomijo imajo države članice tudi glede vprašanja, ali sodišče lahko presodi izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito namesto pristojnega organa, vendar pa ta avtonomija ni absolutna, ker mora v primeru nespoštovanja sodnih odločb s strani pristojnega organa v ponovnem postopku sodišče v morebitnem novem upravnem sporu prevzeti pristojnost za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, četudi nacionalna ureditev te pristojnosti ne predvideva (glej: Torubarov, C-556/17, odst. 72-74). 20 Natančneje o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1276/2019-9, 13. 5. 2020, odst. 85-120. 21 Po tej določbi namreč države članice lahko sprejmejo ali ohranijo ugodnejše standarde v zvezi s postopki za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, če so ti standardi združljivi s to direktivo. 22 Glej na primer: LW, C-91/20, odst. 40. 23 Mutatis mutandis:M'Bodj, C-542/13, odst. 46. 24 Gre za stališče Vrhovnega sodišča o obveznosti glavne obravnave v neazilni zadevi X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020 (odst. 14-15), na katero se sklicuje Vrhovno sodišče tudi v azilni zadevi I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022. 25 Ibid. odst. 16. Sicer pa se Vrhovno sodišče strinja, da če stranka zgolj formalno uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar ob tem ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, je možna tudi odločitev brez glavne obravnave (ibid. odst. 16). 26 Moussa Sacko, C-348/16, odst. 41. 27 Ibid. odst. 42. 28 Ibid. odst. 43 29 Ibid. odst. 44. 30 O tem glej na primer: PM in ostali, C-357/19, C-379/19, C-547/19, C-811/19 in C-840/19, 21. 12. 2021, odst. 121-128. 31 Moussa Sacko, C-348/16, odst. 27, 44, 45; Alheto, C-585/16, odst. 109; Torubarov, C-556/17, odst. 53. 32 Alheto, C-585/16, odst. 107. 33 Ibid. odst. 113-114. 34 C-399/11, odst. 35-64. 35 C-168/13 PPU, odst. 33-75. O tej interpretaciji glej tudi sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1724/2022 z dne 3. 1. 2023. 36 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 208/2022, 22. 2. 2023, odst. 26. Pomembna je tudi opomba na koncu odstavka 26 pod zaporedno št. 8, ki je Upravno sodišče ni vključilo v ta citat, kjer Vrhovno sodišče pravi in utemeljuje, da gre za _„povsem zgrešeno razlago sodišča“_ (s tem je mišljeno sodišče prve stopnje - opomba Upravnega sodišča). 37 _Internationale Handelsgesellschaf_t, 11/70, 17.12.1979, odst. 3. 38 Winner Wetten, C-409/06, 8. 9. 2010, odst. 54, 55; v odstavku 60 Sodišče EU govori o določbi, ki ima neposredni učinek. 39 Ibid. odst. 56. 40 Križan in ostali, C-416/10, 15. 1. 2013, odst. 70. 41 Ibid. odst. 69. 42 Minotser for Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 36, 49. 43 AB in ostali, C-824/18, 2. 3. 2021, odst. 144-145. 44 Ibid. odst. 148. 45 Torubarov, C-556/17, odst. 73.