Jedro

Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb v zvezi z načelom nevračanja, je očitno neutemeljen, vsebinsko pa iz pritožbe ni vidnih argumentov, zaradi katerih bi bila navedena presoja napačno opravljena.

Preizkus stališč sodišča prve stopnje glede opustitve izvedbe glavne obravnave v pritožbenem postopku po uradni dolžnosti ni predviden.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke, št. 2142-5487/2022/5 (1222-08) z dne 14. 12. 2022, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če tožnik ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo razlogom toženke, zaradi katerih je bila tožnikova prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena. V postopku odločanja o priznanju mednarodne zaščite pred toženko je namreč za zapustitev izvorne države, tj. Kosova, tožnik navajal socialno-ekonomske razloge (zlasti pomanjkanje dela v izvorni državi in želja, da bi z delom v drugi državi lahko poskrbel za svoje otroke na Kosovem), ki tudi po oceni sodišča prve stopnje ne predstavljajo razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Glede navedb, da naj bi tožnikov svak govoril njegovemu nečaku o „neporavnanih računih“ med tožnikom in svakom (ta je 12 let nazaj ubil njegovo sestro, za kar je bil obsojen), je sodišče prve stopnje prav tako pritrdilo toženki, da tožnik ni izkazal dejanj preganjanj v zvezi z razmerami v širši družini, torej tudi dovolj konkretnih in jasnih groženj oziroma njihove intenzivnosti, in nadalje, da se gleda tega ni obrnil na pristojne subjekte zaščite na Kosovem. Tožbeni ugovor, da toženka ni upoštevala prepovedi nevračanja oziroma ni presojala, ali bo ta kršena v primeru vrnitve, je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen. Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni opravilo glavne obravnave, kar obširno utemeljuje.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb glede presoje prepovedi vračanja ter da je zato prišlo do kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 18. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito je bila zavrnjena na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 52. člena ZMZ-1. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

7. Pritožnik navaja, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, vendar pa iz nje – poleg zgolj splošnega navajanja pravnih podlag in stališč sodne prakse v zvezi z načelom nevračanja – izhaja le očitek, da se sodišče prve stopnje do tožnikovih navedb v zvezi z načelom nevračanja ni opredelilo oziroma, da sodna ocena tega vidika v sodnem postopku ni bila opravljena. V zvezi s tem pritožnik sodišču prve stopnje očita, da gre za kršitev 3. člena EKČP in 18. člena Ustave. Pritožnik torej po vsebini svoje pritožbe uveljavlja zgolj kršitev procesnih pravic in neobrazloženost sodbe v tem delu, tj. kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki tudi v upravnem sporu predstavlja bistveno kršitev postopkovnih določb (tretji odstavek 75. člena ZUS-1).1

8. Vrhovno sodišče navedeni pritožbeni očitek zavrača kot očitno neutemeljen, saj se je sodišče prve stopnje o navedenem opredelilo v 38. točki izpodbijane sodbe, ki jo je treba brati v povezavi s stališči tožene stranke iz izpodbijane odločbe, na katere se sodišče tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1, 25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Izpodbijana sodba glede navedenega torej očitno ni neobrazložena in argumenti tožnika niso bili spregledani, vsebinsko pa iz pritožbe ni videti argumentov, zaradi katerih bi bila navedena presoja napačno opravljena.

9. O (ne)pravilnosti stališč sodišča prve stopnje glede opustitve izvedbe glavne obravnave se Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ne opredeljuje, saj glede tega ni pritožbenih ugovorov, preizkus teh stališč po uradni dolžnosti pa ni predviden.

10. Glede na navedeno in ker niso podani niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.