Jedro

Kot pravilno izpostavlja pritožnik so merila, na podlagi katerih se presoja razumnost trajanja pripora: 1) dolžina pripora; 2) primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja; 3) posledica pripora za obtoženca; 4) prispevek obtoženca k trajanju pripora; 5) zapletenost primera ter 6) ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo le splošno primerjavo med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja, do ostalih meril pa se ni opredelilo, ima pritožnik prav, da izpodbijani sklep nima razlogov. Zaradi tega pritožbeno sodišče ne more presoditi utemeljenosti zatrjevane kršitve ter v tej posledici ne more odgovoriti na konkretizirane pritožbene navedbe, da gre v obravnavani zadevi za počasno ravnanje sodne veje oblasti, oziroma, da je delovanje sodne veje oblasti v postopku z zgolj dvema obtožencema nerazumno počasno, da obtoženec ni z ničemer prispeval k trajanju pripora, da gre za nezapleteno zadevo ter da obtoženec že trpi posledice pripora. Pritožbeno sodišče manjkajočih razlogov ne more nadomestiti, saj bi s tem obrambi odvzelo pravico do pritožbe (pravnega sredstva) iz 25. člena Ustave RS, ki bi jo imela, če bi izpodbijani sklep imel razloge, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti v okviru pritožbenih navedb.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva pošlje sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega V. H. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) še podani, zato je pripor zoper obtoženca podaljšalo.

2. Proti takemu sklepu je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve 19., 20., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije, torej iz razlogov po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter kršitve 19., 20. 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi tako, da odrejeni pripor odpravi, oziroma podrejeno, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu zunajobravnavnemu senatu sodišča prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnik v pritožbi zatrjuje kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 23. člena v zvezi s pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 29. člena Ustave Republike Slovenije. Navaja, da izpodbijani sklep o tem nima razlogov oziroma, da sodišče prve stopnje ni ocenilo trajanje pripora z vidika meril, ki jih je postavilo Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi N. proti A.i, zato je po njegovi oceni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Presojo, ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa, je po določnem času trajanja pripora sodišče dolžno opraviti po uradni dolžnosti in se do tega vprašanja v sklepu, s katerim odloči o podaljšanju pripora, opredeliti1. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje o tem opredelilo z oceno, da je trajanje pripora še v okviru razumnega časa, ker "je pri obtožencu podana visoka stopnja ponovitvene nevarnosti in je tudi teža očitanih mu kaznivih dejanj takšna, da je sorazmerje med prestanim priporom in pričakovano kaznijo, v primeru izreka obsodilne sodbe, še vedno podano". Kot pravilno izpostavlja pritožnik so merila, na podlagi katerih se presoja razumnost trajanja pripora: 1) dolžina pripora; 2) primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja; 3) posledica pripora za obtoženca; 4) prispevek obtoženca k trajanju pripora; 5) zapletenost primera ter 6) ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti2. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo le splošno primerjavo med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja, do ostalih meril pa se ni opredelilo, ima pritožnik prav, da izpodbijani sklep nima razlogov. Zaradi tega pritožbeno sodišče ne more presoditi utemeljenosti zatrjevane kršitve ter v tej posledici ne more odgovoriti na konkretizirane pritožbene navedbe, da gre v obravnavani zadevi za počasno ravnanje sodne veje oblasti, oziroma, da je delovanje sodne veje oblasti v postopku z zgolj dvema obtožencema nerazumno počasno, da obtoženec ni z ničemer prispeval k trajanju pripora, da gre za nezapleteno zadevo ter da obtoženec že trpi posledice pripora. Pritožbeno sodišče manjkajočih razlogov ne more nadomestiti, saj bi s tem obrambi odvzelo pravico do pritožbe (pravnega sredstva) iz 25. člena Ustave RS, ki bi jo imela, če bi izpodbijani sklep imel razloge, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti v okviru pritožbenih navedb.

6. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločitev. Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje opraviti presojo, ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa v skladu z zgoraj navedenimi merili, odgovoriti na navedbe obtoženčevega zagovornika, ki trdi, da gre v obravnavani zadevi za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku ter o zadevi ponovno odločiti. Pritožnik predloga, da se zadeva vrne drugemu zunajobravnavnemu senatu ni obrazloži. 7. Odločitev pritožbenega sodišča ima podlago v tretjem odstavku 402. člena ZKP.

1 Tako odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-369/16 z dne 13.7.2016. 2 Tako med drugim tudi odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-45/16 z dne 17.3.2016 in odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-369/16 z dne 13.7.2016.