Jedro

Iz razlogov sodišča prve stopnje jasno izhaja opravljena presoja tako nujnosti kot sorazmernosti (in s tem neogibni potrebnosti za varnost ljudi) odrejenega pripora, ki temelji na opisanem dejanskem stanju.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 15. 9. 2016 za dva meseca podaljšalo pripor po vloženi obtožbi zoper obdolženca iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Obdolženčev zagovornik je zoper sklep vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišča v Kopru zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik, zaradi, kot uvodoma navaja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve Ustave Republike Slovenije. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor odpravi, podredno pa, naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Utemeljen sum je podrobno obrazložen in izkazan. Za soočenje z vsemi obremenilnimi dokazi bo obdolženec imel priložnost na glavni obravnavi. Obe sodišči sta neogibnost pripora presodili skladno z ustaljeno sodno prakso, pritožbeno sodišče se je s pritožbenimi navedbami seznanilo, ni pa bilo dolžno ponavljati pravilnih razlogov o sorazmernosti ukrepa. Predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se na pisanje nista odzvala.

B.

5. Pri odločanju o odreditvi pripora mora sodišče presoditi, ali so podani naslednji pogoji: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz prvega odstavka 201. člena ZKP in c) neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi (prvi odstavek 20. člena URS). Pri presoji tretjega od navedenih pogojev, torej neogibnosti pripora za potek postopka ali varnost ljudi, mora sodišče pretehtati: i) ali je poseg primeren za dosego cilja (ta korak je mogoče izpustiti, ker je to presojo opravil že zakonodajalec)(1), ii) ali je poseg nujen, ker cilja ni mogoče doseči z milejšim ukrepom, in iii) ali je teža posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi ukrepa nastale.(2) Sodišče mora torej pri odreditvi pripora ne le ugotoviti, ali so za to podani pogoji, ki jih določa zakon, ampak tudi utemeljiti neogibnost tega ukrepa. Utemeljitev neogibnosti pripora pa sama po sebi implicira odgovor, zakaj sodišče namesto pripora ni izreklo kakšnega drugega ukrepa. Tudi iz določbe prvega odstavka 199.a člena ZKP, ki predpisuje hišni pripor, izhaja, da se ta ukrep odredi, kadar odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka. S pomočjo logične razlage kot metode za ugotavljanje prave vsebine in smisla navedenih določb je po pravilu »argumentum a contrario« moč ugotoviti, da kadar sodišče ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka, ni potrebno posebej utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi oziroma poteka postopka ni odredilo drugih, milejših ukrepov.(3)

6. Vložnik neutemeljeno navaja, da so iz pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora izostali razlogi o tem, zakaj obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti z blažjim posegom v njegove ustavne pravice, denimo s hišnim priporom. Sodišče prve stopnje je v točki 18 obrazložitve svoje odločbe namreč pojasnilo: »Ob takem stanju stvari, upoštevajoč zlasti težo dejanja in predkaznovanost obdolženca se podaljšanje pripora pokaže kot nujno potreben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja. Podaljšanje pripora je utemeljeno tudi v luči 20. člena Ustave RS, saj je podana sorazmernost med posegom države v pravico obdolženca do osebne svobode ter zagotavljanjem varnosti ljudi, česar ni mogoče zagotoviti z nobenim milejšim ukrepom.« Iz teh razlogov jasno izhaja opravljena presoja tako nujnosti kot sorazmernosti (in s tem neogibni potrebnosti za varnost ljudi) odrejenega pripora, ki temelji na v predhodnih točkah tega sklepa opisanem dejanskem stanju.

7. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Po ustaljeni sodni praksi je pritožbeno sodišče dolžno presoditi in obrazložiti vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in je o njih dolžno zavzeti stališče. Sodišče druge stopnje je z zadostno jasnostjo dolžno opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev. V primeru, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je lahko podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, to je kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. Vložnik navaja, da je sodišče druge stopnje pri presoji njegovih pritožbenih navedb glede nezmožnosti, da bi obdolženec v zvezi s kaznivim dejanjem nasilništva »predstavil dokaze o tem, da ni storil očitanega mu kaznivega dejanja, oziroma se soočil z oškodovancem,« spregledalo, da se pritožbeni očitek nanaša na kaznivo dejanje nasilništva, in je obrazložitev zasnovalo na izhodišču, da se pritožbeni očitek nanaša na kaznivo dejanje izsiljevanja. Navedba vložnika je točna, kar pomeni, da sodišče druge stopnje ni ravnalo skladno z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora, kot predhodno pojasnjeno, utemeljiti vpliv zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe. Zagovornik vzročne zveze ni utemeljil (niti je ni zatrjeval), zato Vrhovno sodišče ni moglo presoditi, ali je podana kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

8. Vložnikova navedba, da gre pri tem za kršitev iz 11. točke 371. člena ZKP, ni utemeljena. Za tako imenovano protispisnost iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki) gre le v položaju, ko sodišče v odločbi reproducira vsebino dokaza v nasprotju z njegovo vsebino in na tej podlagi ugotavlja odločilna dejstva. Le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča ne pomeni uveljavljanja protispisnosti.(4) Sodišče druge stopnje ni zagrešilo te kršitve, saj v sklepu ni reproduciralo vsebine dokaza v nasprotju z njegovo vsebino in na tej podlagi ugotavljalo odločilnih dejstev, temveč je pri presoji pritožbenih navedb izhajalo z zmotnega stališča o vsebini pritožbene navedbe. Vložnik vzročne zveze med to kršitvijo in nezakonitostjo sklepa, kot predhodno pojasnjeno, ni utemeljil in tudi ne zatrjeval. C.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

(1) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-74/95 z dne 7. 7. 1995. (2) Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 47951/2014-116 z dne 22. 1. 2015. (3) Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999, I Ips 254/2006 z dne 24. 8. 2006, XI Ips 37014/2015-89 z dne 9. 11. 2015, in druge.

(4) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 111/2011 z dne 1. 9. 2011, tč. 7; in Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 794.