Jedro

V pravdi, ki teče na podlagi izbrisne tožbe, je pasivno legitimiran tisti, ki je z izpodbijano vknjižbo pridobil knjižno pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na izbris vpisa parcele št. 620 v vložku št. 960 k.o. in za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja po stari zemljiški knjigi za k.o., vl. št. 889. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo dejstva, da je tožnik svojo materialno pravico izgubil s sestavo zapisnika o napravi nove zemljiške knjige, ki ga je sestavilo sodišče. Ob tem pa sodišče prve stopnje ni navedlo določbe, zaradi katere naj bi izbrisna tožba ne bila dovoljena iz procesnih razlogov, ker tožnik ni bil obveščen o napravi nove zemljiške knjige. Pritožba opozarja, da je tožena stranka nesporno ob sestavi zapisnika vedela za materialno pravico, ki jo tožnik ima. Iz vsega navedenega pa naj bi po mnenju pritožbe izhajalo, da tožnik ni vložil izbrisne tožbe na podlagi procesnih razlogov, temveč iz materialnih razlogov in to zaradi omenjenega zapisnika. Kakšen cilj tožnik zasleduje s predmetno tožbo, glede na to, da vrnitev parcele v naravi, ker je javno dobro, ni mogoča, za to pravdo ni pomembno. Zato prvostopno razlogovanje o zastaranju zahtevka za plačilo odškodnine ni predmet te pravde.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na zadevne prvostopne razloge. K vsemu navedenemu pa je dodati, da tožnik na podlagi pravnih pravil, ki so se skupaj z oblikovano sodno prakso uporabljala v času izpodbijane vknjižbe in v času vložtive tožbe, za vložitev izbrisne tožbe ni bil aktivno legitimiran. Na podlagi pravnega pravila paragrafa 68 Zakona o zemljiških knjigah je bil namreč aktivno legitimiran za izbrisno tožbo le tisti, ki je mislil, da je s kakšno vknjižbo oškodovan v svoji knjižni pravici. Dolžnik ni bil nikoli v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik parcele št. 620 oziroma v stari zemljiški knjigi vpisane parcele št. 159/5. Torej z izpodbijano vknjižbo ni bil prizadet v svoji knjižni pravici. Tudi upoštevajoč določbe sedaj veljavnega zakona o zemljiški knjigi tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen in to ne le iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje, temveč tudi upoštevajoč določbo 102. čl. Zakona o zemljiški knjigi. V 1. odst. 102. čl. Zakona o zemljiški knjigi je namreč določeno, da se izbrisna tožba vloži zoper tistega, ki je z izpodbijano vknjižbo pridobil knjižno pravico. Tožnik v svojem tožbenem zahtevku zahteva izbris vpisa parcele št. 620 v vložku št. 960 k.o. in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja po stari zemljiški knjigi za k.o., vložek št. 889. Iz lustruma (priloga pod C 3) izhaja, da je bila pri vložku št. 889 v stari zemljiški knjigi vpisana parcela št. 159/5, cesta v izmeri 654 m2, pri čemer je bila v B listu vpisana pod splošno ljudsko premoženje v upravi Občinskega ljudskega odbora. Z izpodbijanim vpisom pa je v vložek št. 960 vpisana kot parcela št. 620 cesta v izmeri 1321 m2 kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe Občina. Oba vpisa, tisti ki se izpodbija in tisti, katerega vzpostavitev zahteva tožnik s tožbenim zahtevkom, izkazujeta isto lastninsko stanje, SLP oziroma družbeno lastnino z imetnikom pravice uporabe Občino. Tako z izpodbijano vknjižbo v novo zemljiško knjigo Občina ni pridobila knjižne pravice, ker jo je že pred tem imela. Poleg tega pa 2. odst. 102. čl. Zakona o zemljiški knjigi določa, da če se vloži tožba zoper tistega, ki je pridobil pravico neposredno z izpodbijano vknjižbo, se mora vložiti v roku treh let od vložitve predloga za vpis izpodbijane vknjižbe, v konkretnem primeru torej od sestave zapisnika o napravi zemljiške knjige, na katerega se sklicuje pritožba. Upoštevajoč pravna pravila, ki so se uporabljala v času izpodbijane vknjižbe, torej tožnik ni bil aktivno legitimiran za vložitev tožbe, upoštevajoč sedaj veljavni Zakon o zemljiški knjigi pa tožena stranka ni pasivno legitimirana oziroma je tudi tožba vložena po preteku prekluzivnega roka. Tako se tudi iz navedenih razlogov pokažejo pritožbene navedbe kot brezpredmetne, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna in zakonita. Noben uveljavljani pritožbeni razlog zato ni podan in je pritožbeno sodišče na podlagi 368. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.