Jedro

Do nezgode ni prišlo zaradi tega, ker je bil stroj ves čas vklopljen, ampak zaradi tožnikovega posega v stroj. Zato je sodišče pravilno zaključilo, da je lahko podana le krivdna odgovornost tožene stranke. Sodišče pa je pravilno tudi zaključilo, da je tudi tožnik soodgovoren, saj je z roko segel v področje stroja, ne da bi ga prej izklopil. Ker je odgovornost delovne organizacije strožja, profesionalna, je po mnenju pritožbenega sodišča ob upoštevanju vseh okoliščin, šteti, da je odgovornost tožene stranke 60 %, oškodovanec pa je dolžan nositi negativne posledice svojega ravnanja v višini 40 %.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki poleg že prisojene odškodnine (delno s pravnomočno sodbo P 1397/97 v zvezi s sodbo Cp 1745/03) še odškodnino v višini 100.000,00 SIT (417,29 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.01. 2002 do 27.06.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje pa do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se v tem delu glede odločitve o glavni stvari potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 353.983,00 SIT (1.477,14 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 30.300,00 SIT od 09.03.1999 dalje do prenehanja obveznosti, od 31.267,00 od 15.05.1999 dalje do prenehanja obveznosti, od zneska 12.322,00 SIT od 03.04.2000 dalje do prenehanja obveznosti, od zneska 40.000,00 SIT od 20.01.2000 dalje do prenehanja obveznosti in od 67.407,00 SIT od 19.03.2001 dalje do prenehanja obveznosti, od ostalih pravdnih stroškov pa od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov dalje do prenehanja obveznosti.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 281.394,78 SIT (1.174,24 EUR) stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 80.000,00 SIT od 01.06.2001 dalje do prenehanja obveznosti, od zneska 54.921,00 SIT od 07.09.2001 dalje do prenehanja obveznosti in od zneska 87.000,00 SIT od 27.09.2002 dalje do prenehanja obveznosti, od ostalih pravdnih stroškov pa od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov dalje do prenehanja obveznosti.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki SIT 18,40 EUR stroškov pritožbenega postopka z zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožeči stranki in ji za negmotno škodo, ki jo je utrpela v pri delu, prisodilo odškodnino v višini 500.000,00 SIT (2.086,46 EUR). Ker je tožena stranka ta znesek poravnala, ji je naložilo le še plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 150.000,00 SIT (625,94 EUR) od 01.01.2002 do 27.06.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri ter zakonske zamudne obresti od zneska 6.530,30 SIT (27,25 EUR), ki tečejo od 14.04.1996 dalje do plačila in sicer po predpisani obrestni meri ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.123,80 SIT (8,86 EUR) od 21.05.1996 dalje pa do plačila, vse v roku 15 dni. V presežku za znesek 1,526.074,90 SIT (6.368,20 EUR) z zahtevanimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 325.092,00 SIT (1.356,58 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov dalje. Tožeči stranki pa je naložilo, da v roku 15 dni povrne toženi stranki stroške v višini 285.058,00 SIT (1.189,53 EUR) prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov dalje.

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku, s katerim je od tožene stranke zahteval povrnitev škode, ki jo je utrpel zaradi poškodbe na delovnem mestu kot delavec G., zavarovanca tožene stranke. 15.02.1996 je delal kot polnilec PUR, hotel je popraviti grelno cev na hladilniku, ki je prihajal po tekočem traku in ko je bil nagnjen navzdol in je z levo roko popravljal cev, mu je stranica za kompresorski del, oz. ostra pločevina, ob zapiranju zagrabila ter stisnila levo dlan ter ga lahko telesno poškodovala. Pri tem je dobil obtolčenino hrbtišča leve roke, izvedenec pa je poškodbo ocenil kot lahko telesno poškodbo. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je tožena stranka odgovorna za škodni dogodek na podlagi krivdne odgovornosti, ugotovilo pa je tudi, da je soodgovoren tudi tožnik sam. Sodišče je zaključilo, da je moral tožnik delo opravljati v okoliščinah, ki v celoti niso ustrezale predpisanim ukrepom iz varstva pri delu, za kar bi moral poskrbeti zavarovanec tožene stranke, zato je ravnal krivdno. Zavarovanec tožene stranke v izogib tveganju ni zagotovil drugačnega, z ustreznimi pripomočki varnejšega dela na stroju, ni pa mu uspelo tudi dokazati, da je v času tožnikovega poškodovanja v ta namen izvedel vse potrebne ukrepe. Šele po tožnikovi poškodbi so namestili nove stroje, ki vsebujejo nove maske, v katere ni več moč posegati. Sodišče pa je tudi verjelo priči, ki je povedala, da je obstajala možnost, da se na stroj nastavi optična oz. fizična ograja, s tem pa se prepreči, da bi se vanj posegalo. Zato je sodišče štelo, da je tožena stranka odgovorna do 30 %, medtem ko je v pretežni meri- s 70 % soprispeval k nastanku škodnega dogodka tožnik sam zaradi svojega krivdnega ravnanja ker je vedel, da ne sme posegati v stroj, ne da bi ga prej izklopil. Tožniku je prisodilo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 350.000,00 SIT, v presežku za še zahtevanih 750.000,00 SIT pa je zahtevek zavrnilo. Za strah mu je prisodilo odškodnino v višini 150.000,00 SIT, za znesek 200.000,00 SIT je zahtevek zavrnilo. Skupno mu je sodišče prisodilo odškodnino v višini 500.000,00 SIT (2.086,46 EUR), v preostalem delu pa je zahtevek zavrnilo. Tako določeno odškodnino je sodišče zmanjšalo za stopnjo soprispevka tožeče stranke, pri tem pa upoštevalo, da je sodba postala pravnomočna za 200.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče je tožniku prisodilo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh v pravdi.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. S pritožbo izpodbija najprej odločitev sodišča o tem, da naj bi tožnik s svojim ravnanjem s 70 % soprispeval k nastali nezgodi. Takšen zaključek sodišča je zmoten in je sodišče v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je po mnenju pritožnika le-ta prispeval k nastanku škode največ 25 %. Napačen je zaključek sodišča o tem da stroj, na katerem se je poškodoval ni nevarna stvar in da delo, ki ga je na tem delu stroja na dan nezgode upravljal, ne predstavlja dela s povečano stopnjo nevarnosti. V konkretnem primeru je šlo za okoliščine, kjer je podana posebna nevarnost, saj delavec nima možnosti da ves čas nadzoruje stroj, med delovnim procesom pa lahko pogosto pride tudi do situacije, ko pride do nehotenih slučajnih posegov delavčeve roke v delovno območje stroja, ki ni zavarovano. Stroj je med rednim delovnim procesom ves čas vklopljen in kot takšen predstavlja nevarno stvar, saj nima zavarovanega delovnega območja. Zato obstaja objektivna odgovornost tožnikovega delodajalca. Sodišče pa tudi ni upoštevalo dejstev, da je bilo delo normirano in vezano celo na to, kako kakovostno je svojo fazo dela opravila predhodna delavka in da je moral tožnik odpravljati napake v skopo odmerjenem času, ki mu ga je delodajalec odmeril z njegovo fazo dela, normo pa je lahko dosegel le tako, da pri konkretnem popravilu stroja ni izklopil, kar je delodajalec dopuščal vrsto let. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da bi lahko imel tožnik stroj ves čas pod nadzorom. Sodišče vseh teh dejstev ni pravilno vrednotilo in je zato napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče pa je tudi izven vsake razumne mere določilo delež sokrivde, saj je bil prav zavarovanec tožene stranke tisti, ki mora v prvi vrsti poskrbeti za varnost pri delu in sicer zato, da lahko delo upravljajo delavci brez nevarnosti nastanka poškodbe. Tako je odgovornost tožene stranke bistveno večja od tožnikovega prispevka. Sodišče bi pri ocenjevanju soprispevka toženca moralo veliko bolj upoštevati okoliščino, da predstavlja stroj na katerem je tožnik delal nevarno območje, kar so predpostavljeni tudi vedeli. Priče so povedale na kak način bi se lahko stroj zavaroval tako, da bi delavcem omogočal varno delo, kar bi sodišče moralo pravilno ovrednotiti. Zato obstaja malomarnost odgovornih delavcev tožene stranke saj so vedeli, da je delovno območje stroja nezavarovano in so dobro poznali možnosti ustrezne zaščite delovnega območja stroja. Zato bi moralo sodišče tudi krivdno odgovornost tožnikovega delodajalca, ki ni ustrezno poskrbel za varnost dela, presojati po strožjih merilih, ki veljajo za strokovnjaka. Delodajalec pa tudi ni poskrbel za to, da bi delavci upoštevali navodilo za delo in delavce, ki so že 15 let in več odpravljali napake pri obratujočem stroju, ni ustrezno sankcioniral. Delodajalcu je bilo tudi znano da celo po dvajset do tridesetkrat v eni delovni izmeni prihaja do ene in iste napake v delovnem procesu in sicer do nepravilnega položaja cevi, ki jo mora tožnik popraviti zaradi nadaljevanja delovnega procesa. Tega niso odpravili, niti jim odgovorni delavci niso ustrezno in dosledno kontrolirali kako opravljajo svoje delo in s kakšnim svojim ravnanjem tudi posredno tožniku niso omogočili da opravlja delo varno, kar vse bi moralo sodišče upoštevati. Če bi sodišče upoštevalo vse opustitve odgovornih delavcev tožene stranke, zaradi katerih je prišlo do škodnega dogodka in če bi ustrezno vrednotilo dejstvo, da je moral tožnik vselej odstraniti napako predhodne delavke, sicer se delovni proces ne bi mogel nadaljevati in da je bil tožnik pri svojem delu vezan na normo ter dejstvo, da si ob visoki normi ni mogel privoščiti tega, da bi stroj zaradi poprave lege cevi stal od 100 do 150 minut na eno izmeno, bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti, da je njegova sokrivda za nastalo nezgodo minimalna in da ne presega 25 %.

Sodišče pa je odmerilo tudi prenizko odškodnino iz posameznih odškodninskih naslovov in je tudi v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Ni pa tudi utemeljeno zavrnilo njegovega zahtevka za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri vseh oblikah škode navaja, da je sodišče premalo vrednotilo njegovo izpovedbo in mnenje izvedenca medicinske stroke in tudi napačno zaključilo, da nima trajnih posledic. S pritožbo pa izpodbija tudi izrek o stroških postopka in sodišču očita, da bi moralo upoštevati, da je v pretežnem delu postopka bil sporen tako temelj kot višina tožbenega zahtevka, zato bi moralo sodišče pri odločanju o stroških postopka upoštevati oba kriterija. Glede temelja na pritožbeni stopnji je njegov uspeh višji kot le 30 %, že takrat pa je upoštevajoč oba kriterija bil njegov uspeh najmanj 44,48 % oz. 42 % in ne le 14,18 oz. 12 % kot je to zmotno izračunalo sodišče. Sodišče pa tudi ni obrazložilo zakaj šteje, da je tožnik uspel s pritožbo zoper sodbo le z 12 % in ne s 100 %. Napačna pa je tudi odločitev, da je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov pribave izvedeniškega mnenja v celoti za tista izvedeniška mnenja, za katera je založila predujem. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba v izpodbijanem delu tako spremeni, da se toženi stranki naloži še plačilo odškodnine v višini 1,526.074,90 SIT z zamudnimi obrestmi in da se ji naloži povrnitev vseh stroškov pravdnega postopka s pripadajočimi obrestmi. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka: za poročilo tožniku o prejeti sodbi P 936/98 20 točk, za pritožbo 500 točk, za poročilo stranki o vloženi pritožbi 20 točk in za poročilo stranki o uspehu pritožbe 20 točk, skupaj 257,60 EUR ter za stroške in poštnino 2,87 EUR in stroške fotokopiranja 1,25 EUR skupaj z 20 % DDV, torej skupne stroške v višini 314,09 EUR, z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe pritožbenega sodišča dalje.

Pravočasna pritožba je bila posredovana toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Ad1: O pritožbi glede temelja odškodninske odgovornosti Ni sporno, da se je tožnik 15.02.1996 poškodoval kot delavec pri stranskem intervenientu, na delovnem mestu kot polnilec PUR. Delal je pri tekočem traku po katerem so prihajali hladilniki. Hotel je popraviti grelno cev na hladilniku, ker je to delo opravljal že 15 let in ga je poznal, traku ni izklopil in je z roko hotel popraviti grelno cev, pri tem pa mu je stranica za kompresorski del oz. ostra pločevina pri zapiranju zgrabila in stisnila levo roko. Sodišče je glede temelja odškodninske odgovornosti ugotovilo, da do delovne nezgode ni prišlo zaradi povečane škodne nevarnosti za okolico in da ne gre za objektivno odgovornost, da je tožnik imel ves čas z izklapljanjem in vklapljanjem možnost nadzorovati stroj in ga torej imeti pod kontrolo, s tem pa je imel možnost, da odstrani vir nevarnosti, zato te okoliščine ne predstavljajo posebne nevarnosti. Če bi tožnik ravnal po navodilih, do škode ne bi prišlo.

Objektivno odgovornost je Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v času nastanka škodnega dogodka, zato se po 1060. čl. Obligacijskega zakonika uporablja za to razmerje, urejal v čl. 154/II, ko govori o škodi od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da gre za delo s povečano nevarnostjo, vendar pa je pri tem v pretežnem delu opisoval elemente, ki napotujejo na krivdno odgovornost tožene stranke. Objektivna odgovornost je podana kadar gre za potencialno večjo nevarnost, za stvar ki je nevarna ne glede na način uporabe ali izvajanje dejavnosti in kadar še tako skrben nadzor ali natančna pravila za uporabo ne morejo preprečiti, da se nevarna stvar izmakne nadzoru. Odgovornost za vzrok zaznamujejo objektivne okoliščine na strani oškodovalca. Pri tem je v našem odškodninskem pravu pravilo subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost pa je izjema. Ko ZOR govori o nevarni stvari ali nevarni dejavnosti, to obliko odgovornosti pogojuje z virom povečane nevarnosti. Za objektivno odgovornost gre, kadar kljub še tako veliki skrbnosti ni moč preprečiti nastanka škode. Za povečano nevarnost gre, kadar obstaja neobičajno veliko možnosti, da tretjim nastane škoda. Sodna praksa je npr. navedla, da niso nevarne tiste stvari, ki take postanejo z nepravilno uporabo, saj v tem primeru ni bil vzrok škode v potencialno povečani nevarnosti, ampak v ravnanju samega oškodovanca. Za nevarno dejavnost pa se razume človekova aktivnost, iz katere izvira povečana nevarnost (npr. večja količina eksplozivnih snovi, kemikalij...). Tožnik takšnih okoliščin, ki bi kazale na nevarno stvar ali nevarno dejavnost ni navajal, ampak je navajal le okoliščine, ki napotujejo na krivdno odgovornost. Zato so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da ne gre za objektivno odgovornost, pravilni.

Pritožnik v pritožbi zatrjuje, da je stroj, na katerem se je poškodoval nevarna stvar, pri tem pa je pozabil na svoje navedbe v pripravljalnem spisu z datumom 05.12.2006, kjer je navedel, da prvenstveno vztraja pri tem, da je moral opravljati delo s povečano nevarnostjo, šele drugotnega pomena pa, da je stroj nevarna stvar. Pritožnikove pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je lahko imel ves čas stvar pod nadzorstvom, niso utemeljene. V tem delu pritožnik razglablja o racionalni porabi časa pri odpravljanju napak, češ, da ne more stroja ustaviti vsakič, ko mora popraviti manjšo napako delavke, ki je delala operacijo pred njim, vendar zmotno meni, da je zaradi te okoliščine podana objektivna odgovornost. Pozablja, kot mu je bilo že povedano, da je s tem, ko je posegel v stvar, sam povzročil nevarno situacijo. Tožnik pa tudi z ničemer ni dokazal v čem naj bi šlo za posebno nevarnost. Do nezgode ni prišlo zaradi tega, ker je bil stroj ves čas vklopljen, kot navaja v pritožbi, sama vklopljenost stroja ni pomenila nevarnosti, ampak je prišlo zaradi njegovega posega. Glede na tožnikova zatrjevanja in ob nespornih okoliščinah o tem, kako je prišlo do poškodbe, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je lahko podana le krivdna odgovornost tožene stranke. Tega dejstva pa tožena stranka več ne izpodbija, saj se zoper obsodilni del sodbe ni pritožila. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke (ZOR čl. 154/I, 158) in ob uporabi določbe čl. 192 zaključilo tudi, da je tožnik v pretežni meri sam odgovoren in mu naložilo prispevek v višini 70 %, toženi strani pa 30 %. Pri tem je ugotovilo, da je tožnik opravil izpit iz varstva pri delu, da je bil seznanjen z navodili za varno delo in s tem, da v primeru obratovanja stroja v njegovo nevarno cono ne sme posegati, verjelo pa je tožniku, kar je potrdila tudi priča G., da iz tehničnih navodil izhaja, da ni treba izklapljati stroja ob večjih popravilih. Sodišče je štelo, da je moral tožnik opravljati delo v okoliščinah, ki niso v celoti ustrezale predpisanim ukrepom iz varstva pri delu. Navedlo je, da je sicer tožnik vedel, da ne sme z roko posegati v stroj, vendar pa tudi zavarovanec tožene stranke ni storil vse, da bi bilo delo varno, saj so ravno po poškodbi namestili nove stroje v katere ni bilo več mogoče posegati, razen tega pa so priče tudi povedale, da bi lahko delodajalec nastavil optično ali fizično ograjo. Sodišče je tudi verjelo tožniku, da so nadrejeni po tihem tolerirali tak način dela, ker so pač ščitili svoje interese. Razlogi v sodbi sodišča prve stopnje so v tem delu prepričljivi, tožena stranka pa jih ni izpodbijala. Tako je sodišče prve stopnje pri tehtanju stopnje krivde enega in drugega glede na ugotovljeno dejansko stanje, po mnenju pritožbenega sodišča nepravilno uporabilo določbo čl. 192 ZOR, ki ureja deljeno odgovornost, oz. delno razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe. Res je, da je tožnik kot izkušen delavec z nepravilnim ravnanjem oz. reševanjem napake posegel v stroj, ne da bi tekoči trak izklopil, s tem pa prevzel tudi tveganje škodljive posledice, vendar pa je sodišče prve stopnje tudi na strani zavarovanca tožene stranke ugotovilo več nepravilnosti, na katere pritožnik v pritožbi tudi utemeljeno opozarja.

Odgovornost med delodajalcem in tožnikom kot kršiteljem se mora porazdeliti v sorazmerju z obsegom njune neskrbnosti – torej je treba tehtati stopnjo krivde enega in drugega. Pri tem se mora, kadar gre za kršitev varnostnih predpisov, upoštevati tudi teža kršitve. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno ko je štelo, da kršitev tožnika ni neznatna in da je višja od 25 % kot jo sam priznava, vendar pa je premalo upoštevalo delavčevo “podrejenost” pri zavarovancu tožene stranke, ko je ugotovilo, da je bil dolžan delati hitro, brez napak in pa po normi. Navedbe sodišča prve stopnje, da bi morali delavci težave z normami reševati drugače so sicer na načelni ravni pravilne, vendar pa se glede na podrejeni položaj delavcev pri vsakdanjem delu težko ali vsaj z rizikom uresničujejo. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so nadrejeni tolerirali nepravilno delo kot tudi, da so pri tem zastopali interese delodajalca po čim hitrejšem delu. Ker je odgovornost delovne organizacije strožja, profesionalna, je po mnenju pritožbenega sodišča glede na vse okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje pravilno šteti, da je odgovornost tožene stranke 60 %, oškodovanec pa je dolžan nositi negativne posledice svojega nepravilnega ravnanja v višini 40 %. Pritožbene navedbe o tem, da je v delovnem procesu dvajset do tridesetkrat prihajalo do take situacije, s čimer se sicer sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni ukvarjalo, niso odločilne in ne spremenijo zaključkov o deležu krivde tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je glede temelja odškodninske odgovornosti pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, delno pa je nepravilno uporabilo materialno pravo, določbo čl. 172 ZOR, kar je narekovalo nekoliko drugačno porazdelitev odgovornosti, zato je bilo potrebno v tem delu pritožbi tožeče stranke delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti spremeniti kot izhaja iz zgornjih navedb. V preostalem delu pa pritožba tožeče stranke glede temelja odškodninske odgovornosti ni utemeljena (ZPP čl. 358).

Ad2) Pritožba glede prisojene višine odškodninske odgovornosti.

Pritožba tožeče stranke v delu, ko izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o primerni višini odškodnine, ni utemeljena. Tožnik je bil lahko telesno poškodovan, dobil je obtolčenino hrbtišča leve roke. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo številne dokaze, ovrednotilo izvedeniška mnenja in objektiviziralo tožnikovo izpovedbo. Pravilno je na podlagi vseh mnenj izvedencev zaključilo, da je tožnik le en dan prenašal hude bolečine, 3 srednje močne in 14 dni lažje zmerne bolečine. Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da tožnik bodočih bolečin ne bo imel. Gre za lažjo telesno poškodbo s kratkim bolečinskim obdobjem, tudi neugodnosti, povezane z zdravljenjem niso bile številne, zato je odškodnina v višini 350.000,00 SIT, (1.460,52 EUR), ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje primerna in v skladu z določbo čl. 200 ZOR.

Pritožnikova pritožbena razglabljanja o tem, kateremu izvedencu bi moralo sodišče verjeti glede obsega fizičnih bolečin in neugodnosti, niso utemeljena. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v delu, ko je obrazlagalo obseg in težo fizičnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in ko je ocenjevalo tožnikova zatrjevanja o obstoju bodočih bolečin, izčrpno obrazložilo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno vrednotilo vsa dejstva, pravilno je tudi zaključilo, da je bila poškodba lažja in da tožnik bodočih bolečin ne bo imel. Odškodnina v višini 350.000,00 SIT je za tako lahko telesno poškodbo popolnoma primerna. Glede na 60 % odgovornost tožene stranke je bilo potrebno zahtevku ugoditi v višini 210.000,00 SIT, zato je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeniti kot izhaja iz izreka sodbe. Ob upoštevanju 60 % deleža odgovornosti tožeče stranke je tako primerna odškodnina za to obliko škode 210.000,00 SIT (876,31 EUR).

Tudi odškodnina za strah v višini 150.000,00 SIT je primerna, sodišče prve stopnje pa je pravilno ovrednotilo mnenja izvedenca medicinske stroke o tem, da je izrazit primerni strah trajal le nekaj minut, sekundarni pa le 12 dni. Zato je prisojena odškodnina primerna, sodišče prve stopnje pa je tudi v tem delu popolno ugotovilo dejansko stanje kot tudi obrazložilo, kateremu izvedencu verjame in zakaj. Pritožbena zatrjevanja o daljšem trajanju sekundarnega strahu niso utemeljena, saj ne izhajajo iz mnenj izvedencev medicinske stroke, ki so objektivizirali tožnikovo izpovedbo. Tako je bilo potrebno v tem delu ob upoštevanju 60 % odgovornosti tožene stranke ugoditi zahtevku v višini 90.000,00 SIT (375,56 EUR). Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in pravilno zaključilo, da tožnikova lahka telesna poškodba ni povzročila trajnih posledic. Razlogi v sodbi sodišča prve stopnje so tudi v tem delu obširni in prepričljivi. Pritožnikovo sklicevanje le na eno mnenje, ki ga je izdelal izvedenec P., ki je tudi edini ugotovil trajne posledice, ni utemeljeno. Tožnik je na vsak način hotel od izvedencev doseči ugotovitev o tem, da mu je poškodba zapustila trajne posledice, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mu tega ni uspelo dokazati. Obrazložitev sodišča prve stopnje je tudi v tem delu obširna in prepričljiva, še posebno, ko obrazlaga, zakaj ni moglo verjeti izvedencu P. Dejstvo je, da je bila tožnikova poškodba lahka, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem vodilo tako obširen dokazni postopek z izvedencev in da si pritožnik napačno obrazlaga funkcijo izvedenca. Zato tožnikova razglabljanja o tem, da je strokovno le mnenje P. (seveda zato, ker je za njega ugodnejše), niso utemeljena. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo (določbe čl. 200 ZOR), in pravilno zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da mu je poškodba povzročila trajne posledice. Zato je utemeljeno v tem delu zahtevek zavrnilo. Sodišče je tožniku od prisojene odškodnine za negmotno škodo prisodilo zamudne obresti v skladu z načelnim pravnim mnenjem VS RS, kot izhaja iz izreka sodbe. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena.

Ad3) O tožnikovi pritožbi zoper odločitev o stroških postopka.

Pritožbeni očitki o tem, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo stroške postopka, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev natančno obrazložilo. Glede na to, da je potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in da je tožeča stranka uspela z nekoliko višjim zahtevkom, je pritožbeno sodišče kot enotno upoštevalo 18 % uspeh tožeče stranke in uspeha ni delilo na različne faze postopka, tako da je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov v višini 959.376,00 SIT, 18 % uspeh pa znese 172.687,00 SIT in do povrnitve v celoti stroškov za izvedeniško mnenje kot mu jo je priznalo sodišče prve stopnje, in v kar se pritožbeno sodišče ne sme spuščati, kljub spremenjeni sodni praksi, torej v višini 181.296,00 SIT. Tožena stranka pa je enotno uspela v tem postopku torej z 82 %, zato je tožeča stranka dolžna povrniti stroške postopka v višini 72.529,00 SIT torej 82 % kar znese 59.473,78 SIT (248,18 EUR) in za stroške izvedenine, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje v skupni višini 221.921,00 SIT. Ob pravilni uporabi določbe čl. 154 in 155 ZPP je tako pritožbeno sodišče delno spremenilo izrek o stroških postopka kot izhaja iz izreka.

Pritožnikove trditve, da bi moralo sodišče upoštevati uspeh glede na sporno višino in sporni temelj niso utemeljene, saj je uspeh enoten in ob upoštevanju istega uspeha, ki se nanaša na višino zahtevka. Ni razlogov, da bi tožeča stranka dobila povrnjeno več stroškov in da se pri odmeri stroškov ne bi upošteval uspeh glede višine zahtevka, saj tudi Odvetniška tarifa priznava stroške glede na uspeh glede višine zahtevka. Tudi niso utemeljena pritožbena navajanja, da sodišče toženi stranki ne bi smelo priznati stroškov za izvedeniško mnenje v celoti, da bi lahko takšne stroške priznalo samo tožeči stranki, in da je tožeča stranka privilegirana. Za takšno priviligiranje ni nobene podlage, saj sta obe stranki enakovredni, torej imata obe pravico zahtevati stroške, sodišče pa je dolžno obema te stroške odmeriti po enakih kriterijih. Res je bila nekajletna sodna praksa glede teh stroškov v korist tistih tožnikov, ki so v času hude inflacije te stroške založili vnaprej in so morali na povrnitev čakati precej let, s tem pa so izgubili pretežni del zneska, vendar v tem času ni več razlogov za takšno odločanje. Zato se je sodna praksa tudi spremenila. Iz teh razlogov pa tudi pritožba tožeče stranke glede odmere stroškov postopka ni utemeljena in je sodišče v tem delu pravilno uporabilo določbo 154 in 155 čl. ZPP. Odmero stroškov je bilo potrebno spremeniti le glede drugačnega uspeha tožnika v skladu s čl. 154/II ZPP..

Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka: za poročilo tožnika o prejeti sodbi 20 točk, za sestavo pritožbe 500 točk ter za poročilo stranki o vloženi pritožbi in o uspehu pritožbe 2 x po 20 točk, stroške za poštnino in korespondenco s stranko 2,87 EUR in stroške fotokopiranja 1,25 EUR, skupno v višini 314,09 EUR. Tožeča stranka ni upravičena do stroškov poročila tožnika o prejeti sodbi P 936/98, saj je to opravilo pooblaščenec tožeče stranke že priglasil v prejšnjem stroškovniku, prav tako pa tožeča stranka ni upravičena do stroškov za poročilo o vloženi pritožbi in za poročilo o uspehu pritožbe. Stroški za poročilo o vloženi pritožbi so zajeti v sami sestavi pritožbe, to je v številu 500 točk, medtem ko poročilo stranki o uspehu pritožbe ni potreben strošek. Tako je tožeča stranka upravičena do skupno glede na uspeh s pritožbo (280,94 EUR, ki znese 6,55 %) le do 18,40 EUR stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje dalje.