Jedro

V obravnavanem primeru je bilo ob ustrezni organizaciji delovnega procesa in izvajanju varstvenih ukrepov mogoče preprečiti nevarnost. Tožnik je imel ves čas možnost izklapljanja stroja in ga je lahko nadzoroval, zato sta sodišči pravilno uporabili določila o krivdni odgovornosti in ugotovili, da do nesreče ne bi prišlo, če bi tožnik pred posegom izklopil stroj. Bil je poučen o varstvu pri delu in o tem, da med obratovanjem stroja ne sme posegati v nevarno območje, pa je to zavestno kršil.

Obrazložitev

Revizija glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine se zavrne.

Revizija glede stroškov se zavrže. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki (v nadaljevanju: toženki) naložilo plačilo obresti od glavnice 1.500 tolarjev od 1. 1. 2002 do prenehanja obveznosti in od glavnice 6.530,30 tolarjev od 14. 4. 1996 do prenehanja obveznosti. Presežni del tožbenega zahtevka je zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) 15. 2. 1996 poškodoval pri delu in da je pretežno sam kriv, da je prišlo do nesreče pri delu, zavarovanka toženke pa do 30 %. Denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je določilo v znesku 350.000 tolarjev, za strah pa je prisodilo 150.000 tolarjev, skupaj torej 500.000 tolarjev, kar ob upoštevanju sokrivde znese 150.000 tolarjev, toda ker bilo je že pravnomočno prisojenih 200.000 tolarjev, je prisodilo le obresti. Enako je razsodilo glede premoženjske škode

2. Proti tej sodbi se je pritožil tožnik in sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženki naložilo (poleg že pravnomočno prisojene odškodnine) plačilo 100.000 tolarjev oziroma 417,29 € z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do plačila. Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi in znižalo delež tožnikove sokrivde le na 40%, z višino odškodnine, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje, pa se je strinjalo.

3. Proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča je tožnik pravočasno vložil revizijo. Po njegovem je delež njegove krivde največ 25 %. Sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in trdi, da je bil stroj, na katerem je delal tožnik, nevarna stvar, ker ni imel zavarovanega delovnega območja in bi delavec med njegovim delovanjem tudi nehote lahko posegel vanj. Ker tožnik stroja ni mogel ves čas nadzorovati, je moral opravljati delo s povečano nevarnostjo. Pri tem je bilo delo normirano in tožnik ni mogel vsakič izklopiti stroja (20 do 30 krat v delovni izmeni), poleg tega pa je delodajalec vedel, da stroja ne izklaplja in je vrsto let dopuščal tako delo, čeprav bi moral skrbeti za varnost pri delu. Tožnik tudi meni, da mu je sodišče prisodilo občutno prenizko odškodnino. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem poudarja mnenje izvedenca dr. P. in dejstvo da je fizični delavec. Tudi glede zavrnitve zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se naslanja na mnenje dr. P. in na trditev, da ima omejeno gibljivost prstov leve roke in zmanjšano grobo moč v levi roki, kar vpliva na to, da tožnik težje opravlja svoje delo in druge aktivnosti. Na koncu se spušča še v odmero pravdnih stroškov in trdi, da je uspel z višjim odstotkom, kot je odmerilo sodišče in polemizira z odmero posameznih stroškov.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena toženki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija zaradi zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo: Ustavo Republike Slovenije (URS)(3) in ratificirane mednarodne pogodbe, ki zagotavljajo varstvo človekove telesne in duševne integritete, zlasti pa določbe Obligacijskega zakonika (OZ)(4) in na podlagi 1060. člena še Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR).(5) Ta določa, da morajo biti za nastanek odškodninske obveznosti izpolnjene naslednje štiri predpostavke: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, ki je v vzročni zvezi z nastalo škodo, odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode.

7. Ker je bila med pravdnima strankama sporna predvsem odgovornost, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določilo prvega odstavku 154. člena ZOR, kjer je določeno, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, povrniti škodo, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V obravnavanem primeru bi morala torej toženka dokazati, da so bili delovni pogoji ustrezni in da ni kriva za to, da je prišlo do nezgode.

8. Tožnik trdi, da je šlo za delo s povečano nevarnostjo, kot je opredeljeno v 173. členu ZOR, vendar se moti. Ni mu mogoče pritrditi, ker je objektivna odgovornost izjema, v obravnavanem primeru pa je bilo ob ustrezni organizaciji delovnega procesa in izvajanju varstvenih ukrepov mogoče preprečiti nevarnost. Tožnik je imel ves čas možnost izklapljanja stroja in ga je lahko nadzoroval, zato sta sodišči pravilno uporabili določila o krivdni odgovornosti in ugotovili, da do nesreče ne bi prišlo, če bi tožnik pred posegom izklopil stroj. Bil je poučen o varstvu pri delu in o tem, da med obratovanjem stroja ne sme posegati v nevarno območje, pa je to zavestno kršil. Pri presoji krivde toženkinega zavarovanca pa je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo 192. člen ZOR, ker je upoštevalo, da je delodajalec odgovoren za organizacijo varnega dela, da je strokovnjak in da ne sme tolerirati kršitev, čeprav je v njegovem interesu, da delavci uresničujejo normative in čim več naredijo. Dejstvo, da je bilo delo normirano, ki ga uveljavlja revizija, je bilo torej upoštevano.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno ovrednotili dokaze in ugotovili obseg nepremoženjske škode, ki jo je trpel tožnik. Nobenega razloga ni, da bi verjeli le mnenju izvedenca dr. P., ki je za tožnika najbolj ugodno, temveč je treba na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotoviti objektivno stanje. Tožnikova poškodba ni bila huda in je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem pravično odmerjena in v skladu z 200. in 203. členom ZOR, glede duševnih bolečin pa sta se sodišči ustrezno prepričali, da jih ni, oziroma da niso tako intenzivne, da bi opravičevale prisoditev denarne odškodnine.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo.

11. Tožnik je vložil revizijo tudi zaradi pravdnih stroškov, vendar taka revizija ni dovoljena in jo je sodišče po 377. členu ZPP zavrglo. Revizijo proti sodbi je namreč mogoče vložiti samo v tistih primerih, ki jih določa 367. člen ZPP in po drugem odstavku tega člena je revizija v premoženjskih sporih dovoljena samo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev oziroma 4172,93 euro. V 39. členu ZPP je predpisano ugotavljanje vrednosti spornega predmeta, pri čemer je v drugem odstavku tega člena izrecno navedeno, da se pravdni stroški ne upoštevajo pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta, torej v zvezi s stranskim zahtevkom revizija ni dovoljena.

12. Vrhovno sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov za revizijo, ker tožnik z revizijo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 33/1991-I z ustavnimi zakoni, ki so objavljeni v Uradnih listih RS, št. 42/1997 - 68/2006. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 83/2001 – 40/2007. Op. št. (5): Uradni list RS, št. 29/78 – 57/89.