Jedro

Odločba, s katero je bilo odločeno, da se tožniku invalidu III. kategorije invalidnosti ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, je postala dokončna in pravnomočna in je kot taka predstavljala podlago za odločbo, s katero je bila določena le višina preplačila, ki ga je tožnik dolžan vrniti. V sporu, v katerem se presoja ta odločba, ni mogoče več presojati tožnikovih navedb, da je bil izbris iz evidence brezposelnih oseb nezakonit.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka spremeni tako, da se ta glasi: „Odpravi se dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 24. 11. 2006 in odpravi se prvi odstavek odločbe tožene stranke št. ... z dne 10. 10. 2006.“ V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo: „Tožbenemu zahtevku se ugodi tako, da se odpravi dokončna odločba št. ... z dne 24. 11. 2006. Odločba Območne enote tožene stranke v ... št. ... z dne 10. 10. 2006 se odpravi v 2. stavku 1. odstavka izreka.

Ugotovi se, da je preplačilo nastalo v znesku 874.162,64 SIT (3.647,82 EUR).

Kar zahteva tožnik več ali drugače, se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.“ Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in toženki naloži v plačilo stroške dosedanjega postopka in pritožbenega postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo postopek prekiniti do pravnomočne odločitve v postopku, ki se vodi pred sodiščem prve stopnje pod zadevo opr. št. Ps 258/2006, v kateri je bil tožnik z dokončno odločbo toženke z dne 23. 12. 2005 izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, kar je predhodno vprašanje v tem postopku. V predmetni zadevi je toženka z odločbo z dne 10. 10. 2006 zahtevala vračilo preplačila ugotovljenega na podlagi odločbe z dne 19. 9. 2006, ki pa je tožnik ni nikoli prejel in ta odločba ni mogla postati dokončna in pravnomočna. Prav tako je z odločbo ugotovljeno, da je preplačilo v znesku 883.740,00 SIT nastalo v obdobju od 1. 7. 2005 do 31. 8. 2006, čeprav je iz odločbe toženke z dne 28. 8. 2006 razvidno, da je preplačilo nastalo med 4. 7. 2005 in 26. 4. 2006 in se izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev tožniku ustavi dne 4. 7. 2005 in ponovno vzpostavi in izplačuje z dnem 26. 4. 2006. Zaključek sodišča prve stopnje, da je odločba toženke z dne 28. 8. 2006 postala dokončna in pravnomočna je nepravilen saj v odločbah katerih zakonitost se presoja ni mogoče najti nikakršne povezave z odločbo toženke z dne 28. 8. 2008. Napačen je zaključek sodišča, da ni bilo pravne podlage za izplačevanje dajatve v času od 4. 7. 2005 do 26. 4. 2006, saj je odločba toženke z dne 28. 8. 2006, s katero se je tožniku ustavilo izplačevanje plače za čas čakanja na zaposlitev z dnem 4. 7. 2005 nezakonita ker temelji na dejstvu, da je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb v času od 5. 7. 2005 do 25. 4. 2006. Toženka bi morala tožniku prenehati izplačevati nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev z dnem dokončnosti odločbe, to je 5. 1. 2006, pa tega ni storila in je plačevala, nekaj česar ve, da ni bila dolžna, tako, da tega sedaj nima pravice zahtevati nazaj, saj si ni pridržala pravice zahtevati nadomestila nazaj in ker nadomestila ni plačala zato, da bi se izognila sili, ampak je vsa nadomestila plačala povsem prostovoljno jih sedaj ne more zahtevati nazaj, kakor je to določeno v 191. členu Obligacijskega zakonika. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo višino predplačila, saj je bil tožnik od 1. 7. 2005 pa do 5. 7. 2005 upravičen do nadomestila, tako da nastane razlika v višini 14.152,60 SIT, do katere je bil po prepričanju obeh strank tožnik upravičen. Ker je odločba toženke dne 23. 12. 2005 postala pravnomočna dne 5. 1. 2006, so bila vsa nakazila, ki jih je tožena stranka tožniku izplačevala po tem datumu, izplačana prostovoljno. Priglaša stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu predmetne zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti ni kršilo. Sodbo je obrazložilo z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja. Je pa napačno ugotovilo, da je preplačilo nastalo v času od 1. 7. 2005 do 31. 8. 2006, saj je preplačilo nastalo v času od 5. 7. 2005 do 26. 4. 2006. Navedeno pa na odločitev sodišča prve stopnje ni imelo vpliva.

Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, ali in v kakšnem obsegu je nastalo preplačilo dajatev, to je nadomestilo za čas čakanja na drugo delo in letni dodatek. Tožniku je bilo z odločbo toženke z dne 28. 8. 2006 ustavljeno izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev od 4. 7. 2005 do 26. 4. 2006, ker v tem času ni bil prijavljen v evidenci na zavodu za zaposlovanje, kar je eden od pogojev za izplačevanje nadomestila iz invalidskega zavarovanja kot brezposelnemu delovnemu invalidu.

Odločilnega pomena v predmetni zadevi je, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 28. 8. 2006, s katero je bilo odločeno, da se tožniku invalidu III. kategorije invalidnosti, ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev z dne 4. 7. 2005 in da se s 26. 4. 2006 nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ponovno vzpostavi in se ponovno izplačuje ter, da se izplačani zneski nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev po 4. 7. 2005 poračunajo, postala pravnomočna. Načelo pravnomočnosti pa zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij in je garant pravne varnosti. Pravnomočni posamični upravni akt pristojnih nosilcev socialno-varstvenih dajatev učinkuje vse dotlej, dokler po predpisanem postopku niso spremenjeni, razveljavljeni ali odpravljeni. Tako ni moč slediti pritožbenim navedbam, da odločba toženke z dne 28. 8. 2006 ni postala pravnomočna niti trditvam pritožbe, da je ta odločba nezakonita, ker je bil izbris tožnika iz evidence brezposelnih oseb nezakonit. Odločba z dne 28,. 8. 2006 je pravni temelj za izdajo odločbe toženke z dne 10. 10. 2006 s katero je bila določena le višina preveč izplačane dajatve. Pravna podlaga za odločitev je podana v 275. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1), kjer je določeno, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravica mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih oz. sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika. Izpodbijani odločbi toženke z dne 10. 10. 2006 in 24. 11. 2006 sta samo še izvedeni odločbi, ki izračunata višino preplačila in sicer za čas od 4. 7. 2005 do 26. 4. 2006 in ne kakor je napačno navedeno v odločbi toženke z dne 10. 10. 2006 za čas od 1. 7. 2005 do 31. 8. 2006. Iz navedenih razlogov ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožeče stranke, da bi bilo potrebno prekiniti postopek do pravnomočne odločitve v zadevi opr. št. Ps 258/2006 niti, da je toženka tožniku izplačevala nekaj za kar je vedela, da mu ni dolžna plačevati, saj je do izdaje pravnomočne odločbe z dne 28. 8. 2006 imela za takšno plačevanje podlago v odločbi z dne 12. 2. 2002, s katero je tožniku bila priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev od 18. 2. 2002 dalje.

Glede višine preplačila pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v času od 5. 7. 2005 do 26. 4. 2006 prejel preveč izplačano dajatev iz naslova nadomestila za čas čakanja na drugo delo in iz naslova letnega dodatka v višini 883.740,00 SIT, kar je jasno razvidno iz specifikacije preplačila (priloge B2 in B3), pri tem pa je tožena stranka upoštevala, da je bil tožnik za čas od 1. 7. pa do 5. 7. upravičen do nadomestila v višini 11.322,08 SIT in za čas od 26. 4. do 30. 4. 2006 15.110,94 SIT. Ob tem so protispisne navedbe pritožnika, da je odločbo z dne 23. 12. 2005 izdala tožena stranka. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da gre za odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo z dne 25. 10. 2005, na podlagi katere se je tožnik nehal voditi v evidenci brezposelnih oseb.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožnika vsled razloga, da je sodišče prve stopnje ob presoji pravilnosti in zakonitosti odločb tožene stranke ob pravnomočni odločbi tožene stranke z dne 28. 8. 2006 na podlagi katere se je tožniku ustavilo izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev z dnem 4. 7. 2005 in se z dnem 26. 4. 2006 ponovno vzpostavilo, pustilo v veljavi odločitev toženke v 1. odstavku odločbe z dne 10. 10. 2006 s katero je bilo ugotovljeno, da je dajatev nadomestilo - čas čakanja na drugo delo in letni dodatek, v obdobju od 1. 7. 2005 do 31. 8. 2006 preveč izplačala. Takšno obdobje ni enako obdobju iz prej navedene pravnomočne odločbe z dne 28. 8. 2006, v posledici navedenega ta tudi nima podlage za vso obdobje, temveč le za čas, kakor je naveden v odločbi z dne 28. 8. 2006 in je bilo potrebno odpraviti celotni 1. odstavek odločbe tožene stranke in ne samo 2. stavek 1. odstavka izreka, kakor je to naredilo sodišče prve stopnje v napadeni sodbi. Čeprav pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nastalo preplačilo v znesku 883.740,00 SIT ni spremenilo 2. odstavka izreka sodbe sodišča prve stopnje, saj v skladu s 359. členom ZPP sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.

Glede stroškov pritožbenega postopka je sodišče odločilo, da trpi pritožnik sam stroške pritožbe, saj je v pritožbi pritožnik uspel le v minimalnem uspehu in je tako pritožbeno sodišče upoštevaje vse okoliščine primera štelo, da tožnik krije stroške pritožbe sam (2. odstavek 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP.