Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pravnomočna odločba, s katero je določeno obdobje, za katero je izplačevanje nadomestila ustavljeno, predstavlja podlago za izdajo odločbe o ugotovitvi, znesku in načinu povrnitve preplačila v skladu s tretjim odstavkom 275. člena ZPIZ-1.
Revizija se zavrne.
1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke, in sicer št. 5021305 z dne 24. 11. 2006 v celoti, št. 25 5021305 1 z dne 10. 10. 2006 pa v drugem stavku prvega odstavka izreka. Presodilo je, da tožnik v obdobju od 5. 7. 2005 do 25. 4. 2006 do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev kot invalid III. kategorije ni bil upravičen, ker je bil črtan iz evidence brezposelnih oseb; neupravičeno prejete zneske je dolžan vrniti na podlagi 275. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji). Vendar pa preplačilo znaša 874.162,64 SIT in ne 883.740,00 SIT.
2. Sodišče druge stopnje je v pretežnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, spremenilo jo je le v delu, v katerem je odpravljena odločba tožene stranke z dne 10. 10. 2006 in sicer tako, da je odpravilo celoten prvi odstavek te odločbe (in ne le drugi stavek), torej del, v katerem je ugotovljeno obdobje nastanka preplačila (1. 7. 2005 do 31. 8. 2006) in del, v katerem je navedena višina preplačila. Ugotovilo je, da je tožena stranka ustavila izplačevanje nadomestila z dnem 4. 7. 2005 (in ne z dnem 1. 7. 2005) ter ga s 26. 4. 2006 ponovno vzpostavila. Zato je lahko preplačilo nastalo le v obdobju od 5. 7. 2005 do 25. 4. 2006. Znesek 883.740,00 SIT je po ugotovitvah sodišča druge stopnje pravilno ugotovljen, vendar pa v spremembo sodbe sodišča prve stopnje (ki je ugotovilo nižji znesek) ni posegalo, ker se je pritožil le tožnik.
3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil pravočasno revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot predhodno rešiti vprašanje zakonitosti odločbe Zavoda RS za zaposlovanje o izbrisu iz evidence brezposelnih oseb. Moralo bi prekiniti postopek in počakati na izid sodnega spora o tem ali pa predhodno vprašanje rešiti samo. Meni, da je bistveno kršilo določbe postopka, ker tega ni storilo, sodišče druge stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo zaradi te bistvene kršitve. Revident nasprotuje nadalje stališču sodišča druge stopnje, da je za odločitev bistvenega pomena pravnomočnost odločbe z dne 28. 8. 2006. Z njo namreč ni bilo odločeno o preplačilu, zato ta odločba ni podlaga za ugotovitev preplačila. Prav tako pa se ne strinja s tem, da mora vrniti celotno nadomestilo, ki ga je prejel od 5. 7. 2005 do 25. 4. 2006. Zavod RS za zaposlovanje je o izbrisu iz evidence brezposelnih oseb odločil 25. 10. 2005, odločba je postala dokončna 23. 12. 2005, nadomestilo pa je kljub temu tudi po tem datumu še prejemal, kar pomeni, da mu je tožena stranka izplačala nekaj, za kar je vedela, da ni dolžna plačati. Zato glede na 191. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) ne more zahtevati tega nazaj, saj si pravice zahtevati nazaj, kar je plačala, ni pridržala. Ne strinja se tudi z ugotovljeno višino preplačila. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.
4. Revizija ni utemeljena.
5. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).
6. Očitek, ki se nanaša na ravnanje sodišča prve stopnje, smiselno pa tudi sodišča druge stopnje (čeprav pod razlogom zmotne uporabe materialnega prava) o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki naj bi bila storjena s tem, da sodišče prve stopnje postopka ni prekinilo do pravnomočnosti odločitve o zakonitosti odločb Zavoda RS za zaposlovanje o izbrisu iz evidence brezposelnih oseb oziroma ker predhodnega vprašanja o tem ni rešilo samo v tem sporu, sodišče druge stopnje pa je kljub temu sodbo sodišča potrdilo, namesto da bi jo razveljavilo, ni utemeljen. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Med sodbo in kršitvijo procesnih določb mora torej obstajati vzročna zveza. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, je v tem sporu bistvenega pomena pravnomočnost odločbe tožene stranke z dne 28. 8. 2006, s katero je bilo odločeno o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev z dnem 4. 7. 2005 in o ponovnem izplačevanju z dnem 26. 4. 2006. Izdaja te odločbe je temeljila na izbrisu tožnika iz evidence brezposelnih oseb, zato za odločbo z dne 10. 10. 2006, ki je bila posledica ustavitve izplačevanja nadomestila in s katero je bilo odločeno o preplačilu, izbris tožnika iz evidence brezposelnih ni bilo več predhodno vprašanje. Zato na odločitev o zakonitosti odločb z dne 10. 10. 2006 in 24. 11. 2006 ni vplivala rešitev spora v zvezi z izbrisom tožnika iz evidence brezposelnih oseb.
7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.
8. Tožena stranka je z odločbo z dne 28. 8. 2006 odločila, da se s 4. 7. 2005 ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev tožniku, ki je invalid III. kategorije. Ker je bilo z isto odločbo odločeno, da se ponovno vzpostavi s 26. 4. 2006, za izplačevanje nadomestila tožniku v času od 4. 7. 2005 do 25. 4. 2006 ni bilo podlage. Revizija zato se neutemeljeno zatrjuje, da ta odločba ne predstavlja podlage za ugotovitev preplačila. Odločba, s katero je določeno obdobje, ko je izplačevanje ustavljeno, je pravnomočna, zato predstavlja podlago za izdajo odločbe o ugotovitvi, znesku in načinu povrnitve preplačila v skladu s tretjim odstavkom 275. člena ZPIZ-1. 9. Revizija se tudi neutemeljeno sklicuje na 191. člen OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Glede na to določbo ni pomembno, kdaj je postala odločba Zavoda RS za zaposlovanje o izbrisu tožnika iz evidence brezposelnih oseb pravnomočna, ampak je pomembno, kdaj je tožena stranka izvedela („...kaj plača, čeprav ve ...“), da tožnik v evidenco ni več prijavljen. Uporaba 191. člena OZ bi zato prišla v poštev le v primeru, če bi tožena stranka za to izvedela že v obdobju, za katero se ugotavlja preplačilo. Tega revizija ne zatrjuje, sicer pa iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožena stranka o izbrisu s strani Zavoda RS za zaposlovanje obveščena šele 16. 8. 2006. 10. Revizijske navedbe v zvezi z višino zneska preplačila pomenijo nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki pa ni dovoljen revizijski razlog.
11. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.