Jedro

Prvi člen Konvencije o civilnem postopku, z dne 1. marec 1954 določa, temeljno pravilo o načinu vročanja v tujini in sicer po diplomatski poti. Vendar pa je v 2. odstavku 6. člena navedene konvencije določena izjema od tega pravila, ki dopušča vročanje neposredno po pošti, če temu ne nasprotuje država, na območju katere je bila vročitev opravljena, pri čemer tudi morebitno nasprotovanje države v tem primeru nima pravnega učinka, če je mogoče pisanje vročiti naslovniku brez prisile. V konkretnem primeru odločbi makedonskih sodišč, s katerim je bilo zavrnjeno priznanje sodb naših sodišč, ne moreta predstavljati dejanji nasprotovanja navedbam vročanja, opravljenem v prej končanem pravdnem postopku, ki je tekel pred slovenskim sodiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 6.320.558,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1993 do plačila ter ji naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v znesku 180.647,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2005 dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka.

Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa pošlje prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. Poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da določilo 1. člena zgoraj navedene konvencije ni obligatorno.

Zmotno je uporabljeno tudi določilo 2. odstavka 6. člena v zvezi s 1. odstavkom točka 3 navedene konvencije, saj med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo pred letom 1994 ni bila sklenjena nobena konvencija oziroma pogodba. Nadalje prvostopno sodišče ni imelo dokaza, da Republika Slovenija ni nasprotovala , da se vročanje pisanj opravi njeni pravni osebi ATP M. B. neposredno po pošti.

Nasprotno razpolagalo je z dokazom, da R Makedonija temu nasprotuje, kar izhaja iz sklepa Apelacijskega sodišča v Skopju z dne 21.3.2002. Zadnji stavek 2. odstavka člena 6 in točka 3 prvega odstavka člena 6 konvencije pa se nanašata na vročanje sodnih pisanj našega sodišča našemu državljanu, ki se trenutno nahaja v tujini, ne pa na vročanje sodnih pisanj našega sodišča tuji pravni osebi. Tožnik opozarja, da je v Republiki Sloveniji izkoristil vsa pravna sredstva, kot izhaja iz odgovora Javnega tožilstva R Makedonije z dne 12.8.2002 odvetniku B. S., ki je tožnika zastopal v Republiki Makedoniji.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Da se izogne nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne razloge prvostopnega sodišča, glede na pritožbene navedbe pa odgovarja: Pritožbeno sodišče tako najprej nima pomislekov glede pravilnosti razlage določb Konvencije o civilnem postopku, z dne 1. marca 1954. Prvi člen konvencije res določa temeljno pravilo o načinu vročanja in sicer po diplomatski poti. Vendar pa je v 2. odstavku 6. člena navedene konvencije določena izjema od tega pravila, ki dopušča vročanje neposredno po pošti, če temu ne nasprotuje država, na območju katere je bila vročitev opravljena, pri čemer tudi morebitno nasprotovanje države v tem primeru nima pravnega učinka, če je mogoče pisanje vročiti naslovniku brez prisile. Slednja zakonsko predvidena okoliščina pa je v spornem primeru v razlogih sodišča prve stopnje ugotovljena in v pritožbenem postopku neizpodbijana. Pritožnik namreč ne nasprotuje dejanski ugotovitvi prvostopnega sodišča, da so bile vročitve toženi stranki opravljene brez prisile, saj jih je sprejemala prostovoljno. S tem pa ostajajo brez ustrezne pravne teže njegove pritožbene trditve o nepravilni razlagi in uporabi navedenih določb konvencije tudi v tistem delu, ko izpostavlja obe odločbi makedonskih sodišč, s katerima je bilo zavrnjeno priznanje sodb naših sodišč, kot dejanji nasprotovanja navadnemu vročanju, opravljenem v prej končanem pravdnem postopku. Nasprotovanje v smislu navedene konvencijske določbe bi namreč moralo časovno sovpadati z obdobjem vročanja pisanj, ne morejo pa takšnih negativnih pravnih učinkov, po katerih bi bila z učinkom za nazaj odvzeta veljavnost že opravljenih vročanj, povzročiti sodne odločbe, s katerimi je kasneje odločano o priznanju tujih sodb izdanih v postopkih, v katerih so bila pisanja vročena, na da bi naslovnik niti država, katere državljan je, tedaj opravljenemu načinu vročanja nasprotovala.

Pritožnik nadalje očita nepravilno razlago določb 3. točke 1. odstavka in 2. odstavka 6. člena konvencije, češ, da se navedeni določbi nanašata le na vročanje sodnih pisanj našega sodišča našemu državljanu, ki se trenutno nahaja v tujini, ne pa na vročanje sodnih pisanj našega sodišča tuji pravni osebi. Najprej je sicer potrebno opozoriti, da sodišče prve stopnje ne opre svoje razlage na določbo

3. točke navedenega člena temveč na prvo točko tega člena, ki določa, da "določbe prejšnjih členov konvencije ne nasprotujejo možnosti, da se pisanja pošljejo naslovnikom, ki se nahajajo v tujini, neposredno po pošti.". Nobene takšne omejitve, kakršno poskuša prikazati pritožnik, pa navedena določba konvencije ne določa. Pojem "naslovnika, ki se nahaja v tujini" ob upoštevanju logičnega razumevanja, da se za tujino šteje država, kjer pristojni organ druge države želi opraviti vročitev pisanja, namreč opredeljuje tako osebo - ne glede na njeno državljanstvo, ki se nahaja v tujini zgolj začasno, kot tudi osebo, ki se tam nahaja stalno, kot v konkretnem primeru, ko gre za makedonsko pravno osebo s sedežem v Makedoniji, ki za slovenske organe predstavlja tujino. Ob razumevanju, kakršnega ponuja pritožnik, bi bila v konkretnem primeru izključena tudi uporaba pravila iz 1. člena konvencije, na katero se pritožnik sicer v svoj prid sklicuje, in ki enako omenja vročanje pisanj osebam, ki se nahajajo v tujini in zgolj za te predpisuje temeljno pravilo o vročanju po diplomatski poti.

Pritožbeni očitek, da v času vročanja sodnih pisanj toženi stranki še ni veljala Pogodba o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, bi bil upošteven, če navedena pogodba še ne bi veljala v času odločanja o priznanju naše sodne odločbe pred makedonskim sodiščem.

Tako pa glede na začetek veljavnosti v letu 1997 pade v časovno obdobje, ko je pred pristojnima sodiščema v Makedoniji potekal omenjeni postopek. Temeljno sodišče v G. je namreč svoj sklep, s katerim je zavrnilo priznanje sodb naših sodišč, izdalo dne

26.12.2001, navedeni sklep pa je bil potrjen s sklepom Apelacijskega sodišča v Skopju, z dne 21.3.2002. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi ureditve iz navedene pogodbe pravilno ocenjevalo nepravilnost odločanja makedonskega sodišča, ki je nepravilno oprlo svojo odločitev na okoliščino, da vročitev ni bila opravljena po diplomatski poti, v celoti pa razen določb navedene pogodbe, ki predstavlja specialni in tudi za Republiko Makedonijo zavezujoč predpis, prezrlo pravilo uzakonjeno v določbi 88. člena ZUKZPDR, po katerem bi se lahko priznanje sodbe slovenskega sodišča zavrnilo le, če toženi stranki ne bi bilo omogočeno sodelovanje v postopku, takšna situacija pa je tudi po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah prvostopnega sodišča izključena.

Pritožbeni očitki torej ne morejo omajati dejanske in pravne pravilnosti izpodbijane sodbe. Tožena stranka je prostovoljno sprejemala po pošti poslane sodne pošiljke naših sodišč v postopku, iz katerega izvirajo sodbe, katerih makedonski pravosodni organi nepravilno niso priznali in torej našim sodiščem v zvezi z vročanjem ob obrazloženem ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja ter s tem posledično tudi ne v tožbi uveljavljane odškodninske odgovornosti.

Zato je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kakšnih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je stroškovno zavrnilo pritožbo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).