Jedro

Tožnici prostosti ni odvzela pooblaščena oseba oziroma presoje pogojev za prisilno hospitalizacijo, ki je medicinsko vprašanje, ni opravil zdravnik, ampak zdravniški specializant, ki sme opravljati zdravniško službo, za katero specializira, le pod vodstvom in z odgovornostjo mentorja.

Vmesna sodba ima prekluziven učinek, v postopku odločanja o višini je sodišče vezano na pravnomočno vmesno sodbo, zato načeloma ne more več obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka, tudi če jih tožena stranka pred izdajo vmesne sodbe ni podala.

Pravica do prostovoljnega zdravljenje obsega tudi pravico do odklonitve zdravljenja. Neupoštevanje odklonitve zdravljenja je utemeljeno samo, če bolnik nima več sposobnosti oblikovanja pravno relevantne volje glede zdravljenja. Zdravljenje proti volji bolnika je v takem primeru, tudi če pride do ogrožanja zdravja in življenja ali povzročanja velike škode sebi ali drugim, nedopustno in posledično protipravno.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba

1. spremeni v II. točki izreka tako, da se prizna tožnici poleg odškodnine prisojene v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje (v znesku 22.500 EUR), še odškodnina v višini 17.500 EUR, skupaj torej 40.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in

2. razveljavi v II točki izreka v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo, in sicer glede plačila 91.775,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v I. točki izreka, za znesek 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V ostalem se pritožba tožnice in pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnejo ter se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

IV. Pritožba tožeče stranke zoper sklep s 17. 2. 2017 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožnici plača odškodnino v višini 22.850,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 22.500,00 EUR od 22. 6. 2003 dalje do plačila, od zneska 350,00 EUR pa od 29. 7. 2003 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več oziroma drugače, je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Sodišče je še odločilo, da bo o stroških odločeno s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog z dne 18. 1. 2017 v višini 2.636,00 EUR.

3. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki in stranski intervenient, zoper sklep pa se pritožuje tožeča stranka.

4. Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu, in sicer v II. točki izreka, v I. točki izreka pa glede začetka teka zamudnih obresti in pretvorbi valute ter odločitvi o stroških. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V zelo obsežni pritožbi navaja, da ni dopustno ponovno odločanje o temelju zahtevka za premoženjsko škodo, saj je o njem že pravnomočno odločeno z vmesno sodbo. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kršitev 6. člena EKČP ter 22. in 23. člena Ustave RS. Sodišče se je v obrazložitvi zavrnitve zahtevka za premoženjsko škodo oprlo na dejstva, ki jih tožena stranka ni zatrjevala. Glede zastaranja navaja, da tožena ni zatrjevala, da bi tožnica že 1. 1. 2002 vedela, kakšna škoda nastaja. Tožnica se je z obsegom škode seznanila aprila 2004, ko se je ponovno zaposlila. Z nastopom dela 15. 4. 2004 je začel teči zastaralni rok za odškodninski zahtevek iz naslova premoženjske škode. Odškodnina zaradi nezakonitega pridržanja v psihiatrični ustanovi ni zajeta v 27. členu Zakona o dohodnini, zato bo morala tožnica plačati dohodnino od prisojene odškodnine. To izhaja tudi iz odgovora Ministrstva za finance z dne 6. 4. 2014, ki ga je sodišče dolžno obravnavati kot dokaz. Sodniki so pri odločanju vezani na ustavo in zakon. Če sodišče šteje, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, neustaven, prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti. S tem, ko sodišče ni prekinilo postopka in ni vložilo zahteve za presojo skladnosti zakona z ustavo, ampak je nase prevzelo presojo skladnosti zakona z ustavo s stališčem, da lahko tožnica, če ji bo naloženo plačilo dohodnine od odškodnine, odločitev izpodbija v upravnem postopku, je kršilo tožničino pravico iz 22. in 23. člena Ustave RS ter 3., 5., 6., 8., in 13. člen EKČP. Ker Zakon o dohodnini ureja obveznost plačila dohodnine za žrtve nezakonitih prisilnih hospitalizacij različno kot za nezakonito priprte ali zaprte po Kazenskem zakonu, ne gre za pravno praznino, ki bi jo lahko sodišče zapolnilo. Če sodišče meni, da zakon ni skladen z Ustavo, mora postopek prekiniti in zahtevati odločitev Ustavnega sodišča. V skladu s 15. členom Ustave se človekove pravice in svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, zato lahko sodišče v konkretni zadevi ne prekine postopka in upošteva dejstvo, da je tožnica na podlagi veljavne zakonske ureditve dolžna plačati davek od odškodnine in njenemu zahtevku ugoditi. Poleg tega je tožnica vtoževala odškodnino v slovenskih tolarjih, ki jih je sodišče pretvorilo v evre, prav tako pa je brez zakonske podlage pretvorilo tudi obrestni del zahtevka iz naslova zamudnih obresti, ki so zapadle v plačilo pred 1. 1. 2007 in odločilo zunaj mej zahtevka ter s tem kršilo enako varstvo pravic tožnice iz 22. člena Ustave RS . Poleg tega bi moralo za prvi škodni dogodek prisoditi tek obresti od 26. 6. 2003 do 28. 7. 2003.Glede prve hospitalizacije je zmotno stališče sodišča, da ravnanje Psihiatrične klinike, ko ni obvestila sodišča o pridržanju, čeprav je bila tožnica že odpuščena, ni protipravno. Neodvisen sodni nadzor o tem, če je pridržanje zakonito, je bistvenega pomena za zagotovitev varstva pravic bolnika. Pri odmeri odškodnine pa sodišče ni upoštevalo vseh pravno relevantnih okoliščin, ki vplivajo na odmero odškodnine, zato je ta prenizko odmerjena. Sodišče svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo. Sodišče se ni opredelilo do tožničine trditve, da je bila v času pridržanja noseča in je s tem kršilo njeno pravico do izjave. Tega tudi ni vzelo v obzir pri določanju višine odškodnine. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bila tožnica izpostavljena resni nevarnosti za svoje življenje in zdravje in za življenje in zdravje svojega plodu in da je bilo predpisano farmakološko zdravljenje kontraindicirano. Ker se sodišče ni opredelilo do vseh zatrjevanih trditev in dokazov v zvezi s prvo hospitalizacijo, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba v tem delu ne ustreza standardu obrazloženosti iz 324. člena ZPP. Posledično je podana kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je podana protispisnost, ker obstaja nasprotje med navedenim v obrazložitvi in vsebino listin in listinskim gradivom v spisu. Pri določitvi odškodnine za drugo hospitalizacijo, sodišče ni dosodilo odškodnine za 28. 7. 2000. Ugotovitev sodišča, da pridržanje ni bilo protipravno že 28. 7., ker je dala tožnica soglasje, pomeni ugovor glede utemeljenosti zahtevka po temelju. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni bil izkazan obstoj duševne bolezni in potreba po medicinski nujnosti izvršenih medicinskih posegov, Tožnica je bila ves čas prisilne hospitalizacije prisilno zdravljena z različnimi zdravili, zaradi katerih je trpela neželene učinke. V konkretni zadevi so bili izpolnjeni vsi elementi kršitve 3. člena EKČP in je treba tako ravnanje opredeliti kot mučenje in ne kot ponižujoče ravnanje. Tožničin primer ni primerljiv s primeri, ki jih je upoštevalo sodišče. Kot primerjavo navaja, da so stroški sodnega tolmača za tolmačenje izvedenskega mnenja Klinike za psihiatrične bolezni iz Srbije znašali 26.978,78 EUR, kar je več kot je dosojena odškodnina. Kolikor se odločitev opira na izpovedbo dr. A. A., dr. B. B. in dr. C. C. uveljavlja kršitev iz 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Sodišče se ni opredelilo do izvedenskih mnenj in do pripomb v zvezi z njimi, kar pomeni kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do vseh trditev v zvezi z neustreznim zdravljenjem. Sodišče je naredilo napako pri prenosu podatkov iz dokaznih listin v razloge sodbe zaradi česar je podana protispisnost med vsebino pisnega izvedenskega mnenja in razlogi sodbe. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do strokovne literature. Sodišče se ni opredelilo do ugotovitve izvedenca D. D. o specifičnih tožničinih težavah. Napačno je stališče sodišča, da je na tožnici dokazno breme za dokazovanje nestrokovnosti zdravljenja v Psihiatrični kliniki. Sodišče bi moralo upoštevati tudi škodo, ki jo je tožnica utrpela iz naslova kršitve pravice do varstva osebnih podatkov. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožnice o tem, da ji tožena stranka ni zagotovila neodvisne in nepristranske preiskave in zoper storilce ni uvedla kazenskega postopka ter tožnici kot žrtvi mučenja ni zagotovila pravice do rehabilitacije. Sodišče ni bilo odprto za tožničine izjave in dokazne predloge in jih je vnaprej zavrnilo kot nepotrebne brez obrazložitve. Sodeča sodnica je zasledovala lasten interes, da izpolni obljubo predsedniku VS RS, da bo zadevo zaključila pred koncem leta 2016 in pri tem kršila pravico strank do izjave. Tožnici je bila kršena pravica do nepristranskega sojenja, saj je sodbo izdala sodnica, ki bi morala biti izločena. Sodišče je zavrnilo tožničin ugovor zoper prepis zvočnega posnetka naroka z dne 10. 10. 2016. Sodišče je obrazložilo, da nepravilnosti prevoda ni mogoče uveljavljati z ugovorom po 125a členu ZPP in se vsebinsko do ugovorov v zvezi s prevodom ni opredelilo, s čimer je kršilo tožničino pravico do učinkovitega pravnega sredstva in enakega varstva pravic v postopku. Izpodbija tudi sklep o imenovanju izvedenskega organa za psihiatrijo, to je Klinike za psihiatrične bolesti iz Beograda. Tožena stranka je podala dokazni predlog z izvedencem psihiatrom zaradi ugotavljanja temelja odškodninske odgovornosti. Sodišče je v sklepu navedlo, da je izvedenca postavilo v zvezi z ugotavljanjem pravno pomembnih dejstev za ugotavljanje višine odškodnine. Sodišče je v razlogih sodbe pod opombo 9 navedlo, da je tožena glede temelja odškodnine predlagala postavitev izvedenca psihiatra, ki mu je sodišče ugodilo, saj je ostal sporen temelj glede prvega škodnega dogodka. To iz sklepa o postavitvi Klinike ne izhaja, zato je podana protispisnost po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Z izvedbo tega dokaza je prišlo do nezakonite obdelave tožničinih osebnih podatkov. Sodišče je kljub tožničinemu nasprotovanju prevedlo tožničino medicinsko dokumentacijo in opravilo iznos v Republiko Srbijo. Uveljavlja tudi kršitev pravice do takojšnje neodvisne preiskave in kršitev pravic do sojenja v razumnem roku. Sodišče ji ni zagotovilo primernega časa, da se izjavi o mnenju Klinike in o mnenju dr. F. F. Tudi odločitev o stroških ni skladna z načelom ekonomičnosti, ampak je sodnica zasledovala lasten interes, do bo izdala sodbo do konca leta 2016, pri tem pa je povzročila, da bodo strankam nastali stroški zaradi pritožbe zoper sodbo in zoper sklep o stroških.

5. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da dosojena odškodnina zelo odstopa od višine odškodnin, ki jih dosojajo sodišča zaradi neutemeljenega prestajanja kazni pripora ali zapora. Tožena stranka pritrjuje stališču sodišča, da je tožnica zaradi prisilne hospitalizacije trpela, vendar se hospitalizacije v zdravstveni ustanovi ne morejo primerjati z omejitvijo svobode v zaporu. Sodne prakse, ki se nanaša na primere neutemeljene prisilne hospitalizacije, ni veliko. Tožnica je zatrjevala, da zdravljenje ni bilo ustrezno, vendar iz vseh izvedeniških mnenj izhaja, da je bilo zdravljenje izvedeno v skladu z doktrino. Izvedenci niso imeli dostopa do medicinske dokumentacije o zdravljenju tožnice, saj je tožnica zahtevala, da se dokumentacija zapre. Tožnica je bila na zaprtem oddelku le 8 dni, ostale dni pa se je lahko gibala zunaj, čeprav v bolnišničnih oblačilih. Odškodnina za prvi škodni dogodek ni pravilno dosojena. Glede na to, da tožnica ni dovolila vpogleda v medicinsko dokumentacijo, ni razjasnjeno, če je bila prisilna hospitalizacija potrebna. Za hospitalizacijo v trajanju 22 ur in 15 minut in njene posledice ne odgovarja država, saj tožeča stranka ni dokazala krivde.

6. Stranski intervenient v pritožbi navaja, da je stališče sodišča, ki je obrazloženo v 36. točki sodbe, da naj bi nepooblaščena oseba stranskega intervenienta tožnici protipravno odvzela prostost, napačno. Tudi če bi to držalo, ni podana vzročna zveza z zatrjevano škodo. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za pridržanje. Sodišče tega ni ugotovilo, ampak se je ustavilo pri ugotovitvi, da je bila hospitalizacija odrejena s strani nepooblaščene osebe, kar pa ne pomeni, da niso bili podani vsebinski razlogi za hospitalizacijo. Če bi odločitev o hospitalizaciji sprejel zdravnik, bi sprejel vsebinsko enako odločitev kot specializant. Med ravnanjem stranskega intervenienta in zatrjevano škodo tako ni podane vzročne zveze, saj bi do enakih posledic prišlo, če bi prisilno hospitalizacijo odredil zdravnik. Izvedenka prof. dr. G. G. je izrecno pojasnila, da je bila odločitev o pridržanju tožnice skladna s pravili stroke. Tožnica je ogrožala samo sebe in svojega otroka. Po mnenju izvedenke je bila prisilna hospitalizacija nujno potrebna, enako je izpovedala tudi izvedenka dr. H. H. Iz strokovnih ugotovitev jasno izhaja, da so pri tožnici obstajali vsebinski oziroma zakonski razlogi za prisilno hospitalizacijo. Z izpodbijano sodbo je bila napačno določena tudi višina odškodnine. Sodišče je dosodilo višino odškodnine glede na višine odškodnin, ki se določajo za neutemeljen zapor oziroma pripor. Za tako primerjavo ni nobene podlage, saj teh dveh insitucij ni mogoče primerjati z bolnišnico. Poleg tega dosojena odškodnina odstopa od višine odškodnin, ki jih sodišča dosojajo zaradi neutemeljenega prestajanja kazni zapora ali pripora.

7. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbi predlaga njuno zavrnitev.

8. Tožeča stranka vlaga pritožbo tudi zoper sklep s 17. 2. 2017. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Sklicuje se na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP) in Konvencijo proti mučenju, nečloveškem in ponižujočem ravnanju in kaznovanju, po kateri je dolžna država zagotoviti takojšnjo neodvisno in nepristransko preiskavo na stroške države. Zatrjuje kršitev 156. člena Ustave RS, kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS ter kršitev pravice do argumentirane sodne odločbe iz 22. člena RS. Navaja, da pomeni pogojevanje dostopa do sodišča s plačilom sodnih taks omejitev pravice do sodnega varstva. Tožena stranka, ki je finančno močnejša od šibke tožeče stranke, je oproščena plačila sodne taks in ima prost dostop do pravnih sredstev ne glede na njen močnejši ekonomski položaj. Sodišče ni odgovorilo na tožničine ugovorne trditve o uveljavljanju kršitve prepovedi diskriminacije iz 14. člena Ustave RS in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS v zvezi z dostopom do sodišč ter kršitve 3., 5., 6., 8. in 13. člena EKČP. Republika Slovenija je postopek in pravico do rehabilitacije in odškodnino zagotovila osebam, ki jim je bila prostost nezakonito odvzeta v skladu z Zakonom o kazenskem postopku ter posebej uredila in olajšala dostop do sodnega varstva udeležencem v delovnih in socialnih sporih. Odškodnina iz naslova nezakonito odvzetega prisilnega pridržanja v psihiatrični ustanovi ni navedena med odškodninami, ki bi bile oproščene plačila dohodnine. Sodišče prve stopnje bi moralo obrazložiti, zakaj meni, da tožnica v razmerju do tožene stranke ni v bistveno slabšem položaju v pravici dostopa do sodišča. Sklep o tem nima razlogov, pritožnica pa uveljavlja kršitev pravice do izjave oziroma do argumentirane odločbe, kršitev pravice do enakosti pred zakonom na podlagi zdravstvenega stanja oziroma označenosti, da je duševno bolna in kršitev pravice dostopa do sodišča. Ob vložitvi tožbe je sodišče tožnico s sklepom oprostilo plačila vseh stroškov postopka. Ta pravica ji je prenehala z odločbo Bpp s 26. 8. 2016. Poseg v pridobljeno pravico je v skladu s 155. členom Ustave RS mogoč le na podlagi izrecnega zakonskega pooblastila. Niti Zakon o sodnih taksah (ZST-1) niti Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ne dopuščata posega v pravnomočne sklepe o oprostitvi plačila stroškov postopka izdane na podlagi Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pravica do oprostitve plačila stroškov postopka je bila tožnici arbitrarno odvzeta pod drugimi pogoji, pod katerimi ji je bila pravica dana. Sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče sta v odločitvi o razveljavitvi sklepa o oprostitvi plačila stroškov postopka upoštevali le višino tožničine plače, ne pa tudi višine stroškov. Sodišče je pri določitvi višine sodne takse uporabilo neveljaven zakon. Svojo odločitev je nepravilno oprlo na 39. člen ZST-1. Sodišče bi moralo sodno takso za pritožbo odmeriti v višini kot jo določajo veljavni predpisi in zakon, ki je veljal v času vložitve tožbe. ZST-1 v 18. členu uveljavlja načelo enkratnega plačila takse. Zakon ne predpisuje ločenih sodnih taks za pritožbo zoper odločbo o temelju in o višini tožbenega zahtevka. Pri odmeri takse za pritožbo je treba upoštevati oprostitev plačila takse zoper vmesno sodbo. Vsako nasprotno razlogovanje ima za posledico neenako obravnavanje pravdnih strank.

9. Pritožbe tožeče in tožene stranke ter stranskega intervenienta zoper sodbo so delno utemeljene, pritožba tožeče stranke zoper sklep pa ni utemeljena.

_O pritožbi zoper sodbo_

10. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača pritožbene očitke o obstoju bistvenih kršitev določb postopka, (razen tistih ugotovljenih v 15. in 19 točki te odločbe, ki jih je pritožbeno sodišče upoštevalo) kršitev Ustave RS, Evropske konvencije o človekovih pravicah in Konvencije o preprečevanju mučenja. Sodbo je mogoče preizkusiti. Pritožbeno zatrjevanje o pomanjkanju razlogov o dejstvih, ki so odločilna z vidika pravne presoje, ki jo ponuja pritožba, ne pa tudi z vidika pravne presoje, ki jo je sprejelo sodišče, ne predstavlja pomanjkljivosti, ki bi onemogočala preizkus. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva. Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje je izdelana v skladu z metodološkimi napotki 8. člena ZPP, sodišče pa je tudi argumentirano obrazložilo zavrnitev posameznih dokaznih predlogov. Prav tako niso podane zatrjevane kršitve v zvezi s protispisnostjo, ki jo pritožnica zatrjuje na več mestih pritožbe. Protispisnost je kršitev tehnične narave, ki jo sodišče stori z napačnim prenosom zapisa iz listin ali zapisnika o izvedbi dokazov v obrazložitev sodbe. V obravnavanem primeru do česa takega ni prišlo, Navedene kršitve pa ni mogoče utemeljevati z očitki, ki kažejo na nestrinjanje z dokazno oceno. Pritožbeno sodišče sprejema tudi razloge, zakaj so nekatere trditve in dokazni predlogi prepozni. Do posameznih konkretiziranih očitkov se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju in nanje odgovorilo.

11. Tožeča stranka s tožbo zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi dveh škodnih dogodkov, ko je bila prisilno hospitalizirana v Psihiatrični kliniki ... (PK) od 26. 12. 1999 do 27. 12. 1999 (prvi škodni dogodek) in od 28. 7. 2000 do 25. 9. 2000 (drugi škodni dogodek). Ob prvem škodnem dogodku je bila tožnica v PK prisilno pridržana 22 ur in 15 minut, ob drugem škodnem dogodku pa 59 dni (od 28.7. 2000 - 5. 8. 2000 na zaprtem oddelku, od 5. 8. 2000 - 18. 9. 2000 na odprtem oddelku, od 19. 8. 2000 - 25. 9. 2000 pa na dnevni oskrbi v PK). V postopku je bilo že pravnomočno ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na drugi škodni dogodek po temelju v celoti utemeljen (prim. sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1264/2011 z 18. 1. 2012 ter sodbo in sklep VS RS II Ips 110/2012 s 12. 7. 2012). Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče odločilo še o temelju in višini odškodnine za prvi škodni dogodek ter o višini odškodnine za drugi škodni dogodek in o temelju za premoženjsko škodo (o čemer so razvidni razlogi iz nadaljevanja obrazložitve).

12. Prvostopenjsko sodišče je podalo argumente za obstoj temelja za prvi škodni dogodek v točkah 25 do 36 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je temelj tožbenega zahtevka tudi glede prvega škodnega dogodka v celoti podan. Tožnica je bila pridržana na PK od 26. do 27. 12. 1999, pridržanje je trajalo 22 ur in 15 minut. Takrat je pogoje za prisilno pridržanje v psihiatričnih ustanovah urejal Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Prisilno pridržanje duševno bolne osebe je bilo dopustno le v primeru, če je bilo zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim svetom, ker ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali povzroča škodo sebi ali drugim (70. člen ZNP). Če je bila pridržana na zdravljenju na zaprtem oddelku oseba brez njene privolitve ali odločbe sodišča, je bila dolžna pooblaščena oseba organizacije brez odlašanja, najpozneje pa v 48 urah o tem obvestiti sodišče (71. člen ZNP). Tudi po določilu 49. člena Zakona o zdravniški dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) je morala pooblaščena oseba bolnišnice o sprejemu bolnika v psihiatrično bolnišnico najkasneje v 48 urah po sprejemu obvestiti pristojno sodišče. V obravnavani zadevi je bila tožnica pridržana 22 ur in 15 minut, zato 48 urni rok za obvestitev sodišča še ni iztekel.1 Tožnica torej ni bila deležna sodne kontrole pridržanja ob prvem škodnem dogodku.

13. Prvostopenjsko sodišče je presojalo ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za tožničino pridržanje ob prvem škodnem dogodku in ugotovilo, da niso bili. Ugotovilo je, da tožnici prostosti ni odvzela pooblaščena oseba oziroma, da presoje pogojev za prisilno hospitalizacijo, ki je medicinsko vprašanje, ni opravil zdravnik, ampak zdravniški specializant, ki sme opravljati zdravniško službo, za katero specializira, le pod vodstvom in z odgovornostjo mentorja (20. člen Zakona o zdravniški službi - ZZdrS). Doktor I. I., ki je bil v času odvzema prostosti tožnici specializant, ni smel samostojno opravljati zdravniške službe, je bil nepooblaščen oziroma nepristojen za odvzem prostosti tožnici. Prvostopenjsko sodišče je zato postopek pridržanja tožnice v psihiatrični bolnišnici pravilno ocenilo kot protipraven. Tožnici je namreč omejila prostost oseba, ki za to ni imela pooblastila.

14. Presojo pogojev iz 70. člen ZNP (bolnika je mogoče sprejeti na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico brez njegove privolitve, če zaradi duševne bolezni ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi oziroma povzroča veliko škodo sebi ali drugim) je zakon zaupal zdravniku, ki ob samem sprejemu bolnika pregleda, opravi z njim razgovor, po možnosti razgovor s svojci in na podlagi opravljene presoje odloči o prisilnem pridržanju. Zdravniško službo smejo v skladu s svojo strokovno usposobljenostjo samostojno opravljati zdravniki specialisti, zobozdravniki in zobozdravniki specialisti, če izpolnjujejo z zakonom določene pogoje (5. člen ZZdrS). Zdravniki specializanti smejo opravljati zdravniško službo za katero specializirajo, le pod vodstvom in z odgovornostjo mentorja (20. člen ZZdrS). Zdravnik specializant zato zdravniške službe samostojno ne sme opravljati. Zdravnik specializant torej samostojno ne more presojati obstoja razlogov in nujnosti prisilnega pridržanja. Odvzem prostosti je hud poseg v človekovo pravico do osebne svobode. Prisilno pridržanje v psihiatrični bolnišnici predstavlja poseg v več z ustavo varovanih pravic, ne le poseg v osebno svobodo, ampak tudi poseg v duševno integriteto (35. člen Ustave) in prostovoljnost zdravljenja (3. odstavek 51. člena ustave), zato je dopusten le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Odločitev o tožničinem pridržanju v psihiatrični kliniki je sprejela nepooblaščena oseba (zaposlena na PK katere ustanovitelj je tožena stranka) brez ustrezne kontrole, zato je tako ravnanje iz že navedenih razlogov protipravno.

15. Tožena stranka in stranski intervenient sta ugovarjala, da sodišče ni presojalo, če so bili izpolnjeni vsebinski pogoji za pridržanje ter da med ravnanjem Psihiatrične klinike in nastalo škodo ni vzročne zveze, saj bi prišlo do enakih posledic, če bi odredil prisilno hospitalizacijo zdravnik. Temelj odškodninske obveznosti zahteva kumulativen obstoj vseh nujnih predpostavk (nedopustno dejstvo, vzročna zveza, odškodninska odgovornosti in škoda). Prvostopenjsko sodišče je poleg protipravnosti ugotovilo tudi obstoj vzročne zveze med nezakonitim pridržanjem tožnice in škodo zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode (primerjaj 31. do 34 vrstico 36. točke obrazložitve) in v razlogih sodbe navedlo, da bo obstoj vzročne zveze utemeljilo v nadaljevanju. Ker tega ni storilo in razlogi za obstoj vzročne zveze niso podani, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339 člena ZPP, ki je narekovala razveljavitev sodbe v delu, ki se nanaša na prvi škodni dogodek (prva hospitalizacija) in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje (354. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

16. Tožnica je bila na Psihiatrični kliniki pridržana še enkrat ob drugem škodnem dogodku 59 dni. Iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1964/2011 z 18. 1. 2012 v zvezi z odločbo VS RS II Ips 110/2012 z 12. 7. 2012 izhaja, da je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na drugi škodni dogodek, po podlagi utemeljen (prvostopenjsko sodišče je z vmesno sodbo z 22. 2. 2010 odločilo, da je zahtevek po podlagi utemeljen do 1/5, višje sodišče je 18. 1. 2012 prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi za drugi škodni dogodek utemeljen, vrhovno sodišče je 12. 7. 2012 revizijo tožene stranke zavrnilo). Ker je pravnomočno ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na drugi škodni dogodek (ki je trajal od 28.7.2000 do 25.9.2000) po podlagi utemeljen, se ta ugotovitev nanaša na celoten drugi škodni dogodek in je treba odločiti le še o višini.

17. Vmesna sodba je sodba o kvalitativnem delu po podlagi (temelju) tožbenega zahtevka v pravdi, v kateri sta sporna tako temelj kot višina zahtevka (1. odstavek 315. člena ZPP). Vmesna sodba ima prekluziven učinek, v postopku odločanja o višini je sodišče vezano na pravnomočno vmesno sodbo, zato načeloma ne more več obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka, tudi če jih tožena stranka pred izdajo vmesne sodbe ni podala (primerjaj: Galič, Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Gv Založba, Ljubljana 2009, str 63 in 64). V izreku vsebovana ugotovitev, da tožbeni zahtevek po temelju obstoji, se ne nanaša le na posamezne predpostavke temelja ali njihove dele, temveč zajema celotno podlago zahtevka. Sodišče pa lahko kljub temu zahtevek zavrne, če se izkaže, da škoda ni nastala (primerjaj: sodba in sklep II Ips 166/2014 s 7. 5. 2015).

18. Ker je pravnomočno odločeno, da je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na drugi škodni dogodek (to je drugo hospitalizacijo, ki je trajala od 28. 7. dalje in se nanaša ugotovitev o nezakonitem pridržanju tudi na ta dan) po podlagi utemeljen, se ta odločitev nanaša tudi na vtoževano premoženjsko škodo in je treba odločiti le še o višini. Prvostopenjsko sodišče je tožničin zahtevek za povrnitev premoženjske škode zavrnilo, ker je štelo, da zahtevek po temelju ni utemeljen (primerjaj razloge izpodbijane sodbe v točkah 95 dalje). S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je višje sodišče pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in razveljavilo ta del sodbe in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

19. V tem času je bila tožnica proti svoji volji hospitalizirana na PK, kjer ji je bila omejena svoboda in so jo zdravili proti njeni volji. Zaradi tega je trpela duševne bolečine, ki so se kazale v prizadetosti zaradi omejitve svobode, iztrganosti iz življenjskega okolja, ločitve od svoje komaj štirimesečne hčerke, prisilnega zdravljenja, neugodnih razmer v psihiatrični kliniki2, kršitvi pravice do obrambe (tožnici so se ob sklicevanju na ustavne pravice v psihiatrični kliniki posmehovali), zaradi jemanja predpisanih zdravil, ki imajo tudi stranske učinke, je trpela telesne bolečine in nevšečnosti3. 20. Pravica do prostovoljnega zdravljenje obsega tudi pravico do odklonitve zdravljenja. Neupoštevanje odklonitve zdravljenja je utemeljeno samo, če bolnik nima več sposobnosti oblikovanja pravno relevantne volje glede zdravljenja. Zdravljenje proti volji bolnika je v takem primeru, tudi če pride do ogrožanja zdravja in življenja ali povzročanja velike škode sebi ali drugim, nedopustno in posledično protipravno (primerjaj sklep VS RS II Ips 837/2013 in II Ips 291/2004). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni prerekala tožničine trditve, da je bila sposobna odločati o tem, ali bo jemala zdravila. Zgolj sklicevanje na potrebnost zdravljenja pa ne zadošča za poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Izvršeno zdravljenje je bilo torej prisilno, brez privolitve in kot tako protipravno.

21. Ne glede na to, da prvostopenjsko sodišče v postopku ni ugotovilo, da bi bila tožnica zdravljena v nasprotju z medicinsko doktrino, pa je ugotovilo, da je bila prisilno zdravljena, saj je bila sposobna sprejeti odločitev o zdravljenju (59. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče šteje za dokazano, da je tožnica v posledici zdravljenja trpela neugodnosti in stranske učinke zdravljenja (ne glede na to, da do njih pride tudi v posledici zdravljenja, ki je bilo v skladu z medicinsko doktrino v tistem času). Po oceni pritožbenega sodišča zato ni potrebno podrobno analiziranje pravilnosti in učinkovitosti medikamentoznega zdravljenja, ki ga poglobljeno in natančno uveljavlja pritožnica.

22. Tožnica je v času hospitalizacije močno trpela. Doživljala je občutke tesnobe, razočaranja, manjvrednosti, obupa, jeze, nemoči, krivice in strahu. Da je tožnica res duševno močno trpela, se je sodišče prepričalo na podlagi izpovedbe tožnice in s pomočjo izvedenca kliničnega psihologa za odrasle dr. D. D., ki je v izvedeniškem mnenju pojasnil, da je tožnica zaradi specifičnih osebnih lastnostih (senzitivnost, nezaupljivost) hospitalizacijo doživljala še bolj stresno, ogroženo in ponižano kot drugi, ki bi se znašli v taki situaciji. (sodišče prve stopnje se sklicuje na mnenje dr. D. D. v 58., 63., 74., in 75. točki obrazložitve, zato pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do ugotovitev izvedenca o specifičnih tožničinih težavah, ni utemeljen). Ker se je bolj zavedala svojih pravic iz pravnega vidika je hospitalizacijo tudi bolj boleče doživljala. Poleg tega je bila tožnica hospitalizirana v času štiri mesece po porodu ter je bila ločena od svoje komaj štirimesečne hčerke, ko je bila fizično in psihično še bolj občutljiva in je imela zaradi tega posebne potrebe, kar ni bilo upoštevano. Tudi po odpustu je tožnica še vedno duševno trpela zaradi prisilne hospitalizacije in stigmatizacije v okolju, ki jo je doživljala. Še v času zaslišanja na sodišču, je doživljala močno duševno stisko zaradi prisilnega zdravljenja, saj je na naroku prepričljivo izpovedala, kako so jo zdravili in da je prezirala zdravnike, ki so jo obravnavali ter v svoji izpovedbi zelo močno zavpila (62. točka obrazložitve). Izvedenec klinični psiholog dr. D. D. je ocenil, da je bil vpliv prisilne hospitalizacije na tožničinem čustvenem in socialnem področju največji takoj po hospitalizaciji in je še prisoten v blažji obliki ter bo tudi v bodoče. Tožnica ima nekatere znake kronificirane posttravmatske stresne motnje, ki so povezani s hospitalizacijo. Ti se zrcalijo v socialnem umiku, povečani senzitivnosti in negativni samopodobi.

23. Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti priznana v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). To načelo po eni strani terja upoštevanje vseh konkretnih okoliščin na strani oškodovanca, po drugi strani pa upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih, razponov odškodnin od najnižjih do najvišjih ter razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Šele na ta način določena odškodnina je pravična tako z vidika konkretnega oškodovanca kot tudi z vidika drugih. Zaradi pomanjkanja sodne prakse pri določanju odškodnin za tovrstno škodo, je pritožbeno sodišče opravilo primerjavo z odškodninami, ki so jih sodišča priznala v zvezi z nezakonitim odvzemom prostosti v kazenskih postopkih, kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje s tem, da je seveda treba upoštevati določene posebne okoliščine (izvajanje zdravljenja proti volji, omejitev nekaterih pravic, ki sicer priporniku pripadajo in podobno), zato so neutemeljeni pritožbeni očitki tožene stranke in stranskega intervenienta, da primerjava odškodnin za tovrstno škodo ni primerna s primerjavo odškodnin za nezakonit odvzem prostosti v kazenskih postopkih.

24. Po oceni pritožbenega sodišča tožnica utemeljeno očita, da je določena prenizka odškodnina za drugi škodni dogodek. Primerjava z drugimi, sicer pogojno podobnimi primeri iz sodne prakse pokaže, da bi bila višja odškodnina od priznanega zneska, glede na ugotovljena dejstva, primernejša. Pritožbeno sodišče izpostavlja iz niza primerov, ki jih je navedlo že prvostopenjsko sodišče, zadevo z opr. št. II Ips 1158/2008, ko je 26 letni oškodovanec prestajal kazen zapora 11 mesecev ter mu je bila priznana odškodnina v višini 31 povprečnih plač. Oškodovanec je pet mesecev kazni prestajal daleč od doma (v Makedoniji), razmere v zaporu pa so dosegle meje človeške vzdržljivosti. Po oceni pritožbenega sodišča gre za nekoliko lažji primer, saj je bila tožnica pridržana v obdobju štiri mesece po rojstvu otroka in bila ločena od svoje komaj štirimesečne hčerke. Med pridržanjem je bila tožnica prisilno zdravljena in je trpela neugodne posledice zdravljenja. Razvili so se ji tudi znaki kronificirane posttravmatske stresne motnje. Nekoliko težji pa je primer II Ips 815/2009, ko je bil oškodovanec priprt 12 mesecev in 14 dni in je ob odvzemu prostosti utrpel hudo akutno stresno reakcijo, ki je trajala nekaj dni in ji je sledila leto dni trajajoče obdobje z znaki posttravmatske stresne motnje, nato pa še prilagoditvena motnja po izpustitvi iz zapora 7 let. Priznana mu je bila odškodnina v višini 45 povprečnih plač. Tudi tu je oškodovanec trpel zaradi razmer v priporu, ko je bil hospitaliziran in operiran zaradi težav s hemeroidi in ni mogel poskrbeti sam zase ter je bil odvisen od drugih in izpostavljen posmehovanju. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je za nepremoženjsko škodo za drugi škodni dogodek prisodilo odškodnino v skupnem znesku 40.000,00 EUR.

25. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek za povrnitev denarne vsote izražene v EUR v višini davčne obveznosti tožnice po veljavnih predpisih, ki urejajo dohodnino, po katerih bo tožnici odmerjena dohodnina od dohodka izplačanega na podlagi sodbe. Pritožbeno sodišče sprejema razloge prvostopenjske sodbe iz 94. točke obrazložitve ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Ob ustavnoskladni razlagi določbe 1. točke 27. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2), po kateri se od prisojene odškodnine neupravičeno obsojenim in priprtim v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, ne plača dohodnina, se ne plača dohodnina niti od prisojene odškodnine zaradi neutemeljenega pridržanja v psihiatrični ustanovi (primerjaj sklep Ustavnega sodišča U-I-96/15-22 s 16. 2. 2017). Dopis Ministrstva za finance (ki je sicer drugačnega mnenja), ni zavezujoč in predstavlja le pojasnilo in razmišljanja ministrstva, kar je pravilno upoštevalo že prvostopenjsko sodišče. 26. Tožnica je postavila zahtevek v slovenskih tolarjih, ki jih je sodišče upoštevaje Zakon o uvedbi evra preračunalo v evre. Pritožnica neutemeljeno očita, da je sodišče v evre spremenilo tudi zamudne obresti in jo s tem oškodovalo. Sodišče je priznalo tožnici odškodnino v evrih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2003 od zneska 22.500 EUR in od 29. 7. 2003 od zneska 350 EUR (pritožbeno sodišče je sodbo v tem delu razveljavilo). Odločitev o obrestnem delu je oprlo na določilo 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišče v tem v obrestni del ni posegalo in ga spreminjalo ter tožnice ni oškodovalo.

27. Tožnica v pritožbi očita tudi kršitev pravice do nepristranskega sojenja. Neutemeljeno izpodbija odločitev predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, ki je zavrnil njeno zahtevo za izločitev razpravljajoče sodnice J. J. v tej pravdni zadevi (Sklep Su 25/2016 z 29.1. 2016). Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne razloge predsednika sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Odločba je argumentirano obrazložena in jo je moč preizkusiti. V odločbi se je predsednik opredelil tudi do tožničinih očitkov v zvezi z vodenjem postopka in postavitvijo sodnih izvedencev, ki ne predstavljajo izločitvenih razlogov. Pritožbene navedbe razlogov sklepa ne morejo omajati. Tudi iz poteka postopka ne izhaja, da bi obstajale okoliščine, ki bi objektivno vzbujale dvom v nepristranskost sodnice (70. do 73. člen ZPP).

28. Tožnica je ponovno vložila predlog za izločitev razpravljajoče sodnice 6. 11. 2016, ki ga je sodišče s sklepom z 8. 11. 2016 zavrglo, saj je bil zadnji narok za glavno obravnavo opravljen 10. 10. 2016. Po določilu 2. odstavka 72. člena ZPP mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Tožnica je podala predlog za izločitev po koncu glavne obravnave, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je zavrglo (6. odstavek 72. člena ZPP). Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da glavna obravnava ni bila končana, saj je bila sodba pridržana do odločitve o pritožbah zoper sklepe o stroških in do poteka roka za ugovor zoper prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 10. 10. 2016. Kot izhaja iz zapisnika glavne obravnave z dne 10. 10. 2016, je sodnica narok sklenila s sklepom, da je zadeva zrela za odločitev. Pred tem sklepom je sodišče s sklepom končalo dokazni postopek, stranke pa so priglasile stroške. Sodba je bila res pridržana do pritožbene odločitve o stroških in do poteka roka za ugovor zoper prepis zvočnega posnetka, kar pa ne pomeni, da glavna obravnava ni bila končana. Ključno je, da je razpravljajoča sodnica s sklepom naznanila, da je stvar zrela za razsojo, kar pomeni konec obravnave v smislu 291. člena ZPP.

29. Tožnica izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje z dne 9. 11. 2016, s katerim je sodišče delno ugodilo njenemu ugovoru zoper prepis zvočnega posnetka naroka z dne 10. 10. 2016, v preostalem delu pa ga je zavrnilo. Pritožnica neutemeljeno izpodbija zavrnilni del odločitve o ugovoru, saj je sodišče ugovor zavrnilo v delu, v katerem tožnica ugovarja popolnosti oziroma pravilnosti prevoda. Odločitev o ugovoru je tehnične narave. Sodišče odloči o skladnosti prepisa s posnetkom in ne ugotavlja vsebinske pravilnosti prevoda.

30. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o tem, da bo o stroških postopka sodišče odločalo s posebnim sklepom. 7. odstavek 163. člena ZPP dovoljuje sodišču odločanje o stroških s posebnim sklepom. Dejstva o dovoljenosti odločanja o stroških postopka s posebnim sklepom so v izpodbijani odločbi ugotovljena in obrazložena (101. točka obrazložitve) in jih pritožbeno sodišče sprejema. V obravnavanem primeru je sodišče odločilo, da bo o stroških odločilo s posebnim sklepom, ko bodo znani.

31. Ostale tožničine pritožbene navedbe so take narave, da niso odločilnega pomena in ne vplivajo na pravilnost odločitve in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

_**O pritožbi zoper sklep**_

32. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog z 18. 1. 2017 v višini 2.636,00 EUR. Ker je tožnica vložila pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo s 23. 12. 2016, ji je sodišče poslalo nalog za plačilo sodne takse za pritožbo. Zoper nalog o plačilu sodne takse je tožnica vložila ugovor, o katerem je prvostopenjsko sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom.

33. Ugovor zoper plačilni nalog je dopustno vložiti iz razloga, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo (prvi odstavek 34.a člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je taksna obveznost ob vložitvi pravnega sredstva nastala, da je pravilno odmerjena in da ni bila plačana in je zato ugovor pravilno zavrnilo.

34. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu presojalo utemeljenost ugovora zoper plačilni nalog in pravilno ugotovilo, da ugovor ni utemeljen. Vse ostale pritožbene navedbe pri presoji izpodbijanega sklepa niso pravno relevantne. Pritožbene trditve o bistvenih kršitvah določb postopka, kršitvah ustavnih pravic, kršitvah EKČP in Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim in poniževalnim kaznim ali ravnanju, niso utemeljene. Sodišče je izpodbijano odločitev argumentirano in izčrpno obrazložilo. Pritožbeno sodišče razloge v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

35. Obveznost plačila sodne takse ni odvisna od vsebine spora. Sodno takso mora plačati vsak, ki zahteva uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če zakon določa drugače (1. odst. 3. člena ZST-1). 10. člen ZST-1 določa, kdo je oproščen plačila sodne takse. Socialni korektiv je urejen z institutom taksne oprostitve, obročnega plačila in odloga plačila. Tožeča stranka je bila v plačilnem nalogu na to opozorjena. Pritožbene navedbe o diskriminatornem obravnavanju pravdnih strank in omejevanju dostopa do sodišča zato niso utemeljene.

36. Taksna obveznost nastane za vsak postopek, ki ga vodi sodišče ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva (1. točka 1. odstavka 5. člena ZST-1). Ker je tožeča stranka zoper sodbo vložila pritožbo, je nastala taksna obveznost. Taksno obveznost ima tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja (1. odstavek 3. člena ZST-1).

37. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno odločilo po katerem zakonu se odmeri sodna taksa za pritožbo (primerjaj točke 4 in 9 obrazložitve sklepa). Pritožbeno sodišče še dodaja, da ZST-1 ne more določati odmere višine takse za nazaj, saj bi to pomenilo retroaktivno uporabo zakona.

38. Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

1 Ustavno sodišče je v odločbi U-I-60/03 ugotovilo neskladnost 71. člena ZNP z Ustavo RS. 2 Bivala je v neustreznih bivalnih razmerah, prostori so bili prenatrpani, čez dan se ni smela zadrževati v spalnih prostorih, zato je večino časa presedela na hodniku na tleh. Sanitarni prostori niso omogočali zasebnosti, saj se niso mogli zakleniti in so se vrata stalno odpirala. Tuširanje je bilo možno le pod nadzorom sester. Osebne stvari se niso mogle shranjevati, saj so bile omarice brez ključev. Pridržane osebe so morale biti ves čas v v pižamah, ki so bile neustrezne velikosti in brez gumbov. V pižamah so morali tudi ven in pred sodišče. (podrobneje so opisane razmere v psihiatrični kliniki v točkah 45 do 51 obrazložitve sodbe). 3 Tožnica je prejemala različna zdravila s stranskimi učinki ter zaradi njih trpela telesne bolečine in nevšečnosti. Tožnica je trpela motnje vida, pospešeno bitje srca, imela je suha usta in nabrekle ustnice, pekoč občutek in suho sluznico, bila je zaspana in utrujena, povečala se ji je telesna teža, po dveh tednih zdravljenja so se začele pojavljati oralne diskinezije zaradi katerih ni mogla nadzorovati gibov ust in čeljusti in ki so bile tako očitne, da so jih opazili tudi njeni sorodniki in obiskovalci (podrobneje so opisane nevšečnosti v točkah 63 do 65 obrazložitve sodbe)