Jedro

V obravnavani zadevi je sodba sodišča druge stopnje (v zvezi z dopolnilno sodbo) postala pravnomočna le v delu, s katerim je bila tožnici prisojena odškodnina v višini 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je sodba v tem delu za tožnico ugodna, nima pravnega interesa za vložitev predloga za dopustitev revizije zoper njo. V preostalem delu je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker v tem obsegu odločitev torej ni postala pravnomočna, revizija zoper njo ni dovoljena in je Vrhovno sodišče tudi ne more dopustiti.

Revizija v primeru, ko se z njo izpodbijajo samo zakonske zamudne obresti kot postranska terjatev (ne pa tudi glavni zahtevek) ni dovoljena.

Izrek

Predloga se zavržeta.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi dveh prisilnih hospitalizacij na Psihiatrični kliniki Ljubljana.

2. Sodišče prve stopnje je (v drugem sojenju) toženki naložilo plačilo 22.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (to je glede plačila 91.775,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev o pravdnih stroških si je pridržalo.

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tako pritožbi tožnice kot tudi pritožbi toženke in stranske intervenientke. Izpodbijano sodbo je spremenilo tako, da je tožnici prisodilo še dodatnih 17.500,00 EUR. V delu, ki se nanaša znesek 91.775,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter v delu, ki se nanaša na znesek 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostanku je pritožbe zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

4. Sodišče druge stopnje je kasneje delno ugodilo tudi tožničinemu predlogu za izdajo dopolnilne sodbe, tako da ji je prisodilo še zakonske zamudne obresti od zneska 17.500,00 EUR. V preostalem je njen predlog za izdajo dopolnilne sodbe (podrejeno predlog za izdajo popravnega sklepa) zavrnilo.

5. Tožnica je zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje vložila vlogo, poimenovano „revizija, podrejeno predlog za dopustitev revizije“. Po izdaji dopolnilne sodbe in sklepa sodišča druge stopnje je tudi zoper to odločbo vložila vlogo, poimenovano „revizija, podrejeno predlog za dopustitev revizije“.

6. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP2) ne predvideva obravnavanja izrednega pravnega sredstva na način, da bi se prvenstveno obravnavalo kot revizija, podrejeno pa kot predlog za dopustitev revizije. Revizija se v skladu z ZPP vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje (prvi odstavek 373. člena ZPP), predlog za dopustitev revizije pa pri Vrhovnem sodišču (drugi odstavek 367b. člena ZPP). Zato je Vrhovno sodišče vlogi, ki ju je tožnica vložila pri njem, obravnavalo kot predloga za dopustitev revizije.

7. Predloga nista dovoljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki jo lahko stranke vložijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če revizija ni dovoljena glede na revizijsko sporno vrednost, je dovoljena le, če jo revizijsko sodišče dopusti (drugi odstavek 367. člena ZPP).

9. V obravnavani zadevi je sodba sodišča druge stopnje (v zvezi z dopolnilno sodbo) postala pravnomočna le v delu, s katerim je bila tožnici prisojena odškodnina v višini 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je sodba v tem delu za tožnico ugodna, nima pravnega interesa za vložitev predloga za dopustitev revizije zoper njo.

10. V preostalem delu (to je glede prisojenih 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede zavrnjenega presežka vtoževane odškodnine v višini 91.775,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker v tem obsegu odločitev torej ni postala pravnomočna, revizija zoper njo ni dovoljena in je Vrhovno sodišče tudi ne more dopustiti. Tožnica se moti, ko meni, da v zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje ni bila razveljavljena. Iz drugostopenjske odločbe jasno izhaja, da razveljavitev obsega tako del prisojene odškodnine (350,00 EUR iz naslova prve hospitalizacije) kot tudi celotni zavrnjeni del zahtevka (tako iz naslova prve kot druge hospitalizacije, in sicer za vse oblike škode, z izjemo že prisojenega zneska). Tudi ne drži, da naj bi bilo tožnici dejansko pravnomočno prisojenih le 22.500,00 EUR, ker naj bi sodišče druge stopnje ta znesek sicer povišalo za 17.500,00 EUR, a hkrati za isti znesek (vsebovan v znesku 91.775,50 EUR) prvostopenjsko sodbo razveljavilo. Ta napaka namreč tožnici ne more iti v škodo in velja, da ji je bilo dodatnih 17.500,00 EUR že pravnomočno prisojenih.

11. V predlogu za dopustitev revizije zoper dopolnilno sodbo in sklep sodišča druge stopnje tožnica med drugim izpodbija odločitev o prisojenih zakonskih zamudnih obrestih od zneska 17.500,00 EUR (tudi glede paricijskega roka za njihovo plačilo). V tem delu je odločitev sodišča druge stopnje postala pravnomočna. Vendar pa je treba upoštevati v sodni praksi enotno sprejeto stališče, da revizija v primeru, ko se z njo izpodbijajo samo zakonske zamudne obresti kot postranska terjatev (ne pa tudi glavni zahtevek) ni dovoljena. Po prvem odstavku 39. člena ZPP se kot vrednost spornega predmeta namreč vzame le vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se pri izračunu vrednosti spornega predmeta ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. člena ZPP). Kadar je torej zahtevek za plačilo obresti postavljen poleg glavnice, kot v obravnavanem primeru, se šteje za postransko terjatev. Te narave obrestni zahtevek ne izgubi niti takrat, ko postane v postopku z revizijo sporna le še odločitev o obrestih. Ker revizija v takem primeru torej ni dovoljena, je Vrhovno sodišče tudi ne more dopustiti. Enako velja za odločitev o pravdnih stroških. Tožnica je v predlogu za izdajo dopolnilne sodbe navajala, da je v drugostopenjski sodbi izostala odločitev o pritožbi zoper stroškovni del odločitve, vendar je sodišče druge stopnje ta očitek (in posledično ta del predloga za izdajo dopolnilne sodbe) zavrnilo. Glede na zgoraj obrazloženo revizija zoper tako odločitev ni dovoljena in je Vrhovno sodišče ne more dopustiti.

12. V kolikor je tožnica v predlogu za izdajo dopolnilne sodbe navajala, da sodišče druge stopnje ni odločilo o pritožbi zoper druge dele prvostopenjske sodbe, je bil njen predlog zavrnjen s pojasnilom, da je bilo o vsem odločeno, pri čemer pa je razvidno, da gre za razveljavitveni del odločitve, torej ne gre za pravnomočno odločitev, zoper katero bi bila dovoljena revizija (niti v povezavi z dopolnilno sodbo in sklepom).

13. Ker glede na zgoraj obrazloženo revizija v izpodbijanem delu ni dovoljena in je zato Vrhovno sodišče tudi ne more dopustiti, je oba tožničina predloga za dopustitev revizije zavrglo (377. člen ZPP).

1 Glede na datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje se v tem postopku uporablja ZPP, kot je veljal pred sprejemom novele ZPP-E.