Jedro

Tožnika bi uspela s predlogom za obnovo in bi jima pripadel položaj stranskih udeležencev v postopku izdaje prometnega soglasja v primeru, če bi jima tak status za ta postopek kateri od predpisov izrecno priznaval, kot tudi v primeru, če bi iz vsebine predpisa izhajalo, da je njuna udeležba v obravnavanem postopku potrebna zato, da z njo preprečita morebitni poseg v svoj pravno varovani položaj. Sklicevanje na dejanski interes, ki ni obenem tudi pravni, za udeležbo v postopku torej ne zadošča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnikov za obnovo postopka, končanega z izdajo prometnega soglasja z dne 25. 2. 2008 investitorju A. d.o.o. k projektnim rešitvam za gradnjo oskrbovanih stanovanj na zemljišču parc. št. ..., obe k.o. ... V obrazložitvi navaja, da sta tožnika predlagala obnovo postopka, ker bi v njem morala sodelovati kot stranska udeleženca, a jima ta možnost ni bila dana, torej iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker je po določbi 4. točke 50.a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v postopku izdaje soglasja stranka le investitor, razen če poseben zakon ne določa drugače, upravni organ ugotavlja, da tožnika nista upravičena predlagatelja obnove postopka.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. Navaja, da je bilo sporno soglasje izdano na podlagi 50. in 206. člena ZGO-1 ter Odloka o občinskih cestah. Strinja se z uporabo 4. točke 50.a člena ZGO-1 in ugotavlja, da je bilo prometno soglasje izdano 25. 2. 2008, medtem ko je uporabljena določba ZGO-1 začela veljati 15. 1. 2008 s spremembami ZGO-1B, uporablja pa se od 15. 4. 2008. Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi uvodoma pojasnjujeta, da jima je bila v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo objekta z oskrbovanimi stanovanji investitorja A. d.o.o. kot lastnikoma zemljišča parc. št. ..., obe k.o. ... priznana lastnost stranke. Šele v tej zadevi sta na ustni obravnavi 15. 4. 2009 izvedela, da je bilo izdano sporno soglasje. Ne strinjata se z izjavo toženke, dano na omenjeni ustni obravnavi, da rekonstrukcija Puhtejeve (tožnika sta solastnika stanovanjske stavbe Puhtejeva ulica ... z garažo) ni pogoj za realizacijo z odlokom dovoljene gradnje oskrbovanih stanovanj, niti s tem, da so predlagane rešitve skladne z veljavno zakonodajo in da je bil zaradi tega izpolnjen pogoj za izdajo soglasja. V nadaljevanju tožnika opisujeta stanje prometa oz. uporabe Puhtejeve ulice in menita, da bo nameravana novogradnja z oskrbovanimi stanovanji in spremljajočimi poslovnimi dejavnostmi te razmere bistveno poslabšala. Sklicujeta se tudi na Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb in menita, da njegovi pogoji za uporabnike 30 novih oskrbovanih stanovanj ne bodo izpolnjeni. Poleg tega so v 43.a členu Odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto V3 Vič (v nadaljevanju PUP) določena tudi merila in pogoji za prometno urejanje Puhtejeve ulice. Iz teh razlogov tožnika menita, da nameravana novogradnja ni dopustna dokler se ne opravi rekonstrukcija Puhtejeve ulice kot dovozne poti. Nepravilna pa je tudi ocena upravnega organa, da se prometna varnost na tej ulici ne bo poslabšala in pri tem povzemata izvedeniško mnenje z dne 28. 5. 2008, ki sta ga na zahtevo stanovalcev Puhtejeve ... do ... izdelala sodna izvedenca za raziskave prometnih nezgod A.A. in B.B. Z vsem tem sta utemeljila tudi svoj predlog za obnovo postopka in v njem določno navedla, v čem je njun pravni interes za udeležbo v postopku. Kot uporabnikoma Puhtejeve ulice, ki naj bi bila dostopna cesta za načrtovano novogradnjo, jima ta pravica po njunem mnenju brez dvoma pripada. V zaključku še menita, da je izpodbijana odločba nepravilna tudi iz razloga, ker je bil uporabljen 50.a člen ZGO-1, ki se uporablja od 15. 4. 2008 dalje, medtem ko je bilo soglasje izdano 25. 2. 2008. Predlagata, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge, ki so bili navedeni v drugostopenjski odločbi in dodaja, da se prvostopenjski organ ni spuščal v vsebinsko odločanje o predlogu za obnovo postopka, saj za tako obravnavo niso bili izpolnjeni procesni pogoji iz 1. odstavka 267. člena ZUP. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali bi morala tožnika v postopku za izdajo prometnega soglasja z dne 25. 2. 2008 sodelovati kot stranska udeleženca, zaradi česar sta upravičena predlagati obnovo postopka iz razloga, ker jima ta možnost ni bila dana (razlog iz 9. točke 260. člena ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji).

Glede na navedeno se sodišče v tem upravnem sporu ni dolžno opredeljevati do tožbenih navedb, ki se nanašajo na postopek za izdajo gradbenega dovoljenja, med drugim glede dejstva, da jima je bila v gradbenem postopku priznana lastnost stranke, saj to na upravičenost do sodelovanja v obravnavanem postopku iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, ne vpliva. Iz istega razloga predmet presoje v tem upravnem sporu niso trditve tožnikov glede pogojev, ki morajo biti po njunem mnenju izpolnjeni za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo oskrbovanih stanovanj (vprašanje, ali je rekonstrukcija Puhtejeve ulice, ki je predvidena v 43.a členu PUP, pogoj za gradbeno dovoljenje). Pristojni organ za gradbene zadeve bo moral namreč v skladu z določbo 1. alineje 1. odstavka 66. člena ZGO-1 pred izdajo gradbenega dovoljenja presoditi tudi, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Predmet tega upravnega spora pa niso niti ugovori, ki se nanašajo na zakonitost oz. izpolnjevanje pogojev za izdajo prometnega soglasja. O njih bi bilo mogoče razpravljati šele, če bi bil tožnikoma priznan status stranskih udeležencev v postopku in bi nato s pravnimi sredstvi izpodbijala izdano soglasje.

Sodišče se strinja s tožnikoma, da upravni organ svoje odločitve ne bi smel opreti na določbo 50.a člena ZGO-1, saj se je ta začela uporabljati šele 15. 4. 2008 (130. člen ZGO-1B, Uradni list RS, št. 126/07), v zadevi pa ni sporno, da je bilo prometno soglasje izdano pred navedenim datumom (25. 2. 2008). Za odločanje o tem, ali bi morala oseba sodelovati v postopku kot stranski udeleženec, pa ji ta možnost ni bila dana, je treba namreč uporabiti predpise, veljavne v času izdaje odločbe, na katero se nanaša predlog za obnovo.

Kljub temu, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi zakonske določbe, ki v zadevi ne bi smela biti uporabljena, sodišče na podlagi dejstev, ki jih tožnika zatrjujeta v tožbi in – kot ugotavlja sodišče po vpogledu v upravne spise in njun predlog za obnovo – kot sta jih zatrjevala tudi v svoji vlogi v upravnem postopku, meni, da jima pravica do udeležbe v postopku ne gre niti ob uporabi splošne določbe 43. člena ZUP. Razlogi so naslednji: V skladu z določbo 1. odstavka 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravne koristi v smislu tega člena pa so tiste osebne koristi, ki so oprte neposredno na zakon ali drug predpis (2. odstavek istega člena). Navedeno pomeni, da bo pravico do udeležbe v postopku lahko uspešno uveljavljala le oseba, ki bo zatrjevala in izkazala, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje (osebne) koristi, ki temelji na materialnem predpisu – ta je tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku. Le tak – pravni – interes je torej relevanten za to, da se osebi prizna status stranskega udeleženca. Ali drugače: tožnika bi uspela s predlogom za obnovo in bi jima pripadel položaj stranskih udeležencev v postopku izdaje spornega soglasja v primeru, če bi jima tak status za ta postopek kateri od predpisov izrecno priznaval, kot tudi v primeru, če bi iz vsebine predpisa izhajalo, da je njuna udeležba v obravnavanem postopku potrebna zato, da z njo preprečita morebitni poseg v svoj pravno varovani položaj. Sklicevanje na dejanski interes, ki ni obenem tudi pravni, za udeležbo v postopku torej ne zadošča. Sodišče ugotavlja, da se tožnika niti v predlogu za obnovo postopka niti v tožbi ne sklicujeta na predpis, ki bi izrecno določal, da se kot lastnika nepremičnin na Puhtejevi ulici lahko udeležujeta postopka za izdajo soglasja, izdanega na podlagi 12. člena Odloka o občinskih cestah (Uradni list RS, št. 78/00 in naslednji). Navajata le, da jima gre taka pravica kot uporabnikoma Puhtejeve ulice, ki je predvidena tudi kot dostopna cesta za načrtovano gradnjo. Kot ugotavlja sodišče, iz Odloka o občinskih cestah ne izhaja, da bi imeli uporabniki cest možnost, da v postopku izdaje dovoljenj ali soglasij sodelujejo kot stranski udeleženci in da bi v teh postopkih lahko varovali kakšne svoje pravice. Prav tako tožnika ne zatrjujeta, da soglasje kakorkoli posega v njuno lastninsko pravico na nepremičninah ob Puhtejevi ulici, zato ne moreta doseči statusa stranskega udeleženca niti z vidika varovanja lastninske pravice.

Povedano pomeni, da tožnika uveljavljata obnovitveni razlog oz. svojo pravico do udeležbe v postopku na podlagi njunega dejanskega interesa, ki se kaže v tem, da ne želita sprememb pri odvijanju prometa na Puhtejevi ulici. To izhaja iz njunega opisa trenutnega stanja in trditev, da bo nameravana novogradnja opisane razmere bistveno poslabšala. Ker je udeležba stranskih udeležencev namenjena zaščiti pravno varovanih in ne njihovih vsakršnih interesov (čeprav oseba tudi za slednje meni, da vanje ne bi smelo biti poseženo), navedeno ni zadostna podlaga za utemeljenost zahtevka tožnikov.

Pravica do udeležbe v postopku izdaje soglasja pa tožnikoma ne gre niti po določbi 43.a člena PUP (Uradni list RS, št. 64/05), ki določa posebna merila in pogoje za posege v območju urejanja VS 3/2-1 (del). Ta v točki 3, na vsebino katere se sklicujeta tožnika, določa merila in pogoje za prometno urejanje in kot dopustnega določa tudi poseg na odseku Viške ceste (južni del), Puhtejeve ulice in ostalih tam naštetih ter določa pogoje za ta poseg. Kot je bilo že navedeno, bo moralo biti vprašanje, ali je izvedba tega posega, ki vključuje tudi Puhtejevo ulico, pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za investitorjev objekt, presojeno v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in ne v obravnavanem postopku.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, čeprav iz drugih razlogov, kot je to navedel upravni organ, jo je v skladu z določbo 3. alineje 2. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.