Jedro

Ker je bila revidentka ob dokončnosti odločbe z dne 25. 1. 2010 zavarovana v obveznem pokojninskem zavarovanju za polni delovni čas, ji delna pokojnina za polovični delovni čas ne more biti priznana (drugi odstavek 156. člena ZPIZ-1), saj oseba ne more biti istočasno polno zavarovana iz naslova starosti in obenem biti imetnik pravice do delne starostne pokojnine (torej iz že nastalega zavarovalnega primera).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi tožene stranke z dne 25. 1. 2010 in 8. 3. 2010, tožnici priznalo pravico do delne pokojnine od 31. 12. 2009 dalje in toženi stranki naložilo, da mora tožnici izdati odločbo o odmeri pokojnine v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe ter ji povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila z izpodbijanima odločbama zavrnjena tožničina zahteva z dne 20. 1. 2010 za priznanje pravice do delne pokojnine. Tožena stranka je zavrnitev utemeljila s prvim odstavkom 58. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji). Ker tožnica ni bila v delovnem razmerju na podlagi te določbe, kot samozaposlena nima pravice do delne starostne pokojnine. Vendar je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost te določbe z Ustavo RS, zakonodajalec pa neskladnosti ni odpravil v danem roku, zato bi morala tožena stranka zaradi varovanja ustavnega načela enakosti tožnici priznati pravico do delne starostne pokojnine. Iz določbe Odvetniške zbornice z dne 11. 12. 2009 namreč izhaja, da tožnica opravlja odvetniško delavnost od 30. 12. 2009 dalje le s polovico polnega delovnega časa.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da je bila tožnica ob izdaji dokončne odločbe tožene stranke o zavrnitvi zahteve za priznanje pravice do delne pokojnine še vedno obvezno pokojninsko zavarovana za polni delovni čas. Tožnica je kasneje (14. 4. 2010) sicer začela s postopkom ugotovitve lastnosti zavarovanca pri toženi stranki, vendar to na izpodbijane odločbe nima vpliva. Tožnica bi se lahko odjavila iz obveznega zavarovanja, vendar tega ni storila.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da pravica do delne pokojnine ne more biti odvisna od tega, ali je do dokončnosti odločbe tožene stranke vložila predlog za ugotovitev lastnosti zavarovanca. Tožnica je vložila predlog za ugotovitev lastnosti zavarovanca za delovni čas 20 ur na teden od 30. 12. 2009 dalje. Dokončno odločbo o ugotovitvi lastnosti zavarovanca je prejela 6. 9. 2011 – 17 mesecev po vložitvi predloga. Odjava iz obveznega zavarovanja oziroma ugotovitev lastnosti zavarovanca pred dokončnostjo odločbe o (ne)priznanju pravice do delne pokojnine ne more biti pogoj za uveljavljanje pravice, ko tožena stranka kategorično oporeka zavarovancu pravico do delne upokojitve izključno iz razloga, ker naj se zavarovanec (odvetnik) po ZPIZ-1 v nobenem primeru ne bi mogel odjaviti iz zavarovanja za 20 ur tedensko.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Na podlagi prvega odstavka 58. člena ZPIZ-1 lahko zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pridobi pravico do delne pokojnine, če je v delovnem razmerju največ s polovico polnega delovnega časa. Pri tem je v smislu določb drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1 pogoj za pridobitev pravice do delne pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja na podlagi dotedanje polne zaposlitve oziroma opravljanja dejavnosti v polnem delovnem času.

8. Tožena stranka je z odločbama z dne 25. 1. 2010 in 8. 3. 2010 zavrnila revidentkino zahtevo za priznanje delne pokojnine, ki jo je pri njej vložila 20. 1. 2010. Dne 14. 4. 2010 je revidentka z vložitvijo vloge pri toženi stranki začela postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca. Tožnica je bila v času odločanja o njeni zahtevi za priznanje delne pokojnine zavarovana kot odvetnica za polni delovni čas. Ker je bila revidentka ob dokončnosti odločbe z dne 25. 1. 2010 zavarovana v obveznem pokojninskem zavarovanju za polni delovni čas, ji delna pokojnina za polovični delovni čas ne more biti priznana (drugi odstavek 156. člena ZPIZ-1), saj oseba ne more biti istočasno polno zavarovana iz naslova starosti in obenem biti imetnik pravice do delne starostne pokojnine (torej iz že nastalega zavarovalnega primera). Revidentka je zahtevo za ugotovitev statusa zavarovanca z ugotovitvijo obsega zavarovanja za polovični delovni čas vložila šele po dokončnosti odločbe o zavrnitve zahteve za priznanje pravice do delne pokojnine, zato odločitev o tem statusu ne more imeti vpliva na presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe o (ne)priznanju pravice do delne pokojnine.

9. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.