Jedro

Zakonodajalec je z določilom 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 predpisal, da sodišče po uradni dolžnosti tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila vložena prezgodaj preden so bila izčrpana pravna sredstva v upravnem postopku, za kar gre tudi v obravnavanem primeru zaradi napačnega pravnega pouka v izpodbijanem sklepu. Z določilom 6. odstavka 215. člena ZUP je prav za takšne primere zakonodajalec izrecno predpisal, da teče rok za pritožbo od dneva vročitve sodnega sklepa, s katerim je bila tožba zavržena kot nedovoljena, če ni stranka že prej vložila pritožbo na pristojni organ.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka ob sklicevanju na določila 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) z izrekom pod točko 1 odločila, da zavrže zahtevo tožnika za vračilo sredstev po dveh odločbah z dne 27. 7. 2011, ki ju je predhodno izdala tožena stranka, Agencija za energijo. Hkrati je z izrekom pod točko 2 še odločila, da v postopku izdaje tega sklepa niso nastali posebni stroški.

2. V obrazložitvi navaja, da je dne 18. 11. 2014 prejela zahtevo tožnika, s katero od tožene stranke zahteva, da izda akt, na podlagi katerega mu bo družba A. d.o.o. vrnila neutemeljeno poračunan znesek v višini 10.917,24 EUR, skupaj s pripadajočimi obrestmi, češ da mu je tožena stranka predhodno 27. 7. 2011 izdala dve odločbi o spremembi (zmanjšanju) pomoči za tekoče poslovanje, s katerimi je razveljavila predhodno izdani odločbi z dne 25. 2. 2010. Navedeno zmanjšanje se, kot izhaja iz 3. točke izreka navedenih odločb z dne 27. 7. 2011, upošteva v celotnem obdobju upravičenosti do podpore, torej za nazaj in na podlagi teh odločb je A. d.o.o. tožniku poslal dopis o vračilu zneska 10.917,24 EUR z DDV za čas od 1. 3. 2010 do 31. 7. 2011, tako da se je vračilo navedenega zneska izvršilo s poračunom na način, da mu sredstva po izdanih računih niso bila plačana, dokler znesek 10.917,24 EUR ni bil poračunan. Tožnik je zoper obe navedeni odločbi sprožil upravni spor, po tem, ko sta bili pritožbi zoper navedeni odločbi zavrnjeni, in čeprav je Upravno sodišče njegovi tožbi zavrnilo, je v obrazložitvi zapisalo, da se z navedeno odločitvijo v tožnikove pravice, ki jih je že pridobil, ni posegalo, kar je za tožnika logično, saj sta bili odločbi razveljavljeni in sta pravno učinkovali zgolj za naprej, nikakor pa ne za nazaj, zato iz navedenih razlogov zahteva, da mu tožena stranka izda akt, na podlagi katerega mu bo družba A. vrnila navedeni znesek v višini 10.917,24 EUR skupaj s pripadajočimi obrestmi, češ da mu je bil neutemeljeno poračunan.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema določila 413. člena Energetskega zakona (EZ-1), ki opredeljuje pristojnosti agencije in v konkretnem primeru, četudi gre za spor med uporabnikom sistema in operaterjem trga z elektriko meni, da se ta spor ne nanaša na dostop do sistema, niti na obračunan znesek za uporabo sistema, kot tudi ne kršitve sistemskih obratovalnih navodil ali odstopanja ter tudi ne na zneske za pokrivanje stroškov izravnave odstopanj, niti na kršitve splošnih aktov, ki urejajo odstopanja in njihovo izravnavo, tako da glede na to, da konkreten primer ne spada v nobeno od naštetih področij, tožena stranka ni stvarno pristojna za odločanje v predmetnem sporu. Zato je ob sklicevanju na 5. odstavek 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določa, da če dobi organ po pošti, brzojavno ali po elektronski poti vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, jo pošlje brez odlašanja pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki. Če organ, ki je dobil vlogo, ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, izda brez odlašanja sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti in ga takoj pošlje stranki.

4. Tožnik v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 – A5), pojasnjuje, da je družba A. d.o.o. (operater), na podlagi izpostavljenih dveh pravnomočnih odločb tožene stranke, obe z dne 27. 7. 2011, od tožnika z dopisom, ki ga prilaga tožbi (številka 5/GP/2011/932 z dne 29. 8. 2011 – tožbena priloga A4), zahtevala vračilo zneska 10.917,24 EUR z DDV za čas od 1. 3. 2010 do 31. 7. 2011. Vračilo tega zneska je bilo že izvršeno tako, da tožniku sredstva po novo izdanih računih niso bila plačana, vse do poplačila navedenega zneska 10.917,24 EUR. Četudi tožnik s pritožbama zoper navedeni odločbi ni uspel, saj sta bili njegovi pritožbi zavrnjeni, prav tako pa sta bili zavrnjeni tudi njegovi tožbi v upravnem sporu s sodbama Upravnega sodišča št. I U 289/2012 in I U 288/2012, vendar ker je v obrazložitvi Upravno sodišče med drugim zapisalo (cit.): „S tako odločitvijo pa se zato v tožnikove pravice, ki jih je tožnik pridobil z odločbo z dne 25. 10. 2010 tudi ni poseglo/.../“ oziroma (cit.) „/.../v odločitve in posledično v pravice, ki jih je tožnik pridobil, pa se z odločitvijo, izpodbijano v tem upravnem sporu, tudi ne posega“, tožnik ob sklicevanju na 281. člen ZUP vztraja, da je tožena stranka pristojna za odločanje o njegovi vlogi, češ da je bilo na podlagi pravnomočnih odločb tožene stranke z dne 27. 7. 2011 nedopustno poseženo v njegove pravice, ki jih je pridobil že pred izdajo navedenih dveh odločb, čemur pritrjuje tudi pristojno Ministrstvo za infrastrukturo, ki mu je svetovalo vložitev tožbe z dopisom, ki ga prilaga tožbi (tožbena priloga A5).

5. Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) na poziv sodišča predložila predmetni upravni spis ter vložila odgovor na tožbo, v katerem ob sklicevanju na določila 413. člena EZ nasprotuje tožbenim navedbam oziroma se z navedbami tožeče stranke ne strinja, četudi gre v konkretnem primeru za spor med uporabnikom sistema in operaterjem trga za elektriko, vendar se ta spor ne nanaša na dostop do sistema, obračunan znesek za uporabo sistema, kršitve sistemskih obratovalnih navodil ali odstopanja in zneske za pokrivanje stroškov izravnave odstopanj ter kršitve splošnih aktov, ki urejajo odstopanja in njihovo izravnavo, zato glede na to, da konkreten primer ne spada v nobeno od naštetih področij, tožena stranka vztraja, da ni stvarno pristojna za odločanje o tožnikovem zahtevku v predmetnem sporu ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

6. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2015 vztraja, da bi morala tožena stranka o predmetni vlogi tožnika z dne 26. 1. 2015 vsebinsko po vsebini tako, da je tožnik do vračila navedenega zneska upravičen. Smiselno vztraja pri tožbi.

Sodišče je tožbo kot nedovoljeno zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. Predmet spora v obravnavani zadevi je uvodoma navedeni izpodbijani sklep, iz katerega izhaja, da je tožena stranka zavrgla tožnikovo vlogo z dne 18. 11. 2014 zaradi nepristojnosti tožene stranke za odločanje v predmetni zadevi ob sklicevanju na določilo 5. odstavka 65. člena ZUP ter v pravnem pouku zapisala, da je zoper ta sklep dopusten upravni spor, ki se sproži z vložitvijo tožbe v 30 dneh po prejemu tega sklepa pri Upravnem sodišču Republike Slovenije.

8. Zakonodajalec je z določilom 5. odstavka 65. člena ZUP izrecno dopustil pritožbo zoper sklep v primeru, če se zavrže vloga stranke zaradi nepristojnosti organa po 3. in 4. odstavku 65. člena ZUP. V obravnavanem primeru je torej zakonodajalec izrecno dopustil pritožbo zoper sklep, s katerim je zaradi nepristojnosti organ prve stopnje (Agencija za energijo, sedaj tožena stranka) zavrgel tožnikovo vlogo z dne 18. 11. 2014, zoper katerega je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, skladno s pravnim poukom, ki ga je vseboval izpodbijani sklep, v katerem je tožnik nepravilno obveščen o možnosti sprožitve upravnega spora z vložitvijo tožbe pri Upravnem sodišču. Zakonodajalec je namreč z določilom 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 predpisal, da sodišče po uradni dolžnosti tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila vložena prezgodaj preden so bila izčrpana pravna sredstva v upravnem postopku, za kar gre očitno tudi v obravnavanem primeru zaradi napačnega pravnega pouka v izpodbijanem sklepu. Z določilom 6. odstavka 215. člena ZUP je prav za takšne primere zakonodajalec izrecno predpisal, da teče rok za pritožbo od dneva vročitve sodnega sklepa, s katerim je bila tožba zavržena kot nedovoljena, če ni stranka že prej vložila pritožbo na pristojni organ.

9. Sodišče je po povedanem tožbo tožnika zavrglo na podlagi 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.