Jedro

Pravno naziranje sodišča iz prejšnjega sojenja, ki ni bilo zajeto v izreku sodne odločbe, ne postane pravnomočno. Pravilo o objektivnih mejah pravnomočnosti iz 319. člena ZPP se nanaša le na odločitve o zahtevku tožbe in nasprotne tožbe ter o obstoju terjatve, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, te odločitve pa vsebuje izrek sodbe. Razlogi dejanske ali pravne narave, ki niso zajeti v izreku, torej ne postanejo pravnomočni.

Če postane pravnomočen samo izrek, je razumljivo, da je treba tudi vprašanje, ali je sodišče kršilo prepoved reformatio in peius, presojati izključno s primerjavo izrekov sodnih odločb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi strahu v višini 7.097,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje. Tožniku je bila odškodnina iz tega naslova v višini 2.500 EUR že pravnomočno prisojena, v zavrnilnem delu glede odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi strahu pa je Vrhovno sodišče reviziji tožnika ugodilo, v tem delu razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1). V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje glede temelja odškodninskega zahtevka zavzelo drugačno stališče kot v prejšnjem sojenju, v katerem je bil ugotovljen obstoj vseh štirih temeljnih elementov odškodninske obveznosti tožene stranke, in je presodilo, da element protipravnosti ni podan ter posledično tudi ni utemeljen zahtevek za plačilo nadaljnjih 7.097,73 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi strahu.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Na predlog tožnika je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 37/2013 z dne 21. 5. 2013 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče v ponovljenem sojenju kršilo pravilo pravnomočno razsojene stvari in prepoved odločanja v škodo revidenta.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je z revizijo uspel, v ponovljenem sojenju pa sta sodišči druge in prve stopnje v nasprotju z napotki Vrhovnega sodišča odločili v njegovo škodo. Ne le, da sta sodišči prekoračili tožbeni zahtevek, ker sta ponovno odločali o temelju zahtevka, ampak sta tudi vse stroške, tudi tiste, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, naprtili tožniku. S tem v zvezi zatrjuje bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodišču prve stopnje pa očita tudi kršitev pravila o materialnem procesnem vodstvu (285. člen ZPP), ker meni, da je prišlo do sodbe presenečenja. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo niti načela pravnomočnosti niti napotkov Vrhovnega sodišča, poleg tega pa je odločilo v škodo revidenta, ki je v prejšnjem sojenju delno že uspel, delno pa je bil njegov zahtevek vrnjen v novo sojenje. Nepravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje glede nepravočasnega grajanja procesnih kršitev; v zvezi s tem zatrjuje bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo pravico stranke do izjave, ker je na zaslišanje ni povabilo, sodišče druge stopnje pa tega niti ni zaznalo. Opozarja na pravico do poštenega sojenja v povezavi z namenom izrednih pravnih sredstev.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da niti iz predloga za dopustitev revizije niti iz samega sklepa o dopustitvi revizije ne uspe ugotoviti, zakaj je bila revizija sploh dopuščena. Prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizijsko sodišče se z revizijskimi navedbami, ki presegajo tako začrtane meje revizijskega preizkusa, ni ukvarjalo.

8. V zvezi s pomislekom tožene stranke o smiselnosti dopuščene revizije je treba pojasniti, da dopuščena revizija ni smiselna le takrat, kadar sta odločitvi nižjih sodišč napačni, ampak vselej, kadar je argumentirano izpostavljeno pomembno pravno vprašanje ali očitana kršitev pravnega pravila, ki terja odgovor v revizijskem postopku.

9. Tožnik se v reviziji neutemeljeno sklicuje na pravilo pravnomočno razsojene stvari in sodiščema druge in prve stopnje očita, da sta ga kršili. Res je izrek sodne odločbe odraz njene obrazložitve (in to tudi mora biti, sicer gre lahko za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar to še ne pomeni, da s pravnomočnostjo izreka postanejo pravnomočni tudi razlogi sodne odločbe. Vprašanje obstoja protipravnosti kot enega od štirih temeljnih elementov odškodninske obveznosti je pravne narave. Zato odgovor nanj pomeni pravno stališče ali mnenje, tega pa je mogoče v ponovljenem ali novem sojenju spremeniti, saj sodišče nanj ni vezano. Revidentovo stališče, da pravnih stališč v konkretni zadevi po delno pravnomočni odločitvi ni mogoče spreminjati, je pravno zmotno. Zato so pravilni razlogi nižjih sodišč, da pravno naziranje sodišča iz prejšnjega sojenja, ki ni bilo zajeto v izreku sodne odločbe, ni postalo pravnomočno. Pravilo o objektivnih mejah pravnomočnosti iz 319. člena ZPP se nanaša le na odločitve o zahtevku tožbe in nasprotne tožbe ter o obstoju terjatve, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, te odločitve pa vsebuje izrek sodbe. Razlogi dejanske ali pravne narave, ki niso zajeti v izreku, torej ne postanejo pravnomočni (2).

10. Zmotno je tudi stališče revidenta, da naj bi sodišči druge in prve stopnje v ponovljenem sojenju kršili prepoved odločanja v njegovo škodo. Če postane pravnomočen samo izrek, je razumljivo, da je treba tudi vprašanje, ali je sodišče kršilo prepoved reformatio in peius, presojati izključno s primerjavo izrekov sodnih odločb. Tožniku je bila odškodnina za strah v višini 2.500 EUR že pravnomočno prisojena in v to odločitev nižji sodišči v ponovnem sojenju nista posegli. Glede zahtevka za plačilo nadaljnjih 7.097,73 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi strahu pa, kar zadeva izrek, tožnik ni prav v ničemer na slabšem – njegov zahtevek je bil prvič v tem delu zavrnjen (zato z zavrnitvijo v ponovljenem sojenju njegov položaj ni nič slabši, ampak enak prejšnjemu) (3).

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.

12. Tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Sklep VS RS VIII Ips 277/2010 z dne 7. 5. 2012. Op. št. (2): Tako sodba VS RS II Ips 701/2005 z dne 26. 1. 2006 in dr. Dragica Wedam Lukić v Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2009, str. 156. Op. št. (3): Glej Jan Zobec v Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2009, str. 484 in nadaljnje.