Jedro

Dejstva, da tožena stranka ni prostovoljno izvršila svojih obveznosti, ki so ji bile naložene s pravnomočnima sodbama, da je tožnik z izvršitvijo teh sodb uspel šele v izvršilnem postopku in da je bilo z eno od teh pravnomočnih sodb ugotovljeno nezakonito prenehanje delovno razmerje tožnika pri toženi stranki, še ne pomenijo avtomatično, da je s tem ravnanje tožene stranke potrebno opredeliti kot protipravno oziroma nedopustno, v smislu enega od elementov za njeno odškodninsko odgovornost. Večletno trajanje spora oziroma dalj časa trajajoč izvršilni postopek (kateremu so botrovala tudi pravna sredstva, ki jih je tožena stranka v teh postopkih vlagala), ne nudi podlage za ugotovitev protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja tožene stranke, kot podlage za njeno odškodninsko odgovornost, ob tem, da ni bilo ugotovljeno, da bi bilo trajanje teh postopkov oziroma vlaganje pravnih sredstev s strani tožene stranke posledica zlorabe procesnih pravic tožene stranke. Ker tožnik ni dokazal, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja tožene stranke, je preostali del njegovega tožbenega zahtevka za izplačilo odškodnine iz naslova vtoževanega strahu, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za strah v višini 7.097,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do plačila. Poleg tega je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 5.262,62 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in mu prizna vse stroške celotnega postopka glede tega dela zahtevka, ki je predmet ponovnega odločanja oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu enkrat že odločalo s sodbo opr. št. I Pd 650/2005 z dne 25. 11. 2008, ki je bila na pritožbo obeh strank s sodbo in sklepom VDSS opr. št. Pdp 1025/2009 z dne 3. 6. 2010 delno potrjena, delno pa razveljavljena. Zoper potrjeni zavrnilni del je tožnik vložil revizijo, VSRS pa je odločitev nižjih sodišč glede zavrnjene odškodnine za strah razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v tem obsegu pa je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških. V ostalem je revizijo zavrnilo. Sodišče prve stopnje pa v ponovnem postopku ni upoštevalo stališča VSRS, saj tožniku ne glede na njegovo ustavno zagotovljeno pravico ni dalo možnosti izjave, saj ga ni zaslišalo. Ta dokaz je neutemeljeno zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da ni potreben. S tem je kršilo 8. in 12. točko člena 339/2 ZPP. Odločilo je tudi o tistih stroških postopka, o katerih je bilo že pravnomočno razsojeno, s tem pa je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke člena 339/2 ZPP. Peta točka obrazložitve izpodbijane sodbe je nerazumljiva ter v nasprotju z listinami v spisu in pravnomočnim delom sodbe pritožbenega sodišča, zato je podana tudi kršitev iz 14. in 15. točke člena 339/2 ZPP. Temelj zahtevka ne more biti več predmet odločanja v ponovljenem postopku, zato se sodišče prve stopnje do tega temelja v obrazložitvi po nepotrebnem opredeljuje. O odškodnini za strah je bilo namreč že pravnomočno razsojeno do višine 2.500,00 EUR, s tem pa je povezana tudi pravnomočna delna odločitev o stroških postopka. Sodba pritožbenega sodišča ima povsem jasen izrek. VSRS je v to sodbo poseglo le v zavrnilnem delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za strah ter glede odločitve o stroških in v tem obsegu vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Odločitev VSRS je v korist tožnika. Sodba pritožbenega sodišča ima še vedno pravnomočni dajatveni izrek, zato ni pravilna razlaga sodišča prve stopnje o predpostavki vmesne ugotovitvene sodbe. Iz tega razloga je poleg absolutnih postopkovnih kršitev napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Temelj odškodninskega zahtevka v ponovljenem postopku ne more biti več predmet presoje. Obrazložitev izpodbijane sodbe v točki od 5 do 12 je v nasprotju z obrazložitvijo in navodili sodbe VSRS. Za odmero višine odškodnine, ki je bila predmet ponovljenega postopka, je bilo nujno zaslišanje tožnika. Ker tega dokaza sodišče prve stopnje ni izvedlo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki ima za posledico napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. V zvezi z nujnostjo zaslišanja tožnika se tožnik v pritožbi sklicuje na obrazložitev sodbe VSRS. Za višino odškodnine so bistvene individualne značilnosti vsakega posameznega primera, to dejstvo pa bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati z zaslišanjem tožnika. Ker ga ni zaslišalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa napačno uporabljeno. Odločitev o stroških je napačna tako po temelju kot po višini. Glede na zdravstveno in finančno stanje tožnika je zanj predmetna odločitev pogubna.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke vtoževal odškodnino v znesku 94.558,50 EUR iz naslova nepremoženjske škode ter odškodninsko rento v mesečnem znesku 250,38 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zaradi škode, ki naj bi mu jo povzročilo ravnanje tožene stranke. Ta škoda naj bi tožniku nastala zato, ker tožena stranka ni hotela prostovoljno izvršiti pravnomočnih sodb prvostopenjskega sodišča opr. št. III Pd 38/98 z dne 16. 4. 1998 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1711/98 z dne 6. 5. 1999 in opr. št. III Pd 426/96 z dne 7. 12. 2000 v zvezi s sodbo VDSS Pdp 908/2001 z dne 6. 12. 2002. Zaradi teh ravnanj tožene stranke je prišlo pri tožniku po njegovih trditvah do poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, 11 let je bil brez sredstev za preživljanje, zaradi posledic na duševnem zdravju pa je bil tudi invalidsko upokojen. Glede na to je vtoževal odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti in izgube delovnih zmožnosti ter iz naslova pretrpljenega strahu zaradi lastne eksistence, poleg tega pa tudi premoženjsko škodo zaradi izgube prejemkov iz delovnega razmerja. O njegovem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje po obširno izvedenem dokaznem postopku enkrat že odločalo. S sodbo opr. št. I Pd 650/2005 z dne 25. 11. 2008 je delno ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku iz naslova vtoževanega strahu, ki ga je tožnik doživljal zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in v zvezi z lastno eksistenco zato, ker tožena stranka ni hotela izvršiti pravnomočnih sodb Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (ki so se nanašale na reintegracijo tožnika in na plačilo obveznosti napram tožniku). Ugotovilo je, da je tožnik kljub temu, da je duševni bolnik, občutil strah za lastno eksistenco in negotovost za svojo bodočnost v materialnem smislu. Tako mu je iz naslova zgoraj opisanega strahu prisodilo odškodnino v višini 5.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2004 dalje do plačila, višji zahtevek (ki se je nanašal na plačilo zneska 89.358,50 EUR z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, na plačilo odškodninske rente v mesečnem znesku 250,38 EUR, na plačilo dospelih zneskov rente z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in bodočih zneskov rente do vsakega 1. v mesecu za tekoči mesec) pa je zavrnilo. Poleg tega je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v višini 4.509,00 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, potem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. Zoper navedeno sodbo sta vložili pritožbi obe stranki. Pritožbeno sodišče jima je s sodbo opr. št. Pdp 1025/2009 z dne 3. 6. 2010 delno ugodilo, izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za strah znižalo na 2.500,00 EUR, zakonske zamudne obresti od tega zneska pa je tožniku prisodilo od 29. 3. 2004 do plačila (sodišče prve stopnje je tožniku zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za strah prisodilo od 25. 11. 2004 dalje do plačila). Poleg tega je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo, v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča in odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil).

Zoper zavrnilni del sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1025/2009 z dne 3. 6. 2010 v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča št. I Pd 650/2005 z dne 25. 11. 2008 (za pct. 89.356,50 EUR) je tožnik vložil revizijo. VSRS je s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 277/2010 z dne 7. 5. 2012 reviziji delno ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo v zavrnilnem delu, ki se je nanašal na plačilo odškodnine za strah ter glede odločitve o stroških postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je revizijo zavrnilo, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo. Glede na to, da je tožnik iz naslova odškodnine za strah vtoževal znesek 9.597,73 EUR in da mu je bila iz tega naslova že pravnomočno prisojena odškodnina v višini 2.500,00 EUR, je potrebno ugotoviti, da sta bili zgoraj omenjeni sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavljeni za znesek 7.079,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede odločitve o stroških postopka in da je bila zadeva v zgoraj navedenem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo še preostali del tožnikovega tožbenega zahtevka za izplačilo zneska v višini 7.097,73 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do plačila, ki se je nanašal na plačilo odškodnine iz naslova strahu. Ugotovilo je, da za obstoj odškodninske obveznosti tožene stranke niso bili izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji. Zaključilo je, da večletno trajanje spora glede zakonitosti prenehanja delovnega razmerja ter izvršitev sodne odločbe na podlagi dalj časa trajajočega izvršilnega postopka ne predstavlja protipravnega ravnanja tožene stranke kot enega od elementov za njeno odškodninsko obveznost. Zavzelo je stališče, da je (tako, kot je imel tožnik pravico začeti izvršilni postopek za dosego poplačila prisojene terjatve), imela tudi tožena stranka pravico v izvršilnem postopku ugovarjati tej izvršbi. Prav tako je zaključilo, da ravnanja delodajalca v zvezi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja ni šteti za protipravno ravnanje, ki bi bilo podlaga za odškodninsko odgovornost. Ker je VSRS s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 277/2010 z dne 7. 5. 2012 v celoti razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, o katerih je bilo odločeno s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1025/2009 z dne 3. 6. 2010, je ponovno odločilo tudi o stroških postopka, ki sta jih priglasili stranki v tem individualnem delovnem sporu.

Odškodninska obveznost pravnega subjekta je v tem, da poravna škodo, za katero je odgovoren. Odškodninsko odgovornost stranke opredeljujejo štirje elementi, ki morja biti kumulativno podani (t.i. splošni pogoji odškodninskega delikta). Za neposlovno odškodninsko odgovornost mora biti torej ugotovljeno, da je škoda drugemu nastala, ta škoda mora izvirati iz nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja, obstajati mora vzročna zveza med takšnim ravnanjem in nastalo škodo, prav tako pa mora biti podana odgovornost na strani povzročitelja škode. Na oškodovancu je, da v skladu z načelom krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom (člen 131 Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) dokaže, da mu je škoda nastala, da ta izvira iz nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja ter da je podana vzročna zveza med nastalo škodo in tem ravnanjem, medtem ko je oškodovalec dolžan dokazati, da za nastalo škodo ni kriv oziroma odgovoren (kolikor želi v sodnem postopku doseči, da bo odškodninski tožbeni zahtevek oškodovanca zavrnjen).

Sodišče prve stopnje je v postopku ponovnega sojenja o delu tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal na vtoževano odškodnino iz naslova nepremoženjske škode za strah v višini 7.097,83 EUR (o preostalem delu odškodnine za nepremoženjsko škodo iz tega naslova v višini 2.500,00 EUR s pp je bilo že pravnomočno razsojeno v korist tožnika) ugotovilo, da odločitev o temelju odškodninske obveznosti tožene stranke do tožnika iz tega naslova v prvotnem postopku ni postala pravnomočna. Z ozirom na to je v izpodbijani sodbi ugotavljalo, če so bili za odškodninsko obveznost tožene stranke izpolnjeni vsi štirje zgoraj omenjeni elementi. Zaključilo je, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti (oziroma nedopustnosti) ravnanja kot enega od bistvenih elementov odškodninske odgovornosti. S tem zaključkom soglaša tudi pritožbeno sodišče. Dejstva, da tožena stranka ni prostovoljno izvršila svojih obveznosti, ki so ji bile naložene s pravnomočnima sodbama, da je tožnik z izvršitvijo teh sodb uspel šele v izvršilnem postopku in da je bilo z eno od teh pravnomočnih sodb ugotovljeno nezakonito prenehanje tožnika pri toženi stranki, še ne pomenijo avtomatično, da je s tem ravnanje tožene stranke potrebno opredeliti kot protipravno oziroma nedopustno, v smislu enega od že omenjenih elementov za njeno odškodninsko odgovornost. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da večletno trajanje spora oziroma dalj časa trajajoč izvršilni postopek (kateremu so botrovala tudi pravna sredstva, ki jih je tožena stranka v teh postopkih vlagala), ne nudi podlage za ugotovitev protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja tožene stranke, kot podlage za njeno odškodninsko odgovornost, ob tem, da sodišče prve stopnje v postopku ni ugotovilo, da bi bilo trajanje teh postopkov oziroma vlaganje pravnih sredstev s strani tožene stranke posledica zlorabe procesnih pravic tožene stranke. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja tožene stranke, je utemeljeno zavrnilo preostali del njegovega tožbenega zahtevka za izplačilo odškodnine iz naslova vtoževanega strahu.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je bilo s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1025/2009 z dne 3. 6. 2010 pravnomočno odločeno o temelju tega dela tožbenega zahtevka s tem, ko je bila tožniku iz naslova škode za strah (zaradi eksistence) prisojena odškodnina v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Citirani sodbi namreč ni mogoče pripisati značilnosti vmesne sodbe po 315. členu ZPP (kar smiselno uveljavlja tožnik v pritožbi), s katero lahko sodišče odloči le o podlagi tožbenega zahtevka, pod pogojem, da tožena stranka izpodbija tako podlago kot tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo. Dejstvo, da je bila v prejšnjem postopku tožniku pravnomočno prisojena odškodnina iz naslova škode, ki naj bi jo utrpel zaradi strahu za lastno eksistenco (po mnenju pritožbenega sodišča sicer ob zmotni dejanski in materialnopravni presoji, saj toženi stranki protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja ni mogoče očitati), nima vpliva na pravilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da o temelju tožbenega zahtevka še ni bilo pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe v zvezi s tem sicer nepravilno sklicuje na vmesni ugotovitveni zahtevek (ki ga opredeljuje člen 181/3 ZPP), na kar pravilno opozarja tožnik v pritožbi. Odločanje o vmesnem ugotovitvenem zahtevku je odločanje o predhodnem vprašanju (ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje – člen 13 ZPP), s tem da dobi odločitev o tem vprašanju (ki postane del tožbenega zahtevka in s tem del izreka sodbe) učinke pravnomočnosti (za razliko od odločanja o tem vprašanju le v okviru obrazložitve sodbe). Odločanje o podlagi oziroma temelju odškodninskega zahtevka ne more biti predmet predhodnega vprašanja. Kljub temu napačnemu stališču sodišča prve stopnje pa izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, prav tako pa v njej ni zaznati elementov protispisnosti (kar tudi zatrjuje tožnik v pritožbi). To pomeni, da so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnika o bistvenih kršitvah določb postopka iz 14. oziroma 15. točke člena 339/2 ZPP.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ga ni zaslišalo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da spada ta bistvena kršitev določb postopka med tiste kršitve, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP). To pa pomeni, da bi moral tožnik to kršitev glede na člen 286.b ZPP pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 24. 9. 2012 (to je bil edini narok po delni razveljavitvi sodb sodišča druge in prve stopnje s strani VSRS) izhaja, da je sodišče prve stopnje ob navzočnosti pooblaščencev obeh strank in tožnikove skrbnice sprejelo dokazni sklep, v posledici katerega je ponovilo izvedene dokaze, upoštevaje tudi izpovedbe iz zapisnikov v spisu, ostale dokazne predloge (torej tudi dokazni predlog za zaslišanje tožnika) pa je kot nepotrebne zavrnilo. Kolikor sta tožnikova pooblaščenka in njegova skrbnica menili, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za tožnikovo zaslišanje kršilo njegovo pravico do obravnavanja pred sodiščem (8. točka člena 339/2 ZPP), bi morali glede na že omenjeni člen 286.b ZPP to kršitev uveljavljati do konca omenjenega naroka za glavno obravnavo. Ker tega nista storili (v zapisniku naroka za glavno obravnavo z dne 24. 9. 2012 navedbe o tem s strani tožnikove pooblaščenke oziroma njegove skrbnice niso zabeležene), bi lahko pritožbeno sodišče pritožbeno navedbo o tej kršitvi upoštevalo le, če bi bilo izkazano, da je tožnik po svoji pooblaščenki oziroma skrbnici brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti. Ker tožnik tega v pritožbi ni izkazal (njegova pritožba o tem, zakaj te kršitve ni uveljavljal že pred sodiščem prve stopnje, nima nikakršnih razlogov), pritožbeno sodišče te njegove pritožbene navedbe ni smelo upoštevati. Ob tem ne gre prezreti niti dejstva, da je sodišče prve stopnje na zaslišanje na narok za glavno obravnavo dne 24. 9. 2012 vabilo tudi tožnika. Tožnik se temu vabilu spornega dne ni odzval, pri čemer je njegova pooblaščenka pojasnila, da bo v odrejenem roku predložila tudi opravičilo za njegov izostanek in da je njegovo zdravstveno stanje tako hudo, da je vprašanje, če bo tožnik preživel. Po oceni pritožbenega sodišča pa je zgoraj navedeni pritožbeni očitek tožnika tudi vsebinsko neutemeljen. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik svoje zaslišanje predlagal v zvezi z ugotavljanjem svoje subjektivne prizadetosti, ki bi vplivala na odločanje o višini pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu, s ciljem ugotavljanja individualizacije te odškodnine. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika neutemeljen že po temelju, tudi njegovo zaslišanje o subjektivnem občutenju strahu (kot kriteriju za določitev višine odškodnine) ne bi vplivalo na drugačno odločitev o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza kot nepotrebnega utemeljeno zavrnilo. Po stališču pritožbenega sodišče je sicer potrebno tožnikov predlog, da se ga zasliši kot stranko (zaradi ugotavljanja subjektivne prizadetosti), šteti kot predlog za izvedbo dokaza (257. člen ZPP). To dokazno sredstvo (zaslišanje strank) pa je potrebno ločevati ob obojestranskega zaslišanja strank, s katerim se včasih označuje pravica strank do izjavljanja v postopku (tako komentar k členu 257 ZPP; L.Ude... Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 2. knjiga, str. 508). Pritožbeno sodišče sicer ob vpogledu v podatke listinske dokumentacije spisa zaključuje, da je imel tožnik (oziroma njegov pooblaščenec) možnost sodelovati v postopku tega individualnega delovnega spora. To svojo pravico je tožnik tudi izkoristil (vročanje sodnih pisanj in pisanj tožene stranke, odgovori na navedbe tožene stranke, udeležba na narokih za glavno obravnavo, …), poleg tega pa se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh odločilnih dejstev in pravno pomembnih navedb tako tožnika kot tudi tožene stranke.

S pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil iz sodbe in sklepa VSRS opr. št. VIII Ips 277/2010, tožnik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi z členom 383 ZPP in členom 362 ZPP. Ker tožnik te kršitve ni uveljavljal pravočasno (člen 286.b ZPP), torej na naroku za glavno obravnavo pred prvostopenjskim sodiščem dne 24. 9. 2012, je tudi s to pritožbeno navedbo prekludiran. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je tudi ta očitana kršitev vsebinsko neutemeljena. Neupoštevanje določbe člena 383. ZPP v zvezi z členom 362 ZPP (opustitev zaslišanja tožnika) namreč ni vplivala oziroma ne bi mogla vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe glede na dejstvo, da je bil tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za škodo iz naslova strahu zaradi lastne eksistence že po temelju neutemeljen. Ob tem je potrebno dodati, da nižje sodišče sicer ni vezano na materialnopravna stališča, ki jih v svojem sklepu zavzame instančno sodišče. V obrazložitvi sodbe in sklepa VSRS opr. št. VIII Ips 277/2010 z dne 7. 5 2012 je revizijsko sodišče sicer izrecno poudarilo, da se glede na omejenost revizijskega preizkusa ne more spuščati v presojo, ali je v konkretnem primeru ravnanje tožene stranke res predstavljalo protipravno ravnanje v smislu elementa njene odškodninske odgovornosti, oziroma se iz istega razloga ne more ukvarjati z vprašanjem obstoja elementov odškodninske obveznosti za škodo iz naslova strahu. S tem, ko je del sodbe nižjih sodišč razveljavilo, pa je bila tem sodiščem omogočena tudi drugačna materialnopravna presoja utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka od tiste, ki sta jo sodišči oblikovali v razveljavljenih sodbah.

Glede na to, da je VSRS s svojim sklepom v celoti razveljavilo odločitev sodišč druge in prve stopnje o stroških postopka (I. točka izreka sodbe in sklepa VSRS), odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka sodbe in sklepa VSRS), je moralo sodišče prve stopnje o vseh priglašenih pravdnih stroških strank, ki so jima nastali v tem postopku, odločiti ponovno. To pa pomeni, da ne drži pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o vseh stroških postopka poseglo v že pravnomočno odločitev o teh stroških, s čimer naj bi storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 12. točki člena 339/2 ZPP. O teh stroških je sodišče prve stopnje odločilo upoštevaje člen 154/3 ZPP in 155/1 ZPP ter glede na določbe Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.), ki je bila v veljavi v času vložitve tožbe. Priglašene stroške je odmerilo skladno z določbami OT in jih naložilo v plačilo tožniku, ki je bil v tem sporu praktično v celoti neuspešen (saj je uspel le z neznatnim delom svojega tožbenega zahtevka), zato so neutemeljene nasprotne pritožbene navedbe tožnika, s katerimi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških tega postopka.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške postopka. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora.