Jedro

Za razrešitev izvršitelja na podlagi 1. točke prvega odstavka 287. člena ZIZ v zvezi s 7. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 281. člena ZIZ je pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje edino dejstvo, ki ga mora upravni organ ugotoviti preden izda odločbo o razrešitvi izvršitelja; v odločbi pa je dolžan obrazložiti zgolj to, zakaj ocenjuje, da je izvršitelj zaradi obsodbe moralno nevreden za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja. Pri tem upravni organ ne sme (ponovno) ugotavljati dejanskega stanja v zvezi s kaznivim dejanjem ali (ponovno) uporabljati in razlagati materialnega prava v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, saj bi v nasprotnem primeru posegel v pravnomočno odločbo kazenskega sodišča (glej tudi določbe tretjega odstavka 147. člena in 149. člena ZUP). Opisan poseg pa je mogoč le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave RS).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo ministra za pravosodje, št. 165-02-45/2000/185 z dne 16. 2. 2012, s katero je ta ugotovil, da revident ni vreden javnega zaupanja (1. točka izreka), da revident ne izpolnjuje več vseh pogojev za imenovanje za izvršitelja, zato se z dnem dokončnosti te odločbe razreši kot izvršitelj (2. točka izreka) ter da mora razrešeni izvršitelj po prejemu te odločbe brez odlašanja izročiti zbornici izvršiteljev vse spise, vključno s spisi zaključenih zadev, vpisnike, evidence in druge knjige, listine, denar, vrednostne papirje, registrske označbe, predmete v hrambi pri izvršitelju, identifikacijske znake izvršitelja ter vso ostalo dokumentacijo in predmete, ki jih je pridobil v zvezi z opravljanjem službe izvršitelja, po stanju, v kakršnem se nahaja na dan prejema odločbe (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje kot neutemeljene zavrnilo tožbene ugovore ter pritrdilo odločitvi in razlogom izpodbijane odločbe.

3. Revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi revidentovemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vključno z revizijskimi stroški, podredno pa, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka je odgovorila na revizijo in predlagala, da Vrhovno sodišče revizijo zavrže kot nedovoljeno oziroma podrejeno, da revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zaradi odločitve o pomembnih pravnih vprašanjih. Vprašanja so pomembna glede na vsebino obravnavane zadeve, odločitev o njih pa bo prispevala k zagotovitvi pravne varnosti in enotne uporabe prava. Revident je smiselno zastavil naslednja pravna vprašanja: (1) ali je prav, da se odločba o razrešitvi izvršitelja, ker je bil ta obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja (1. točka prvega odstavka 287. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v zvezi s 7. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 281. člena ZIZ) v obrazložitvi sklicuje zgolj na kazensko sodbo, pri tem pa ne navaja konkretne kršitve in dokazov, na podlagi katerih naj bi bila kršitev ugotovljena v postopku razrešitve, (2) ali ima minister dolžnost ugotavljati dejansko stanje v postopku razrešitve izvršitelja ne glede na odločitev kazenskega sodišča, (3) ali ima minister dolžnost ugotavljati pravilno uporabo predpisov o službi izvršitelja v postopku razrešitve izvršitelja ne glede na odločitev kazenskega sodišča, (4) ali je bila revidentu kršena pravica do zaslišanja stranke glede na to, da ta o začetku in teku postopka razrešitve ni bil seznanjen in v postopku ni imel možnosti sodelovati, saj je bilo prvo in edino pisanje, ki ga je prejel, odločba o razrešitvi, (5) ali je dopustno obravnavanje izvršitelja za isto očitano kršitev v dveh različnih postopkih – disciplinskem postopku in postopku razrešitve.

7. Ker je revizija dovoljena že iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, Vrhovno sodišče ni preizkusilo obstoja razloga za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

Glede vprašanj pod (1), (2) in (3)

9. ZIZ določa, da se izvršitelj razreši, če se ugotovi, da ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje za izvršitelja (1. točka prvega odstavka 287. člena). Eden izmed pogojev za imenovanje za izvršitelja je tudi, da je vreden javnega zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja kot javnega pooblastila, pri čemer se šteje, da ni vreden javnega zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja, kdor je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja (7. točka prvega odstavka in tretji odstavek 281. člena ZIZ).

10. Iz zakonskega besedila izhaja dvoje: za razrešitev izvršitelja po navedeni pravni podlagi je pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje edino dejstvo, ki ga mora upravni organ ugotoviti preden izda odločbo o razrešitvi izvršitelja; v odločbi pa je dolžan obrazložiti zgolj to, zakaj ocenjuje, da je izvršitelj zaradi obsodbe moralno nevreden za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja. Glede na navedeno je odgovor na vprašanje pod (1) pritrdilen. Pri tem pa upravni organ ne sme (ponovno) ugotavljati dejanskega stanja v zvezi s kaznivim dejanjem ali (ponovno) uporabljati in razlagati materialnega prava v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, saj bi v nasprotnem primeru posegel v pravnomočno odločbo kazenskega sodišča (glej tudi določbe tretjega odstavka 147. člena in 149. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP). Poseg v pravnomočno odločbo pa je mogoč le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave RS). Glede na navedeno je odgovor na vprašanji pod (2) in (3) zavrnilen.

11. Upoštevaje navedeno stališče ne držijo revizijski ugovori, da bi morala odločba o razrešitvi poleg sklicevanja na pravnomočno kazensko sodbo vsebovati konkretne očitke v smislu, za katero konkretno ravnanje revidenta gre, v katerem izvršilnem postopku je bilo storjeno, pri katerem izvršilnem dejanju, na kateri dan, kateri predpis je bil s tem kršen, na podlagi katerih izvedenih dokazov je tožena stranka prišla do teh ugotovitev in ali je revident resnično kršil nekatere določbe Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja in ZIZ. Glede na navedeno so tudi revizijski ugovori, ki merijo na izpodbijanje materialnopravnih zaključkov kazenskega sodišča, brezpredmetni in se Vrhovno sodišče do njih ni opredelilo.

Glede vprašanja pod (4)

12. Tretji odstavek 9. člena ZUP določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Določba napotuje na skrajšani ugotovitveni postopek, ki v tretjem odstavku v zvezi z 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP določa, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi in ni potrebno zaslišati stranke, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Po tej točki je možno odločati v skrajšanem postopku vselej, kadar uradni podatki dajejo zadostno podlago za odločitev, ne da bi bilo treba v zvezi s tako ugotovljenimi dejstvi stranko posebej zasliševati.(1)

13. V primeru razrešitve izvršitelja zaradi obsodbe za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja, je edino odločilno dejstvo, ki ga mora ugotoviti upravni organ, pravnomočna kazenska obsodba. Pravnomočna kazenska obsodba je uradni podatek, ki se vodi v uradni evidenci. Navedeno pomeni, da ima upravni organ možnost, da o razrešitvi odloči po skrajšanem postopku in stranke ne zasliši, a samo, če oceni, da ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Odgovor na vprašanje pod (4) je torej v določeni meri odvisen od okoliščin konkretnega primera.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru revidenta ni bilo treba posebej zasliševati. Njegovo zaslišanje ne bi moglo vplivati na odločilno dejstvo obsodbe za kaznivo dejanje in na drugačno odločitev tožene stranke. Revident tudi nikoli ni uveljavljal zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z obstojem tega odločilnega dejstva. Ker so bili torej v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem postopku, v katerem stranke ni treba posebej zasliševati, zatrjevana bistvena kršitev določb postopka s tem v zvezi v konkretnem postopku ni podana.(2)

15. Na presojo Vrhovnega sodišča ne more vplivati revizijska navedba, da predstavlja razrešitev izvršitelja poseg v pravice iz tretjega odstavka 49. člena Ustave RS (svoboda dela), prvega odstavka 50. člena Ustave RS (pravica do socialne varnosti) in 35. člena Ustave RS (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) ter navedba, da nudi ZIZ celo v disciplinskem postopku izvršitelju možnost izjave glede očitanih kršitev in da je zato takšna zahteva še toliko bolj upravičena za postopek razrešitve izvršitelja. Po presoji Vrhovnega sodišča za odločanje po skrajšanem postopku ni pomembno, za kakšno vrsto upravne zadeve gre, niti ali je upravna zadeva pomembna.(3) Odločilno je, ali so za to izpolnjeni zgoraj navedeni zakonski pogoji.

Glede vprašanja pod (5)

16. Odgovor na vprašanje pod (5) je odvisen od tega, ali gre glede na okoliščine obravnavanega primera v vzporednih postopkih za „isto upravno zadevo“ (isto relevantno pravno in dejansko stanje stvari).

17. V obravnavanem primeru revident navaja, da je bil v zvezi z istim historičnim dogodkom, tj. v zvezi z njegovim ravnanjem v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu Ig 2006/00153, zoper njega najprej sprožen disciplinski postopek (s sklepom pristojnega ministra o uvedbi disciplinskega postopka, št. 705-315/2007 z dne 5. 6. 2007, ki je bil spremenjen dne 10. 10. 2007), nato pa je bil sankcioniran še z razrešitvijo. Navaja, da je to v nasprotju z načelom prepovedi večkratnega odločanja o isti stvari oziroma večkratnega sankcioniranja za isto ravnanje.

18. Vrhovno sodišče najprej na podlagi podatkov iz spisa ugotavlja, da revident ni bil večkrat sankcioniran za isto ravnanje, saj je bil disciplinski postopek zoper njega zgolj uveden. Po presoji Vrhovnega sodišča pa tudi ni prišlo do večkratnega odločanja o isti stvari, saj disciplinski postopek in postopek razrešitve v obravnavanem primeru ne predstavljata iste upravne zadeve.

19. Disciplinski postopek in postopek razrešitve predstavljata v okoliščinah obravnavanega primera dve različni upravni zadevi. Različni sta tako relevantni pravni podlagi (praemissa maior) kot dejanski podlagi (praemissa minor). Medtem ko je bila pravna podlaga za uvedbo disciplinskega postopka zoper revidenta v tem, da revident ni ravnal vestno, pošteno in skrbno po določbah zakona in po pravilih podzakonskih aktov (3. točka 298.č člena ZIZ), je bila pravna podlaga za obravnavano razrešitev revidenta v tem, da je bil ta obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja (1. točka prvega odstavka 287. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 281. člena ZIZ). Medtem ko je bila dejanska podlaga za uvedbo disciplinskega postopka zoper revidenta njegovo ravnanje v času od dne 23. 2. 2007 do dne 9. 3. 2007, tj. da denarja, ki ga je pridobil, ni hranil v sefu, je bila dejanska podlaga za njegovo obravnavano razrešitev obsodilna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 289/2008 z dne 2. 6. 2010 zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 262. členu Kazenskega zakonika. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, je pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje ob pravilni razlagi pravnega standarda moralne nevrednosti za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja zadostna podlaga za izdajo odločbe o razrešitvi izvršitelja. Pri tem je pravno nepomembno, ali je bil isti historičen dogodek pred kazenskim že predmet disciplinskega postopka.(4) Drugi revizijski ugovori

20. Po presoji Vrhovnega sodišča revident zmotno meni, da je obravnavana razrešitev nesorazmeren ukrep. Izhaja namreč iz predpostavke, da je imel pristojni upravni organ možnost izbirati med različnimi pravnimi podlagami za ukrepanje zoper revidenta, kar pa ne drži. Že večkrat omenjene določbe ZIZ (1. točka prvega odstavka 287. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 281. člena ZIZ) namreč nalagajo pristojnemu upravnemu organu, da razreši izvršitelja, ko se ugotovi, da je bil ta obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja. Ko upravni organ oceni, da so izpolnjeni zakonski pogoji za razrešitev, nima možnosti revidenta obravnavati drugače. O tem, zakaj je v obravnavanem primeru upravni organ ocenil, da je podana moralna nevrednost izvršitelja, da ta še naprej opravlja svojo službo, je obrazloženo v odločbi o razrešitvi na 3. strani, česar pa revident v reviziji vsebinsko ne izpodbija.

21. Revident nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje pri uporabi t.i. strogega testa sorazmernosti zaradi posega v ustavno pravico do svobodne izbire zaposlitve oziroma poklica in pravico do socialne varnosti prezrlo, da so vsa ravnanja izvršitelja v izvršilnih postopkih lahko predmet presoje že v posameznih izvršilnih postopkih z uporabo pravnih sredstev. Poleg tega je za revidenta nesprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da se z razrešitvijo določeni osebi omeji zgolj opravljanje poklica izvršitelja, ne pa tudi kateregakoli drugega pridobitnega dela. Revident meni, da takšen zaključek prekomerno relativizira pomen ustavno zagotovljene pravice posameznika do svobodne izbire zaposlitve oziroma poklica.

22. Vrhovno sodišče ocenjuje, da sta zgoraj navedena ugovora neutemeljena in da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo test legitimnosti in strogi test sorazmernosti, zaradi česar se v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe (16. točka obrazložitve). Tudi po oceni Vrhovnega sodišča je zakonska ureditev razrešitve, s tem pa tudi odločba o razrešitvi, v skladu z Ustavo RS. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče v zadevi U-I-344/94 z dne 1. 6. 1995, je zakonodajalec upravičen za poklic, ki se izvršuje kot javna služba, določiti omejitvene pogoje tako objektivne kot subjektivne narave. Med slednje sodijo tudi osebne značajske lastnosti, osebna primernost, ki daje določena jamstva za pošteno in vestno izvrševanje javne službe in zoper zlorabo poklica na račun strank (drugi odstavek 6. točke obrazložitve). Po presoji Vrhovnega sodišča iz navedene odločbe izhaja, da ima zakonodajalec možnost ravnati „preventivno“ in odreči izvrševanje javne službe tistim osebam, ki ne uživajo (več) javnega zaupanja, da bodo v bodoče pravno pravilno, strokovno in etično opravljale svojo službo. Pri tem ne more biti pomembno, ali lahko stranka nepravilnosti izvršitelja uveljavlja že v izvršilnem (ali kakšnem drugem) postopku, niti ni pomembno, kakšne so dejanske možnosti razrešenega izvršitelja, da na drug način opravlja pridobitno delo. V obravnavanem primeru prevlada narava javne službe izvršitelja, ki ne trpi moralne nevrednosti oziroma oškodovanja javnega zaupanja. Z dejanji, ki jih opravlja izvršitelj, se namreč uresničuje pravica upnika, da neposredno in prisilno poseže v dolžnikovo premoženje, pri čemer je nasprotje interesov izrazito poudarjeno. Pri delu je potrebna zelo natančna in obzirna izvedba predpisov, tako da se s sorazmernimi sredstvi in skladno z načelom zakonitosti in pravičnosti doseže izpolnitev upnikove terjatev, ne da bi bil pri tem položaj dolžnika prekomerno poslabšan. Poznavanje, predvsem pa spoštovanje številnih pravnih pravil, s katerimi se zagotavljajo ta načela, sta bistvenega pomena za tako izvrševanje odločb v pravni državi.(5)

23. Revizijski ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje, pred tem pa tudi minister za pravosodje, upoštevati dejstvo, da je bilo zoper pravnomočno odločbo o kaznivem dejanju vloženo izredno pravno sredstvo, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločilo, ni utemeljen. Po presoji Vrhovnega sodišča odločba, ki je postala pravnomočna, pravno učinkuje kot pravilna in zakonita ter se je mogoče nanjo opreti. Dejstvo, da je mogoče odločbo v določenih primerih in po določenem postopku odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, na navedeno ne more vplivati.

24. Prav tako ne drži revizijski ugovor, da se sodišče prve stopnje do tožbenih navedb v zvezi z očitkom neizdaje pobotnice, ni opredelilo. To je storilo v 15. točki na 14. strani izpodbijane sodbe. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

25. Glede revizijskega ugovora, da izpodbijana sodba nima razlogov glede tožbenega ugovora v zvezi s 3. točko izreka izpodbijane odločbe, Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne drži. Odločba o razrešitvi izvršitelja v 3. točki izreka določa, da mora razrešeni izvršitelj po prejemu te odločbe brez odlašanja izročiti zbornici izvršiteljev vse spise, vključno s spisi zaključenih zadev, vpisnike, evidence in druge knjige, listine, denar, vrednostne papirje, registrske označbe, predmete v hrambi pri izvršitelju, identifikacijske znake izvršitelja ter vso ostalo dokumentacijo in predmete, ki jih je pridobil v zvezi z opravljanjem službe izvršitelja, po stanju, v kakršnem se nahaja na dan prejema odločbe. Citirani del izreka temelji na določbi petega odstavka 287. člena ZIZ (je praktično njen identičen prepis) in je logična posledica odločbe o razrešitvi. Glede na to, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo potrdilo odločbo o razrešiti, je pritrdilo tudi 3. točki izreka, za katero pa obstaja jasna in logična pravna podlaga, na katero se je upravni organ v svoji odločbi tudi skliceval. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v obravnavanem primeru ni podana.

26. Dopolnitev revizije (revident jo je poimenoval pripravljalna vloga) z dne 20. 12. 2012 je prepozna, ker je bila vložena po izteku 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 83. člena ZUS-1. Iz povratnice v spisu izhaja, da je revident izpodbijano sodbo prejel dne 17. 9. 2012, kar pomeni, da se je 30-dnevni rok iztekel dne 17. 10. 2012 ob polnoči. Zato se Vrhovno sodišče ni posebej opredeljevalo do ugovorov, ki so v njej navedeni.

27. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. 28. Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je predlogu za oprostitev plačila sodne takse za postopek o reviziji ugodilo s sklepom I U 435/2012-33 z dne 21. 12. 2012. 29. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Op. št. (1) : Breznik v Breznik et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, stran 425. Op. št. (2) : Glej sodbe I Up 871/2000, I Up 746/2002, II Up 1/2001. Op. št. (3) : Breznik v Breznik et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, stran 425. Op. št. (4) : Glej npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 4/2004. Op. št. (5) : Jenull v Galič et al., Zakon o izvršbi in zavarovanju s komentarjem novele in uvodnimi pojasnili, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 489.