Jedro

Ker gre v konkretnem primeru za kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 262. členu KZ, pri čemer gre za nevestno delo izvršitelja pri opravljanju dejanj izvršbe, je ob legitimnosti cilja ničelne tolerance moralne nevrednosti oziroma oškodovanja javnega zaupanja, poseg tožene stranke v pravico tožnika iz 1. odst. 50. člena Ustave ustavno dopusten (test legitimnosti); z izpodbijanim ukrepom je mogoče zadovoljiti legitimen cilj (test primernosti) in je tudi nujen, saj če v takem primeru tožena stranka ne bi razrešila izvršitelja, legitimnega cilja ničelne tolerance ne bi bilo mogoče uresničevati (test nujnosti). Poseg je po oceni sodišča tudi sorazmeren v ožjem pomenu besede, saj je tožniku z izpodbijanim aktom onemogočeno samo opravljanje dejavnosti izvršbe in zavarovanja, ni pa kakor koli dodatno omejen pri pridobivanju dohodka, službe, kvalifikacij in ustvarjanja pogojev za socialno varnost, in je zato poseg v tožnikovo pravico sorazmeren z javnimi koristmi strank v postopkih izvršbe, ki so z vidika varstva človekovih pravic zelo pomembne in občutljive ter zahtevajo visoko stopnjo strokovnosti in profesionalne etike izvajalcev te dejavnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je minister za pravosodje na podlagi četrtega odstavka in 1. točke prvega odstavka 287. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 281. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 37/08 – ZST-1, 45/08 – ZArbit, 28/09, 51/10 in 26/11) po uradni dolžnosti v prvi točki izreka odločil, da se ugotovi, da izvršitelj A.A. s sedežem v Kočevju, ni vreden javnega zaupanja. V drugi točki izreka je odločil, da izvršitelj A.A. ne izpolnjuje več vseh pogojev za imenovanje za izvršitelja, zato se z dnem dokončnosti te odločbe razreši kot izvršitelj. V tretji točki izreka odločbe pa je odločil, da mora razrešeni izvršitelj po prejemu te odločbe brez odlašanja izročiti zbornici izvršiteljev vse spise, vključno s spisi zaključenih zadev, vpisnike, evidence in vso ostalo dokumentacijo in predmete, ki jih je pridobil v zvezi z opravljanjem službe izvršitelja, po stanju, v kakršnem se nahaja na dan prejema odločbe. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je bilo ministrstvo v okviru disciplinskega postopka zoper izvršitelja A.A. s strani predlagatelja disciplinskega postopka, podjetja B. d.d., z dopisom z dne 3. 1. 2012 obveščeno, da je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 2. 6. 2010 izdalo sodbo št. II K 7564/2010, s katero je izvršitelja A.A. spoznalo za krivega nevestnega dela v službi po 262. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo, 37/05 – odl. US, 17/06 – odl. US; v nadaljevanju: KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo in mu določilo kazen 5 mesecev zapora, ki pa se ne bo izrekla, če obtoženec v preizkusni dobi 2 let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Predlagatelj disciplinskega postopka je svojemu dopisu priložil kopijo citirane sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opremljeno s klavzulo o pravnomočnosti, ki izkazuje, da je sodba dne 30. 6. 2011 postala pravnomočna ter kopijo sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 7564/2010 z dne 2. 6. 2011, s katero je Višje sodišče potrdilo omenjeno sodbo sodišča prve stopnje. Po prejemu navedene sodbe je minister za pravosodje v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 287. člena ZIZ, v povezavi z določbama 7. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 281. člena ZIZ, po uradni dolžnosti preveril, ali A.A., ki je bil za izvršitelja imenovan z odločbo ministra za pravosodje št. 165-02-45/2000 (MP 751-225/99-0304) z dne 28. 2. 2000, glede na izrečeno kazensko sodbo še vedno izpolnjuje vse pogoje za imenovanje za izvršitelja. Na podlagi prejetega odgovora sodišča in kopije citirane sodbe je bilo v postopku nedvomno ugotovljeno, da je bil izvršitelj A.A. v kazenskem postopku spoznan za krivega nevestnega dela v službi. Organ se nato sklicuje na določbe 1. točke prvega odstavka 287. člena, in 7. točko prvega odstavka 281. člena ZIZ. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 7564/2010 z dne 2. 6. 2010, izhaja, da je A.A. kriv, da je kot uradna oseba vedoma kršil druge predpise in kako drugače nevestno ravnal v službi, čeprav bi moral in mogel predvidevati, da lahko nastane zaradi tega premoženjska škoda, ki je tudi dejansko nastala. Po navedbi sodišča je A.A. očitano mu dejanje storil s tem, ko je v izvršilnem postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu pod opr. št. Ig 2006/00153, kot uradna oseba (kot izvršitelj) na podlagi določbe 280. člena ZIZ v nasprotju z določilom 69. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (Uradni list RS, št. 18/03 in 83/06), s predstavnikoma dolžnika in upnika iz navedenega izvršilnega postopka sklenil dogovor, da dolžnik obročno nakazuje svoj dolg na njegov transakcijski račun, čeprav bi moral na podlagi 69. člena v zvezi s 63. členom navedenega pravilnika denarne zneske hraniti v sefu. Na podlagi sprejetega dogovora je dolžnik (oziroma zanj druga oseba) na transakcijski račun A.A. nakazal 8.845,84 EUR, od česar je izvršitelj upniku izročil zgolj 2.086,46 EUR ter mu za to v nasprotju z določbo 55. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja tudi ni izročil pobotnice, medtem ko ostalih prejetih zneskov izvršitelj upniku ni mogel izročiti, kar bi po mnenju sodišča izvršitelj moral in mogel predvideti, saj je Davčni urad RS navedena sredstva na transakcijskem računu izvršitelja zaradi njegovega davčnega dolga zarubil. Iz navedenega razloga je upniku nastala premoženjska škoda v višini 6.759,38 EUR, kar se šteje za večjo škodo, sodišče pa ga je zaradi navedenega spoznalo za krivega kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 262. členu KZ ter mu izreklo pogojno kazen 5 mesecev zapora. ZIZ kot merilo, kdaj se šteje, da oseba ni vredna javnega zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja, v tretjem odstavku 281. člena določa, da je to takrat, kadar je oseba obsojena za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevredna za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja in takrat, kadar oseba ravna tako, da je na podlagi njenega ravnanja mogoče utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljala nalog izvršitelja. Minister za pravosodje nedvomno ugotavlja, da izvršitelj A.A. ni več vreden javnega zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja, saj je bil pravnomočno obsojen zaradi nevestnega ravnanja v službi, torej zaradi nevestnega ravnanja pri opravljanju dejanj izvršbe in zavarovanja. Ravno dejstvo nevestnega ravnanja pri opravljanju dejanj izvršbe in zavarovanja po mnenju ministra za pravosodje kaže na izvršiteljevo moralno nevrednost za nadaljnje opravljanje takih dejanj, saj bi moral izvršitelj kot uradna oseba svoje delo opravljati še posebej skrbno, v skladu s pravnim standardom strokovne (profesionalne) skrbnosti ter določila zakona in podzakonskih predpisov upoštevati dosledno, ne pa – kot v postopku izvršbe in zavarovanja. Takšno ravnanje izvršitelja kaže na njegovo moralno nevrednost za opravljanje teh dejanj, saj nekdo, ki bi moral že po svojem položaju posebej skrbno spoštovati predpise in vedno ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (prvi odstavek 288. člena ZIZ), pa to zavestno opusti, ter prostovoljno privoli v morebitno posledico, ne zagotavlja pravnega standarda vrednosti javnega zaupanja (7. točke prvega odstavka v povezavi s tretjim odstavkom 281. člena ZIZ).

Omejitev ustavne pravice svobode dela oziroma svobodnega opravljanja poklica s predpisovanjem posebnih pogojev za opravljanje nalog izvršitelja je dopustna zaradi varovanja pravice drugih oseb, da uživajo pravno varnost v pravnem prometu, ki jo zagotavlja izvršitelj s svojimi ravnanji, izkušnjami in osebnostnimi lastnostmi. Povsem predvidljivo je, da je med takšne omejitve (na normativni ravni) uvrščena tudi zahteva po izkazovanju javnega zaupanja za opravljanje službe izvršitelja. V nasprotju z domnevo nedolžnosti in prepovedjo nedopustnega omejevanja ustavnih pravic bi bilo, če bi zakonodajalec odrekel javno zaupanje zgolj na podlagi obstoja kazenskega postopka, ker bi s tem predpisal prepoved pridobitve poklica oziroma škodljive posledice kaznivega dejanja brez pravnomočne sodbe. Tudi sodišče je v posamičnih primerih navedeno okoliščino pri izvršitelju (oseba vredna javnega zaupanja) štelo kot odločilno pri presoji resničnosti navedb strank v sodnem postopku (tako npr. Višje sodišče v Mariboru, sklep I Ip 1337/2009). S tem gre poudariti, da je vrednota javnega zaupanja izjemnega pomena z vidika javnega interesa, zagotavljanja pravne varnosti in zaupanja v pravosodje. Pravnomočna in izvršljiva obsodba izvršitelja za kaznivo dejanje nevestnega dela v službi (tj. v službi izvršitelja) po oceni ministra nedvomno pomeni, da oseba ni več vredna javnega zaupanja za opravljanje tovrstnega poklica. Minister za pravosodje svojo odločitev o razrešitvi A.A. kot izvršitelja utemeljuje torej v kazenski obsodbi, zraven navedenega pa svoje ugotovitve glede nevednosti javnega zaupanja za opravljanje dela izvršitelja dodatno utemeljuje še v dveh doslej izrečenih disciplinskih ukrepih izvršitelju A.A. – v javnem opominu z dne 1. 4. 2010, izrečenem zaradi tega, ker je izvršitelj za svoje delo oziroma stroške zaračunal višje plačilo, kot mu dejansko pripada po tarifi (odločba ministra za pravosodje št. 705-314/2007 z dne 1. 4. 2010) ter v javnem opominu z dne 21. 7. 2011, izrečenem zaradi dejstva, ker izvršitelj v izvršilnem postopku z dolžnikovim premoženjem ni ravnal v skladu z določili zakona in podzakonskih predpisov (odločba ministra za pravosodje št. 705-1347/2010/9). Tudi te dve okoliščini ministra za pravosodje še dodatno utemeljujeta v svojem prepričanju, da izvršitelj A.A. ni več vreden javnega zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja. Postopek za razrešitev izvršitelja v ZIZ-u ni podrobneje določen, zakon določa le, da odločbo o razrešitvi izda minister, pristojen za pravosodje (četrti odstavek 287. člena ZIZ) ter da razrešitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 287. člena ZIZ nastopi z izvršljivostjo odločbe, s katero se ugotovi, da izvršitelj več ne izpolnjuje pogojev za imenovanje za izvršitelja (drugi odstavek 287. člena ZIZ).

Tožnik je vložil tožbo, predlog za odlog izvršitve izpodbijanega akta in predlog za izdajo začasne odredbe. V tožbi pravi, da je zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani dne 30. 11. 2011 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri Vrhovno sodišče še ni odločilo. Tožniku v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bila zagotovljena minimalna jamstva v upravnem postopku, saj so bila kršena temeljna načela upravnega postopka, to je načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), načelo materialne resnice (8. člen ZUP) in varstvo pravic stranke (7. člen ZUP). Tožnik z uvedbo postopka razrešitve ni bil seznanjen, saj je bilo prvo pisanje, ki mu je bilo v postopku vročeno, izpodbijana odločba. Tožnik v postopku razrešitve ni imel možnosti sodelovanja in se ni imel možnosti izjasniti v zvezi z očitanimi kršitvami oziroma okoliščinami, ki naj bi kazale na nevrednost javnega zaupanja. V danem primeru gre za postopek, ki je glede na težo posledic za stranko bistveno bolj invaziven od disciplinskega postopka, celo v disciplinskem postopku pa zakon izvršitelju nudi možnost izjave glede očitanih kršitev, zato je takšna zahteva še toliko bolj upravičena za postopek razrešitve izvršitelja. Razrešitev izvršitelja predstavlja poseg v ustavno zagotovljene pravice iz tretjega odstavka 49. člena Ustave (svoboda dela) in iz prvega odstavka 50. člena Ustave (pravica do socialne varnosti), ki izvirata iz opravljanja določenega dela. Zato odvzem možnosti, da se izvršitelj pred razrešitvijo izreče o očitanem neizpolnjevanju pogojev za opravljanje nalog izvršitelja, predstavlja grobo kršitev določb v postopku razrešitve. Odločba se sicer sklicuje na kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 8564/2010, pri čemer minister tožnikovega domnevno spornega ravnanja časovno in vsebinsko konkretneje ne opredeli, zlasti pa iz odločbe ne izhaja, na podlagi katerih izvedenih dokazov je minister prišel do dejanskih zaključkov v zvezi z domnevno nepravilnim ravnanjem izvršitelja A.A. in njegovi posledični nevrednosti javnega zaupanja. Tožnik glede na tek kazenskega postopka sicer ve, da naj bi se mu očitalo nepravilno ravnanje v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. Ig 2006/00153 in sicer na dan 17. 5. 2006, ko je kot izvršitelj posredoval pri sklenitvi dogovora med upnikom in dolžnikom, da bo dolžnik prostovoljno obročno poravnal svojo obveznost do upnika na način, da bo na transakcijski račun izvršitelja mesečno nakazoval obroke dolgovanega zneska. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kot rečeno, ne izhaja, katero nepravilno ali nemoralno oziroma drugače nedopustno ravnanje minister pravzaprav očita tožniku, zato se slednji lahko zoper izdano odločbo brani zgolj na podlagi poznavanja očitkov tožilstva, podanih v kazenskem postopku. Minister tožniku sicer očita kršitev 69. člena v zvezi s 63. členom Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, pri čemer tožnik ostro zavrača kakršnokoli kršitev omenjenega Pravilnika v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. Ig 2006/00153. 69. člen Pravilnika določa, da se stvari, ki se pridobijo pri opravi izvršilnih dejanj, hranijo v sefu. V konkretnem izvršilnem postopku pa je bil sklenjen dogovor med upnikom in dolžnikom o prostovoljni izpolnitvi obveznosti, torej tožnik ni opravil nikakršnega izvršilnega dejanja. Izvršilna dejanja so taksativno našteta v Zakonu o izvršbi in zavarovanju ter opredeljena s Pravilnikom in v nobenem od omenjenih aktov izvršilna dejanja ne zajemajo prostovoljne izvršitve s strani dolžnika. Tožnik je namreč v konkretnem primeru, kakor tudi v drugih, ravnal skladno s 53. členom Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja in je pred opravo izvršilnih dejanj pozval dolžnika k prostovoljni izpolnitvi obveznosti; po opravljenem pozivu je bil med upnikom in dolžnikom sklenjen dogovor o prostovoljnem obročnem poplačilu dolga, zato tožnik kot izvršitelj z izvršilnimi dejanji ni nadaljeval, postopek izvršbe pa je bil odložen. Tožnik torej upoštevaje navedeno ni mogel ravnati po 69. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju in zagrešiti kakršnekoli kršitve 69. člena v zvezi s 63. členom Pravilnika, saj v konkretnem izvršilnem postopku ni opravljal izvršilnih dejanj. Po pravni teoriji in sodni praksi so izvršilna dejanja samo tista dejanja, ki so realna dejanja izvršitelja in kot takšna določena v Zakonu o izvršbi in zavarovanju in samo v zvezi s temi dejanji bi tožnik lahko ravnal nepravilno, nevestno in samo glede teh dejanj bi lahko izvršilno sodišče odločalo o zahtevi za odpravo nepravilnosti, v konkretnem primeru pa kot rečeno ni šlo za opravo izvršilnih dejanj. Izpodbijana odločba tožniku očita neizdajo pobotnice, pri čemer tudi tega ravnanja časovno ne opredeli in iz odločbe ne izhaja, na katerih izvedenih dokazih minister gradi omenjeni očitek. Glede očitane kršitve 55. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja tožnik navaja, da je pobotnica sredstvo za dokazovanje izpolnitve obveznosti pri predaji ali odvzemu denarja, za katero ni drugih dokazil (drugi odstavek 55. člena Pravilnika), za kar v konkretnem primeru prav tako ni šlo. Dolžnik je skladno z dogovorom z upnikom nesporno izvršitelju A.A. na transakcijski račun nakazoval obroke dolga, torej mu jih ni izročil na roke (razen v primeru gotovinskega zneska z dne 17. 5. 2006, ko pa je izvršitelj dolžniku tudi izdal pobotnico). Sicer se pa zneske, nakazane na transakcijski račun izvršitelja, pobotnice ne izdajajo. Tako tožnik ni mogel kršiti 55. člena Pravilnika, kot mu neutemeljeno očita izpodbijana odločba. V kazenskem postopku se je kot nesporno izkazalo, da je bil med upnikom in dolžnikom sklenjen dogovor o predaji sredstev upniku takrat, ko bo poravnana celotna dolžnikova obveznost in bo skladno z določilom ZIZ in Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja izdelano poročilo in obračun. Slednje je v kazenskem postopku potrdila tudi zaslišana priča C.C. (glej zapisnik o zaslišanju). Očitek, da izvršitelj upniku ni predal sredstev, je tako dejansko in pravno zmoten, saj bi bila predaja denarja pred poplačilom celotne obveznosti v nasprotju z dogovorom upnika in dolžnika in v nasprotju z določili ZIZ in Pravilnika, ki pred izročitvijo sredstev upniku zahteva izdelavo poročila in končnega obračuna. Da v zvezi s predajo sredstev ni bilo nikakršnih nepravilnosti in je tožnik postopal skladno s 97. členom ZIZ, je potrdilo v disciplinskem postopku tudi Ministrstvo za pravosodje (glej tretji odstavek na 5. strani sklepa z dne 10. 10. 2007). Tožniku izpodbijana odločba prav tako neutemeljeno očita oškodovanje upnika. Tudi v zvezi s tem spornim dejstvom sicer izpodbijana odločba nima razlogov o tem, na katerih izvedenih dokazih temelji sporni dejanski zaključek. Tožnik pa poudarja, da bi škoda upniku lahko nastala šele v primeru, če bi dolžnik poplačal celotno obveznost, izvršitelj pa upniku ne bi izročil vseh sredstev (seveda po odbitku stroškov). Dolžnik pa ni izpolnil celotne svoje obveznosti do trenutka, ko je bil tožniku kot izvršitelju odvzet spis in zadeve niti ni mogel zaključiti. V zvezi z istim izvršilnim postopkom Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. Ig 2006/00153 in identičnim dejanskim stanjem je bil s strani Ministrstva za pravosodje zoper tožnika že sprožen disciplinski postopek, najprej s sklepom z dne 5. 6. 2007 oziroma s spremenjenim sklepom z dne 10. 10. 2007, št. 705-314/2007/37. V disciplinskem postopku je bila opravljena ustna obravnava dne 14. 12. 2007, 1. 4. 2010 pa izdana odločba o disciplinski odgovornosti tožnika in izrečena sankcija javni opomin (sklep št. 705-314/2007/96). Tožnik torej opozarja, da je v zvezi z istim historičnim dogodkom, istim izvršilnim primerom, za katerega je bil že obravnavan v disciplinskem postopku, sedaj sankcioniran še z razrešitvijo. Navedeno je v nasprotju s temeljnim načelom prepovedi večkratnega odločanja o isti stvari oziroma večkratnega sankcioniranja za isto ravnanje in je nasprotno postopanje ministra nepravilno in nezakonito. Tožnik se zoper odločbo z dne 1. 4. 2010 zaradi zamude roka ni pritožil, kar seveda ne pomeni, da sankcijo sprejema.

Opozarja na samo nesprejemljivost uporabe skrajnega ukrepa razrešitve. Upravno sodišče je ministrstvo za pravosodje v zvezi z isto zadevo s sodbo U 1381/2007-9 z dne 12. 9. 2007 že glede začasne prepovedi opravljanja dejavnosti opozorilo na veliko intenzivnost posega v ustavno zagotovljene pravice, zato bi moral minister pri izreku tako skrajnega ukrepa, kot je razrešitev izvršitelja, ravnati posebej previdno in posebej skrbno. Ob tem bi moral minister glede na morebitno kazensko sodbo raziskati dejansko stanje v zvezi z očitanimi kršitvami, torej ugotoviti materialno resnico in šele v primeru, da bi bile ugotovljene kakršnekoli nepravilnosti, ustrezno ukrepati. V konkretnem primeru minister pred izdajo odločbe nedvomno ni izvedel dokaznega postopka in ni ugotavljal materialne resnice v zvezi z eventualnimi kršitvami izvršitelja, ki bi lahko privedle do izgube javnega zaupanja, temveč se je v celoti oprl na kazensko sodbo, brez da bi dal tožniku možnost izjasniti se v zvezi z očitki, ki ga bremenijo v izpodbijani odločbi.

Izpostavlja še določilo 298.e člena ZIZ, ki predvideva zastaranje pregona za eventualno disciplinsko kršitev v roku enega leta od dne kršitve oziroma absolutno v roku dveh let. Glede na poznavanje kazenskopravne zadeve, ki tožniku očita nepravilno ravnanje na dan 17. 5. 2006, meni, da je tudi ta rok že potekel. Predlaga, da sodišče opravi zaslišanje tožnika.

Tožnik se ukrepu iz 3. točke izreka upira, saj meni, da gre za nezakonito odločitev o predaji zadev, ki jih je izvršitelj dolžan hraniti skladno z veljavnimi predpisi in so njegova last. Tožnik je kot izvršitelj od sodišča prejemal predloge za izvršbo, sklepe o izvršbi in sklepe o imenovanju, vse ostale listine, na podlagi katerih je formiral spise, je pridobival in izdeloval sam. Tožnik mora aktivne spise ne glede na stanje, v katerem se nahajajo, zaključiti in za opravljene storitve izstaviti račune, kar mu je z zahtevo po takojšnji izročitvi onemogočeno, medtem ko spisov, ki so zaključeni in jih je dolžan hraniti, glede na omenjeno dolžnost ne more in ne sme predati toženi stranki ali zbornici, saj spisi niso njihova last in je dolžnost hrambe na izvršitelju, ki je zadevo vodil. Za odločitev po 3. točki izreka izpodbijane odločbe torej meni, da ni ustrezne pravne podlage.

Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Upravno sodišče je s sklepom z dne 28. 3. 2012 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1, zahtevo vloženo po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 pa je zavrglo. Vrhovno sodišče je pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča zavrnilo s sklepom v zadevi I Up 205/2012 z dne 18. 4. 2012 .

V odgovoru na tožbo se tožena stranka glede načela zaslišanja stranke sklicuje na četrti odstavek in 1. točko prvega odstavka 287. člena ZIZ. Pravi, da je odločbo o razrešitvi tožeče stranke izdala po uradni dolžnosti, potem ko je ugotovila, da je bil izvršitelj pravnomočno pogojno obsojen na pet mesecev zapora za kaznivo dejanje nevestnega dela v službi (to je v službi izvršitelja) po 262. členu KZ. Od narave posameznih razrešitvenih razlogov je odvisno, ali zaradi zagotavljanja citiranih načel, zlasti načela zaslišanja stranke oziroma kontradiktornosti, določeni razrešitveni razlogi potrebujejo izvedbo posebnega ugotovitvenega in dokaznega postopka, ali pa to, zaradi narave stvari in zakonsko predvidljivih situacij, ni potrebno. Po prepričanju tožene stranke v obravnavani zadevi ravno zaradi narave razrešitvenega razloga - obstoja pravnomočne kazenske sodbe - ni prišlo do kršitve načela kontradiktornosti. V obravnavani zadevi je namreč za odločitev o razrešitvi pravno relevantno to, kar med strankami ne more biti sporno; da je bila tožeča stranka kot izvršitelj pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje nevestnega dela v službi (izvršitelja). Ker je to dejstvo nesporno in je tožena stranka vezana na pravnomočen izrek obsodilne kazenske sodbe in s tem tudi na del, ki govori o njeni krivdi, je bila tožeča stranka v smislu zagotavljanja kontradiktornosti že s pravnomočno kazensko sodbo seznanjenja z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, ki so relevantni tudi za postopek razrešitve. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 294/210 z dne 30. 9. 2010, kjer Vrhovno sodišče pravi: "Ustavno zahtevo kontradiktornosti bi bilo torej zmotno nekritično prevesti v absolutno prepoved pravdnemu sodišču, da se pri odločanju opre na že sprejeto odločitev drugega sodišča ali organa". Enako materijo je obravnavalo tudi Ustavno sodišče RS, ki je v številnih svojih odločitvah kršitev načela kontradiktornosti ugotovilo predvsem takrat, ko so se določene neugodne pravne posledice, ki so izhajale iz drugih postopkov, raztegnile tudi na tretje osebe, ki v teh postopkih niso sodelovale (na primer v kazenskih zadevah v odločbi opr. št. Up 719/03 z dne 9. 3. 2006 in Up-849/05 z dne 18. 10. 2007). V obravnavanem postopku razrešitve pa zaradi absolutne vezanosti na pravnomočno kazensko sodbo ne gre za takšen položaj in tožena stranka ni bila dolžna tožeče stranke še posebej obveščati o uvedbi postopka razrešitve, ki je potekal po uradni dolžnosti, potem ko je tožena izvedela za pravnomočno kazensko obsodbo izvršitelja, saj je bila tožeča stranka z vsebino kazenske sodbe nedvomno seznanjena, ter bi se morala nedvomno zavedati tudi posledic, ki bodo zaradi obsodbe nastale. Če bi tožečo stranko v obravnavani zadevi obvestili o začetku postopka razrešitve po uradni dolžnosti, bi to pomenilo le formalni ritual, ki bi bil sam sebi namen in ki ne bi zagotavljal ustavno zagotovljene pravice do izjave in informacije v postopku razrešitve. Tožena stranka v zvezi s tem opozarja, na večkrat izraženo stališče Ustavnega sodišča RS, ki izhaja tudi iz odločbe opr. št. Up-419/10z dne 2. 12. 2010, v kateri je sodišče zapisalo, da je bistven predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. To velja tudi za vloge, ki vsebujejo zgolj pravna stališča nasprotne stranke, ki jih je treba zato stranki vročiti, da bi lahko nanje odgovorila. Ustavno sodišče pa v isti odločbi opozarja na okoliščino, "da je po drugi strani treba upoštevati, da zagotavljanje pravice do informacije in izjave ni formalni ritual, ki je sam sebi namen". Tožeči stranki so morale biti že vnaprej znane posledice zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje pri opravljanju službe izvršitelja, ki se po naravi stvari povezuje s pogojem javnega (ne) zaupanja, zaradi česar tožena stranka tožeče stranke tudi ni posebej obveščala o postopku razrešitve. Tožena stranka meni, da se je tožeča stranka posledic pravnomočne kazenske obsodbe očitno tudi sama zavedala, saj o kazenski obsodbi ni obvestila tožene stranke. Tudi Upravno sodišče RS je pri svojem odločanju o začasni odredbi v sklepu z dne 28. 3. 2012 zavzelo stališče, da "tožena stranka z izpodbijano odločbo izvršuje zakonsko pooblastilo za odgovornost nad javnim zaupanjem strank do izvršiteljev in da koristi strank v izvršilnih postopkih, ki imajo legitimna pričakovanja na ničelno stopnjo tolerance v smislu kazenske odgovornosti, odtehtajo poseg v profesionalni ugled tožnika". Pri tem tožena stranka opozarja še na pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 226/2006 z dne 20. 1. 2007 (v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 887/2007 z dne 2. 4. 2009), s katero je sodišče potrdilo odločitev in razloge tožene stranke, da je izvršitelj s tem, ko sta bili zoper njega kot dolžnika uvedeni prisilni izvršbi z rubežem na njegovo premično premoženje, izgubil javno zaupanje in opravljanje službe izvršitelja. Navedena odločitev sodišča je pomembna predvsem zato, ker kaže na strogo merilo, ki ga sodišče uporablja pri presoji, ali je izvršitelj vreden javnega zaupanja pri opravljanju izvršiteljske službe, in že zato manjša stopnja v smislu javnega zaupanja nevrednega ravnanja kot je pravnomočna kazenska obsodba za nevestno delo pri opravljanju službe izvršitelja, lahko privede do izgube javnega zaupanja v delo izvršitelja. Bistveno za odločitev o razrešitvi tožeče stranke je, da pravnomočna in izvršljiva obsodba izvršitelja za kaznivo dejanje nevestnega dela pri opravljanju službe izvršitelja pomeni, da obsojeni izvršitelj ni več vreden javnega zaupanja za opravljanje tovrstnega polica. Gre za takšno naravo kaznivega dejanja, ki že samo po sebi pomeni izgubo javnega zaupanja, saj je bila tožeča stranka obsojena za kaznivo dejanje, ki ga je storila pri opravljanju službe izvršitelj. Seveda bi bil položaj lahko drugačen, če bi bil izvršitelj obsojen za kakšno drugo kaznivo dejanje, pri katerem glede na naravo kaznivega dejanja ne bi bilo poseženo v javno zaupanje v taki meri, da bi to pomenilo, da izvršitelj ni več vreden javnega zaupanja in bi morda okoliščine terjale drugačno procesno ravnanje tožene stranke. V obravnavani zadevi pa je edino relevantno dejstvo obstoj pravnomočne kazenske sodbe, zoper katero je tožeča stranka vložila redno pravno sredstvo, o katerem je bilo pravnomočno odločeno, in izredno pravno sredstvo - zahtevo za varstvo zakonitosti - vložitev katerega pa ne more vplivati na zakonitost sporne razrešitve. Tudi Upravno sodišče RS je že v svojem sklepu I U 435/2012-5 z dne 28. 3. 2012 pri odločanju o začasni odredbi zavzelo stališče, " da tožeča stranka kršitev pravice do zaslišanja podpira z izpodbijanjem dejstev, o katerih je pravnomočno odločilo Okrožno sodišče v Ljubljani v kazenski zadevi II K 7564/2010, (II K 289/2008 z dne 2. 6. 2010) in so sestavni del sodne odločbe o krivdi tožnika". Glede na vse navedeno tako po mnenju tožene stranke ni mogoče govoriti o nepopolno ali zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in gre pri izpodbijanju dejstev, ki so povezani z ugovori v zvezi z 69., 63. in 55. in 53. členom Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (Uradni list RS; št. 18/03 in 83/06) za izpodbijanje tistih dejstev, o katerih je bilo pravnomočno odločeno s kazensko sodbo in so torej del sodbe o krivdi tožeče stranke. V obravnavani zadevi ni šlo za nadaljevanje disciplinskega postopka, v katerem bi tožena stranka na podlagi 298.f člena ZIZ morala upoštevati določbe Zakona o kazenskem postopku in Pravilnika o disciplinskem postopku zoper izvršitelja, kot to zmotno v tožbi navaja tožeča stranke, temveč je šlo za postopek razrešitve po uradni dolžnosti na podlagi četrtega odstavka in 1. točke prvega odstavka 287. člena ZIZ. V tožbi se tožeča stranka sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 1381/2007 z dne 12. 9. 2007, v zvezi s katero tožena stranka pojasnjuje, da je v njej šlo za drugačen dejanski in pravni položaj, saj je tožena stranka z izpodbijanim sklepom, ki ga je sodišče delno opravilo, disciplinski postopek uvedla zaradi hujše disciplinske kršitve in mu začasno prepovedala opravljati službo izvršitelja. V tej zadevi, ki se je nanašala na izvršilni postopek Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. Ig 2006/153, je bil disciplinski postopek sicer res uveden, vendar pa se v ponovnem postopku po odločitvi sodišča v zadevi U 1381/2007 ni končal z izdajo odločbe št. 705-314/2007/96 z dne 1. 4. 2010 (s katero je bila tožeči stranki v isti izvršilni zadevi z drugačnim dejanskim in pravnim položajem izrečena sankcija javnega opomina, ker je za svoje delo zaračunal višje plačilo, kot mu pripada po tarifi), kot to zmotno navaja tožeča stranka v svoji tožbi, saj se disciplinski postopek, uveden zaradi obravnavane kršitve, sploh ni nadaljeval. Tožena stranka s tem v zvezi še pojasnjuje, da je bila v isti izvršilni zadevi izdana pravnomočna kazenska sodba, ki ji je predstavljala temeljno podlago za razrešitev tožeče stranke. Glede na vse navedeno so ugovori, da je bila tožeča stranka na podlagi istega historičnega dogodka že obravnavana v disciplinskem postopku, v katerem naj bi ji bil z odločbo št. 705-314/2007/96 z dne 1. 4. 2010 izrečen disciplinski ukrep (javni opomin), v celoti neutemeljeni in ni moglo priti do kršitve prepovedi večkratnega odločanja o isti stvari. V zvezi s pavšalnim ugovorom, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo posegla v ustavno pravico iz tretjega odstavka 49. člena Ustave RS (vsakomur je pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto) je Upravno sodišče RS že v sklepu z dne 28. 3. 2012 navedlo da "tožnik ni navedel, da so posledice izdane odločbe prizadele tožnika na diskriminatorni podlagi, češ da v nekaterih drugih bistveno enakih primerih izvršitelje niso prizadele takšne posledice, kot jih je tožena stranka naložila tožniku v izpodbijanem aktu. Določilo tretjega odstavka 49. člena Ustave pa ne zagotavlja pravice do opravljanja določenega dela". Tožeča stranka v tožbi tudi ne obrazloži, v čem je tožena stranka z razrešitvijo posegla v ustavno pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS. Izvršilni spisi po razrešitvi niso last tožeče stranke in jih mora brez odlašanja predati zbornici na način, ki ga jasno določa zakon. Glede ugovora, da mora tožeča stranka izvršilne spise hraniti v skladu z veljavnimi predpisi, je treba pojasniti, da dolžnost ustreznega hranjenja izvršilnih spisov velja za imenovanje izvršitelja in preneha z njegovo razrešitvijo.

V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da določba 1. točke 1. odstavka 287. člena ZIZ pravi, da se izvršitelj razreši, če se ugotovi, da ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje za izvršitelja. Razrešitveni razlog v tem primeru nastopi z izvršljivostjo odločbe, s katero se ugotovi, da izvršitelj ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje za izvršitelja. Sklicuje se tudi na 7. točko 1. odstavka 281. člena ZIZ, 3. odstavek 281. člena ZIZ. Glede na zgoraj citirana zakonska določila torej za razrešitev izvršitelja nedvomno ne zadošča golo dejstvo obstoja kazenske sodbe. Tožena stranka bi morala v ustreznem dokaznem postopku, v katerem bi sodelovanje zagotovila tudi tožeči stranki, ugotoviti, ali obstajajo okoliščine, zaradi katerih je tožnik morebiti moralno nevreden za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja oziroma nevreden javnega zaupanja. Glede na navedbe v odgovoru na tožbo je več kot očitno, da je v konkretnem primeru prišlo do kršitve načela kontradiktornosti, saj tudi tožena stranka priznava, da tožniku ni omogočila izjasnitve v zvezi z v odločbi očitanimi ravnanji, prav tako pa tožena stranka tudi ni opravila presoje o morebitni moralni nevrednosti za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja, temveč je avtomatično ob seznanitvi z obstojem kazenske sodbe (zoper katero je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti) izdala sporno odločitev. Dejstvo seznanitve z vsebino kazenske sodbe oziroma dejstvo obstoja le te nikakor samo po sebi ne vodi do zaključka o obstoju pogojev za razrešitev izvršitelja po uradni dolžnosti. Prav tako seznanitev tožnika z uvedbo postopka razrešitve ter zagotovitev možnosti izjasnitve v zvezi z očitanimi ravnanji ne bi predstavljala zgolj formalnega rituala, kot navaja tožena stranka. Tožniku bi bila na tak način zagotovljena možnost predstavitve dejanskega stanja v zvezi z očitanimi mu kršitvami, kar bi imelo za posledico možnost popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z ravnanjem tožnika, ki mu ga očita izpodbijana odločba. Slednje bi nedvomno privedlo do odločitve o ustavitvi postopka razrešitve, saj bi tožena stranka na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja lahko ugotovila, da pri tožniku ni podana moralna nevrednost za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja, temveč ravno obratno. Tožnik namreč vztraja, da zgolj obstoj kazenske sodbe od tožene stranke ne zahteva avtomatično razrešitve izvršitelja, temveč od nje prvenstveno terja ugotovitev dejstev o morebitni nevrednosti javnega zaupanja oziroma morebitni moralni nevrednosti za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja. V kolikor temu ne bi bilo tako, bi se določba zakona glasila, da šteje, da ni vreden javnega zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja, kdor je bil obsojen za kaznivo dejanje. V tem primeru torej zakon ne bi zahteval presoje moralne nevrednosti za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja. Iz izpodbijane odločbe pa izhajajo zgolj pavšalne navedbe o moralni nevrednosti tožnika za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja, torej izpodbijana odločba dejansko o tem odločilnem dejstvu nima razlogov in je kot takšne tudi ni mogoče preizkusiti. Tožnik ponovno poudarja, da je zoper sodbo kazenskega sodišča vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri Vrhovno sodišča še ni odločilo. Tožnik vztraja, da bi ne glede na vse doslej navedeno tožena stranka morala z morebitnimi nameravanimi ukrepi v smislu razrešitve počakati do odločitve Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti. Tožena stranka netočno navaja, da z odločbo št. 705-314/2007/96 z dne 1. 4. 2010 tožniku ni bila izrečena sankcija v zvezi z isto izvršilno zadevo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. Ig 2006/153. Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožnik ima sicer prav, da je za izdajo odločbe o razrešitvi izvršitelja po četrtem odstavku 287. člena ZIZ v zvezi z tretjim. odstavkom in 7. točko prvega odstavka 281. člena ZIZ potrebno najprej „ugotoviti“, da izvršitelj ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje za izvršitelja. Kajti obveznost ugotavljanja te okoliščine izrecno določa 1. točka prvega odstavka 287. člena ZIZ (jezikovna metoda razlage); pa tudi iz določbe tretjega odstavka 281. člena ZIZ, ki določa, kdaj se šteje, da izvršitelj ni vreden zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja, smiselno izhaja (sistematična metoda razlage), da je treba moralno nevrednost za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja ugotavljati glede na konkretne okoliščine obsodbe za kaznivo dejanje. Z razrešitvijo izvršitelja na podlagi izpodbijanega akta je bil nedvomno storjen poseg v pravico do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena Ustave); sodišče je namreč v sklepu o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe ugotovilo, da tožnik v utemeljitvi zahteve za izdajo začasne odredbe ni izkazal, da je z izpodbijanim aktom tožniku nastala tudi težko popravljiva škoda v zvezi s prvim odstavkom 50. člena Ustave, ki je potrebna za izdajo začasne odredbe, ni pa dvoma, da je z razrešitvijo storjen poseg v omenjeno pravico. Glede pravice iz tretjega odstavka 49. člena Ustave pa sodišče ponavlja ugotovitev iz sklepa o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, da tožnik ni izkazal domneve, da bi bil diskriminiran na podlagi določene osebne okoliščine, kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve sodbe pa tudi ni izkazal, da je bil neenako obravnavan zaradi kršitve načela zaslišanja stranke v upravnem postopku.

Glede na to, da izpodbijani akt o razrešitvi pomeni poseg v pravico iz 1. odstavka 50. člena Ustave, bi bilo vsekakor bolj pravilno, da bi tožena stranka obvestila tožnika o začetku vodenja upravnega postopka z namenom razrešitve in pridobitve pisne ali ustne izjave tožnika v smislu tistih dejstev in okoliščin, ki so pomembna za odločbo, preden je bila ta izdana (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP). Vendar pa ima tudi tožena stranka prav, ko v odgovoru na tožbo utemeljuje, da ni vsaka odločba o razrešitvi, ki je izdana, brez da bi prizadeta stranka imela možnost, da se pred izdajo odločbe izreče o pomembnih dejstvih, nezakonita do te mere, da jo je potrebno odpraviti v upravnem sporu, ampak je to po pravilnem mnenju tožene stranke odvisno od narave in okoliščin, v katerih je bilo določeno kaznivo dejanje storjeno. Za bistveno kršitev pravil upravnega postopka se namreč „v vsakem primeru šteje, če stranki /.../ ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe“ (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1). Med strankama ni sporno, da tožnik možnosti, da bi se izjavil o dejstvih pred izdajo odločbe ni imel, vendar pa je za razrešitev tega upravnega spora bistveno, ali mu je bila odvzeta možnost, da bi se glede na konkretne okoliščine primera izrekel o „pomembnih“ dejstvih za izdajo odločbe. Pomembnost teh dejstev pa sodišče presoja preko obrazložitve izpodbijanega akta v povezavi z zakonskimi določbami in tožbenimi navedbami, v katerih se mora tožnik v takih primerih določno in argumentirano opredeliti do dejstev, o katerih se ni mogel izreči pred izdajo upravnega akta. Šele, če je ta pomembnost ugotovljena, gre za bistveno kršitev določb postopka.

Tožnik najprej pavšalno in netočno zatrjuje, da izpodbijani akt nima obrazložitve, saj sam v tožbi navaja, da je tožena stranka odločitev sprejela na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je bila potrjena in je postala pravnomočna na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani; tožnik sam navaja, katere konkretne okoliščine, ki se vežejo na tožnikovo opravljanje izvršbe, iz pravnomočne sodbe je tožena stranka štela za relevantne in jih tožnik povzema v 4. odstavku pod točko A/I. tožbe ter v nadaljevanju sam navaja, da se je tožena stranka oprla tudi na dva izrečena disciplinska ukrepa. Zato ne drži, da izpodbijani akt „ne vsebuje razlogov o vseh pravno odločilnih dejstvih.“ Bolj konkretno pa tožnik v 4. odstavku pod točko II. tožbe uveljavlja, da tožena stranka domnevno spornega ravnanja ni časovno in vsebinsko konkretneje opredelila. Vendar pa tožnik sam v naslednjem stavku pravi, da ve, za katero ravnanje v izvršilnem postopku gre in da se lahko le na podlagi poznavanja očitkov tožilstva, podanih v kazenskem postopku, brani zoper izpodbijano odločbo. S tem tožnik ne izkazuje, da ni imel možnosti izreči se o „pomembnih“ dejstvih pred izdajo odločbe, saj so bili „očitki tožilstva“ že pravnomočno obravnavani v kazenskem postopku in izrek pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 7564/2010 z dne 2. 6. 2010 vsebuje vse konkretne podatke o dejanju tožnika: kje ga je storil, s čim, kdaj, kakšna škoda je nastala, da je tožnik ob tem kršil 69. in 63. člen Pravilnika, da dolžniku ni izdal pobotnice, kolikšna škoda je pri tem nastala; zato tožnik ne more v upravnem postopku in upravnem sporu „ostro zavračati“ kakršne koli kršitve Pravilnika (str. 4 tožbe) in ne more uspešno uveljavljati, da ni opravljal izvršilnih dejanj v smislu 63. in 69. člena Pravilnika (prvi odstavek na str. 5 tožbe) in da ne drži očitek tožene stranke, da tožnik ni izdal pobotnice dolžniku v izvršilnem postopku, da bi s tem utemeljil, da se ni imel možnosti izreči o pomembnih dejstvih pred izdajo odločbe. V tretjem odstavku na strani 5 tožbe se tožnik sklicuje tudi na zaslišano pričo C.C. in pravi, da so zato očitki tožniku dejansko in pravno zmotni; v četrtem odstavku na strani 5 tožbe tožnik izpodbija ugotovitev škode, ki je ravno tako del izreka pravnomočne kazenske sodbe. Te navedbe tožnika ne morejo spremeniti pravnomočnih ugotovitev kazenskega sodišča v izreku in obrazložitvi te sodbe in niso pomembne v smislu presoje z vidika morebitne bistvene kršitve določb ZUP v postopku izdaje izpodbijanega akta. Tožnik v tožbi sicer pravi, da je vložil revizijo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, vendar pa je bila v času izdaje izpodbijanega akta prvostopenjska sodba kazenskega sodišča pravnomočna, pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa pa je mogoče odpraviti razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenim z zakonom (158. člen Ustave). Nič od navedenega se s sodno odločbo, na kateri temelji izpodbijani akt, ni zgodilo niti v času odločanja sodišča v upravnem sporu.

Kar zadeva tožbeni ugovor večkratnega sankcioniranja za isto ravnanje, je za zakonitost izpodbijanega akta bistvena ugotovitev, da je bila tožniku izrečena pravnomočna kazenska obsodba za kaznivo dejanje in to za odločitev tožene stranke zadošča, ker je to tako določil zakonodajalec v 3. odstavku 281. člena ZIZ. Zaradi tega, ker tožena stranka v dokazno oceno vključuje tudi disciplinski kazni, to nima vpliva na zakonitost izpodbijanega akta. Vse navedeno pomeni, da je neutemeljen tudi zadnji tožbeni ugovor, da bi tožena stranka morala zaradi intenzivnosti posega v ustavne pravice odločati ne glede na morebitno kazensko sodbo in raziskati dejansko stanje v zvezi z očitanimi kršitvami in ugotoviti materialno resnico. Ker gre v konkretnem primeru za kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 262. členu KZ, pri čemer gre za nevestno delo izvršitelja pri opravljanju dejanj izvršbe, je ob legitimnosti cilja ničelne tolerance moralne nevrednosti oziroma oškodovanja javnega zaupanja, poseg tožene stranke v pravico tožnika iz 1. odst. 50. člena Ustave ustavno dopusten (test legitimnosti); z izpodbijanim ukrepom je mogoče zadovoljiti legitimen cilj (test primernosti) in je tudi nujen, saj če v takem primeru tožena stranka ne bi razrešila izvršitelja legitimnega cilja ničelne tolerance, ne bi bilo mogoče uresničevati (test nujnosti). Poseg je po oceni sodišča tudi sorazmeren v ožjem pomenu besede, saj je tožniku z izpodbijanim aktom onemogočeno samo opravljanje dejavnosti izvršbe in zavarovanja, ni pa kakor koli dodatno omejen pri pridobivanju dohodka, službe, kvalifikacij in ustvarjanja pogojev za socialno varnost, in je zato poseg v tožnikovo pravico sorazmeren z javnimi koristmi strank v postopkih izvršbe, ki so z vidika varstva človekovih pravic zelo pomembne in občutljive in zahtevajo visoko stopnjo strokovnosti in profesionalne etike izvajalcev te dejavnosti. Izpodbijani ukrep je torej v skladu z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave). Ker v predmetni zadevi ni šlo za razrešitev na podlagi očitne in bistvene procesne kršitve in ravno tako ni šlo za nesorazmeren ukrep glede na varstvo javnih koristi in pravic drugih do varnosti, izpodbijani akt ne pomeni posega v tožnikovo pravico iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (glej na primer sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kyriakides v. Cyprus, 16. 10. 2008).

Tožnik sicer ni izrecno zahteval glavne obravnave, je pa predlagal svoje zaslišanje in izvedbo določenih dokazov, vendar pa ni utemeljil, kako bi lahko zaslišanje tožnika, ali kateri koli drug konkreten dokaz pomembno vplivala na odločitev, zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je tožnikove navedbe upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: V drugi točki izreka je sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, ker to določa četrti odstavek 25. člena ZUS-1, tožnik pa je v tožbi zahteval povrnitev stroškov postopka.