Jedro

Pravno podlago nacionalizacije nepremičnin tujih državljanov na območju, ki je bilo na podlagi mirovne pogodbe z Italijo priključeno FLRJ, poleg predpisov, na katere se sklicuje revident (Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, Zakon o spremembah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, Navodila z dne 12. 6. 1948, Zakon o državljanstvu oseb iz priključenega ozemlja), predstavljajo tudi Uredba o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je razširila civilna uprava FLRJ, sprejeta leta 1954 ter novela te Uredbe, uveljavljena v letu 1972.

Izrek

Revizija zoper odločitev o primernem tožbenem zahtevku se zavrne.

Revizija zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, naj ugotovi neveljavnost vknjižbe družbene lastnine oziroma sedaj lastninske pravice v korist toženih strank pri nepremičninah, vpisanih v vl. št. ... k.o. ... do 1/3 ter pri parcelah št. ... iste k.o. do 1/6 ter odredi pri njih vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z vknjižbo lastninske pravice v tožnikovo korist; zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, naj ugotovi, da je tožnik lastnik prej navedenih nepremičnin oziroma njihovih deležev ter naj zato toženi stranki zaveže izstaviti mu ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

3. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo iz revizijskih razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Relevantne revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo Vrhovno sodišče nanje odgovorilo.

4. Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

5. Revizija zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku ni utemeljena.

6. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil po odločbi Vlade takratne Ljudske republike Slovenije št. S 751/1-51 z dne 10. 5. 1951 tožnikov oče Al. P., ki je imel svoje prebivališče na območju, ki je bilo po mirovni pogodbi z Italijo priključeno k Jugoslaviji, italijanski državljan ter je 9. 9. 1948 optiral za italijansko državljanstvo, zaradi česar jugoslovanskega državljanstva po mirovni pogodbi z Italijo ni pridobil; skladno z navedeno upravno odločbo so se učinki opcije raztezali tudi na otroke optanta, zato se zanje šteje, da niso pridobili jugoslovanskega državljanstva. Na podlagi te upravne odločbe ter 1. člena Sporazuma med Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo in Republiko Italijo z dne 3. 7. 1965 o uporabi Sporazuma z dne 18. 12. 1954 je bila pri nepremičninah, ki so predmet te pravde, vknjižena družbena lastnina ter pravica uporabe v korist Občine Ilirska Bistrica. Last Republike Slovenije so postale 11. 3. 1993 na podlagi določbe 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

7. Temeljni očitek revizije sodiščema druge in prve stopnje je, da je vknjižba pravice uporabe (oziroma sedaj lastninske pravice) neveljavna zato, ker ni bilo pogojev za podržavljenje ter sta nižji sodišči, ki sta presodili ravno nasprotno, zmotno uporabili določbe Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, navodila, izdanega na podlagi Zakona o spremembah prej navedenega zakona ter Zakona o državljanstvu oseb iz priključenega ozemlja; navkljub opciji za italijansko državljanstvo do podržavljenja ne bi smelo priti, saj je bila nacionalizacija premoženja osebam iz priključenega ozemlja, ki so optirali za italijansko državljanstvo, prepovedana, poleg tega pa je bilo od nacionalizacije izvzeto tudi premoženje, pridobljeno na podlagi zakonitega dedovanja, prav na ta način pa je tožnik pridobil nepremičnine v letu 1981 po pokojnih A. P. in po svojem očetu Al. P. V reviziji tožnik večkrat ponovi, da je optiral za državljanstvo Republike Italije kot prebivalec priključenega ozemlja, za prebivalce priključenega ozemlja pa je v 11. točki Navodila pojasnjeno, da se Zakon o spremembah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij ne nanaša na osebe iz priključenega ozemlja. Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij pa zanj ni mogel veljati tudi iz razloga, ker ob njegovi uveljavitvi v letu 1946 oziroma ob uveljavitvi sprememb 28. 4. 1948 in navodila 12. 6. 1948 opcije za državljanstvo Republike Italije še ni podal, saj je to storil šele 9. 9. 1948. Revidentovo stališče je materialnopravno zmotno. Razloge za to je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, ko je zavrnilo vsebinsko enake pritožbene očitke: pravna podlaga nacionalizacije nepremičnin tujih državljanov na območju, ki je bilo na podlagi mirovne pogodbe z Italijo priključeno FLRJ, poleg predpisov, na katere se sklicuje revident (Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, Zakon o spremembah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, Navodila z dne 12. 6. 1948, Zakon o državljanstvu oseb iz priključenega ozemlja), predstavljajo tudi Uredba o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je razširila civilna uprava FLRJ, sprejeta leta 1954 ter novela te Uredbe, uveljavljena v letu 1972. Za konkreten primer je bistveno, da je prav ta novela odpravila določbo 6. točko 6.člena Uredbe, ki je določala, da se 7. člen Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij ne uporablja za nacionalizacijo nepremičnin tujih državljanov.

Pravnomočna odločitev o zavrnitvi zahtevka iz izbrisne tožbe (primarnega tožbenega zahtevka) je torej pravilna iz razlogov, ki sta jih v svoji sodbi nanizali sodišči prve in druge stopnje. Revizijsko sodišče dodaja, da prav tako odločitev zahteva tudi okoliščina, da je bila izbrisna tožba vložena po izteku iz prekluzivnih rokov iz 102. člena v času izpodbijane vknjižbe veljavnega Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK).

8. V dovoljenem delu revizija torej ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Revizija zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku ni dovoljena.

10. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR oziroma prej 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku v nadaljevanju ZPP). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik v skladu z določbo drugega odstavka 180. člena ZPP to vrednost navesti že v tožbi. Če tožnik uveljavlja več tožbenih zahtevkov, ki imajo različno podlago (objektivna kumulacija) ali če uveljavlja zahtevke zoper več tožencev (subjektivna kumulacija), se na podlagi določbe drugega odstavka 41. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 39. člena ZPP pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

11. Tožnik je v tožbi uveljavljal dva zahtevka, primarnega in podrejenega, ki temeljita na različni dejanski in pravni podlagi. Primarni zahtevek, s katerim je zahteval ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice pri spornih nepremičninah v korist toženih strank in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, temelji na trditvah, da dejanske okoliščine na njegovi strani niso dovoljevale nacionalizacije, zaradi česar je odločba o nacionalizaciji nezakonita ter se presoja po pravilih zemljiškoknjižnega prava. Podrejeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev svoje lastninske pravice na spornih nepremičninah in zavezo toženkama izstaviti mu ustrezno zemljiškoknjižno listino, temelji na dejanskih trditvah, ki ponujajo zaključek o priposestvovanju in se presoja po pravilih stvarnega prava. Oba zahtevka je tožnik postavil že v tožbi, pri čemer je vrednost obeh opredelil s skupnim zneskom 1,500.000 SIT.

Po ustaljeni sodni praksi revizijskega sodišča se v primerih objektivne kumulacije primarnega in podrejenega zahtevka, glede katerih tožnik v tožbi navede nediferencirano vrednost spornega predmeta, šteje, da je vrednost spornega predmeta navedena le za primarni zahtevek, ne pa tudi za podrejenega. Izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta (kar v konkretnem primeru velja za podredni zahtevek) pa ima za posledico nedovoljenost revizije.

12. Zato je Vrhovno sodišče tožnikovo revizijo zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).