Jedro

Na stvari, ki je družbena lastnina, se lastninska pravica ni mogla priposestvovati (29. člen ZTLR).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da je vknjižba družbene lastnine v korist toženih strank (sedaj lastninske pravice) pri parcelah vpisanih v vl. št. 27 k.o. H. do 1/3-ine pri parcelah št. 678 in 679 obe k.o. H. do 1/6-ine neveljavna in se pri vseh teh parcelah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se vknjiži lastninska pravica v korist tožnika do 1/3-ine pri parcelah vpisanih v vl. št. 27 k.o. H. in do 1/6-ine pri parcelah št. 678 in 679 k.o. H.". Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da je tožnik lastnik nepremičnin, parcel, ki so vpisane v vl. št. 27 k.o. H. do 1/3-ine in parcel št. 678 in 679 k.o. H. do 1/6-ine in sta toženi stranki dolžni tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino z zemljiškoknjižnim dovolilom, na podlagi katere si bo lahko pri navedenih parcelah vknjižil lastništvo na svoje ime A.P. v navedenih deležih, sicer bo takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba". Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna drugotoženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 93.000,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka. Trdi, da je sodba nezakonita in nepravilna. Po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje ni pojasnilo in argumentiralo na podlagi česa je tožnik izgubil lastništvo svojih nepremičnin. Po trditvah pritožnika sodišče prve stopnje razglablja o določbah ZNZGP, uredbi o izvajanju zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, ki je prišlo pod civilno upravo FLRJ in dejstvu, da je tožnik optiral za državljanstvo Italije, ne pojasni pa, na podlagi katerega konkretnega predpisa je bilo mogoče optantu iz priključenega ozemlja po 19. členu pariške mirovne pogodbe, nacionalizirati oz. odvzeti njegovo lastnino na nepremičninah. Tožnik je optiral po Zakonu o državljanstvu oseb iz priključenega ozemlja (19. člen Mirovne pogodbe) za italijansko državljanstvo. Na podlagi navodila (Uradni list FLRJ št. 53/48), ki je bilo izdano na podlagi določb Zakona o spremembi ZNZGP, pa se niso štele za nacionalizirane nepremičnine oseb, ki so optirale za italijansko državljanstvo. V navodilu so po zakonskem pooblastilu naštete izjeme od nacionalizacije. V sklepu o vpisu lastnine na O.I. se navaja rimska pogodba, ki pa nima nobene veze, niti ne določa, da se podržavi premoženje optantov iz priključenega ozemlja. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožnik ni prebivalec ozemlja, ki je po memorandomu iz leta 1954 prešlo pod civilno upravo Jugoslavije in zato zanj ne veljajo določbe ZNZGP s spremembami. Noben drug predpis, niti mednarodna pogodba, ni dopustil ali določil podržavljanja nepremičnin optantu iz priključenega ozemlja. Šlo je preprosto za samovoljo. Sodišče prve stopnje ni argumentiralo svoje odločitve s predpisi, ki bi razumno in logično obrazložili prvostopno sodbo. Prezrlo je jasne določbe ZNZGP in navodila ter Zakona o državljanstvu oseb iz priključenega ozemlja. Po oceni pritožnika je torej šlo za vknjižbo brez vsake materialno pravne podlage in je tožba na izbris povsem utemeljena. Po oceni pritožnika bi bilo potrebno pojasniti, katera določba veljavnih predpisov v tistem času ali mednarodne pogodbe določa podržavljanje nepremičnin optantov iz 19. člena Mirovne pogodbe oz. oseb iz priključenega ozemlja. To zagotovo niso določbe ZNZGP, saj se je jasno navedlo v navodilu, da določbe ZNZGP s spremembami ne veljajo za osebe iz priključenega ozemlja. Tožnik ima nepremičnine v vseskozi v posesti, tožena stranka konkretno temu niti ni oporekala. Tožnik je predlagal tudi izvedbo drugih dokazov v smeri priposestvovanja. Ker toženi stranki konkretno nista ugovarjali o obstoju posesti pri tožniku na navedenih nepremičninah, je stvar povsem jasna za odločitev glede morebitnega priposestvovanja kot podrejenega zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to je sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. V nasprotju s pritožnikom, pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta bila podlaga za prenos sporne nepremičnine v družbeno lastnino sporazum z Italijo z dne 3.7.1965 o uporabi sporazuma z dne 18.12.1954 (Uradni list SFRJ, št. 11/66) in odločbi o priznanju opcije za italijansko državljanstvo, ki sta ju izdala takratna vlada LRS, št. S-751/1-51 z dne 10.5.1951 in št. 751/2-51 z dne 10.5.1951. Za pritožnika ni sporno, da gre pri obravnavanih nepremičninah za optansko premoženje, torej premoženje oseb z območja, priključenega tedanji FLRJ po mirovni pogodbi z Italijo z dne 10.2.1947. Pravni položaj takšnega premoženja je urejen z meddržavnimi sporazumi z Italijo, pritožnik pa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, tega ne trdi niti v pritožbi, da so bile sporne nepremičnine zajete v teh sporazumih. Jugoslavija in Italija sta torej premoženjsko pravna vprašanja optantov (oseb, ki so mirovni pogodbi lahko optirale za italijansko državljanstvo) reševali z vrsto sukcesivnih sporazumov, med njimi tudi s sporazumom z dne 3.7.1965 o uporabi sporazuma z dne 18.12.1954 (Uradni list FLRJ - Mednarodne pogodbe, št. 11/66), delno tudi v kasnejših Osimskih sporazumih, vendar, kot že rečeno, tožnik ne trdi, da je bil njegov pravni prednik uvrščen na tako imenovano listo A oz. poimensko določeni seznam konkretnih oseb, ki so pridobile oz. dobile vrnjene točno določene nepremičnine, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil prehod spornih nepremičnin v družbeno lastnino izveden v skladu z tedanjo veljavno zakonodajo, ki je urejala nacionalizacijo nepremičnin tujih državljanov na območju, ki je na podlagi mirovne pogodbe z Italijo bilo priključeno FLRJ. Pritožnik se sklicuje na navodilo (Uradni list FLRJ, št. 53/48), izdano na podlagi Zakona o spremembah zakona o nacionalizaciji zgradb in gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ št. 35/48), vendar je spregledal, da je bila kasneje sprejeta uredba o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je razširila civilna uprava FLRJ in novela te uredbe, s katero so nastopili pogoji za izvajanje nacionalizacije nepremičnin tujih državljanov, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožnik trdi, da ni bil prebivalec dela ozemlja, ki je prišlo pod civilno upravo FLRJ po londonskem memorandomu, vendar so to trditve, ki jih tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni navajal, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati in presoditi (1. odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je sprejelo tudi pravilno odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku, s katerim tožnik uveljavlja, da je postal lastnik obravnavanih nepremičnin na podlagi priposestvovanja. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da na stvari, ki je družbena lastnina, se lastninska pravica ni mogla priposestvovati (29. člen ZTLR). Prav ima tudi sodišče prve stopnje, da tožnik ni izkazoval in tudi ni predlagal dokazov v smeri izpolnjevanju pogojev za nastop priposestvovanja nepremičnin, nasprotne pritožbene trditve so protispisne. Napačno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru nastopilo tudi zastaranje zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice, saj tožnik ni uveljavljal obligacijskega zahtevka, temveč stvarnopravni zahtevek, vendar navedeno zmotno stališče na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivalo.

Tako se pokaže, da pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).