Jedro

Rok za vložitev zahteve za odkup stanovanja je prekluzivni rok materialnega prava.

Nesporno pravno dejstvo, da tožnica v predpisanem roku ni vložila zahteve za odkup stanovanja, utemeljuje pravni sklep o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo za stanovanje v Ljubljani z vsebino, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 238.800 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2004 do plačila. Ugovor tožene stranke, da tožeča stranka ni vložila zahteve za odkup stanovanja, je zavrnilo z obrazložitvijo, da uslužbenci pristojnega organa njene zahteve zaradi neurejenega pravnega statusa stanovanja niso hoteli sprejeti. Štelo je, da je vložitev nasprotne tožbe za izročitev spornega stanovanja in sklenitev najemne pogodbe "prekinila tek zastaranja za vložitev zahteve za odkup stanovanja". Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Poudarilo je, da je tožnica zamudila prekluzivni rok, v katerem bi morala vložiti zahtevo za odkup stanovanja. Po njegovi oceni morebitnega ravnanja organa, ki ni hotel sprejeti tožničine vloge, ni mogoče šteti kot pravno relevantno opravičilo, saj ga ni mogoče kvalificirati kot zlorabo ali izigravanje upravičenke. Poleg tega je terjatev za odkup stanovanja, tudi če bi tožeča stranka pravočasno vložila zahtevo za odkup stanovanja, glede na datum vložitve tožbe in zastaralni rok petih let zastarala. Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v dolgotrajnem pravdnem postopku opr. št. I P 41/95 dokazala, da ji še vedno pripada stanovanjska pravica na stanovanju v Ljubljani. S sodbo, ki je postala pravnomočna 10.3.1999, je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki izročiti sporno stanovanje in z njo skleniti najemno pogodbo. Tožeča stranka ni mogla odkupiti stanovanja zaradi postopka, ki ga je začela tožena stranka s tožbo opr. št. I P 649/92. Ker je morala počakati, da se imetništvo stanovanjske pravice izkaže s pravnomočno sodbo, ni zamudila roka za vložitev zahteve za odkup stanovanja. Upoštevati je treba specifično situacijo konkretnega primera. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Revizija ni utemeljena. Ker tožena stranka v tem postopku ni ugovarjala prenehanja pravice uveljavljati obveznost, ampak se je njena obramba osredotočila le na trditev, da tožeča stranka ni pravočasno vložila zahteve za odkup stanovanj, se sodišče na zastaranje ni smelo ozirati (tretji odstavek 360. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ZOR). Ne da bi se torej ukvarjalo z nebistvenimi argumenti v sodbi sodišča druge stopnje, se je moralo revizijsko sodišče v tej zadevi opredeliti glede stališča, ki je za odločitev neposredno odločilno, to je, ali ima v konkretnem primeru zamuda prekluzivnega roka za vložitev zahteve za odkup stanovanja za posledico izgubo pravice za tožečo stranko. V skladu z določbo 123. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS/I, št. 18/91 - Uradni list RS, št. 69/03, SZ) je lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice oziroma njegov družinski član uveljavljal pravico do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti v dveh letih po uveljavitvi tega zakona. Ta rok je bil za stanovanje, prevzeto od JLA, z Uredbo o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Uradni list RS, št. 61/92), podaljšan do 8.1.1995. Rok za vložitev zahteve za odkup stanovanja je prekluzivni rok materialnega prava. Medtem ko pri zastaralnih rokih ne preneha sama pravica materialnega prava, ampak le pravica do sodnega varstva te pravice, pri čemer sodišče zastaranje upošteva le na ugovor toženca, pri prekluzivnih rokih pravica preneha ipso iure. To pomeni, da procesnega dejanja po poteku tega roka ni mogoče več opraviti, niti se ne uporabljajo pravila o zastaranju (pravila o zadržanju in pretrganju zastaranja, 370. člen ZOR). Nesporno pravno dejstvo, da tožnica v predpisanem roku ni vložila zahteve za odkup stanovanja, utemeljuje pravni sklep o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Tega zaključka dejstvo, da je tekel postopek v zadevi opr. št. I P 41/95 zaradi izpraznitve spornega stanovanja oziroma po nasprotni tožbi tožeče stranke zaradi izročitve stanovanja in sklenitve najemne pogodbe, upoštevajoč zgoraj opisano pravno naravo prekluzivnega roka za vložitev zahteve za odkup stanovanja, ne more spremeniti. Zgrešeno je stališče tožeče stranke, da do pravnomočnosti zadeve opr. št. I P 41/95 ni bil izpolnjen pogoj za odkup stanovanja. Vprašanje, ali je tožeča stranka po materialnem pravu upravičena do odkupa stanovanja, ki je sicer res eno od pravotvornih dejstev v obravnavani zadevi, bi sodišče, kot je pravilno poudarilo že sodišče druge stopnje, lahko samo reševalo kot predhodno vprašanje (13. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., ZPP). V čem naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, tožeča stranka v reviziji ni obrazložila, zato se revizijsko sodišče s tem revizijskim razlogom ni bilo dolžno ukvarjati (371. člen ZPP). Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).